Objavljeno — maj 2010

Končno! Latinska Amerika, topel zrak, vesela španska govorica, poskočna glasba na vsakem koraku, hrustljave empanade in prava kava (pomanjkanje prave kave trpim že skoraj vseh devet mesecev in pol). Ampak Kolumbija ponuja veliko več, prekrasne, mehke, svetlo zelene travnike, na katerih se pasejo lepe črno bele krave (zato je mleka in sira tukaj v izobilju). Tukaj rastejo bujne tropske rastline, obilo eksotičnega sadja in dišeče mimoze. Ljudje so prijazni in veseli, hiše živo obarvane, hrana je izdatna in okusna, morje toplo, karibsko. Všeč mi je »me gusta«, bi rekli Kolumbijci. Še čas mi odgovarja. Dokler nismo premagali dvanajsturne časovne razlike glede na azijski čas, smo se zbujali okrog šeste ure zjutraj in zvečer okrog osme ure zaspali. Po dveh tednih smo se privadili in pozabili, da sta bila v Aziji dan in noč zamenjana. Človek je prilagodljivo bitje, če le želi.

Za protiutež zgornji hvalnici je bil prvi stik z Bogoto kar strašljiv. Pričakale so nas prazne ulice, zaklenjena vrata in okna za kovinskimi mrežami. Videli smo celo stanovanjske bloke zavarovane z električno ograjo. V hotel si lahko vstopil le tako, da si pozvonil in ti je prišel nekdo odklenit. Nenavadno in neprijetno. Verjamem, da imajo dobre razloge za tako močno zaščito pred vsiljivci.

Kadar smo na potovanju srečali oborožene osebe, mi je bila njihova prisotnost neprijetna. V Bogoti pa sem jih rada videla, v njihovi bližini sem imela celo občutek varnosti. Enako je ugotovila tudi Sara. Vojaki in policisti v Bogoti so na vsakem vogalu. Na ta način je vlada v zadnjem desetletju dosegla mir in varnost skoraj po celi državi, obstajajo le še manjša področja, ki jih nadzirajo gverilci. Danes sodi Kolumbija med razvitejše države v Južni Ameriki in v teh dneh se pripravljajo na predsedniške volitve. Upam, da bo izid ugoden.

Nisem pričakovala, da bo Kolumbija tako lepo zelena. Ekvator je blizu in dežuje vsak dan. Deževalo je tudi, ko smo se povzpeli na sveto laguno Guatavita, ki leži na tri tisoč metrih. Vodnik nam je povedal zgodbo o ljudeh izumrlega plemena Muisca, ki so v laguno ob obredih metali izdelke iz zlata. Zlato, ki naj bi ležalo na dnu lagune buri domišljijo iskalcev zakladov že stoletja. Draga izkopavanja in celo izsuševanje lagune namreč niso nikomur prinesla bogastva, le izgubo in razočaranje. Tudi naša Maša je tukaj doživela razočaranje, saj ob laguni ni bilo nobenega pravega Indijanca, pa tako željno jih je pričakovala.

Obiskali smo muzej Fernanda Botera, katerega strast je bila slikanje velikih žensk, velikih moških in velikega sadja. Ampak prevladovale so seveda ženske.

Pomanjkanje zelene barve v zadnjih mesecih je bilo tako veliko, da se kar nisem mogla načuditi prelepi naravi, ki nas je obdajala na poti med Bogoto in karibskim morjem.

Stare vasice s kamnitimi uličicami, skrite med zelenimi hribčki.

Nasmejani ljudje ponujajo svoje dobrote za pokušino, prodajajo velikansko zelenjavo in sočno sadje vseh barv ter pečejo meso, ki je tukaj najbolj pomembna hrana.

Večkrat mi je v Kolumbiji ob prekrasni zeleni naravi in obilici sočnega sladkega sadja, prišel na misel stavek, ki sem ga prebrala v neki knjigi »Life is meant to be abundant«, življenje je ustvarjeno, da bi bilo bogato. Bogato z lepo naravo, sočnim sadjem, dobrimi ljudmi, novimi priložnostmi, norimi idejami… Mogoče nas to kar želimo ne čaka za prvim ovinkom, ampak je nekje tukaj v našem življenju. Iskati je treba. Mi si v tem trenutku bogatimo življenja na karibskem morju. Pa lep pozdrav od nas.
Več v galeriji.

Japonsko smo obiskali na mojo željo, obiskati si jo želim že odkar vem zanjo. Iz Kitajske smo poleteli v glavno mesto Japonske, Tokio.

Tam smo ostali pet dni in počeli veliko zanimivih stvari. V mestu je bil festival templjev in nismo si mogli kaj, da si ga ne bi ogledali. Med kopico ljudi smo se komaj prerinili do mesta, iz katerega smo si lahko ogledali celo predstavo. Nekaj deset ljudi je na nosilih nosilo težek tempelj in vzklikalo, ostali pa so jim rade volje priskočili na pomoč.
Pred njimi so korakali sumo borci, gejše in ostali ljudje. Bili so res neverjetni!

Kasneje smo se sprehodili med neštetimi trgovinicami z zabavno elektroniko, ki so jo prodajali za majhen denar.

Odšli smo v Toyota avto salon, si ogledali najnovejše modele ter zastonj vozili električne avte. Po kosilu smo se sprehodili po ulici, po kateri so hodile punce urejene kot iz škatlice. Imele so modre, roza, zelene, rumene ali vijolične lase. Oblečene so bile kot barbike ali pa kot zombiji. Bile so zelo zanimive.

Na neki ulici smo v pravem trenutku ujeli deklice in dečke, ki so nam z grivami na glavah in z bobni v rokah zaplesali levji ples. Proti večeru smo šli v lep, razigran park, kjer smo srečali bobnarje, s katerimi smo vsi skupaj zaplesali.

Naslednji dan zjutraj smo šli na ribjo tržnico, kjer smo videli velikanske tune in veliko ostalih rib.

Ati si je ogledal sumo borbo in se zelo zabaval.

Obiskali smo tudi Sony-evo, stavbo novosti in 3D izumov. Najbolje pa je bilo pri Hondi, kjer sem prvič v življenju videla pravega robota z imenom Asimo, ki zna teči, plesati in hoditi.

Zadnji dan smo šli v fantastičen ZOO, kjer smo videli mravljinčarja, opice z belimi repi, velikanske tjulne in še mnoge druge zanimive živalice.

Zadnji dan smo obiskali še tempelj z lepim vrtom in si ogledali tipično japonsko hišo in vrt z izrezljanimi drevesci.

Za na konec: Japonci imajo najboljša stranišča na svetu!

Obisk New Yorka je bil presenečenje za nas in po odzivih sodeč tudi za vas. Zakaj smo ga torej obiskali? Pred dobrim mesecem smo na Kitajskem razmišljali kam naprej. Seveda je bilo treba najprej na Japonsko, saj smo Sari obljubili, da bo tam praznovala rojstni dan. A kam potem? Dežel, ki bi jih želeli obiskati v Aziji, nam je začelo zmanjkovati. V nekaterih je prišlo do državnega udara ali demonstracij, v druge si pa zaradi tamkajšnjih bolezni ne upamo. Svet je velik in raznolik, naša radovednost pa ne pozna meja in kdo pravi, da moramo celo leto prebiti v Aziji. Privoščimo si še Južno Ameriko!

Potreboval sem nekaj dni, da sem našel letalske vozovnice za Južno Ameriko. Direktni leti iz Azije v Južno Ameriko so namreč pregrešno dragi. Na našo srečo so ZDA polne priseljencev iz Kitajske in Južne Amerike, kar precej poceni letalske vozovnice iz teh destinacij. Zato smo lahko poceni leteli iz Pekinga v New York in nato v Južno Ameriko, kjer smo sedaj.

Nekajdnevni postanek v New Yorku je bil naporen, a se je vsekakor splačal. V zadnjih dveh tednih smo obiskali Peking, Tokio in New York, povsem različna velemesta treh najvplivnejših držav na svetu. Poleg tega smo morali premagati še 12 urno razliko. Zadnji dan v New Yorku smo bili že tako utrujeni, da je Maša spala za mizo v restavraciji, Sara pa na stolu v parku na Broadwayu. Zakaj si torej nismo vzeli več časa za ta velemesta? Ker Tokio in New York nista mesti, kjer bi počival in ker sta predragi!

Tokio in New York sta nas navdušila. Vsako mesto po svoje je neverjetno zanimivo, povsem drugačno od mest, kar smo jih videli. Če bi moral oceniti med velemesti, ki smo jih obiskali, npr. Buenos Aires, Saigon, Kuala Lumpur, London, New Delhi, Singapur, Hong Kong, Jakarta, Manila itd., bi dal na prvo mesto New York. Zraven Londona, edino velemesto, v katerega bi se še zelo rad vrnil. Zadnjič sem napisal, da smo prišli v New York, da vidimo zakaj je za toliko ljudi Amerika obljubljena dežela. Za druge ne vem, a za nas ostaja obljubljena dežela le ena. Nobena od dvanajstih, ki smo jih v zadnjem letu obiskali, se niti približno ne more primerjati z njo. A to smo tako že vedeli preden smo se odpravili na pot.

Nekaj fotografij iz New Yorka, komentarji niso potrebni, saj ga poznate, a ne?

Pravkar je ura odbila polnoč, konec četrtka, 13. maja, dneva, ki je trajal 31 ur. Danes smo se zbudili ob štirih zjutraj v Tokiju, leteli v Peking in nato čez Pacifik v New York. New York, ZDA! Dolg dan, a preleteli smo pol sveta.

Niti v sanjah si nismo mislili, da nam bo na tem potovanju uspelo priti do Amerike. Nismo načrtovali poti okrog sveta, nameravali smo obiskati le Azijo. In sedaj smo v Ameriki. Menda nas je ravno to načrtno nenačrtovanje pripeljalo sem. V New Yorku smo se le spotoma ustavili, da vidimo ali je res tako privlačen in zakaj je za toliko ljudi Amerika obljubljena dežela. Kmalu gremo naprej, tja od koder ljudje bežijo v to obljubljeno deželo.

Potovanje po Kitajski je za nami; od Hong Konga do Pekinga, 46 dni, 20 hotelov, tisoče kilometrov z avtobusi in vlaki. Potovali smo po Kitajski in nekaj iskali, ne vem kaj, vem pa, da tega nismo našli.

Kitajsko zapuščam ravnodušen. Nisem razočaran, nisem veliko pričakoval, je pa izkupiček od Kitajske precej manjši od vloženega truda. Saj pogled na pande me je raznežil, vožnja čez Tibetansko planoto mi je pognala strah v kosti, tisoče glinenih vojščakov v Xianu me je navdušilo in Kitajski zid mi je vzel dih. A vendar sem nekaj pogrešal. Morda odnos, kakršnikoli odnos z domačini, s Kitajci. Nič. Nobenega pravega stika. Nihče nas ni vprašal »Hello, where are you from?« ali »Hi, how are you?«. V vseh Azijskih deželah, ki smo jih prepotovali, so nas to nenehno vpraševali. Zanimalo jih je od kod prihajamo, kdo smo, kam gremo, če nam je njihova dežela všeč. Kitajcev nismo zanimali. No, saj če živiš v državi s tisoč petsto milijoni ljudi, ti je res lahko malo mar za štiri popotnike, ki povrhu niti ne razumejo tvojega jezika. A vseeno, pristen odnos z ljudmi, predvsem tistimi izven uhojenih turističnih poti, je najboljši način spoznavanja dežele in to smo na Kitajskem pogrešali.

Pred enim mesecem, sem napisal »Pustimo torej Kitajski še kak mesec, takrat bomo lažje ocenili kako nam je všeč«. Če se sedaj vprašamo tako, kot smo se po potovanju po Indiji:

Nam je bila Kitajska všeč? Niti ne.
Bi se še vrnili? Ne.

Spoznavati različne dežele, se na njih navezati in jih imeti rad, je podobno kot pri spoznavanju ljudi. Nekaterih pač ne moreš vzljubiti, pa če se še tako trudiš. Poskušaš jih spoznati in sprejeti, a enostavno ne gre in sploh ne veš, zakaj ti niso všeč. Kitajska je pač tak tip. Nikakor pa nam ni žal, da smo jo obiskali, le »ujeli« se nismo, to je vse.

Še zadnje fotografije Kitajske:

Na Kitajskem nismo uspeli najti skupnega jezika.

Največje mestno obzidje na svetu, Xian.

Osem tisoč glinenih vojakov straži cesarjevo grobnico v Xianu.

Vojaki pred grobnico Mao Zedonga niso glineni, a so nepremični.

Prepovedano mesto, nekoč domovanje Kitajskih cesarjev.

Trg Nebeškega miru, znan po nemiru.

Kitajski zid, znamenitost, ki sem jo največkrat videl, predel sem jo obiskal. Mislil sem, da me ne more presenetiti, a ko sem ga zagledal sem osupnil.

Več v galeriji.

Devet mesecev na poti. Čas, v katerem lahko nastane nekaj tako popolnega, kot je človek. Človek je prilagodljivo bitje. Imamo dokaze. Devet mesecev menjavamo podnebja, države, obraze okoli nas, menjavamo prevozna sredstva, postelje, oblačila in obutev, menjavamo način in vrsto prehrane, menjavamo način obnašanja. Vse prenesemo, večinoma z nasmehom, včasih pa tudi z nejevoljo in jezo. Ampak preživimo in gremo naprej.

Nekatere stvari so v tem času postale rutinske. V nov kraj vedno prispemo z javnim prevoznim sredstvom. Čeprav smo po dolgih, ponavadi neudobnih vožnjah velikokrat utrujeni, lačni in sitni, se brez obotavljanja lotimo iskanja hotela. Včasih s taksijem, včasih peš. Lažje je s taksijem, ker so nahrbtniki težki, ampak kljub temu je bolje iti peš, se po poti ustaviti in povprašati pri vsakem, na prvi pogled primernem hotelu. Sobe, ki nam je všeč in v kateri bi z veseljem preživeli nekaj časa, ni lahko najti. Zgodi se, da je ena soba premajhna, druga smrdi, tretja je lepa, ampak predraga, v četrti ni tople vode. Ampak na koncu se iskanje obrestuje in ponavadi najdemo sobo, ki nam je všeč. V sobi se ne obiramo predolgo, odložimo prtljago in gremo ven, na ogled ali kaj pojest. Ko se vrnemo v sobo, sledi umivanje in pranje perila. Pralnega stroja nimamo s seboj, zato ga večino časa nadomeščam jaz. Perilo operem v hotelskih umivalnikih, kar ni vedno najbolj priročno. Sušenje perila v hotelskih sobah je prava umetnost, saj mora biti suho do naslednjega jutra, ko gremo naprej.

Likalnik in likanje? Nikoli mi nista uspela prirasti k srcu in tudi zdaj ju prav nič ne pogrešam. Se pa zalotim, da pričnem nehote pospravljati in čistiti po sobi in kopalnici. Moje delo je tudi pakiranje. Za to sicer ne potrebujem veliko časa, ker imam vse sortirano po vrečah, je pa težava, da so nahrbtniki sčasoma vedno bolj polni. Izprazniš navlako, oddaš odvečna oblačila in glej, čez en mesec je nahrbtnik spet prepoln. Znova čistka.

Človek potrebuje res malo stvari, pa se tega ne zaveda, dokler ni v situaciji, da mora vse svoje premoženje nesti na lastnem hrbtu. Zamislite si, da morate v nahrbtnik, ki ga boste sami nosili, spraviti vse stvari, ki jih potrebujete za življenje. Kaj bi stlačili noter?