Month: marec 2012

Portoriko je dovolj eksotična in nenavadna dežela, da si zasluži še nekaj besed o tem, kako smo ga doživljali. Iz prejšnjih prispevkov je najbrž razvidno, da smo se tam soočali z več tegobami, kot bi si jih želeli. A da ne bo pomote, to ne pomeni, da se nismo imeli fajn, kje pa, na vsakem potovanju se imamo fajn. A v nekaterih deželah se je za to, da se imamo fajn, treba precej bolj potruditi, kot bi pričakovali in želeli. Saj to, da so potovanja trdo delo, v katerega je treba vložiti veliko napora, je menda jasno; resnične užitke je moč doseči le s trudom. In Portoriko je ena izmed takšnih dežel, v kateri smo se za to, da smo lahko uživali, morali precej potruditi. V tem kontekstu lahko ob bok Portoriku postavim le še Iran.

Res pa je, da smo se precej trudili tudi v Nepalu, Indiji, Avstraliji in Kolumbiji, a v teh deželah je bilo razmerje med tem, koliko truda smo v potovanje vložili in koliko spoznanj smo pridobili, na naši strani. Pomeni, da smo se na potovanju sicer namučili, a bili smo deležni toliko čudovitih spoznanj, da bi se v vsako od omenjenih štirih dežel še zelo radi vrnili. Tega za Portoriko ne moremo trditi, saj smo tam glede na vložen trud (in denar) dobili bore malo.

V Portoriko smo se s tegobami toliko ubadali, da sem že tam razmišljal o tem, kaj je narobe, da nam je tako težko že na drugem potovanju, odkar smo se vrnili iz enoletne pustolovščine. Ko so se tako slabe stvari vrstile ena za drugo, sem pomislil celo na to, da so te tegobe znak, da moramo nehati potovati. Na srečo me je ta neumna misel kmalu zapustila in sem se raje prepustil upanju, da nas bo Portoriko – La isla del encanto, očaral.

No, očaral ras ravno ni, smo se pa naučili marsikaj novega. Na primer, kako si pripraviti poceni večerjo v mikrovalovki. Kako s plastičnim nožem pripraviti papajo. Da ima lahko kruh 33 sestavin. Da se morajo osemletne deklice kopati z modrcem. Da to, da se kraj zaradi kavnih plantaž imenuje Mesto kave, ne pomeni, da lahko v tamkajšnjem lokalu dobiš kavo. Itd.

V vsaki deželi, ki jo obiščemo, se bogatimo s spoznanji; a razlika je, če v eni deželi spoznaš, da tam živijo ljudje, ki znajo biti srečni brez tega, da bi posedovali karkoli materialnega, v drugi deželi pa spoznaš, da tam jedo s plastičnimi vilicami. Seveda pa smo tudi v Portoriku prišli do uporabnih spoznanj, do katerih brez soočenja s tegobami ni mogoče priti. Spoznanj, za katera računamo, da bodo pripomogla k temu, da bomo v prihodnje znali popotniške destinacije bolje izbrati. Destinacije, ki dajo več, kot vzamejo.

Prejšnji prispevek sem zaključil pri prevažanju, prehranjevanju in prenočevanju, treh ključnih dejavnostih na vsakem potovanju in tudi najvišjih denarnih postavkah. Naj nadaljujem s tem, kako je bilo z njimi v Portoriku.

Že nekaj časa se na potovanja odpravljamo tako, da se na deželo, ki jo nameravamo obiskati, skušamo čim manj pripraviti. Verjamem, da se to zdi marsikomu nesmiselno, tudi meni se je pred leti, ko sem potovanja načrtoval vnaprej. A ugotovili smo, da imamo od destinacije, ki jo obiščemo nepoučeni, veliko več, kot če bi se nanjo vnaprej pripravili. Res pa je, da se nam zaradi nepoučenosti o destinaciji pripeti več tegob, kot bi se nam sicer. A o tem, da izzive na potovanjih radi premagujemo in da so potovanja zaradi tega bolj zanimiva, ter o podrobnostih, zakaj ne načrtujemo, sem že večkrat pisal.

Zadnje potovanje je bilo, zaradi tega ker se nanj nismo dovolj pripravili, precej posebno. Že odločitev za izbiro destinacije je padla na precej nenavaden način. Tako za New York kot za Portoriko smo se odločili zgolj zaradi ugodnih letalskih vozovnic. Za New York smo bolj ali manj vedeli, kaj lahko tam pričakujemo in nas je zaradi tega pritegnil. O Portoriku pa razen tega, da je tam toplo morje in sonce, nismo vedeli ničesar. Zato smo pred nakupom vozovnic za Portoriko, preučili tisto najnujnejše, kar moramo o neki destinaciji vedeti, preden se zanjo odločimo.

Sabrina je pri tem ugotovila, da so cene v portoriških restavracijah objavljene v vodnikih in na internetu, precej visoke. Te cene ponavadi veljajo za turistične restavracije, zato se s tem se nismo preveč obremenjevali. Zraven tega se na potovanjih najraje prehranjujemo v lokalnih gostilnah in na ulici, tako kot to počno domačini.

Podobno smo ugotovili za hotele, da bi naj bili precej dragi. A tudi to smo nekako zavestno preslišali in se zanašali na preverjen recept. Ta namreč pravi, da so cene hotelov, ki so objavljeni na internetu in v vodnikih višje, kot cene manjših in manj znanih hotelov.

Kar pa se tiče prevoza smo, še vedno pred nakupom letalskih vozovnic, ugotovili, da je javni prevoz sicer poceni, a ga je težko dobiti. Tudi pri tem smo se zanašali na izkušnje, saj smo se še v vsaki deželi znašli in vedno prišli kamorkoli smo hoteli.

Tako pripravljeni smo se torej odločili za Portoriko in odpotovali.

Portoriko nas je pričakal s čudovito karibsko klimo, ki je sredi naše zime pravi balzam. V toplem soncu, turkiznem morju in na peščenih plažah smo uživali s polno paro. A bilo se je treba tudi prevažati, jesti in spati.

Presenečenja (po resnici povedano je šlo za tegobe), ki smo jih bili deležni prve dni, so se vrstila eno za drugim. Saj z njimi smo se ubadali tudi preostale dneve, le da to takrat niso bila več presenečenja.

Kako je bilo torej s prevažanjem, prehranjevanjem in prenočevanjem v Portoriku?

Predpostavka, da bomo v restavracijah, kamor zahajajo domačini, jedli ceneje, se je izkazala za pravilno. A ne znam opisati občutkov, ki so nas obšli, ko smo spoznali, da domačini jedo v restavracijah, kot so McDonald’s, Burger King, Subway, Wendy’s, Taco Bell, Pizza Hut, KFC ipd. Saj, če zaradi razmer vsakih nekaj dni zaidemo v fastfood, se ne pritožujemo, če pa moramo tja trikrat v dveh dneh, je to za nas katastrofa. Mimogrede, tropsko sadje, ki smo se ga tako veselili, saj smo predpostavljali, da ga je tam v izobilju, smo komaj našli. Redke branjevke, ki smo jih uspeli najti in so ponujale slasten avokado, papajo in mini banane, so se pritoževale, da je uvoz poceni sadja uničil domačo pridelavo.

Tudi z iskanjem primernih hotelov smo se precej namučili, našli pa jih tako ali tako nismo. Od vseh držav, ki smo jih prepotovali, portoriški hoteli nudijo daleč najslabše razmerje med ceno in nivojem storitve. Tako slabo, da tega ni vredno niti opisati.

Najbolj nas je presenetil javni prevoz. Vedeli smo, da bo ga težko najti, a dokler nas taksist ni odložil na glavni avtobusni postaji, kjer so se nam, ko smo vprašali, kdaj pelje naslednji avtobus, smejali v obraz, nismo verjeli. Medkrajevni javni prevoz v deželi s štirimi milijoni ljudi resnično ne obstaja! Česa takšnega nismo doživeli še nikjer. Tako smo obtičali v nekem mestu in le ustrežljivosti prijaznih domačinov se lahko zahvalimo, da smo po dveh dneh iskanja našli Rent a car, kjer smo si lahko izposodili avto.

To so bila torej presenečenja, s katerimi smo se iz dneva v dan soočali v Portoriku. Slabi hrani in zanič hotelskim sobam bi se morda lahko izognili, a te cene nismo bili pripravljeni plačati. Hotelov za 150€ na noč in večerij za 100€ se ne gremo.

Najbolje se nam je izteklo s prevozi, saj smo se z najetim avtom lahko zapeljali kamorkoli smo želeli.

Kakorkoli že, dobili smo kar smo iskali: nove izkušnje in oddih na Karibih. Še dobro, da je ves čas sijalo toplo sonce in da deželo poseljujejo tako prijazni ljudje, kar je pripomoglo k temu, da smo tegobe lažje premagali in se prepustili užitkom.

Smo že nazaj. Naša biološka ura se je končno ujela s sončno, tako, da lahko objavimo nekaj vtisov iz zadnjega potovanja.

Toliko različnih dežel, kultur in ljudi smo že spoznali širom sveta, a smo vedno znova presenečeni, ko se soočimo z drugačnimi navadami, kot jih poznamo. Še toliko bolj, ko mislimo, da so nam ljudje, v deželi kamor se odpravljamo, podobni. Ko smo na primer šli v Indijo in Kitajsko, smo vedeli, da nas tam pričakuje povsem drug svet, saj so tamkajšnji ljudje že na videz drugačni od nas. Ko pa smo se odpravljali v ZDA in Portoriko, si takšne razlike v navadah ljudi niti v sanjah nismo predstavljali.

Gledamo ameriške filme, jemo hamburgerje, pijemo kokakolo in mislimo, da vemo, kako živijo v Ameriki. Ob tem se, pa če si to priznamo ali ne, po najvplivnejši državi na svetu tudi zgledujemo. A dokler je ne obiščemo, ne moremo vedeti, kakšno je življenje čez lužo v resnici. Tudi mi, ki smo jo že večkrat obiskali, tega ne vemo. A nekaj vtisov o deželi in navadah ljudi smo bili vendarle deležni.

Jasno da vsega, kar smo doživeli in se nam je zdelo nenavadno, ne moremo opisati. Zato bom omenil le nekatere pripetljaje in nenavadnosti, ki so nas pričakale v New Yorku in Portoriku. Tiste, ki so se nam zdele še posebej drugačne. Ne tiste, ki so neposredna posledica blagostanja ali pomanjkanja, temveč dejanja, ki jih ljudje počnemo povsod po svetu. A na drugačen način.

New York smo tokrat obiskali drugič, a nas je kljub temu navdušil in presenetil. Natančneje, navdušilo nas je mesto, ljudje pa so nas… kako bi rekel… presenetili. Recimo Kitajci, ki so, ko smo zapustili njihovo restavracijo, vpili na nas in zahtevali napitnino. Mi pa je nismo hoteli dati, saj je bila hrana neokusna, zato smo poravnali le račun in si drznili ne dati napitnine. Ta bi naj znašala vsaj 15 odstotkov zneska na računu in bi naj bila obvezna. Od takrat naprej smo napitnino dajali pogosteje. A ne zaradi tega, ker smo bili tako zadovoljni s storitvami, temveč zato, ker je bila napitnina že všteta v račun in smo jo morali plačati, ne glede na kakovost storitve, ki smo je bili deležni. V neki restavraciji je pisalo: “Recite nam hvala z napitnino!” V neki hotelski sobi nam je sobarica kar nastavila kuverto za napitnino s svojim imenom.

Tako agresivnemu zahtevanju napitnine še nismo bili priča v nobeni državi.

Hrana, ki smo jo jedli na tem potovanju si zasluži poseben prispevek. Tokrat na kratko o posodi in embalaži, v kateri se hrana streže. Najprej naj omenim, da v drage restavracije ne zahajamo, saj si potem potovanj ne bi mogli privoščiti. Kaj je za nas drago? Na primer to, da smo v neki gostilni bogu za hrbtom le za štiri predjedi, brez glavnih jedi in pijače, plačali 40 evrov. Ali pa za dostavo dveh pic – 20 evrov. In to v Portoriku, v New Yorku smo ponavadi jedli poceni in okusno (enkrat v vietnamski in dvakrat v indijski restavraciji). No, embalaža. Mislim, da na celem potovanju nismo več kot petkrat jedli iz porcelanastih krožnikov, s kovinskim priborom in pili iz steklenih kozarcev. Lonček in skodelica iz stiropora za zajtrk, plastične vilice, nož in krožnik za kosilo in večerjo. Ne le v fastfoodih, tudi v hotelih in restavracijah! Tega se nikakor nismo mogli privaditi. Povrhu tega so po obroku krožniki, vilice in kozarci, skupaj z ostanki hrane, romali v isto kanto. Potem pa smo kupili veliko plastenko vode, na kateri je bil malenkost manjši zamašek in gor je pisalo: “Manjši zamašek – manj odpada!”

To potovanje je bilo posebno še zaradi nečesa drugega, ne le zaradi drugačnih navad. Ne spomnim se namreč, da smo se v kateri državi morali toliko ukvarjati z logistiko potovanja, kot v Portoriku. Iskanje ustreznega prevoza, hrane in hotelov, nam je vzelo več časa, energije in denarja, kot kjerkoli. A nič zato, glavno da smo dobili to, po kar smo prišli: obilico znamenitosti in zabave v New Yorku ter sonce in morje v Portoriku.

Letošnje prvo potovanje je za nami. V 17 dneh smo se zapeljali čez Slovenijo do Trsta, poleteli v Rim in nato v New York. Tam smo se nekaj dni potikali naokrog, nato pa poleteli v Portoriko. Na majhnem otočku smo se nekaj časa borili z nepričakovanimi logističnimi težavami in se, ko smo jih premagali, zapodili v karibsko morje.
V času, ki smo ga preživeli na več plažah širom Portorika, nam je bilo na tem potovanju najlepše. Da se kje ne spreminjamo iz popotnikov v turiste, tiste, ki tako radi poležavajo na plažah?

Po 27 urah vožnje z avtobusom, sedmimi vlaki, dvema letaloma in avtom, smo se predvčeraj zvečer vrnili domov. Ko smo se prebudili naslednje jutro in odšli v šolo ter službo, je naša biološka ura kazala dve zjutraj. Če sem iskren, še danes nisem povsem pri sebi. Zaradi jet laga, ne zaradi česarkoli drugega. Zato več o vtisih s potovanja po veliko bolj nenavadni deželi, kot smo pričakovali, v prihodnje.

Portoriko je otoček v karibskem morju s čudovitimi plažami, kjer nam kaj drugega kot poležavanje in čofotanje v morju, skorajda ne bi smelo priti na pamet. A vendar nas je lastna radovednost napodila proč od morja. Radovedni smo bili, kaj se skriva v notranjosti otoka in kakšen je karibski deževni gozd. Tako smo se odpravili v džunglo.

V deževnem gozdu je veliko označenih poti in mi smo izbrali takšno, da nam je čuvajka v parku zanjo rekla, da si ji zdi nesmiselna, saj nihče ne gre po njej. No, potem je ravno pravšnja za nas, smo sklenili in se zapodili v gozd. Pot nas je vodila skozi deževen gozd, poln bujnega in nenavadnega rastlinja. Le Maša se je čudila, kakšen deževni gozd je to, da sedaj v njem ne dežuje. Odgovor je dobila kmalu, saj se je ulilo kot iz škafa.

Skozi deževni gozd tako kot se spodobi, po dežju:


Osvajalki na vrhu:


Ljubezen po polžje:

Deževni gozd nam je bil tako všeč, da smo se odločili, da notranjost dežele bolje raziščemo. Razdalje med kraji v Portoriku so majhne, saj otoček po dolžini menda ne meri kaj več kot 200 kilometrov. A to še zdaleč ne pomeni, da je vožnja med kraji kratka. Za vožnjo po tako imenovani panoramski cesti čez osrednji, gorski predel Portorika, smo namesto treh, kot je obljubljala navigacija, potrebovali osem ur. O tem, kakšni razgledi so se na tej panoramski cesti ponujali, pa največ pove dejstvo, da v osemurni vožnji nisem naredil niti ene same fotografije.

Tako smo sklenili, da se raje vrnemo na privlačnejši, obmorski del Portorika in se prepustili morju in soncu.

V pričakovanju vala:


Pod valom:


A tega poznate:

Več v galeriji.

Jutri je naš zadnji dan v Portoriku. Za par dni se vračamo v New York, kjer smo si za konec pripravili pravo poslastico. Če nam bo teknila, več o njej prihodnjič.