Rikše, avtobusi in vlaki

Indija ima 50 milijonskih mest, 7.500 kilometrov obale, 115.000 kilometrov železniških prog, 5.000.000 kilometrov cest in toliko prebivalcev, da pojedo 140 milijonov ton riža letno (80 kg po osebi)! Številke, s katerimi bi človek želel opisati razsežnosti Indije, so nepredstavljive. Podobno velja za potovanja med različnimi kraji, ki jih želiš kot popotnik v Indiji obiskati. Nemogoče si je predstavljati, kaj vse lahko pričakuješ na potovanju iz enega v drugi kraj. Tudi potem, ko že imaš nekaj kilometrine po Indiji za seboj in misliš, da si videl že vse, doživiš nekaj povsem novega. Npr. na letalu gledaš nov holivudski film, v katerem so ženski dekolteji in noge zamegljeni.

Potovanje po Indiji brez vožnje z vlakom, avtobusom in rikšo si je nemogoče predstavljati. Popotnikov, ki potujejo z lastnim prevozom je zelo malo. Nekaj je menda tudi takšnih, ki potujejo po Indiji s turističnimi avtobusi, a teh nismo videli. A ni ga čez dogodivščine na raznih sredstvih javnega prevoza. Potovanje z vlakom je eno najlepših (lahko tudi najhujših, stvar perspektive) doživetij v Indiji. Tudi če traja debelih 12 ur, toliko smo namreč potrebovali za vožnjo po konkanski obali do Mumbaja.

Čakanje na vlak nekje bogu za hrbtom.
Indija_31
Pogled skozi rešetke na oknih vagonov od zunaj,
Indija_32
in od znotraj
indija_35
ter notranjost vlaka.
Indija_33

Vožnje z avtobusi so praviloma manj udobne kot z vlaki, zato smo se jih posluževali le tam, kjer ni bilo železniških povezav. Saj, če bi bilo mogoče rezervirati sedež, ki bi te ob vkrcanju na avtobus čakal prazen, bi še šlo, tako pa se je bila treba za prosti sedež boriti. Dobesedno. Iz manjšega kraja Madikeri, ki leži v hribih (tam kjer pridelujejo kavo, čaj, poper, kardamom in druge eksotične začimbe), smo želeli priti do morja. Lokalni avtobus je bil edini sprejemljivi način, saj je bil taksi desetkrat dražji. Na avtobusni postaji so nam dan prej povedali, da avtobus vozi vsake pol ure in da sedeža ni mogoče rezervirati. Ko smo naslednje jutro prišli, so bili že vsi sedeži na avtobusu, ki je peljal v naši smeri, zasedeni, a se s tem nismo obremenjevali, odločili smo se, da počakamo na naslednjega. Ker so bila imena krajev na avtobusih le v hindujščini, sem večkrat vprašal, kje stoji avtobus, ki pelje za Mangalore. Vsakič, ko je nek avtobus pripeljal na peron, sem mu stopil naproti in vprašal, ali je to avtobus za Mangalore. To sem ponovil tolikokrat, da sem se že sam sebi zdel smešen. A kmalu se je izkazalo, da sem bil še premalo vztrajen. Ko je končno pripeljal pravi avtobus in sem tudi izvedel, da je pravi in zavpil: “Gremo!”, da so se zganila dekleta, se je pri vstopnih vratih avtobusa nagnetlo že pol Indije! Nekaj trenutkov pred tem je bil peron prazen, nobene gneče, skoraj dolgčas, ko pa je prišel avtobus, ki smo ga čakali mi, pa kot, da so se vsuli iz neba.

Sabrini sem zavpil, naj počakajo zadaj in se spustil v gomilo ljudi, ki je hotela na avtobus. Seveda bi morali skozi vrata najprej potniki, ki so iz avtobusa sestopali, a ne v Indiji, tam so pravila drugačna. V bistvu jih ni, kdo prej pride na avtobus, tisti sedi, drugi stojijo. Uspelo mi je, da sem se prerinil na avtobus, ko je bilo nekaj sedežev še prostih. Na dva sedeža sem vrgel velik nahrbtnik, za en sedež sem se dogovoril z neko deklico, ki je sedela z materjo in jo vprašal, če ji lahko moja hči prisede, sam pa sem se usedel zraven torbe, ki je bila položena čez dva sedeža. Bil sem navdušen nad uspehom.

A resne težave so se šele pričele. Sabrina in Maša sta sedle na sedeža, čez katera sem dal nahrbtnik. Po desetih minutah je na avtobus prišel možakar, ki je trdil, da si je sedeža rezerviral, saj je nanju položil časopis (ki ga ni bilo nikjer). Nastala je takšna zmeda, da je Maša zajokala, a Sabrina sedežev kljub posredovanju sprevodnika ni hotela zapustiti, dokler možakar ni popustil in sedel drugam. Šele potem smo videli umazan trik, ki se ga poslužujejo izkušeni avtobusni potniki: v tistem trenutku, ko smo se nekateri gnetli pri avtobusnih vratih, da bi vstopili in si priborili prost sedež, so iznajdljivi skozi odprta okna na avtobusu na proste sedeže vrgli časopis, torbo ali ruto in si jih tako rezervirali.

Še hujši kraval se je razvnel na drugi strani avtobusa, kjer sem sedel jaz. Potem, ko sem sedel poleg torbe, je k meni prišel mlajši par. Vprašala sta me, če je torba moja. Ko sem odvrnil, da ni, jo je fant dvignil in položil pod strop avtobusa na prostor za prtljago in se skupaj z dekletom usedel zraven mene (trije sedeži so skupaj). Ni minilo tri minute, ko je do naših sedežev prišel starejši par. Ženska je začela vpiti, kje je njuna torba in da sta to njuna sedeža. Jaz sem sedel brez besed in čakal na razplet. Ko je ženska videla, da se nihče ne zgane, je zagnala tak vik in krik, da se je mlad par v trenutku dvignil in odšel proč. Ko je videla, da sem jaz obsedel, je začela poditi še mene. Jaz pa sem se branil, da je bila torba na drugih dveh sedežih in da se je nisem dotaknil, kar je bilo res. A ni zaleglo, kar vpila je in žugala, cel avtobus je strmel v nas, dokler je ni mož pomiril in me prosil, če se lahko presedem na notranji sedež, ker želi ona sedeti pri oknu. Takoj sem se presedel in v naslednjem trenutku je bil mir.

Avtobusna flota v Madikeriju.
Indija_30

Z voznikom rikše sva si morala deliti sedež.
Indija_34

Res sem o dogodivščinah, ki smo jih v Indiji doživeli na različnih javnih prevozih, že precej zapisal, a zraven opazovanja življenja, ki se odvija na ulicah, so vožnje z rikšami, avtobusi, vlaki in drugimi prevoznimi sredstvi, najbolj pestre izkušnje potovanja po Indiji.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.