Amerika je sanjska dežela. V to sem prepričan. Pravzaprav to vem, saj so se mi tam uresničile sanje. Moje sanje, ne sanje kogarkoli drugega. Seveda ne sanje o bogastvu ali slavi, teh na srečo nimam, temveč sanje o doživljanju lepot, ki jih nudi ta izjemno bogata dežela. Bogata z naravnimi lepotami, ki jih ni mogoče najti nikjer drugje na svetu. Pri tem bogastvu je najlepše to, da ga za razliko od nekaterih bogastev druge vrste, dobrodušno delijo z vsakomer. Sanjske lepote Amerike je mogoče videti v več kot 400 narodnih parkih, posejanih po celini in otokih, ki so del ZDA. Pregovorno je vse v Ameriki veliko, zato imajo tudi narodne parke, ki so večji od Slovenije. Te letno obišče 330 milijonov obiskovalcev. Po eni strani nepredstavljivo veliko, po drugi pa povsem razumljivo, da lepote, ki jih je mogoče videti v narodnih parkih širom dežele, pritegnejo množice. Tudi mene so. Obiskal sem jih vsaj deset v treh zveznih državah. Nekatere peš, druge s kolesom in tretje z avtomobilom. Obisk z avtomobilom je seveda daleč najpreprostejši, saj gre za velike razdalje, ki jih je treba premagati. Ne le od enega do drugega parka, ampak tudi znotraj enega samega parka je brez avtomobila ali druge oblike motoriziranega prevoza, težko potovati. Res pa je tudi, da sem se podal s kolesom v impozantni Grand Canyon, kar je bilo nekaj izjemnega. A lepote iz mojih sanj so tiste vrste, ki jih je mogoče najbolje občudovati peš. Ko sem te kraje prvič obiskal, sem po enodnevnem pohodu po narodnem parku Yosemite zapisal:“Del poti sem prehodil po pešpoti Johna Muira, ki slovi kot ena najstarejših in najbolj spektakularnih pešpoti v Ameriki. Tudi pešpot Pacific Crest Trail ali krajše PCT, dolga 4300 kilometrov, gre skozi te kraje. Tukaj me je močno stisnilo pri srcu, ker nisem eden trpečih srečnežev – thru-hikerjev, ki sem jih videl, kako z velikimi nahrbtniki premagujejo dolge razdalje na tej veličastni pešpoti. Četudi je bil moj pohod relativno kratek, je bil zame eden najlepših, na katerem sem bil v življenju.” Na konec objave sem zapisal “Sem se še vrnem.”
In sem se. Tokrat kot pohodnik – trpeči srečnež.
Biti pohodnik v ameriškem narodnem parku je povsem drugače, kot biti pohodnik v slovenskem narodnem parku. Razen same hoje, se razume. Logistične priprave so menda nalašč tako zapletene, da če nimaš potrpljenja in vzdržljivosti, da se prebiješ skozi papirologijo in logistiko, nimaš kot pohodnik v ameriški divjini kaj iskati. Je že tako z razlogom. Za te priprave, na podlagi katerih sem pridobil potrebne dovolilnice in uspešno opravil preizkus za California Camp Fire Permit, sem potreboval več kot pol leta. O teh pripravah so napisani celi priročniki. Za ilustracijo: neko pešpot je mogoče začeti na eni od dvajsetih vstopnih točk, ki ležijo v štirih različnih narodnih parkih, od katerih ima vsak drugačen sistem izdaje dovoljenj in drugačno dnevno kvoto pohodnikov. Dan vstopa na pešpot je treba natančno izbrati, a za različne vstopne točke v različnih obdobjih, tudi do pol leta vnaprej. Prosta mesta se zapolnijo v nekaj minutah. Če želiš s pohodom začeti 1. julija, moraš rezervacijo narediti v prvih minutah 1. januarja. O tem, če si bil za rezervacijo izžreban, te obvestijo šele čez nekaj dni. Takoj, ko ti uspe dobiti dovoljenje za vstop na pešpot, na katero je treba vstopiti natanko na dan, ki ga imaš na dovolilnici, se moraš lotiti rezervacij prenočitev in prevoza, kar je prav tako silno zapleteno. To je povzeto le na grobo, v resnici je pravcata logistična nočna mora. Zato sem se trudil biti pri pripravah zelo natančen, da ne bi česar spregledal, saj bi me najmanjša napaka lahko stala tega, da bi po polletnih pripravah in prepotovanega pol sveta, načrtovan pohod padel v vodo. Povrhu se z ameriško regulativo na nobenem področju ni za hecat in balkanski pristop, v smislu, saj se bomo že nekako zmenili, če katerega papirja ne bi imel, v Ameriki odpove na celi črti.
Potem, ko se enkrat odločiš, na katero od pešpoti se boš podal in pridobiš vsa potrebna dovoljenja in rezervacije, se začnejo logistične priprave za samo pot. Pot namreč poteka po divjini, kjer ni koč in cest, zato je treba biti popolnoma samooskrben (in samozadosten, a to je druga zgodba). Kje boš spal? Koliko boš dnevno prehodil? Kaj in koliko boš dnevno pojedel ter kako boš sploh prišel do hrane? Kje boš prišel do vode, bo čista, kako jo boš naredil pitno? Kje in kako se boš umival? Katero opremo zares potrebuješ, da ne bo nahrbtnik pretežek? Za koliko dni hrane lahko nosiš naenkrat? Že samo to, da si izračunaš obroke, ki jih potrebuješ vsak dan za tak pohod, zahteva skrbno raziskovanje. Na kratko: ocenil sem, da bom dnevno porabil vsaj 4.000 kalorij. Te je seveda treba ustrezno nadomestiti. A obroki morajo biti ne le raznoliki, okusni, trajni, hranljivi in kalorični, ampak mora biti hrana, ki jo nosiš s seboj v nahrbtniku predvsem lahka. Mislim, da sem v nahrbtniku naenkrat nesel več kot 30.000 kalorij ali 40 obrokov!
Vsako področje temeljitih priprav bi lahko tukaj razdelal do podrobnosti, saj sem se moral resnično dobro pripraviti. Čeprav morda logistične priprave, nekomu ki tole bere, niso tako zanimive, sem z njimi želel poudariti, da je šlo, iz vidika priprav, za najzahtevnejše potovanje, ki sem se ga v življenju lotil.