Opevana Kalifornija je brez kakršnegakoli dvoma magnet, ki privlači z neustavljivo močjo. Takorekoč vsakogar. Od zlatokopov, glasbenikov, filmarjev, inovatorjev Silicijeve doline, ljubiteljev sonca in do tistih, ki jih privlači želja po bogastvu. Če bi bila Kalifornija samostojna država, bi bila med prvimi petimi velesilami na svetu. Nedvomno gre za izjemen košček našega planeta, ki nudi nekaj za marsikoga, tudi za brezdomce, s čemer zaseda še eno prvo mesto v ZDA. A v kontekstu naših potovanj nisem prepričan, da si Kalifornija zasluži posebno mesto. Morda sem pri izbiri destinacij izbirčen, a to pripisujem temu, da sem jih obiskal že takšno število, da si to lahko privoščim. Da si lahko privoščim, da tudi največjim in najbolj splošno prepoznanim “must-see” znamenitostim pokažem hrbet ter svoj čas namenim le tistim, za katere sam presodim, da bodo prave zame. Zaradi tega sem na obeh obiskih Kalifornije izpustil tako Los Angeles, kot tudi San Francisco in raje ves čas, ki sem ga lahko, namenil naravnim lepotam Sierre Nevade. Za slednjo bi vsekakor rekel, da si zasluži posebno mesto v naši popotniški zbirki, saj si od vseh kotičkov zemlje, ki sem jih obiskal sam, želim Sabrino pripeljati najbolj prav sem. Glede na to, kolikokrat sem te lepote omenil, bom poskusil več povedati s fotografijami, saj bojda te povedo več, kot besede.
Na najvišjem vrhu celinskih ZDA! 4421 metrov (14.505 čevljev v lokalni merski enoti) visok Mount Whitney.
Pohajkoval sem po gorovju Sierra Nevada v Kaliforniji. Pohod sem začel tako, kot se mi zdi pri podobnih podvigih v gorah najbolje, na najtežjem delu (po metodi najprej pojej živo žabo). Če na začetku ne zmorem premagati najtežje preizkušnje, ki jo na celotni poti lahko pričakujem, je bolje, da se obrnem že kar na samem začetku. Vsekakor bolje, kot da se mi zatakne nekje na sredi poti, v divjini, kjer niti pomoči ne morem poklicati. A zame se je vzpon na najvišji vrh celinskih ZDA izkazal za menda edini podvig na tem pohodu, ki je bil lažji, kot sem pričakoval. Čisto vse, kar je temu sledilo, je bilo v glavnem težje. Nikakor pa vzpona na Mount Whitney ne gre podcenjevati; več kot dve tretjini poskusov vzponov je namreč neuspešnih. Zato sem pristopil z dobro mero strahospoštovanja in s scenarijem v primeru neuspeha. Jasno, saj brez tega se v resne gore sploh ne bi smeli odpraviti. Za najtežji del vzpona se je izkazalo dihanje, saj gre za višino 4421 metrov, kjer je le 57 odstotkov kisika, kar je precej manj, kot v zraku, ki ga dihamo sicer. A na srečo je to zame pomenilo zgolj to, da sem moral v gibanje vložiti precej več napora, s čemer nisem imel resnih težav. Že zdavnaj sem se (seveda na lastnih napakah) naučil, da je fizična pripravljenost najmanj, kar lahko narediš pred tovrstnimi podvigi in hkrati največ pripomore k uspešni realizaciji. Bolj sem se bal višinske bolezni, saj zanjo nikoli ni mogoče z gotovostjo vedeti ali se bo pojavila ali ne, ne glede na to, kako dobro si pripravljen. Višinska bolezen se me tokrat na srečo ni dotaknila, a hlastanje za redkim zrakom in sopihanje je trajalo vse dni pohoda. Ne le ob hoji navkreber, na višini nad 3500 metrov sem se zadihal ob vsakem intenzivnejšem gibu, da tako rečem. Morda se bolj izkušeni redkemu kisiku privadijo, a meni ni uspelo in me je to dan za dnem bolj izčrpavalo, kot karkoli. Zato sem vsak popoldan cele ure posedal ob šotoru in čez noč spal, koliko sem le mogel, da sem bil naslednje jutro vedno znova telesno pri močeh za nadaljevanje poti.
Guitar lake na 3500 metrih, kjer sem kampiral pred vzponom na Mt. Whitney.
Proti vrhu.
Zavetišče pod vrhom.
Popolni razgledi z vrha Amerike na vse strani neba.
