V Sierri Nevadi seveda nisi ves čas popolnoma sam, saj čeznjo poteka tudi Pacific Crest Trail, dobrih 4.200 kilometrov dolga pot čez zahod ZDA, ki jo vsako leto uspešno prehodi kakšnih tisoč pohodnikov. Tisoč pohodnikov letno morda ne zveni veliko, a govora je o 4.200 kilometrov dolgi pešpoti, za katero je potrebnega kakšnega pol leta vsakodnevne hoje čez drn in strn, pri tem premagati kakšnih 150.000 metrov vzpona in s seboj nositi vso opremo in hrano! Nepojmljivo. Vsak dan sem srečal kakšnega pohodnika in se z njimi tudi zaklepetal, saj so Američani, ki jih srečaš v naravi, izjemno dobri sogovorniki. To si drznem zapisati po toliko obiskih ZDA, saj sem govoril z kar nekaj ljudmi v mestih. Razlika med tem, kako se da pogovarjati z ljudmi, ki jih srečaš nekje v naravi, kjer so na oddihu, v primerjavi z ljudmi, ki jih srečaš v mestih, kjer je ponavadi tvoj sogovornik na delovnem mestu, je več kot očitna. V tem oziru Američani niso nič drugačni od drugih in mi je bilo silno prijetno klepetati z njimi. Seveda s tistimi, s katerimi smo prišli dlje od: “Hey, how are you?”.
Omenil sem, da sem v nahrbtniku naenkrat nesel več kot 30.000 kalorij ali 40 obrokov. Tudi to zveni nepojmljivo, a ne?
Načrtovati porabo kalorij na večdnevnem pohodu in si znati ustrezno pripraviti pravšnjo količino hrane, ki jo potrebuješ in si jo hkrati zmožen nositi, je izjemno zahtevno. Po mojih izkušnjah, ki sem prehodil dobršen del slovenskih gora, to ni nekaj, s čemer se pohodnik v slovenskem prostoru sreča. Razen izjemoma, saj so v slovenskem gorskem svetu povsod koče in do najbližje trgovine menda ni nikoli dlje kot dan hoje. Sam sem se prvič srečal s zahtevnim logističnim podvigom priprave in nošenjem hrane za en teden ali več, ko sem se odpravil peš čez Velebit.
V Sierri Nevadi so bile tudi kar se hrane tiče, razmere neprimerljivo zahtevnejše. Hrane na pešpoti ni in se je ponjo treba spustiti do nižin ali si naročiti dostavo v katero od koč, ki so tudi kakšen teden dni hoje oddaljene ena od druge. Zato kaj drugega, kot da si skrbno izdelaš načrt poti in izračunaš, koliko energije boš potreboval od ene do druge točke, kjer si je mogoče hrano priskrbeti, ni. A ker to seveda še ni dovolj, je Sierra Nevada domovanje črnega medveda, kar dodatno zaplete vse skupaj. Medvede privlači vonj po hrani, zato bojda ponoči, ko utrujeni pohodniki počivajo, radi pritacajo k šotorom in iščejo kaj za pod zob. Zato je obvezna uporaba kanistra za hrano z varnostnim zapiralom. Vanj je treba tako čez dan, kot čez noč, shraniti ne le hrano, temveč tudi kozmetiko. V posodo velikosti 11 litrov!
Razen teže, saj je bilo treba vso hrano vse dni nositi na hrbtu, s hrano nisem imel prav nobenih težav. Na srečo sem skrbno prebral nasvete in si pripravil takšno hrano, ki sem jo lahko sploh spakiral v tako majhno posodo in je bila hkrati dovolj kalorična. Predvsem pa pestra in okusna. Saj je v meni preveč jedca, da bi se v še tako zahtevnih razmerah zadovoljil z enoličnimi in neokusnimi obroki. Če si po celodnevni hoji ne zaslužiš slastnega obroka, potem res ne vem, kdaj si ga. V teh razmerah je prav vsaka malenkost, ki te razveseli, kar slasten grižljaj nedvomno je, silno pomembna za ohranjanje pozitivne miselnosti.
A ko se pohodnik vrne z gora nazaj v civilizacijo, si privošči vse, česar mu je v divjini primanjkovalo.
