Na zahtevnejših potovanjih je oprema, ki jo uporabljamo, eden ključnih faktorjev za uspeh. Bolj, kot smo izpostavljeni zahtevnim razmeram in bolj, kot smo odvisni od samih sebe, boljša in zanesljivejša mora biti oprema. S ceneno in manj zanesljivo opremo še lahko pridemo skozi na manj zahtevnih podvigih ali ko smo blizu civilizacije. Ali dokler smo mlajši in lažje prenašamo težji nahrbtnik, žulje, slabo ležalno podlogo in podobno. A s slabšo opremo nedvomno dajemo večje možnosti neuspehu. Sploh, kadar gre za več dni ali več tednov trajajoče avanture. Vsaj pri meni je tako, da lahko na enodnevnem pohodu ali kolesarjenju uporabljam čevlje, ki me žulijo, kolesarske hlače, ki me drgnejo, nahrbtnik, zaradi katerega me bolijo ramena in mi te tegobe ne pridejo do živega. Saj vem, da bom zvečer doma, kjer bom te rane oskrbel in naslednji dan počival. Popolnoma drugače je, kadar se od doma odpravim za več dni. Takrat naredim vse za to, da imam s seboj najboljšo opremo, kar jo premorem. Dlje, kot grem od doma in več truda ter časa vložim v pustolovščino, več pozornosti namenim opremi. Raznorazne opreme se je v letih nabralo zares veliko in lahko izbiram, kaj bom vzel s seboj in česar ne. Na primer, samo plinske gorilnike, ki jih jemljem s seboj na potovanja, imam štiri, vsakega za drugačno vrsto pustolovščine. Za odročne kraje, kot je bilo potovanje z motorjem čez Afriko ali potovanje z motorjem po Svilni poti, sem uporabljal gorilnik, ki deluje na bencin. Za vetrovno Norveško spet drugega, za pohodništvo in kolesarjenje tretjega in tako naprej. Seveda je gorilnik le en kos opreme. Seznam opreme, ki sem ga naredil za kolesarjenje po Tour Aotearoa, šteje več kot petdeset kosov. Brez hrane in pijače. S tem, da je skoraj vsak kos te opreme skrbno izbran, celo mokri robčki.
Ne zadostuje zgolj to, da je oprema kakovostna, temveč mora biti tudi praktična, enostavna za pakiranje in majhnega volumna, predvsem pa mora biti čim lažja. Vedno sem namreč omejen z velikostjo tovornega prostora, najsi bo to nahrbtnik, kolesarske torbe ali kovčki na motorju. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje pakiral tako, da sem imel za opremo na voljo več prostora, kot sem ga potreboval. Sploh pa ne gre le za pakiranje, temveč je treba vso to opremo, ki jo spakiram, tudi nositi na hrbtu ali tovoriti na kolesu, če gre za tovrstna potovanja, kar se pozna precej bolj, kot se zdi. Sploh na večdnevnih ali daljših avanturah. To, koliko opreme nosimo s seboj, je v teh primerih prav tako pomembno kot to, kako kakovostna je ta oprema. Vsak gram šteje. Dobesedno. A dokler nimaš izkušnje s tem, kako je teden ali več nositi 15 kilogramov težak nahrbtnik, tega ne razumeš. Tako se morda komu zdi, da imamo na naših potovanjih s seboj malo stvari, a zelo redko se zgodi, da na potovanjih karkoli pogrešamo. Tudi na enoletno potovanje smo se podali le z dvema velikima nahrbtnikoma, ki sta zagotavljala dovolj prostora za vso opremo, kar smo jo kot štiričlanska družina potrebovali za celo leto. Ko je česa zmanjkalo, smo to kupili, ko je bilo česa preveč, smo to podarili ali poslali domov. A na avanturah daleč od civilizacije je to seveda precej težje, zato je v takšnih okoliščinah nabor opreme še pomembnejši. Skratka, bolj, kot je destinacija, kamor se odpravljamo, odročna in bolj kot je potovanje zahtevno, sorazmerno s tem mora biti tudi oprema toliko boljša.
S tako skrbnim izborom opreme se ukvarjam že nekaj časa. Na začetku je bilo popolnoma vseeno, kakšen nahrbtnik smo imeli za potovanje, le da je bil velik in da ni bil predrag. Na prvih motorističnih potovanjih sva potovala v navadnih jaknah, brez ščitnikov, opremo za kampiranje pa sva imela na motor pritrjeno z vrvicami. Na srečo smo jih takrat vedno odnesli brez resnih zapletov in tudi lažje smo prenašali, če je kak kos opreme odpovedal. A z leti smo postali previdnejši, bolj izbirčni in celo bolj občutljivi na določene dražljaje. Po drugi strani pa sedaj to, kar so nam prinesla leta, do neke mere oziroma na nek način kompenziramo drugače. Boljša oprema, ki si jo lahko privoščimo sedaj, je nedvomno del tega. Noči, ko naju je v šotoru zeblo, ker nisva imela dovolj kakovostnih spalnih vreč, je bilo v desetletjih šotorjenja precej več, kot jih lahko preštejem. Šele zadnja leta naju v šotoru več ne zebe, saj sva kupila boljše spalne vreče. To pomeni, da so manjšega volumna, lažje in toplejše, a seveda precej dražje. Žal se ta razmerja ne spreminjajo sorazmerno. To pomeni, da je za spalno vrečo, ki ima 60% manj volumna, a za iste temperaturne razmere, treba odšteti vsaj 200 odstotkov več denarja. Podobno sva nekoč za ležalno podlogo v šotoru uporabljala centimeter debelo peno in naju to ni nič prav motilo. Danes spiva na sedem centimetrov debelih blazinah, ki so bolj udobne kot postelje v cenenih hotelih. Seveda je bivanje v šotoru neprimerljivo manj udobno, kot bivanje v avtodomu ali hotelski sobi, a neprimerljivo je tudi doživetje. Spet je oprema tista, ki omogoča, da potujeva na način, kot to počneva najraje.
Naslednjič več o konkretnih kosih opreme, ki jo uporabljamo.
Ob jezeru Son Kul v Kirgistanu na stolčkih, ki sva jih tovorila s seboj na 7.000 kilometrski pustolovščini čez Srednjo Azijo.
