Ženske, agha in bencin

V Iranu veljajo pravila islama za ženske tudi za naju s Saro, za Mašo pa ne, ker je mlajša od devet let. Zato sva s Saro tokrat s seboj vzeli precej drugačna oblačila kot ponavadi, pa še ta niso dovolj ustrezna. Medtem, ko sva midve v lahkih srajcah, pod katerimi je obvezno še majica, so domačinke v strogo zapetih plaščih do kolen, ki so ponavadi črne barve. Tudi rute imajo večinoma črne, veliko pa jih ima na vrh še črni čador, s katerim se pokrivajo od glave do pete. Ni jim videti, da bi jih vročina motila. Pravzaprav tudi mene tako ne moti. Hitro smo se navadile na zahtevan način oblačenja, saj so vse ženske tako oblečene. Niti na misel mi na pride, da bi imela odpete gumbe na srajci ali da bi slučajno pozabila ruto, tudi ko smo v hotelu.

V sobi v Teheranu smo imeli tuš in umivalnik, ne pa WC-ja. Zato sva si morali s Saro vsakič, ko sva šli na WC ven iz sobe, obleči dolge hlače in srajco ter nadeti ruto. V naslednji sobi smo v kopalnici imeli tuš in WC, ne pa umivalnika. Tako sem morala med umivanjem zob in obraza, imeti na glavi ruto. In še nekaj, niti iz okna hotela ne smeš pogledati brez rute na glavi. No, to pravilo sem že večkrat prekršila.

Druga zadeva je ponižnost, tudi te sem se hitro navadila. Moški je agha (gospod), moški je glavni, vsi nagovarjajo le njega, ga pozdravljajo, mu ponujajo roko in mu zaželijo dobrodošlico v Iranu. Izjemoma kaj rečejo in ponudijo roko tudi puncama, meni nikoli. Davor se je na to vlogo hitro navadil in z zadovoljstvom izrablja svoje na novo pridobljene privilegije. Tudi govoriti je pričel z iranskim naglasom, tako da je res pravi agha. Vendar se njegovi novi privilegiji končajo takoj, ko pridemo v hotelsko sobo. Takrat smo spet punce glavne.

Danes smo se znašli v situaciji, ko ni bil glavni niti Davor, niti me punce, ampak šofer, s katerim smo se peljali v 125 km oddaljeni Isfahan. To je bila najbolj zažigalna vožnja, kar smo jih doživeli. Že ko smo vstopili v avto, smo zaznali vonj po bencinu. Tip je verjetno pravkar polnil rezervoar, sem pomislila. Vendar vonj tudi po nekaj minutah ni bil blažji, ampak je postal vedno bolj neznosen. Dihali smo skozi rute, robčke, odpirali okna, žvečili žvečilne; nič ni pomagalo, hlapi so bili tako močni, kot da bi imel pred nosom vedro polno bencina.

Gostoljubni šofer pa kar med vožnjo vzame termovko, nalije čaj v kristalni kozarec ter nam ga ponudi. Začuden vidi, da imamo rute preko obrazov in da se držimo za nosove. »Ne, ne bomo čaja, smrdi po bencinu!«, mu odvrnemo. On pa se prijazno nasmeji in pritrdi, da ima v prtljažniku steklenice polne bencina. V tistem se domisli rešitve in nas vse poškropi s parfumom. Bili smo zgroženi, saj smo pričakovali, da bo še bolj smrdelo, ampak za par trenutkov je res omilil vonj po bencinu. Po glavi mi je švigalo, da takoj v naslednjem kraju izstopimo in poiščemo drug prevoz, tega ne bomo zdržali. Ampak naslednjega kraja ni bilo, ker smo se peljali skozi puščavo. In kot nalašč, na poti sta bili le nuklearka in rafinerije. Ali bi naj izstopili tam? Potem gledam punci in si mislim, niti lepila človek ne bi smel vdihovati, mi pa vdihavamo bencin s polnimi pljuči. In to uro in pol! Kaj če začnemo bluziti, nam postane slabo, ali se zastrupimo? Ampak izhoda ni, levo in desno le puščava, spredaj prijazni šofer, zadaj pa zaboj steklenic z bencinom. Čez nekaj časa se šofer spomni in nam ponudi še cigarete! Tega sem se najbolj bala, da bo pričel kaditi ob vseh teh hlapih. Prosili smo ga, naj ne kadi, ker nas bo razneslo. On pa je prijazno odkimal, da mu res ni nujno zdaj kaditi. Kljub vsemu »podihanemu« bencinu, smo v Isfahan prispeli le rahlo omotični in prepojeni z vonjem bencina.

8 komentarj/a/i/ev na “Ženske, agha in bencin

  1. Davor

    Pozdravljena Špela!

    Veseli nas, da smo vas prepričali, to je lepo slišati. Kar se tiče Irana, midva nisva imela nobenih težav. Res pa je, da sem enkrat muslimanu začel razlagati, da nisva poročena, pa mu ta koncept (glede na to, da sva imela zraven otroke) sploh ni bil razumljiv. Zato je morda bolje, da se v tovrstne debate previdno podajate.

    Sploh pa so v Iranu tak prijazni in odprti, da se zdi, da jih je nemogoče užaliti, tako, da kar brez skrbi.

    Srečno!

  2. Špela

    Pozdravljeni! Moram najprej povedati, da so mi vaši potopisi velikokrat pomagali, ko sem kam odpotovala, pa tudi, da ste me kadar s svojimi zgodbami prepričali, da se nek kraj res splača ogledati=).Tudi jaz in moj fant načrtujeva obisk Irana. Zanima me če bi lahko bil kakšen problem, ker nisva poročena?

  3. Davor

    Jasmina, seveda uživam, tako kot doma, čeprav tam nisem aga, tukaj imam pač izgovor.
    Julija, samih popotnic še resda nismo srečali, a z nekaj truda se zagotovo da tudi to. Ženske v Iranu prav tako rade govorijo kot moški, le da z ženskami.
    Deda, najmočnejša droga, ki se ji vdajamo v Iranu, pa je hrana!

  4. Helena, Grega, Jaka

    Lepe pozdrave še od nas iz Polskave in uživajte še naprej. Lep vas je spet brati, super pišeta.

  5. Blaž

    Res ste fackoti, je lepo vidt da ste spet na poti!! Komej čakam naslednje zapise, pozdrav iz Dola pri Ljubljani

  6. Julija

    Super zapis. Glede na prebrano sklepam, da se v Iran brez moškega ne da na potovanje 😀

  7. Jasmina

    Hahahaha 🙂 Vidim, da vam spet dogaja:) Domislila sem se reklame za Iran.. Iran – every man’s dream 😉 Verjamem, da Davor uživa v agha vlogi 🙂 Super članek!!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.