Vtisi samotnega motorista

Rdeča nit potovanja po Skandinaviji je bila, kot sem zapisal zadnjič, vožnja z motorjem. In užitki v vožnji niso prav nič manjši, če na motorju sedita dva. S tem se marsikateri motorist ne bi strinjal, a na dovolj velikem in močnem motorju za sopotnika sploh ne veš. Razlogi, zakaj sem se na pot odpravil sam, so drugje.

Pred odhodom, ko sem komu povedal, da grem sam z motorjem v Skandinavijo, se je marsikdo začudil. Ne zaradi tega, ker grem z motorjem. Ne zaradi tega, ker grem tako daleč na sever Evrope. Ampak zaradi tega, ker grem sam. Večini ljudi, s katerimi sem govoril, to ni šlo v račun. Nekaj dni pred odhodom sem se skorajda vdal pritisku in od poti odstopil, a me je Sabrina prepričala, naj grem.

“Kaj pa, če se kaj zgodi?”, so nekateri vprašali.

Seveda, vedno se lahko kaj zgodi. Lahko se pokvari motor, lahko se poškodujem, lahko… kaj vem kaj. Možnih neprijetnih situacij je nešteto in zavarovati se pred vsemi je nemogoče. Sploh pa se nočem. Če bi se neprijetnih situacij in s tem izzivov, s katerimi se je ob tem treba spoprijeti, izogibal, se tovrstnih podvigov ne bi niti loteval. In pri tem bi mi bila družba bolj v breme, kot v korist.

Vsekakor pa najraje potujem skupaj s Sabrino, da si deliva občutke in radosti na potovanjih, ter z deklicama, da ju opazujem kako dojemata tuj svet. A tokrat sem želel preizkusiti, če zmorem potovati sam. Želel sem doživeti, kako je, ko potuješ sam. Želel sem vedeti, kako je, ko tri tedne skrbiš le zase. Saj na podoben način, samozadostno oz. neodvisno smo potovali eno leto kot družina, sedaj pa sem želel poskusiti popolnoma sam.

Občutiti samozadostnost, neodvisnost in popolno svobodo, ki jo nudi samostojno potovanje, je nekaj resnično izjemnega. Kot najbrž ve vsak popotnik, ki najraje potuje sam. A to je šele polovica resnice, zaradi katere je bilo to potovanje fantastično doživetje. Druga polovica doživljanja in občutkov je izhajala iz načina potovanja. Bruuuuuuuuuuummmmm!

Ja, motor. Ne poznam nobenih občutkov, podobnih tistim, ki jih daje vožnja motorja. Med vožnjo motorja povsem drugače doživljaš svet okoli sebe. Občutki so bolj intenzivni in direktni. Med vožnjo ne poslušaš radia, ne govoriš z nikomer, le gledaš in oprezaš. Pozornost na višku. Popolna predanost trenutku.

To je to; doživljanje svobode pri samostojnem potovanju in občutki pri vožnji motorja. To dvoje skupaj se odlično dopolnjuje. Zato sem se ves čas potovanja tudi počutil odlično! Kljub tem, da sem vozil ves dan, dan za dnem. Da me je tiščala čelada in da so mi drvenele dlani. Da sem bil prezebel, premočen in prepoten. Da sem se na Norveškem počutil kot revež. Da sem pogrešal svoje punce. A niti za trenutek nisem bil utrujen. Niti za trenutek nisem bil naveličan. Niti osamljen. Nič mi ni bilo težko. Užival sem v samoti in vožnji motorja.

Verjamem, da tistim, ki še nikoli niso potovali sami iz lastnega vzgiba ali občutili kako je voziti motor, to zveni nezaslišano, morda neresnično. Poskusite, saj potovati sam ni težko, voziti motor pa je še lažje. Le na eno malenkost je treba biti pozoren preden se tovrstnega podviga lotiš: potrebuješ dovolj močno željo in voljo do uresničitve.

4 komentarj/a/i/ev na “Vtisi samotnega motorista

  1. france

    Gospod DAVOR
    Ne zamerite mi,a ko sem šeenkrat prebral začetek tega vašega zapisa se si ustvaril sliko sigurno homogene in ljubeče družine,kar izhaja iz tega ,da so vas vsestrano podprli pri vaši odločitvi ,da greste na to dolgo ,a čudovito pot SAM.
    Čestitke tudi vašim ljubečim, vam pa SREČNO na potah,ki jih boste še prevozili kot samotni jezdec ali z družino.

  2. france

    Popolnoma se strinjam z vami,ko je pred tabo samo začrtana pot,pod tabo hrumeči pridni konjiček ,v mislih spomin na ljubeče najdražje,doživiš popolnost svojega mirnega popotovanja,ki se uresničuje in uresniči ko smo srečno prispeli v naročje domačega ognjišča,v objem družine,ki smo jo zasuli z našimi popotnimi spomini………..

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.