Osamljeni v Indiji

Za nami je tako imenovani zlati trikotnik, ki ga tvorijo Delhi, Agra in Jaipur, baje trije najbolj obiskani kraji v Indiji. Pravzaprav je to pot, ki bi jo naj naredilo največje število tujih turistov, ki obiščejo Indijo. To, da obiščemo kraje, ki jih obišče največ turistov, mi seveda ni bilo najbolj po godu, ampak ker brez kompromisov ne gre, smo se tudi mi znašli v množici turistov.

Pa kaj še!

Edini “belci”, ki smo jih videli v Delhiju so bili štirje popotniki v turistični soseski in peščica v turističnem uradu železniške postaje. OK, smo mislili, ni glavna sezona in premalo časa smo tukaj, da bi srečali tujce. Zraven tega v Delhiju turističnih znamenitosti nismo obiskali, saj smo jih videli že na prvem obisku indijske prestolnice. Nato smo se z vlakom odpeljali proti tri ure oddaljeni Agri, kjer stoji najimenitnejši mavzolej in menda ena najbolj prepoznavnih zgradb na svetu, Taj Mahal.

V vodniku sem bral o kilometrskih kolonah turistov, ki čakajo pred vsakimi od treh vrat, ki vodijo do Taj Mahala. Bilo me je kar strah, kako dolgo bomo stali v vrsti in nisem bil prepričan pred katerimi vrati bo gneča najmanjša. A ko dan pred obiskom Taj Mahala na ulicah Agre nismo srečali več kot treh tujcev, mi je skorajda odleglo. Na dan obiska te znamenitosti, ki jo letno obišče več milijonov ljudi, smo kljub temu, da je za obisk najprimernejši čas ob sončnem vzhodu, spali do osmih zjutraj. Prvič zaradi tega, ker je naša biološka ura takrat bila pol dveh zjutraj in smo še vedno zdelani od jet-laga. Sabrina in Sara sta zaspali komaj po drugi uri (po lokalnem času), tako da zbujanje pred zoro ni prišlo v poštev. Drugič, ker je takšna megla, da se komaj kaj vidijo hiše, kaj šele sonce. In tretjič, ker smo računali na to, da tako ali tako ni turistov, ki bi si Taj Mahal želeli ogledati.

Ko smo se z rikšo pripeljali do vrat Taj Mahala nisem mogel verjeti svojim očem, saj pred edino blagajno na teh vratih ni bilo nikogar. Šele pred vrati je bila vrsta Indijcev, ki so čakali na vstop. Tujih turistov preprosto ni. Voznik rikše mi je rekel, da ni tujcev, ker so vsi v Goi. Nekako ne verjamem.

Od našega zadnjega obiska Indije je očitno minilo toliko časa, oziroma smo od takrat prepotovali toliko držav, da smo malce pozabili, kako je potovati po Indiji. (Morda smo si ravno zaradi tega upali priti.) Tako smo po eni strani veseli, da ni tujcev, da nas lokalci gledajo tako, kot da smo padli iz neba. Po drug strani pa smo zaradi tega edina tarča prevarantov, ki jih tukaj ne manjka. Zgodba o tem, kako so nas naplahtali že prvo uro v Indiji morda kdaj drugič.

Upam, da nam bo čas v Indiji tekel tako počasi, kot se vrtijo kolesa vlaka, s katerim se peljemo proti tretjemu oglišču zlatega trikotnika, v Jaipur.

2 komentarj/a/i/ev na “Osamljeni v Indiji

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.