Indijski dnevnik

Zadnjič sem zapisal, da smo osamljeni popotniki v Indiji, kar smo tudi bili. Danes, ko smo se vkrcali na vlak za Ajmer, pa smo se znašli v vagonu polnem Slovencev, ki potujejo po Indiji v organizirani skupini. Ne vem, ali je svet res tako majhen ali Slovenci tako radi potujemo.

Nekaj dni smo preživeli v roza mestu, kot pravijo prestolnici Radžastana. Velikansko mesto, velikanska gneča, pristna Indija. Malo smo se sprehajali in nakupovali po bazarjih, ki jih je v tem mestu toliko, da je to neverjetno. Stari del mesta je en sam ogromen bazar, na katerem je mogoče kupiti takorekoč vse. Ogledali smo si palačo maharadže, ki je v primerjavi s tem, kaj se nahaja zunaj palače, prava oaza miru in čistoče. Celo kamele smo jahali, saj sva to obljubila otrokom. Sicer nismo šli na safari, a za potešitev želje je bilo dovolj. Želeli smo tudi v kino, a aktualnega Bollywoodskega mega hita žal niso nikjer predvajali v anglešini ali s podnapisi.

V templju Krišne smo se zaklepetali z nekim možakarjem. Med drugim nam je povedal, da je to, kar prodajajo na bazarju slabe kvalitete. (To nam je bilo jasno, saj smo za sari plačali dva evra.) Rekel je, da je bolje, če spominke kupimo v neke vrste zadrugi, kjer prodajajo stvari, ki jih izdelujejo vdove, v Indiji pogosto izločene iz družbe. Ker nam je zrihtal še poceni rikšo, nismo imeli razloga, da ne bi šli tja. Tam smo pustili trgovcem, da nas strežejo in kupili smo nekaj stvari, a da bo zaslužen del tega denarja res prišel v prave roke, nekako ne verjemem.

Vem, da je narobe, kadar ljudem premalo zaupamo, sploh glede na to, da imamo res slabih izkušenj z neznanci zelo malo. A v teh dneh so nas tolikokrat želeli in tudi uspešno naplahtali, da smo naše sicer precejšnje zaupanje v neznance, malce zavrli. Saj od nas ne želijo ničesar drugega, kot nekaj denarja. Jasno, saj ga imamo v primerjavi z njimi nepredstavljivo veliko; in s tem, da ga želijo od nas izvleči čim več, ni nič narobe. Narobe je le to, da denar ne pride do tistih na dnu, ampak ga prej prestrežejo tisti, ki jim glede na razmere ne gre tako slabo. Edini, ki izkažejo iskreno hvaležnost, ko jim kaj damo, so starejši berači.

Indija je neverjetna! To potovanje po Indiji je dirka s časom, ljudmi in čudesi, s katerimi se soočamo na vsakem koraku. Toliko vsega se nam dogaja, da komaj kaj sledimo, kaj šele, da bi to lahko delili na teh straneh. Tako na kratko, kako je videti naše potovanje:

24.12.
Zjutraj smo se zbudili v Jaipurju, se z vlakom (ki je imel uro in pol zamude) odpeljali v Ajmer in od tam v Pushkar. Tam smo komaj našli primeren hotel, si naročili kosilo in vse štiri naročene jedi pustili skoraj nedotaknjene, saj so bile obupno zanič. Nato smo rahlo lačni odšli na sprehod po svetem mestecu in med tem odganjali nadlegovalce, ki so od nas nenehno nekaj želeli. Po sprehodu smo si na strehi restavracije Out of blue privoščili božično večerjo in se na božični večer vsi štirje zbasali v eno posteljo, da nas ni zeblo in po risanki zaspali.
25.12
Zjutraj smo zajahali vsak svojo kamelo in se podali v puščavo. Po jahanju smo se še malo potikali po mestu, se pustili naplahtati novi prevari in se odpeljali nazaj v Ajmer. Tam smo želeli obiskati nek islamski verski objekt, a nam ni uspelo. Gneča je bila nepopisna. Sem rekel, da bi me punce počakale pri vhodu in bi se jaz gužval sam in si ogledal tempelj, pa ni prišlo v poštev, na ulici je bila norišnica. Nato z vlakom nazaj v Jaipur, kjer smo na srečo ušli dvema prevarantoma in našli pravo rikšo, s katero smo se zapeljali v hotel.
26.12.
Dopoldan smo si ogledali čudovito trdnjavo-palačo in tam opazovali mogočne slone, kako tovorijo turiste navkreber. Po preveč pikantnem kosilu pa na letališče, ki je tako urejeno, da človek pozabi, da je v Indiji. No, na poti do letališča so nas, med tem, ko smo sedeli na rikši in se v koloni počasi premikali, napadli majhni otroci. Vlekli so me za roko in hlače ter zahtevali denar, tako, da sem se jih moral otresti na silo.

Sedaj smo na jugu, a še vedno v Indiji.

3 komentarj/a/i/ev na “Indijski dnevnik

  1. Davor

    Jasmina, pikantno je tudi meni prišlo čez glavo trikrat na dan! No, tulaj na jugu je bolje. Dober tek s krompirjem!

    Manja, lepo, da si se oglasila. Očitno bomo morali res ugrizniti v kislo jabolko in obiskati Goo. No, bomo videli.

  2. Manja

    Namaste družina Bračko……..me grabi “domotožje” pa vam pišem…..želim vam mirna potovanja po indiji. Kar se hrane tiče, vam bo v Goi lažje, a bo dražje……hehe. Upam, pa da najdete prave gurmanske restavracije, po katerih je Indija znana. Med drugim v Goi mesto Panai. Lepo mi bodite. Manja

  3. Jasmina

    Joj Sabrina, kaj te ti ješ, ko je vse tak pikantno? Pa Maša, majo kje nuggetse? Davor je pa tak z vsemi curryi v sedmih nebesih:)
    Mi pa bomo jedli krompir v vseh oblikah do novga leta!
    LSM, MVR
    s&j

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.