Mehiška hrana

Hrana. Najslastnejši del vsakega potovanja. No, tako bi vsaj naj bilo, kadar se podamo v katero od eksotičnih dežel, kjer se to, kar tam jemo, zelo razlikuje od naše domače hrane. Jasno, da med eksotične dežele sodi tudi Mehika in z njo nacionalna mehiška kuhinja. Mehiška hrana je posebna že zaradi tega, ker je tako zelo edinstvena. Ima namreč zelo malo skupnega z hrano, ki jo jedo v južni in severni Ameriki (čeprav so od severne sosede prevzeli kar nekaj prehrambenih navad, kar jim ne bi bilo treba). Deželi, ki sta največ doprinesli k paleti mehiških dobrot, sta Španija in Francija. Španski konkvistadorji s Cortezom na čelu so Mehiki “prinesli” še marsikaj drugega, a pustimo zdaj to. Izvor dobrot mehiške kuhinje so Olmeki, Maji, Azteki in druge starodavne civilizacije, ki so na tem prostoru pustile neizbrisljiv pečat v takorekoč vseh pogledih, ne le hrani. Pri tem je zanimivo, da so starodavna ljudstva shajala predvsem s fižolom, koruzo, bučami, avokadom, skratka pretežno z zelenjavo. Španci pa so s seboj pripeljali kokoši, pujse in krave, ki so do danes s krožnikov izrinili skoraj vso zelenjavo.

Kot sem že omenil, do ulične hrane nismo več tako zadržani, kot smo bili nekoč, tako, da smo si že po nekaj urah v Mehiki privoščili sveže sadne sokove na tržnici in ulično hrano. Prvič smo videli in okusili sadež mamey, zmešan z mlekom, vaniljo in cimetom v božanski napitek. Sledili so kajpada takosi, menda najbolj priljubljen mehiški ulični prigrizek. Imeli so štiri vrste takosov, ki so stali po 30 centov: z mesom, s pečeno svinjo kožo – chicharrón, z zeleno salso in fižolom. A vsi po vrsti so imeli okus po svinjski masti, ki je v ustih pustila slab okus še več ur.
2014-Mehika17

Na srečo so bili to najslabši takosi, kar smo jih jedli, saj smo se naučili kje jih je je treba jesti. Na uličnih stojnicah.
2014-Mehika18
2014-Mehika19
2014-Mehika20
2014-Mehika24

Tam je bilo mogoče naročiti takose z govedino, kuhano svinjino, drobovino, chicharrónom in najbolj cenjene, z glavino.
2014-Mehika21

Chicharrón.
2014-Mehika22

Raje kot takose, smo imeli quesadille, ki so iz malce večjih tortilj in preložene, tako, da so zapečene polnjene s sirom in še s čim. Na fotografiji quesadilla in dva takosa.
2014-Mehika23

Quesadille je bilo mogoče naročiti celo brez mesa. Sicer pa so nam, ko smo vprašali, kaj imajo brez mesa, ponujali perutnino in ribe. Mehika res ni za vegetarijance.
2014-Mehika25

Nepogrešljiva sestavina vsakega uličnega obroka pa so omake. Salsa verde, salsa roja, frijol, cilantro, cipolla, chile… šele te dajo pustemu mesu v tortilji okus.
2014-Mehika27
2014-Mehika28

Brez pečene koruze seveda ne gre, le prodajalca je bilo treba pravočasno opozoriti, naj je ne zapaca z majonezo, smetano in čilijem, kot se to počne v Mehiki.
2014-Mehika29

Še ena zelo posebna jed, ki pa nekako ni za naš okus, mole – temna omaka s čokolado, čilijem in začimbami, ki jo najraje prelijejo čez pečenega piščanca. Na fotografiji mole quesadillas.
2014-Mehika30

Od ulične hrane nismo poskusili edino sendvičev, ki jim pravijo tortas.
2014-Mehika31

Od mehiških dobrot, ki smo jih poskusili na prvem potovanju, smo si najbolj zapomnili juhe. V njih smo tudi tokrat uživali ob vsaki priložnosti.
2014-Mehika32

Na morju so Maši in Sabrini najbolj teknili škampi, ki sta se jih dodobra naužili.
2014-Mehika33

Ko nam je mehiška in ulična hrana prišla čez glavo, smo si privoščili tudi kaj nemehiškega ali celo brezmesnega, četudi le zajtrk v hotelski restavraciji.
2014-Mehika34
2014-Mehika35

Naslednjič morda o čem, kar ni za pojest…

2 komentarj/a/i/ev na “Mehiška hrana

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.