Pogled na Indijo skozi okno

To pišem v predzadnji, dvanajsti hotelski sobi, v kateri smo prespali na tokratnem potovanju po Indiji. Do odhoda domov nas ločita le še dve noči; eno bomo prespali na vlaku, drugo v hotelu v Goi pred poletom domov. Tukaj je ura že 8 in 20 minut, a Sabrina in Maša še spita, kot da sta njuni uri že nastavljeni na slovenski čas, ki je v tem trenutku 3 in 50 minut. Naj kar spita, zame so te jutranje urice, ki jih imam le zase, zlata vredne. Včeraj so nam sicer povedali, da moramo sobo zapustiti do desetih zjutraj, a se bomo tokrat mi naredili Indijce in ostali dlje.

Sedim na stolu ob velikem oknu. Skozenj gledam in poslušam Indijo. Ob tem sem se spomnil prvega lepega okna oziroma lepe hotelske sobe, ki smo jo imeli v Indiji leta 2009. Na prvem potovanju po tej fascinantni deželi smo se soočali z veliki težavami in nerazumevanjem. Takrat smo šele po kakšnem mesecu našli prvi spodoben hotel, v katerem nam je bilo všeč. Šele po enem mesecu! Torej smo 30 dni spali v majhnih, umazanih, zatohlih, temačnih ali na kakšen koli drug način nepritnih sobah. Razmišljam, kako se je v tem času spremenila Indija, kako se je spremenil način naših potovanj in seveda o tem, kako smo se spremenili mi.

Indija se spreminja, to je več kot očitno. A spreminja se predvsem za privilegirane, oziroma tiste, ki so rojeni v pravih kastah. Ti imajo večje avtomobile, večje mobilne telefone in nosijo večjo številko konfekcije. To se lepo opazi na avtobusih in vseh drugih prevoznih sredstev, saj je širina sedežev ostala v času, ko so bili obroki v Indiji za večino prebivalstva precej bolj skromno odmerjeni, kot so danes. Danes so ti ozki sedezi nezdružljivi s širino povprečnega potnika. S tem, da se nas je danes na manjši avtobus, ki je imel zapisano, da sprejme 23 potnikov, natlačilo 47! Sprememb pri “nedotakljivih” nismo opazili. Še danes pometajo tla na enak način, kot so jih pometali že kdovekdaj. A to je le naše dojemanje, resnica je morda drugačna. Tukaj je namreč precej zapisanega o tem, kako se stvari spreminjajo na bolje tudi za manj privilegirane. A o razliki med dejanskim stanjem in tistim, kar je zgolj zapisano na papirju, v oglasih in besedah politikov, tukaj ne bom razglabljal. Spreminja se ves svet, v tem tudi Indija ni nič posebnega.

Kar se tiče sprememb pri načinu, na katerega potujemo, pa za tole potovanje lahko zapišem, da potujemo enako, kot smo potovali pred desetimi leti. Brez konkretnih načrtov, z nahrbtniki, z javnimi prevoznimi sredstvi se selimo iz kraja v kraj in se pri tem, koliko je to mogoče, izogibamo turističnim destinacijam oziroma popotniškim središčem. Iščemo pristne izkušnje in se veselimo stikov z domačini ter se tu in tam razvajamo v dobrem hotelu ali dobri restavraciji. No, tukaj pa je razlika; dobre hotele in dobre restavracije obiskujemo pogosteje, kot smo to počeli nekoč. Res je, spodobna soba in okusna hrana sta nam danes pomembnejši, kot sta nam bili nekoč. Lepa soba in slastno kosilo sta namreč najučinkovitejše sredstvo za blaženje vsega slabega, kar nam kot prašnim popotnikom pride naproti.

Tako, Maša in Sabrina sta se zbudili, moje zlate urice za gledanje skozi okno in razmišljanje so se iztekle. Čas je, da gremo ven iz sobe, na ulico. Tam je dojemanje Indije tisočkrat bolj intenzivno, kot ob zrenju skozi okno.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.