Potovanj, na katerih smo nadpovprečno izpostavljeni velikim naporom v zahtevnih pogojih, se zavestno ne loteva vsak. Mislim, da se ne motim preveč, če rečem, da se tovrstno početje zdi večini ljudi nesmiselno. Že iz tega vidika, da so potovanja oblika počitnic ali oddiha, ki si ga vzamemo od dela. Da bi potem, ko že tako ali tako človek gara v službi in še kje, v prostem času potoval nekam, kjer bi se zavestno izpostavljal velikim naporom, zares lahko zveni popolnoma nesmiselno. A ljudje smo si tako različni in tako večplastni, da nam je pogosto nemogoče razumeti drug drugega pri tem, čemu se nekateri samovoljno izpostavljajo in drugi ne. Kdo koga razume bolje, zapečkar avanturista ali obratno? Zapečkar je ena taka lepa slovenska beseda, ki jo je še pred petnajstimi leti nekdo zapisal v komentar na teh straneh in z njo ponosno imenoval samega sebe. Le zakaj se danes ta beseda tako redko sliši? Morda so danes zapečkarje zamenjali sodobnejši introvertiranci, čeprav gre za drugačen pomen besede. Ne vem. Pravzaprav me v tem trenutku bolj bega to, da mi je pri tem, ko te besede, kar se da nevtralno zapisujem, nekako nelagodno. Kakorkoli, hotel sem zapisati, da se mi zdi, da ni nujno potrebno, da ljudje, četudi smo si blizu, drug drugega razumemo. Zadostuje, da razumemo, da smo različni in to drug pri drugem spoštujemo.
Bojim se, da se ne motim preveč, če zapišem, da je natanko to pomanjkanje razumevanja glavni vir nesoglasij v svetu. Na vseh nivojih in v vseh oblikah komuniciranja; od matere z dojenčkom, do predsednikov držav. Kaj pa popotniki? Morda je to nekoliko naivno, a verjamem, da popotniki potujemo zato, da bi bolje razumeli. Svet, druge in sebe. V Indijo smo potovali štirikrat, saj so nas tamkajšnji običaji, ki so bili vedno znova za nas tako neobičajni, pretresali do obisti. Do danes mi ni uspelo doseči neke stopnje v poznavanju Indije, da bi rekel, da jo razumem. V ZDA sem potoval petkrat in šele po zadnjem potovanju se mi je začelo dozdevati, da pričenjam Američane, ki jim od daleč posplošeno pripisujemo toliko nerazumnega vedenja, razumeti. A na potovanje se ljudje odpravimo tudi za to, da bi bolje razumeli tistega, ki nam je najbližji, torej samega sebe. Če potrebo po tem, da bi bolje razumeli samega sebe, sploh prepoznamo in ozavestimo, saj se tovrstno razumevanje lahko zdi najbolj samoumevna reč na svetu. Kar je pri tem zanimivo, je to, da smo ljudje zato, da bi bolje razumeli tega, ki ga zmeraj nosimo s seboj, že od nekdaj potovali. Na dolgo potovanje. Na zahtevno pot. Nekam daleč. V stari Grčiji so se odpravili na obisk templja v Delfih s famoznim napisom Gnōthi Seauton, ki ga lahko prevedemo tudi kot razumi samega sebe. Podobno velja za romanje v Meko, pešačenje po Caminu, solo kolesarjenje po Omanu in tako naprej. Vse to so oblike potovanj, namenjene spoznavanju in razumevanju. Predvsem samega sebe.
A vendar se vsak dan srečujemo z nerazumevanjem. Drugih do nas in nas do drugih. Razumevanje je namreč še ena tistih človekovih sposobnosti, ki jo je treba najprej osvojiti na samem sebi, preden jo lahko uporabimo na drugih. A lahko razumemo druge, če ne razumemo samega sebe? Nikakor ne želim reči, da je v potovanjih, tudi takšnih, ko smo nadpovprečno izpostavljeni velikim naporom v zahtevnih pogojih, univerzalna rešitev. Morda za nekoga je, za drugega ni. Seveda tudi hoja po isti poti, kot na primer Camino, ki je nekako najbolj znana pešpot za iskanje – spoznavanje – razumevanje samega sebe, ni enaka za dva pohodnika. Za nekoga je enostavna, za drugega silno težavna. Nekdo se tam išče, a se ne najde, drugi se tam ne išče, a se najde. Nekdo jo doživlja kot dolgo pešačenje, drugi kot pot k razsvetljenju. Študija, narejena na Univerzi v Mariboru, pove, da je pohodnikov, ki so se jim po Caminu na splošno izboljšali odnosi v življenju, več kot dve tretjini. Torej je nekaj na tem, da nas potovanja lahko naredijo bolj razumevajoče. Do česarkoli in kogarkoli.