S kolesom od Ulcinja do Dubrovnika

Še vedno sem v Črni gori. Seveda le na »papirju«, saj je bilo letošnje kolesarjenje po Balkanu tako krasno doživetje, da ga ne morem opisati v nekaj stavkih, kljub temu, da gre za kraje, ki so marsikomu blizu oziroma znani.

Virpazar me spominja na malce večja obcestna postajališča s čajkanami, ki sva jih lani obiskovala na svileni poti preko Srednje Azije.

Nekaj gostilnic in hotelčkov nametanih vzdolž glavne ceste tik ob Skadrskem jezeru. balkan_kolesarjenje_2018_27

Nekateri iščejo sobo z vinom, drugi avtokamp z mlekom. Kako smo si različni! balkan_kolesarjenje_2018_28

Sledila je dolga etapa vzdolž južne obale Skadrskega jezera. Tukaj me je čakalo presenečenje, saj je ta del Črne gore poseljen z albansko govorečim prebivalstvom. Kar je zame predstavljalo razliko le v tem, da je svinjino zamenjala teletina. To seveda ni imelo vpliva na kolesarjenje, kot ga je imela sama cesta. Ta se je vila gor in dol, gor in dol, tako sem kljub temu, da sem bil ta dan na najvišji točki 480 metrov, pridelal 1700 metrov vzpona. Imajo pa v teh krajih očitno drugačno mersko enoto, saj je bila na 480 metrov visokem prelazu, tabla 900mnm.

Narava na tem koncu je prekrasna; kostanjev gozd tako blizu morja. S kostanji kot jih pri nas ne poznamo. balkan_kolesarjenje_2018_31 balkan_kolesarjenje_2018_30

Albanija. Morda kdaj drugič. balkan_kolesarjenje_2018_33

Raje sem se zapeljal do Ulcinja. Tam sem si privoščil počitek (to pomeni, da sem ta dan prekolesaril le 40 kilometrov) in se poskusil izdajati za dopustnika, kar pa mi ni šlo najbolje od rok. balkan_kolesarjenje_2018_36

Kadar je bila priložnost, sem se popoldan, po zaključenem kolesarjenju, ulegel kar na prod, pesek ali beton, kakršnakoli že je bila plaža in zaspal kot klada. Tako sem malce napolnil baterije po napornem kolesarjenju.

Kot rečeno, razgledi v Črni gori so krasni. Od jezer, balkan_kolesarjenje_2018_29 balkan_kolesarjenje_2018_32 rek, balkan_kolesarjenje_2018_34 morja, balkan_kolesarjenje_2018_39 do hribov. balkan_kolesarjenje_2018_40

Priganice za zajtrk. balkan_kolesarjenje_2018_35

Ulcinj je bil najjužnejša točka moje tokratne poti in ni mi preostalo drugega, kot da se obrnem nazaj proti severu in domu. Žal pa sem moral ubrati pot po magistrali, saj drugih možnosti skorajda ni. Koliko sem lahko, sem se glavni cesti izognil, a sem kljub temu večino poti prekolesaril po tej prometnici. Menda najnevarnejša kolesarska etapa, kar sem jih prevozil. V primerjavi s kolesarjenjem po jadranski magistrali, je bil tudi spust po bolivijski cesti smrti mačji kašelj.

Ta črni zlodej me sicer ni preganjal po magistrali, je bilo pa fino videti tako krasen navtični muzej. balkan_kolesarjenje_2018_38

Na Debelem bregu sem Balkan zapustil in se vrnil v EU oz. njeno najmlajšo članico. Tja, kjer limonada deset kilometrov od morja stane 25 kun.

S kolesom od Splita do Hercegovine

Kolesarsko odisejo sem že drugič začel v čudovitem Splitu. Ni lepšega, kot v ranem spomladanskem jutru sestopiti z zanemarjenega vlaka in se znajti ob dišečem morju. Kot nekoč, kot smo odšli na morje in smo kot otroci zvečer doma zaspali v avtu in se zjutraj prebudili na morju.

Z vlaka sem seveda sestopil lačen in sem zavil v najbolj priljubljeno hrvaško zajtrkovalnico, pekarno. Mimogrede, o množičnem prehranjevanju s pekovskimi izdelki, kar sem opazil v nekaterih državah, imam svojo teorijo, a še ni povsem dodelana, zato o tem raje ne razpredam. Ups, spet me mika, da bi pisal o hrani, a se moram zadržati, sicer tega potopisa ne spravim skupaj. Torej, na splitski rivi sem se pod palmo, pojedel burek, poklical Sabrino in začel kolesariti.

Jekleni konjiček se je kar šibil pod težo opreme za kampiranje in kuhanje ter drugo kramo, ki sem jo tovoril s sabo. balkan_kolesarjenje_2018_01

Split ni ravno kolesarjem prilagojeno mesto, zato sem kar nekaj kilometrov naredil ob prometni dvopasovnici. A le tako sem lahko prišel do zaledja, sicer bi kolesaril po še prometnejši jadranski magistrali. Prvi dan sem tako prišel do Makarske, kjer sem se utaboril v kampu in se pripravil na izziv, ki me je čakal naslednji dan, vzpon na 1762 metrov visok vrh Biokova, Sveti Jure.

Bazni tabor pred vzponom. balkan_kolesarjenje_2018_02
Pogled na Biokovo s prazne plaže v Makarski, kljub temu, da je voda imela že krepkih 20 stopinj. balkan_kolesarjenje_2018_03

Še malo do vrha. balkan_kolesarjenje_2018_04
Razgled z vrha Biokova. balkan_kolesarjenje_2018_05

Vzpon mi ni delal večjih preglavic, a sem naredil napakico in še isti dan odkolesaril kar do Međugorja. Tako sem ta dan naredil 118 kilometrov in 2500 metrov vzpona s kolesom. Šotor sem še postavil, a večerje se mi ni ljubilo kuhati in sem si privoščil pristno bosansko desetko.

Tako sem se že tretji dan znašel v Mostarju, ki je pravzaprav izhodišče poti, zaradi katere sem se odločil za letošnje kolesarjenje.

Klasika. balkan_kolesarjenje_2018_07

Tam so namreč staro ozkotirno železnico preuredili v kolesarsko traso, podobno, kot pri nas Parenzano. Traso, ki so jo poimenovali Čirina pruga, sem prekolesaril v treh dneh in je res čudovita. Predvsem zato, ker je speljana skorajda popolnoma mimo cest, tako da na njej ni Tasovih Golfov, ki bi te zadimljevali in rinili s ceste.

Na nekaterih delih poti je bilo treba garati, balkan_kolesarjenje_2018_08
na drugih pa je bilo dovolj uživati ob razgledih. balkan_kolesarjenje_2018_09
balkan_kolesarjenje_2018_10

Nekoč železniški, danes kolesarski most. balkan_kolesarjenje_2018_11
Hercegovski kraji so res odročni. Daleč od vseh večjih mest in s slabimi cestnimi povezavami, se ti zdi, da si res begu za hrbtom.

Brezkončna ravnina. balkan_kolesarjenje_2018_12 balkan_kolesarjenje_2018_15 balkan_kolesarjenje_2018_14
Železniška postaja Hum, mimo katere je v zlatih časih peljalo 60 vlakov dnevno. balkan_kolesarjenje_2018_16
V kraju Hutovo, kjer sem se ustavil v nekem bifeju in si naročil liter mineralne vode, je bilo kot v sceni kakega distopičnega filma. Šele po treh dneh, ko sem prišel v Trebinje, najjužnejši kraj v Bosni in Hercegovini, sem se vrnil v civilizacijo.

Veličastne Trebinje. balkan_kolesarjenje_2018_17

Kolesarsko potovanje ali kolesarjenje

Kolesarski podvig, ki je za menoj, je najdaljše kolesarsko potovanje, ki sem ga opravil. Štirinajst zaporednih dni se morda zdi veliko, a za kolesarjenje, ne pa tudi za potovanje. Zato je morda najbolje, da že tukaj razčistimo, da gre za potovanje s kolesom, ne kolesarjenje, kot ga sicer imenujemo. Saj veste, tisto, ko se po službi vsak dan usedemo na kolo ali ko se z avtom odpeljemo na morje in se tam podajamo na kolesarske izlete. Tovrstno kolesarjenje je vsekakor čudovito, a najbrž se razumemo, da je pri potovanju s kolesom v ospredju nekaj drugega, kot pritiskanje na pedala. Čeprav sem to bolj ali manj počel glavnino dneva. Pri popotniškem kolesarjenju je namreč treba vsak dan po kolesarjenju še kuhati in postavljati šotor ter skrbeti za vse drugo. Gre torej za potovanje, na katerem kolo služi le kot prevozno sredstvo. Temu primeren je tudi odnos do kolesa, ki je zgolj prevozno sredstvo, ne karbonski malik. Skratka, gre za drugačno, popotniško, ne rekreativno obliko kolesarjenja. A da se razumemo, niti najmanj ne želim poveličevati ene pred drugo, želim le poudariti, da gre dokaj različni aktivnosti, ki razen kolesa in tistega, ki pritiska na pedala, nimata veliko skupnega.

Na tej poti sem srečal precej popotnikov – kolesarjev, ki so bili vsi po vrsti tujci in so na podoben način potovali po Balkanu. In vsi po vrsti so potovali, oziroma kolesarili (če tako želite) dlje kot jaz. En Švicar od Istanbula do Švice, mlad par iz Poreča do Črne gore, starejši par iz Južnoafriške republike pa si je vzel cele tri mesece za potep po tem koncu Evrope. Slednja se odpravljata celo na 428 kilometrov dolgo »Slovenia West Loop Bikepacking Route«, kot se imenuje kolesarska pot po Sloveniji, za katero sem prvič slišal. Skupaj smo razgrnili zemljevid in pokazal sem jima prometne ceste, katerim se želita (kot kolesarja) seveda izogniti. Onadva pa sta mi povedala za nekaj takšnih kolesarskih potovanj, ki sta jih opravila, da mi je vzelo sapo!

Prav te debate o minulih popotniških podvigih in izmenjava informacij z drugimi popotniki, o tem, kar je pred nami, so eni najlepših trenutkih na potovanjih. Trenutki, ko se popotniki iz različnih koncev sveta srečamo tam, kjer smo vsi tujci in se malce pohvalimo s tem, kjer smo bili ali drug drugega prestrašimo z zgodbico o tem, kar se nam je tam, kamor se drug šele odpravlja, pripetilo, so neprecenljivi.

Moja pot se je začela v Pragerskem, kjer sem sedel na vlak, prestopil v Zagrebu in sestopil v Splitu, kjer se je začelo zares. Nekako tako: Split, Makarska, na 1762m Biokovo, Međugorje, Mostar, Trebinje, Kotor, 1657m na Lovčen, Cetinje, Skadarsko jezero, Ulcinj, Tivat in Dubrovnik. Podrobneje na zemljevidu, z opisom poti pa začnem prihodnjič.

Prvi korak na dolgi poti:
balkan-s-kolesom-2018

Kolesarski potep po Balkanu

Tako, s kolesarjenjem sem za nekaj časa zaključil. 13 dni, 14.000 metrov vzpona, 4 države in nešteto češenj.

Za letošnji kolesarski podvig sem se odločil potem, ko sem izvedel, da so v Bosni neko staro železniško progo prenovili in iz nje naredili nekajdnevno kolesarsko pot. Dovolj mamljivo, a ne dovolj velik izziv. Zato sem dodal nekaj kilometrov po dolžini in višini ter dovolj dni, da sem vse skupaj izpeljal oziroma pregonil. Tako sem si vzel trinajst dni, ki sem jih razdelil na etape, ki so se mi zdele izvedljive. In mi jih je tudi uspelo izpeljati. Priznati pa moram, da sem mislil, da bo lažje. A naj vse skupaj še predelam, bom potem lažje kaj zapisal. Za začetek naj zadostuje zemljevid opravljene poti.

Powered by Wikiloc

Kraj na spodnji fotografiji se imenuje Rijeka Crnojevića in je ena izmed najbolj fotogeničnih lokacij na Balkanu, kar jih poznam. Rijeka Crnojeviča

Balkane moj

Sezona potepanj, potovanj in izletov po bližnji, oziroma ne tako daljni okolici, je nepreklicno tukaj. S tem želim povedati, da je čas za potovanja, ne besede. Sicer se mi zdi, da živimo v času, v katerem se je razmerje med težo, ki jo imajo besede in težo, ki jo imajo dejanja, spremenilo. Morda celo obrnilo v prid tistim, ki govorijo. Zato jaz z besedami o preteklih in napovedmi o prihodnjih potovanjih zaključujem. Za to bo dovolj časa v sezoni kislih kumaric. Sedaj se namreč odpravljam na naslednjo pustolovščino; s kolesom čez Hrvaško, Bosno in Črno goro.

Pravzaprav sem danes že tam, oziroma tukaj! 🙂

Nekaj utrinkov preteklih kolesarskih podvigov:
2014-Jadran_08
2015-dalmacija_16
2014-Balkan05
2015-dalmacija_06
Vrbas
2015-dalmacija_22

Popotniško leto 2015 v ogledalu

2015 je tik pred koncem, treba je narediti revizijo leta, ki je za nami in načrte za leto, ki prihaja. Če pogledam nazaj, na seznam krajev in dežel, ki smo jih obiskali, sem zadovoljen. Sicer priznam, da bi si želeli potovati še več, a smo se nekako »prilagodili razmeram« in se omejevali. Nikakor pa ne morem reči, da je bilo letošnje leto skromno, kar se tiče potovanj. Naštel sem namreč več kot 60 izletniških in popotniških dni, ko smo bili zdoma dva ali več dni. Dva meseca potepanj na leto sicer ni malo, ni pa toliko, da bi rekel: »Uau!«

Tudi letošnje leto je bilo s popotniškega vidika drugačno, kot katerokoli leto poprej. Resda smo pohajkovali tako po bližnjih, kot daljnih krajih in deželah, kot to počnemo že vrsto let, a na drugačen način. Najbolj se nas je dotaknila ta sprememba, da Sara več ne potuje z nami. Letos se nam je pridružila le enkrat. Škoda, saj smo se imeli na Malti, kjer smo preživeli prvomajske počitnice, krasno. 2015-malta_01 dsc_6809

Morda še večja sprememba pa je to, da sva se letos, prvič po letu 1998, na potovanje izven Evrope podala sama, brez otrok. Pa res, odkar smo se prvič kot družina odpravili v eksotično Mehiko leta 2006, sva na potovanjih po eksotičnih deželah vedno imela s seboj otroke. Potemtakem je obdobje, ko so otroci voljni sopotniki staršev na potovanjih, krajše od deset let. Vsekakor je potovati brez otrok popolnoma drugače, kar sva letos izkusila na lastni koži v Kašmirju.
2015-kasmir_25 2015-kasmir_35 kasmir-2015_52

Kašmir je že skorajda ekstremno eksotična destinacija, glede na vse, po čemer slovi in na vse, kar sva izkusila na lastni koži. Je daleč od »klasične« Indije, ki sva je vajena iz prejšnjih potovanj, zato je vsekakor nova destinacija. Kljub temu, da ni dodatno pordečel zemljevida dežel, ki smo jih obiskali.


Letos smo obiskali tudi kar nekaj bližnjih destinacij. Zgodaj spomladi sva se s Sabrino z motorjem zapeljala do Rovinja 2015-rab_13 in Raba. 2015-rab_07

V prenatrpan junij sem stlačil še tradicionalno solo kolesarjenje. Tokrat po otokih Južne Dalmacije. Od Korčule, 2015-dalmacija_02 Pelješca, 2015-dalmacija_06 Mljeta, 2015-dalmacija_12 Hvara 2015-dalmacija_22 in Brača.

Od več krajših izletov v letošnjem letu najbolj izstopajo prekrasni Dolomiti. Dolgo smo čakali nanje, a se je obrestovalo, imelo smo se čudovito. Pohajkovali smo po nižinah 2015-dolomiti_02 in višinah 2015-dolomiti_10 in se predajali prečudovitim razgledom. 2015-dolomiti_13

Takšno je bilo naše popotniško leto 2015.

Galerija kolesarjenja po južnodalmatinskih otokih

K potopisu, ki sem ga objavil v nedeljo, prilagam še fotografije.

Korčula, zaliv Pupnatska Luka.
2015-dalmacija_02

Pogled s Pelješca proti Korčuli.
2015-dalmacija_03

Eksotično turkizni skriti zalivčki na Pelješcu (v ozadju gorati Mljet).
2015-dalmacija_04
2015-dalmacija_05
2015-dalmacija_06

do katerih ni bilo preprosto priti,
2015-dalmacija_07

zato sem južno polovico polotoka prevozil po glavni cesti.
2015-dalmacija_08

Če kdo morda misli, da južni dalmatinski otoki niso hriboviti, se moti.
2015-dalmacija_09
2015-dalmacija_10

Mljet je raj (če ti uspe skriti se pred množicami turistov).
2015-dalmacija_11
2015-dalmacija_12

Del poti sem prevozil po celini, mimo plodne delte Neretve.
2015-dalmacija_13

Tudi na Hvaru sem se moral potruditi, da sem se izognil dolgočasnim cestam,
2015-dalmacija_14

in našel atraktivne kolesarske poti.
2015-dalmacija_15
2015-dalmacija_16
2015-dalmacija_17

Pred Bračem so me svarili, a sem ga moral obiskat, saj je Bol čudovit, ne glede na to, da je preplavljen s turisti.
2015-dalmacija_18
2015-dalmacija_19

Še klopca, na kateri sem dočakal jutro na železniški postaji tam nekje blizu Plitvic
2015-dalmacija_20

in cilj kolesarske avanture na slapovih Une v Bosni.
2015-dalmacija_21

Tam nekje, bogu za hrbtom, sem celo našel samega sebe.
2015-dalmacija_22

Kolesarjenje po Korčuli, Pelješcu, Mljetu, Hvaru in Braču

Tempo, s katerim kolesar potuje skozi tuje kraje in dežele ter pri tem opazuje vse, kar mu pride naproti, je popoln. Kolesarjenje, kot način gibanja oziroma rekreacije, je popolno. Spanje pod zvezdami oziroma v šotoru, kot oblika prenočevanja, je popolno. Kuhanje in uživanje hrane, ki ti ustreza, je popoln način prehranjevanja. Od vsega najpopolnejši pa so ljudje, ki ti omogočijo, vzeti si teh nekaj dni zase.

Letošnja kolesarska eskapada me je vodila v Dalmacijo. Kolo sem zajahal v Splitu, od koder sem se s katamaranom prepeljal na Korčulo. Zaradi (načrtno) pomanjkljivega načrtovanja sem namesto na zahodnem koncu otoka, pristal na vzhodnem. S tem ni bilo nič narobe, sem tisti dan pač prekolesaril nekaj več kilometrov, saj sem otok prevozil v krogu. Res pa je, da sem se zaradi izbire slabih makadamskih obalnih cest precej bolj namučil, kot bi se sicer.

Nadaljeval sem po neskončno dolgem polotoku Pelješcu. Tudi tukaj sem ob prvi priložnosti zapustil glavno cesto in se zapeljal ob južni obalni. A le do prometnega znaka, ki je prepovedoval vožnjo vsem vozilom, na katerem je povrhu pisalo »Cyclists beware!« Vrnitev daleč nazaj na glavno cesto ni prišla v poštev. Ko mi je neka ženica, ki sem jo tam srečal, zatrdila, da obstaja pešpot naprej ob obali, sem se odločil, da poskusim. Sicer sem moral (natovorjeno) kolo nekaj časa nesti po strmi kamniti poti, a je šlo. Nekaj kilometrov kasneje sem izčrpan in za nekaj litrov potu lažji, končno prišel do asfalta. Bil sem sicer šele na polovici poti čez Pelješac, a kolesarjenje po asfaltu je v primerjavi s kolesarjenjem po makadamu, mačji kašelj.

Naslednji je bil na vrsti otok Mljet. Kljub temu, da sem kolesaril le po glavni cesti iz enega konca na drugega in nazaj, nisem srečal skoraj nikogar. Spremljali so me le vonjave borovcev, zvok ptic ter piš vetra. Razen v dveh naseljih v narodnem parku, kjer je mrgolelo turistov. A od tam sem brž pobegnil.

Sledil je popolnoma drugačen dan, kolesarjenje po jadranski magistrali. Na srečo je bilo vseh 80 kilometrov prometne magistralne brez posebnosti, tako da mi je uspelo pravočasno ujeti trajekt za Hvar. Vožnja po vzhodnem delu Hvara, po prazni cesti, s katere ni bilo nobenih razgledov, je bila dolgočasna. Zato pa je bilo toliko bolj pestro naslednji dan, ko sem se skozi neosvetljen tunel peljal na južno stran. Sicer sem tudi tam »zašel« na obalno makadamsko pot, a je bila okolica s strmimi skalami in sveže zelenimi vinogradi, med katerimi sem kolesaril, tako čudovita, da sem pot prevozil zlahka.

Zadnji otok, ki sem se ga lotil, je bil Brač. Dan sem začel že ob 5. uri zjutraj, saj sem želel ujeti katamaran, ki bi me naj od Jelse na Hvaru prepeljal do Bola na Braču. A gospodje Jadrolinije z zlatimi našitki na ramenih, so me gladko zavrnili, češ da katamaran (na katerem je bilo tisto jutro manj kot deset potnikov) ne sprejema koles, ker na njem ni prostora! Vsaj na pet katamaranov sem se v zadnjih letih dal kolo, ti pa so me odslovili kot nič. (Če sem že pri Jadroliniji: 40 minutna plovba iz Pelješca na Mljet in nazaj za avto in družino stane 70 EUR!) Na srečo obstajajo zasebniki in eden takšnih je na svojo barko (petkrat manjšo od katamarana) z veseljem sprejel moje kolo.

Bol na Braču je kot največja atrakcija tega dela Jadrana, primerno oblegan, zato se tam nisem zadrževal in sem nadaljeval na severno obalo otoka. A ta je bila razgibana v napačni smeri: gor in dol, tako, da sem se za zelo kratek del poti pošteno nagonil. (Če morda koga zanima, v vseh dneh skupaj sem nabral kakšnih 600 kilometrov.)

To je kratek povzetek kolesarjenja po Dalmaciji. Zaenkrat več o tem ne bom pisal, saj se nam preveč dogaja te dni, sploh pa Jadran poznamo bolj ali manj vsi.

Galerija sledi, za začetek le malce barv za tiste, ki letos še niste okusili morja. 2015-dalmacija_01