Potep po severu Tajske

Včasih se je, preden se vržemo v divje in neznane vode, dobro aklimatizirati. Zato smo se odločili, da pred obiskom Myanmara, obiščemo še Tajsko. Tajska je zagotovo “najmehkejša” dežela v Aziji, kar jih poznamo, zraven tega nam prija, da se iz domačih in zimskih razmer na eksotiko prilagodimo postopoma. No, tako smo si vsaj naivno predstavljali, preden smo se znašli tukaj, v mestu Chiang Mai. Sabrina si ga je tako dobro zapomnila po najinem prvem potepanju po Tajskem, da je želela, da te čudovite kraje doživi tudi Maša. Vse lepo in prav, le ta s postopnim prilagajanjem je malce bosa. Sicer je tudi tukaj zima, a to pomeni, da je čez dan 33 stopinj Celzija, le vlage je manj, kot v poletnih mesecih. Povrhu je še nebo kristalno jasno in modro, česar v tem delu Azije še nismo doživeli. Če k tem razmeram prištejemo še eksotične vonjave in okuse, ki nas prežemajo ter vseprisotni vrvež, je jasno, da je kakršnokoli postopno prilagajanje nemogoče. Nad čemer se seveda ne pritožujemo.

Res pa je, da je ta kraj (in najbrž precejšen delež te dežele) krojen po meri turistov in popotnikov. Ko človek prebere, da je turizem hitro rastoča panoga, si tega ne zna prav predstavljati. Ko pa se v isti kraj vrneš po desetih ali dvajsetih letih, ti takoj postane jasno, kaj to pomeni. Celo mesto se zdi, da je krojeno po meri obiskovalcev. A na srečo znajo Tajci ohranjati zdravo mero pristnosti in okusa, tako ni treba veliko, le iz turistične na lokalno tržnico zaideš. No, pri tem smo pač previdni, saj Mašin nos še vedno ne dopušča težkih vonjav in večkrat uidemo, tik preden se ji obrne želodec.

Seveda so vse te vonjave, visoke temperature, gneča in vse kar sodi v “spodobno” eksotično deželo, razlogi, zaradi katerih smo tukaj. Zraven tega je razlik med tem, kako je pri nas doma in tem, kako je tukaj, preprosto preveč. V tem trenutku se mi ne zdi smiselno, da bi jih našteval in poudarjal. Sploh pa je tukaj leto 2561, ne 2018 in božič na Tajskem praznujejo tako, kot v Sloveniji praznujemo Songkran.

Srečen božič!

Čez praznike spet ne bomo doma

Prispevek s podobnim naslovom sem že objavil, kar je menda razumljivo, saj je prav praznični čas najpogosteje tisti, ki nam omogoča, da potujemo. Zraven tega smo že dokaj na trnih, saj nas le še nekaj dni loči od potovanja. A ker o tem, kar se še nam ni zgodilo, ne morem pisati, pišem o tem, kar se nam je že.

Kako smo si ljudje različni! Nekateri predbožični čas obožujemo, drugi ga ne marajo. Slednje je za razumeti, če so razočarani nad razvrednotenjem tega, kar bi naj božič pomenil, oziroma nad nakupovalno mrzlico, ki je postala sinonim za božič. Ampak, kot vsakemu drugemu trendu, je tudi temu mogoče obrniti hrbet in božične praznike preživeti s tradicionalnimi, ne z nakupovalnimi vrednotami. Kam le potemtakem sodi naša odločitev, da praznike preživimo v krajih, kjer božiča sploh ne poznajo in Saro pustimo doma? Hja, Sara in njen fant bosta za praznike imela celo hišo le zase, ni šans, da bi raje bila kjerkoli drugje. Sploh pa si kot pridna študenta, tako dolge odsotnosti sedaj ne moreta privoščiti. Kar se tiče preživljanja božično-novoletnih praznikov proč od doma, pa jih imamo v takšni obliki najraje. Namreč tako, da smo čez zimo nekje na toplem, da jo presekamo.

To počnemo že od prvega družinskega potovanja v eksotične kraje. Naš prvi skok v novo leto v daljni deželi (kamor ne sodijo silvestrovanja v Barceloni ali Pragi, kamor sva nekoč hodila s Sabrino) smo opravili pred natanko desetimi leti v Argentini. Tam božič seveda poznajo, zato smo se tam počutili praznično, kot doma. Le da nam je bilo malce bolj vroče. 2008-argentina&chile_32.jpg
In prostrano. 2008-argentina&chile_24.JPG

To nam je postalo tako všeč, da smo skok v novo leto v eksotični deželi ponovili že naslednje leto v Indiji. 2009-indija_118
Še voščilnico smo poslali. cestitka

Eksotike nam nekako ni nikoli dovolj, zato smo v novo leto skočili tudi v Kambodži. laos-2012_33

V Indijo smo se kmalu vrnili, tudi tokrat čez novoletne praznike. Skupinsko moditiranje na plaži v Goi

Indije se je težko naveličati, zato smo se tja odpravili še četrtič in tudi tokrat tam stopili v novo leto v dobri družbi. Poziranje

A torej bežimo od božično-novoletnih praznikov? Glede na to, da bomo skoraj en mesec ves čas nenehno skupaj, je to kvečjemu pobeg k samim sebi.

Myanmar, prihajamo!

Neodkrita Jugovzhodna Azija

No, pa dajmo!

Jugovzhodna Azija je tako rekoč zibelka naših eksotičnih potovanj. Prva pot izven meja Evrope naju je s Sabrino vodila prav v osrčje že takrat popotniško-turistične Azije, na Tajsko. Kulturni šok in doživetja ob prvem stiku z eksotično Azijo so bili tako močni, da jih občutiva še danes. Spomniva se celo okusov in vonjav iz tistega davnega, prvega potovanja na Tajsko. Tudi visokih temperatur, nasmehov, prometnega kaosa in še česa. Zato sva tudi otroke na prvo potovanje v Azijo odpeljala v JV del Azije, saj še danes, po tem, ko smo prepotovali nekaj sveta, mislimo, da je JV Azija zibelka popotništva. Ne zgolj zaradi tega, ker je bila najina prva, ampak, ker ponuja največ tega, kar mi na naših potovanjih iščemo. Tako smo se v letih, odkar potujemo, v JV Azijo še večkrat vrnili in tam obiskali vse države, razen dveh državic žepnih velikosti, ki nas nekako nista pritegnili. In seveda še ene, ki nam je edina ostala neodkrita v tistem delu sveta. Vanjo se podajamo tokrat.

»To je Burma! Popolnoma drugačna od katerekoli druge države, ki jo poznate!« je zapisal Rudyard Kipling pred več kot stoletjem. Ravno prav drzna izjava, da nas primami k temu, da jo obiščemo in se sami prepričamo o njeni drugačnosti. Pri tem je morda najbolj zanimivo to, da je Kipling obiskal Burmo po Indiji. Torej po tem, ko je obiskal državo, katero bi jaz še danes izpostavil kot »popolnoma drugačno od katerekoli države«. Le kakšna je potemtakem Burma, se sprašujem.

Burma je vmes postala Myanmar. Dežela, ki je bila še pred nekaj leti zaradi brutalnega vojaškega režima tako rekoč izobčena in kot takšna nedostopna obiskovalcem. Danes Myanmar in njeni ljudje šele doživljajo svojo pomlad, saj se demokratični režim šele vzpostavlja. Kakorkoli že, o deželi pisati, preden jo vidimo z lastnimi očmi in občutimo na lastni koži, nima smisla. Tako bomo o tem ali je Myanmar zares dežela, ki je »Popolnoma drugačna od katerekoli druge države, ki jo poznamo« lahko sodili šele, ko jo obiščemo. Kmalu.

Raje sem pobrskal po fotografijah iz preteklih obiskov JV Azije, tako za občutek, kako je v tistih krajih.

V Vietnamu. 2007-vietnam_64
En dan cesta, drugi dan reka. Vietnam. 2007-vietnam_41.JPG
Barantanje v Vietnamu. 2007-vietnam_62
Petelinji boji v Indoneziji. 2009-Indonezija_27
Tržnica na Borneu, Malezija. 2009-Malezija_48
Murtabak. Malezija. 2009-Malezija_22
Gneča v Singapurju. 2010-Singapur_01
Kosilo v Laosu. laos-2012_02
Aorta JV Azije, Mekong. laos-2012_56
Lokalni prevoz v Laosu. laos-2012_37
Na vlaku v Kambodži. Laos-2012_101
Angkor Vat, Kambodža. Laos-2012_97

Zimsko veselje na toplem

Še kdo sploh uporablja papirnato literaturo za načrtovanje potovanj? Saj veste, tiskano knjigo ali zemljevid. Prve izrinjajo spletne strani, druge pa Google maps. Na srečo jim še ni povsem uspelo, saj nas je še dovolj takšnih, ki radi razgrnemo zemljevid po tleh ali obračamo liste atlasa formata A3. Priznam, to je del načrtovanja potovanja, ki mi je najbolj pri srcu. Morda celo edini del načrtovanja, v katerem res uživam.

Takole!
branje
knjige
atlas

S Sabrino sva se kar nekaj časa ukvarjala z iskanjem prave destinacije za naslednje potovanje, a so nama vse po vrsti polzele iz rok. Ko zapišem nekaj časa, nimam v mislih mesecev, temveč nekaj tednov. Časi, ko smo izbrali destinacijo in letalske vozovnice kupili nekaj mesecev ali pol leta vnaprej, so kot kaže minili. Sedaj tole prepuščava navdihu, na katerega pravzaprav čakava dokler res ni že skrajni čas, da se začneva ukvarjati s tem, kam bomo odpotovali. Morda pa ne gre za čakanje na navdih, temveč za odlašanje, saj veva, kaj naju čaka, ko bova začela iskati destinacije. Do enih sanjskih otokov je predaleč, drugi so v ZDA, tretji so nezanimivi, četrti premajhni. Države Srednje Amerike so ene preveč razvite in kot takšne nam nezanimive, tiste, ki pa so manj razvite, pa so prenevarne. Nekatere destinacije so predrage, do nekaterih je predraga letalska vozovnica. V Aziji smo bili že velikokrat, Indija naj na to, da jo petič obiščemo, še malce počaka, Bangladeš pa je izpadel iz igre, ko je Sabrina zanj prebrala, da je surova različica Indije. Sploh pa je v daljni Aziji le še kakšnih štiri do pet dežel, ki ji še nismo obiskali, a bi si to želeli. Tako bi lahko našteval še in še. Saj sem že zapisal, da smo izbirčni, a ne?

Piko na i sta prispevali knjigi, ki sva ju dobila po pošti ravno v pravem trenutku. Ko sva ju odprla, ni zadišalo le po svežem tisku, temveč se je iz knjig dvigoval tudi vonj po Aziji, ki se mu ni mogoče upreti. Odločitev je padla v hipu!

Tako. Mi smo pripravljeni, naj se zima prične.

Hrana kot popotniška muza

Kaj iščemo, ko se odločamo o naslednji destinaciji? Nekaj novega in še neodkritega ali nekaj, kjer je toplo in poceni ali nekaj, kjer se bomo odpočili ali dobro najedli? Najbrž vsega po malo. Vsaj pri nas je tako. In če nam ne uspe najti destinacije, katere omemba vzradosti vsakega od nas, potem nekaj ni v redu. Tako si Maša želi plaž, posejanih s kokosi, Sabrina čudovitih prizorov, jaz pa še neodkritih mističnih kotičkov. Le pri hrani smo si popolnoma enotni, saj se vsi strinjamo, da mora biti zelo dobra. Milo rečeno. Naj se to ne bere, kot da smo izbirčni, tega si na potovanjih niti ni mogoče privoščiti. Še Maša, ki je imela precejšnje težave z začinjeno hrano na prvih potovanjih v Indijo, je v zadnjih letih zrasla v gurmanko, ki obožuje karije, četudi so pekoči. Našo željo po tem, da na potovanjih jemo dobro hrano, poudarjam zato, ker slaba hrana pusti neizbrisen priokus, ki se ga spominjamo skorajda bolj kot česarkoli drugega iz preteklih potovanj. Šest let in pol je minilo, odkar smo obiskali Portoriko in še danes ne morem pozabiti neokusne hitre hrane, postrežene v stiroporu, ki smo jo tam jedli: »Lonček in skodelica iz stiropora za zajtrk, plastične vilice, nož in krožnik za kosilo in večerjo. Ne le v fastfoodih, tudi v hotelih in restavracijah!«

Verjamem, da to marsikomu zveni nezaslišano, da se nekdo na karibskem otoku, obdanem s turkiznim morjem, pritožuje nad hrano. A takšni smo. Sploh pa to ni nič novega. O tem sem že pisal pred potovanjem v Portoriko in velja še danes; Potujem da jem! Sem pa pravkar v tem zapisu videl, da sem takrat zapisal, da se želim naučiti pripraviti pristni italijanski sladoled iz pistacije. Priznati moram, da mi ni uspelo. Še dobro, saj imamo tako tehten razlog, da vedno znova obiščemo Italijo.

Ta odpor do slabe hrane gre celo tako daleč, da se ne pustim zvabiti v sicer privlačne in še neodkrite dežele, za katere je znano oziroma zanje domnevam, da imajo slab odnos do hrane. Razen seveda, če si lahko kuhamo sami (kot to pogosto počnem, kadar potujem s kolesom ali motorjem), kar je povsem druga zgodba. Priznam tudi, da so izjemno okusne jedi, odnos do časa, ki si ga ljudje vzamejo za obrok in vsega kar sodi k dobrim jedem, razlogi, zaradi kateri se večkrat letno rad vračam na jug. V Bosno, Srbijo in Črno goro.

Samo poglejte asortiment dobrot, pod katerimi se šibijo mize v teh krajih:
balkan

Kaže, da je skrajni čas, da odpeljemo brbončice nekam v kulinarični paradiž.

Kam gre opisno izražanje in dojemanje?

Svet je velik, tako rekoč neskončen. Čeprav so Zemljo že izmerili in stehtali, gre za dimenzije, ki so onkraj doumljivega. Resda lahko preprosto izračunamo, da če se vsako leto odpeljemo na morje v Zadar in to počnemo 40 let, je prevožena razdalja podobna razdalji okrog sveta. Karkoli že nam to pove. Tega, kako velik je svet, zagotovo ne. Sploh pa, kot sem zapisal zadnjič, je to le številka. Vtisi, ki se jih ob tem naužijemo, so nekaj povsem drugega. In te (na srečo) različni ljudje dojemamo različno. Tako lahko 40 let potovanj do Zadra in nazaj z dobro družbo pusti boljše vtise, kot potovanje okrog sveta. Saj vtisov ne puščajo številke, temveč vsebina. A slednjo je menda težje podajati, po njej poizvedovati in jo razumeti, kot številke.

Res pa je, da nekatere dosežke precej lažje razumemo, kadar so predstavljeni v številkah. Sploh, kadar šteje rezultat. To se dogaja tudi pri potovanjih, čeprav niso tekmovanja, se mi včasih zdi, kot da so. Ko popotniki preštevamo države, razdalje, korake, letalske milje in druge merljive parametre ali na hitro poletimo okrog sveta, skratka to so zgolj številke, s katerimi se postavljamo. Zdi se mi, da je v tem relativno kratkem času, odkar potujemo mi, prišlo do sprememb na tem področju. Če smo se popotniki še pred nedavnim najraje pohvalili, da smo obiskali kakšno odročno, divjo ali nevarno deželo, so danes za »vau efekt« potrebne številke. Če je potrebna podkrepitev tega razmišljanja, naj povem en primer. Vedno znova sem presenečen, ko povem, da sem z motorjem sam prevozil Afriko in je prvo vprašanje, ki ga dobim: »Koliko kilometrov si prevozil?« Vem, da sem o tem že pisal, a kot kaže, se s tem ne morem sprijazniti. Namreč s tem, da ob omembi še tako nevsakdanjega ali drznega podviga, polnega izjemnih dogodivščin, ki seveda zahtevajo opisno izražanje, ljudje raje slišijo številke.

Saj ne, da se pritožujem nad tem, kaj ljudje raje slišimo in česar ne ali nad neizbežnimi spremembami v načinu potovanj in načinu izražanja, le razumeti skušam.

A niso pomembni razlogi, zaradi katerih smo iz opisnega, prešli v izražanje v številkah, dejstvo je, da živimo v obdobju zvezdic in všečkov. Kar seveda zahteva neprimerno manj časa in truda, tako za tistega, ki oceno poda, kot za tistega, ki jo prebere. Tako bi lahko spodaj omenjeni souffle ocenili s štirimi od petih zvezdic ali pa takole:

»…višek večera je souffle (narastek) iz rakcev s kremo iz alg. Res zelo dobro, prijetno lahko in z intenzivnim okusom sončenja na plaži.« Vir.

Natanko tole sem želel povedati: nobene številke, še tako neverjetne in še tako razumljive, nam ne morejo dati občutka o vsebini, kot nam jo lahko da opis občutka, ki ga je pri tem popotnik (v zgornjem primeru gurman) doživljal. Seveda pa je to, ali nas občutki drugih v resnici zanimajo in jih beremo, da bi sami skušali podoživeti, kar so doživeli tisti, ki opisujejo ali pa nam zadostuje zgolj številka, odločitev posameznika oziroma situacije.

Morda pa poskusim naslednjič, ko se vrnemo iz kakšne mistične dežele, zapisati, da smo se imeli za osem od deset.

Kako velik je svet?

»Le kam še lahko odpotujete, a niste videli že vsega?«, je ena od oblik vprašanja, ki nam ga marsikdo zastavi, misleč, da smo prepotovali ves svet. V primerjavi z ljudmi, ki nas to sprašujejo, smo morda prepotovali več dežel in se že zato njihovo in naše dojemanje dimenzij sveta zelo razlikujeta. Z dimenzijami imam v mislih razdalje, ki jih na potovanjih prepotujemo. Ob tem je pomembno razumeti, da razdalje, ki jih prepotujemo z letalom, o tem ne povedo nič, saj razdalje pri letenju ne občutimo. Občutimo seveda »jet lag«, ki ga povzroči prelet več časovnih pasov v kratkem času, a razdalje ob tem ne dojemamo. Razdalje najbolje dojemamo, ko pešačimo ali kolesarimo. A za dojemanj dimenzij dežel ali celo sveta se je treba premikati hitreje. Zdi se mi, da je premagovanje razdalj z avtom za tam namen najbolj reprezentativno. Vsi vemo, koliko ur potrebujemo do morja, do Ljubljane ali najbližje Ikeje. Če potem nekomu poveš, da si do Berlina z avtom potreboval 10 ur, si to razdaljo lahko predstavlja. Razdalje v kilometrih so že težje dojemljive oziroma niso tako merodajne kot ure. Tako sem po našem prvem potovanju po Mehiki zapisal, da smo prepotovali 5000 kilometrov. Lani, ko sem prepešačil Velebit, sem zapisal, »Velebitsko planinsko pešpot v dolžini 140 kilometrov sem prehodil v 50 urah oz. sedmih dneh. Verjeli ali ne, za to sem moral narediti 207.000 korakov!« Letos sem v 13 dneh prekolesaril tisoč kilometrov po Balkanu, kar ni nič posebnega. Dokler ne povem, da sem ob tem naredil 14.000 višinskih metrov vzpona. Podobno velja za pot čez Afriko, za katero sem zapisal: »V 61 dneh sem prevozil 17.430 kilometrov skozi 12 afriških držav.«

Je morda za nekoga, ki česar podobnega še ni izkusil, iz teh številk res mogoče doumeti dimenzije Mehike, Velebita ali Afrike? Ali sveta, ko povem, da smo prepotovali 88 držav?

Glede na to, da nekateri Velebit pretečejo v enem zamahu, drugi pa čez Afriko potujejo celo leto, bi rekel, da po tem, kako in koliko potujejo drugi, nemogoče dojemati dimenzije gorovij, dežel ali sveta. Lahko pa si jih seveda predstavljamo. A vsak po svoje.

Da se ne ponavljam, zaključujem z razmišljanjem, ki sem za zapisal po vrnitvi iz Afrike: »Številke, za katere pravzaprav ne vem, kaj povedo. Število prevoženih kilometrov na dan? To ne pove popolnoma nič, saj sem za enako število prevoženih kilometrov enkrat potreboval eno uro, drugič pa pet ur. Lahko zapišem tudi številke, kolikokrat sem padel ali se zvrnil z motorja. Ali število predrtih gum, kazni za prekrške, obiskov v bolnišnicah in oboroženih mož, ki sem jih srečal. Bedarija. Kar šteje, so okoliščine, razmere, dogodki in ljudje, s katerimi sem se na poti srečeval.«

afrika_077


Zato bi rekel, da ni pomembno, kako dojemamo dimenzije, saj so le format oz. oblika sveta, temveč kako dojemamo vsebino (in sprejemamo različnost) sveta. Ali povedano drugače, ne štejejo prehojene, prekolesarjene ali prevožene razdalje, temveč vtisi, ki se jih ob tem naužijemo, kot tudi vtisi, ki jih pustimo. V tem pogledu je svet seveda neskončen in destinacij nam ne bo nikoli zmanjkalo.

Eksotika po meri

Po zadnjem pisanju o iskanju eksotike mi je še bolj jasno, da imamo ljudje o tem, kaj je eksotika, različno predstavo. SSKJ pravi, da je eksotično tisto, kar prihaja iz tujih, navadno južnih dežel in se loči od navadnega ali znanega. Tako je, na primer Bali, eksotični otok. Ampak, a je eksotičen tudi za Slovenca, ki je otok obiskal že petkrat? Takrat se mu najbrž Bali, ki je bil zanj ob prvem obisku tuj in eksotičen, ne zdi več tako nenavaden. Najbrž se marsikomu zdi, da to, kaj je za nekoga eksotično in kaj ni, sploh ni pomembno. A, če vprašate mene, je resnica daleč od tega. Če potovanje ni eksotično, mu precej manjka. Seveda to ne pomeni, da potovanja in izleti po bližnjih ali že znanih krajih, niso krasna, oziroma, da jim nekaj manjka. Seveda, če v njih ne iščemo eksotike, temveč nekaj drugega, kar nas zadovoljuje. Ko pa eksotiko enkrat okusimo, obstaja precejšnja verjetnost, da si je bomo ponovno zaželeli. In takrat se ni mogoče zadovoljiti z ničemer drugim, kot z eksotiko. Krojeno po naši meri, se razume.

O tem sem razmišljal minule dni, ko sem našel FB zid prebarvan s turkizno barvo Karibov, Sejšelov in Maldivov. Razumljivo, ljudje potujejo, jaz pa z veseljem spremljam njihove dogodivščine. Tudi s plaž. Saj veste, sanjske, rajske, pravljične, skratka superlativne plaže, ob pogledu na katere ne ostane nihče hladen.

Tudi mi smo poležali na nekaj čudovitih plažah Mehike, Indonezije, Filipinov in Portorika.
2006-mehika_03.JPG
2009-Indonezija_44
2010-Filipini_004
portoriko-09

A glede na to, da destinacije potem, ko jih večkrat obiščemo, izgubljajo na eksotičnosti, se bojim, da je tako tudi z obiski rajskih plaž. Zraven tega imata po eni strani Sabrina in Maša radi plaže, nimata pa kondicije, da bi na plaži zdržali več kot en dan. Jaz imam te kondicije še manj. Zato imamo tudi glede tega svoje poglede oziroma zahteve. Nekako v smislu, da mora biti tisto, kar se skriva za plažo, dovolj mamljivo ali eksotično, da nas pritegne. Kot so na primer grški otoki, po katerih smo se letos potepali na način, ki nam ustreza. In sicer tako, da smo vsak dan pohajkovali po naravi, kakšnih šest do osem ur in si šele nato privoščili oddih na plaži. To je rajska plaža po našem okusu, da se lahko nanjo počiš utrujen in si odpočiješ telo na mehkem pesku ter oči na krasnih razgledih.

Glede tega, da destinacija z vnovičnim obiskom izgubi na eksotičnosti, pa tole; Indijo smo obiskali že štirikrat. Bo ob petem obisku manj eksotična? Dvomim! Zato sem zapisal, da iščemo eksotiko, krojeno po naši meri. Kot najbrž vsakdo.

Kam po eksotiko?

Letošnje leto nam je v minulih desetih mesecih postreglo s kar nekaj doživetji. Resda niso bila eksotična, so bila pa bogata na drugačen način. Eksotika pač zahteva svoje. To seveda pomeni, da se je zanjo treba odreči nečemu drugemu. Bolj, kot je destinacija, kamor se odpravimo eksotična, več odrekanja je potrebnega. Seveda ne govorim o denarju (čeprav je jasno, da ima eksotika svojo ceno), ampak o odrekanju drugim destinacijam, saj obisk eksotične dežele zahteva precej več časa, kot obisk katerekoli bližnje destinacije. Jasno, da se lahko tudi po Grčiji potepamo en mesec, kot smo počeli tudi mi v nekem obdobju. A potem so nas očarale eksotične dežele in smo potovanja po Evropi za nekaj časa obesili na klin. Želim povedati, da je treba za obisk kakšne eksotične destinacije nameniti veliko resursov, zaradi česar jih posledično zmanjka za obiske bližnjih destinacij. Na primer, kaj je bolje; porabiti dopust za eno eksotično potovanje in kratek skok na morje ali ga porabiti za več manjših potovanj po bližnjih deželah. Da se razumemo, kategorija kratka eksotična potovanja, sploh niso opcija.

Razumljivo, da enotnega odgovora na to, kaj je bolje, ni. Ne le da imamo različni ljudje različne želje, okus in zmožnosti, tudi pri nas samih se to skozi različna življenjska obdobja spreminja. Predvsem pa se je treba v različnih obdobjih (življenja, ne enega leta) prilagajati različnim okoliščinam. V študentskih letih smo vezani na čas počitnic, kasneje na čas počitnic, ki jih imajo naši otroci ali čas kolektivnega dopusta ali kaj drugega. Skratka, obdobij, ko lahko potujemo v kateremkoli času, oziroma kadarkoli se nam zljubi, ni veliko. Sodim seveda po nas, zagotovo so med nami tudi ljudje, ki imajo srečo, da lahko potujejo kadarkoli se jim zljubi. Da tega, da nekateri lahko potujejo kamorkoli se jim zljubi, niti ne omenjam. Pravzaprav bom, saj me Maša in Sabrina že nekaj let prepričujeta, da bi odpotovali na Havaje. Jaz pa se nekako ne pustim navdušiti, saj imam dva zadržka. Prvi je ta, da so letalske vozovnice do Havajev predrage. Drugi pa je ta, da so Havaji del ZDA. Z vstopanjem v to deželo namreč nimamo dobrih izkušenj. Ob zadnjem obisku ZDA so nas zaradi žiga Irana v potnem listu le zaslišali, danes pa nas v ZDA brez vizuma niti več ne spustijo. Ker smo bili leta 2011 v Iranu! A ne gre za našo kaprico ali karkoli podobnega, temveč dejstvo, da smo zaradi potovanja po Iranu podvrženi posebnemu postopku preverjanja, ki ne le, da stane precej denarja, ampak nam lahko sfiži vnaprej kupljene letalske vozovnice. Skratka, na Havaje in v ZDA zaenkrat ne.

Seveda pa se nam vsem po vrsti (razen Sari, ki se je zakopala v študij) že nekaj časa lušta obiskati kakšno eksotično destinacijo. Zadnja, ki smo jo obiskali, je bila Indija v začetku prejšnjega leta. Kirgizistan, Uzbekistan, Tadžikistan in druge dežele Srednje Azije, ki sva jih s Sabrino obiskala lani z motorjem, se mi nekako ne zdijo dovolj drugačne, da bi jih uvrstil med eksotične. Torej bo kmalu dve leti od zadnjega obiska eksotike. Menda naš najdaljši post od Azije ali Amerike v zadnjem desetletju.

Tako smo znova tam, ko je treba izbrati naslednjo destinacijo. Sicer tik pred zdajci, a kot sem omenil zgoraj, gremo skozi različna obdobja v življenju in mi smo trenutno v takšnem, ko ne razmišljamo daleč vnaprej. Pravzaprav sem to dojel včeraj zvečer, ko sem ob iskanju naslednje destinacije na blogu nekega slovenskega popotnika na seznamu dežel, ki jih je obiskal, našel letnico 2019. Torej že vnaprej ve, kam bo potoval naslednje leto. Blagor njemu.

Prvi obisk eksotične destinacije je nepozaben, kot obraz tajskega meniha na najinem prvem potovanju v Azijo. monk

Haiku pakiranje

V prejšnji objavi sem pisal o samoomejevanju, preprostostjo in minimalizmu, pojmih, ki so nekako obratno sorazmerni s sporočili, ki smo jih danes deležni s strani tistih, ki nam želijo kaj prodati. Potrošništvo oz. njegova najmočnejša divizija, oglaševanje, je tako rekoč vseobsegajoče, saj preglasi vse, ki poskušajo povedati, da je manj več. Zato se tudi jaz ne bom spuščal v to nedosegljivo obzorje, temveč bom ostal pri obvladljivem. Tistem, kar je na dosegu roke. Nahrbtnik. Kovček. Torba.

Sicer je tudi pri pakiranju več kot očitno, da nam pojmi, omenjeni v prvem stavku ne gredo najbolje od rok, saj na potovanja in dopust nosimo in vozimo precej več stvari, kot jih potrebujemo. Zakaj? Najbrž ima vsak svoje razloge. Nekateri želijo v kovček spakirati pripomoček za rešitev iz vsake situacije, ki bi se na potovanju utegnila pripetiti. Drugi s seboj nosijo rezervno opremo, da lahko zamenjajo, če se jim kaj pokvari ali kaj izgubijo. Tretji imajo radi ugodje doma in se na potovanje ali dopust ne morejo odpraviti brez stvari, s katerimi se razvajajo doma. Četrti si s seboj nesejo domačo hrano ali slivovko za razkuževanje, s čemer se borijo proti kulturnemu šoku. O čemer sem že večkrat pisal: »Avstralka s katero sem govoril nekje v Peruju, mi je zaupala, da je s fantom na nekajmesečnem potovanju po Južni Ameriki, a da kljub temu pogreša neke stvari od doma. In to celo do te mere, da je prosila mamo, da ji je iz Avstralije v Peru po pošti poslala znamenit kvasov namaz za kruh Vegemite!« To mi še danes ne gre iz glave. Skratka, vsi imamo razloge, ki se nam zdijo popolnoma legitimni, zaradi katerih napolnimo največji nahrbtnik, kovček ali prtljažnik avtomobila do zadnjega kotička. To je pač eden od načinov, zaradi katerih se na potovanju ali kjerkoli proč od doma, počutimo varneje. S čemer seveda ni nič narobe. Dokler si zaradi strahov, da bomo na potovanju potrebovali štiri pare obutve, zadev ne zakompliciramo do te mere, da nam postane že pakiranje težaško opravilo. Kako težko nam potemtakem mora biti samo potovanje, če nam je že pakirati težko?

Na tem mestu velja omeniti Haikiu pakiranje. Torej samoomejevanje preprostost in minimalizem. Verjamem, da je to težko, saj smo tudi sami dali to skozi. A hoditi po svetu (in še kje…) brez odvečne prtljage, je osnova, če želimo, ko zapustimo dom, občutiti svobodo. Seveda, če si tega občutka želimo. Če pa v nahrbtnik strpamo vse, kar bi utegnili na potovanju pogrešati, potem ne potujemo zato, da bi spoznavali novo, ampak se le začasno fizično umaknemo od domačega. Razumljivo, da je odločitev o tem prepuščena posamezniku, saj imamo različni ljudje od potovanj in dopustov različna pričakovanja. Zato namig; manj kot vzamemo s seboj (vključno z ljudmi in telefoni), ko zapustimo dom, večji je občutek svobode, ni namenjen vsakomur. Tistim, kateri se v tem vidijo, pa za začetek predlagam Haiku pakiranje, oziroma pakiranje po sistemu manj je več.

Na skrajnem jugu Argentine, ko smo še potovali s preveč prtljage. 2008-argentina&chile_77.JPG