Smo na Šrilanki. S Sabrino sva v Indiji razmišljala, kam naprej, se prevetriti od Indije. Zadnjih nekaj tednov v Indiji smo preživeli na morju, želela sva nekam, kjer je potrebno delati, potovati. Ampak v januarju je tudi ponekod v Aziji zima, sneg in mraz. Že Indija je tako velika, da ko na enem koncu sneži, je na drugem koncu tropska vročina, kako ogromna je šele vsa Azija. Torej kam? Nekam na toplo, nekam, kjer je drugače. Tako sva se klub bližajočim se volitvam na Šrilanki in strahu, da bo podobna Indiji, odločila, da gremo na Šrilanko.

V času novoletnih praznikov, ko smo klicali domov, je Sara rekla babici, naj nas obišče na Šrilanki. Še isti večer sem dobil sms, da ima letalsko vozovnico! Maša in Sara sta bili navdušeni. Skupaj z babico smo se namestili na rajski plaži, potovanje in šolo pa za dva tedna obesili na klin in se šli dopustnike. No, tako smo mislili. Zdržali smo devet dni, nato pa najeli avto z voznikom in odrinili v notranjost te zanimive dežele, naj tudi babica izkusi potovanje! Danes smo se tri ure vozili v prenatrpanem vlaku. Na srečo smo imeli sedeže in pogled skozi okno je bil izjemen, tako, da ni bilo prehudo.

Notranjost Šrilanke je čudovita. Gore, posejane s plantažami čaja, riževa polja, začimbni vrtovi, deževni gozdovi. Sedaj smo v kraju Nuwara Eliya, skoraj 2000 metrov nad morjem. V sobi 150 let starega kolonialnega hotela nas greje kamin, saj je zelo mrzlo.

Strah, da je Šrilanka podobna Indiji in da se bomo znova soočili s »čudesi« Indije, je bil odveč. Ljudje so drugačni, mehkejših potez, večinoma budisti, hrana je boljša, stvari so bolj urejene.

Všeč nam je.

Še to:
Spremenil sem zaporedje prikaza v galerijah, tako, da se na začetku prikazujejo nazadnje dodane fotografije. Posodobil sem tudi zemljevid obiskani kraji.

Sedaj smo na Šrilanki, kjer nas je obiskala babica Lidija. Zelo smo je veseli, skupaj se kopamo in igramo. Izvedeli smo, da je blizu Šrilanke možno videti največjo žival na svetu, sinjega kita in se odpeljali na izlet. V pristanišču nas je pričakala ladja, sedli smo na blazine in odpluli proti odprtemu morju. Postregli so nam s sadjem in zajtrkom, a jaz nisem jedla, saj mi je bilo zaradi pozibavanja ladje, slabo. Pluli smo na odprto morje in oprezali za kiti in delfini. Naenkrat se je fant, član posadke, ki je z velikimi očmi zrl v morje, zadrl: »Nara, nara, look there«, Poglejte tja! Zagledali smo celo jato delfinov, ki so skakali iz morja in se nam razkazovali. Bilo jih je vsaj dvajset, bili so temni in veliki. Čez nekaj časa so izginili, a kmalu smo jih znova zagledali.

Nato smo pluli naprej po morju, ves čas mi je bilo slabo in sem na pol spala. Minilo je precej časa, bili smo tako daleč, da se kopno skoraj ni več videlo. Nenadoma se je čisto blizu ladje pojavil kit! Zagledali smo ogromen trup in curek vode, ki je škropil v zrak. Vsi smo kričali. Videli smo le en del kita, ki je bil strašno velik. Kit se nam je prikazal še večkrat, a bolj od daleč, enkrat smo videli le rep, drugič pa kako je škropil v zrak. Povedali so nam, da tukaj živi družina kitov in da se mladič do tretjega leta sploh ne pokaže na površini. Kasneje so nam povedali, da je bil velik kakšnih 25 metrov, za dva avtobusa. Kit ima jezik velik kot slon in srce veliko kot avto.

Čez čas so nas vprašali, če se želimo kopati. Mislila sem, da se šalijo, saj smo bili na odprtem morju, a so že poskakali v vodo. Tudi mi smo skočili za njimi in se okopali v 2000 metrov globokem morju.

Bilo mi je zelo všeč.

Indija je za nas onstran razumevanja. Je revna in bogata, duhovna in materialistična, pametna in neumna, grda in lepa. Za vsako trditev lahko velja tudi nasprotna. Vrednote, ki jih poznamo, je treba ob prihodu v Indijo opustiti, tukaj preprosto ne veljajo. Pozabiti je treba kaj je normalno in kaj ni, le tako je mogoče v Indiji preživeti, ne da bi si ob vsaki situaciji pulil lase. Polna je nasprotij in ekstremov, ki jih povprečni zahodnjak ne more doumeti. Tudi nam jih po desetih tednih v Indiji ni uspelo dojeti.

Nikjer nismo imeli tako malo zdravstvenih težav kot v Indiji.
Nikjer nismo imeli toliko težav z razumevanjem ljudi in običajev kot v Indiji.
Nikjer nam hrana ni manj ustrezala.
Indijci ne rečejo ne. V odgovor pokimajo z glavo na štiri strani, kar lahko pomeni »da«, »ne« ali »mogoče«.
Fotografiral sem koze, ki so bile privezane na vozu, ki ga je vlekla rikša. Ko je lastnik videl, da jih fotografiram, je eno kozo mahnil po glavi in z roko nakazal naj gleda v kamero.
Debelost je lepa in je odraz dobrega življenja.
Fantje se med hojo med seboj držijo za mezince na rokah. Pogosto so objeti.
Naklonjenosti med moškim in žensko se v javnosti ne sme kazati.
Ženske ne smejo kazati ramen, lahko pa kažejo trebuh.
Ni nenavadno, če na naročilo v restavraciji čakaš več kot uro in ti potem prinesejo napačno jed.
Stroške poroke lahko odplačujejo še desetletja.
Bledoličnost je lepa. Obrazi modelov na plakatih so bolj beli od naših.
Obiralka čaja zasluži 0,7 EUR na dan.
Kino vstopnica za film Avatar 3D z očali stane 1 EUR.
Enkrat smo vskočili na vlak ko je že peljal.
Besede dober dan, prosim in hvala so odveč in nadležne.
Največja zanimivost Indije so ljudje. Le kako jih tako drugačne sprejeti, dojeti?
Jedilni list je kljub izjemni velikosti dežele, z izjemo nekaj lokalnih posebnosti, povsod enak.
Množicam zahodnjakov, ki z dolarji kupujejo duhovnost, se je mogoče izogniti.
Ni dobro povedati, da nisi poročen ali da ne pripadaš nobeni veri.
Hotelsko sobo je treba zaklepati, saj osebje vstopa nenapovedano, brez trkanja in brez pozdrava.
Palačinka z banano je lahko pripravljena na nešteto načinov.
Hotelsko in gostinsko osebje, vozniki, trgovci, so skoraj izključno moški.
Moški lulajo čepe in povsod.
Po mesecu in pol v Indiji, ob prihodu na jug, v Keralo, Sabrina izjavi: »Neverjetno kako so tukaj ljudje prijazni, kot da ne bi bili v Indiji!«
Spoznati dobre ljudi v ašramu je bilo izjemno.
Barbie girl je pesem, ki smo jo najpogosteje slišali.
Vozni redi, jedilniki, urniki, programi predstav so pravzaprav nepomembni.
Ko natakar reče, da bo na hrano treba čakati 30 minut, jo prinese čez dobro uro.
Ko naročiš nepikantno hrano, dobiš v kariju le dva čilija, v juhi pa le eno žličko popra.
Ko sprevodnik na avtobusu reče, da bo vožnja trajala 5 ur, traja vsaj 7 ur.
Enkrat se predstava prične uro kasneje kot je predvidena v programu, drugič pa uro prej.
Ko se z voznikom rikše pogodiš za ceno 50 rupij, jih na cilju zahteva 70.
Če v hotelu piše, da imajo dostop do interneta, to pogosto pomeni internet kafe v sosednji ulici.
V trgovini želiš kupiti otroško oblekico, pokažeš kateri model in prinesejo ti moško srajco, večje oblekice namreč nimajo.
Za kruh v pekarni, ti trikrat zapored zatrdijo, da je povsem brez sladkorja. Ko ga kupiš, poskusiš in ugotoviš, da je sladek in jim to poveš, rečejo, da je le malo sladek.
Prespali smo v 21 hotelih (v najdražjem smo po sobi lovili miš), trikrat na vlaku (miši nismo lovili, ker jih je bilo preveč), enkrat na avtobusu in enkrat v puščavi pod zvezdami.

Nam je bila Indija všeč? Da.
Bi se še vrnili? Da.

Silvestrovali smo na peščeni plaži z domačini:

Srečno 2010!

Že nekaj let je od takrat, ko se je v meni porodila želja, da bi obiskala Indijo. Društvo v katerem obiskujem jogo pogosto organizira potovanja v Indijo. To bi bila krasna, povsem drugačna izkušnja od dosedanjih potovanj, ampak najprej morata deklici biti dovolj močni. Maša mora biti stara vsaj sedem let, leta 2010 lahko gremo v Indijo. In tako sem čakala, da pride pravo leto. V mojih predstavah je bila pot v Indijo povezana z določenimi pričakovanji, pričakovala sem, da si bom napasla oči na eksotični pokrajini, imela čast srečati poduhovljene ljudi, da bom spoznala mistiko hinduizma, uživala v čudovitih barvah, občudovala Indijke v pisanih sarijih, se smejala s prijaznimi preprostimi ljudmi, se naučila delčka starodavne indijske medicine Ayurvede, si privoščila tretmane za čiščenje telesa in duha, barvala mandale in spoznala življenje v ašramu.

In sedaj smo v Indiji. Izmed vseh držav, ki sva jih z Davorjem izbrala za to potovanje, sem se Indije najbolj veselila, najbolj bala in od nje tudi največ pričakovala. Nekaj v smislu, če vidiš Indijo, si videl svet. Vedela sem da bo naporno, da se bomo soočili z umazanijo in revščino, ampak slabe stvari vedno pozabiš in si vtisneš spomin tisto, kar ti je bilo všeč.

Indija je res naporna, ne toliko fizično, kot psihično. V Indiji za veliko vloženega napora dobiš bore malo, včasih pa tudi nič. Za ogled čajnih plantaž, jahanje slonov in bližnje srečanje z nosorogi, ki je trajalo le tri ure, smo porabili več kot teden dni za potovanje, na katerem smo živeli v slabih hotelih in se vsak dan soočali z umazanijo, neprijaznostjo in res nerazumljivo neučinkovitostjo zaposlenih v hotelih, restavracijah in turističnih birojih, prisiljeni smo se bili prevažati z nevarnimi prevozniki in jesti za nas nenormalno pikantno hrano. Ob spoznavanju življenja ob sveti reki Ganges smo videti toliko pohabljenih beračev, da mi je prišlo na misel, da mora iti tukaj za namerno pohabljanje ljudi, ki potem beračijo za druge. Njihove grozljive podobe slike mi še kar ostajajo v glavi.

V Delhiju smo se dobro uro skupaj z več kot tisoč domačini drenjali po blatni, z iztrebki pokriti poti proti vhodu v največjo mošejo Jama Masid, tam pa nam je paznik kdo ve zakaj, grozil s palico in nas obravnaval kot potepuške pse. In sploh ne vem zakaj smo šli tja, ker je mošeja res nezanimiva.

Z Mašo sva dobili Delhi belly (trebušno bakterijo, ki povzroča drisko in grde bolečine), kljub temu da zelo pazimo kaj pijemo in jemo.

Po petih tednih pot po Indiji še zdaleč ni bila zaključena, prepotovali pa smo že kar velik del Indije. Z Davorjem sva se že prevečkrat vprašala ali je Indija sploh vredna napora, ki ga vložimo. In kam le hodijo tisti ljudje, ki jim je Indija tako strašno všeč, da se vsako leto vračajo. Ali bi morali tudi mi po utečenih turističnih poteh? Kaj je narobe, da v Indiji doživljamo toliko slabega in da imamo opravka s tako neprijaznimi in nerazumnimi ljudmi?

Ravno ob pravem času sem prebrala članek znanega pisatelja Deepak Chopra, ki je napisal nekaj v smislu, da so pričakovanja največje zlo za človekovo dušo, saj nas omejujejo v sprejemanju tega, kar nam ponuja življenje in nam zastrupljajo um z izmišljenimi podobami. Res je, sem zaključila, opustiti bom morala svoja pričakovanja in pričeti sprejemati kar mi Indija ponuja vsak dan sproti.

Nekaj dni po tem spoznanju, so se res pričele dogajati lepe stvari. V eni izmed trgovin sva z Saro čisto slučajno naleteli na pobarvanko z mandalami. In smo jih barvali. Šli smo v Radžastan, kjer so pravljične utrdbe mogulskih vladarjev, prikupne kamele in mistična puščava. Spali smo pod milim nebom na peščenih sipinah. Obiskali smo OM ašram, oazo sredi Indije, spoznali dobre prijazne ljudi, ki tam živijo, večinoma so Slovenci in Hrvati, jedli domačo bio hrano, celo zeleno solato in domač jogurt so imeli. Ko smo se po dveh dneh poslovili od ljudi v ašramu, sem občutila, kot da se poslavljam od starih znancev. Od tam smo se namenili v Keralo, deželo, ki si jo je bog ustvaril zase. Našli smo sanjsko peščeno plažo s kokosovimi palmami, dober, čist bungalov in neverjetno prijazne nasmejane ljudi. Z ladjico smo pluli po rečnih kanalih med vasicami, se navduševali nad začimbami in našli vaško družino, ki se ukvarja z ayurvedo. In vse je prišlo samo od sebe, brez velikega truda.

In življenje ne bi moglo biti boljše, imamo vse kar potrebujemo.

Indija me je pustila čakati in me veliko preizkušala in šele takrat, ko sem nehala pričakovati in sem se ji prepustila, je pričela izpolnjevati moja pričakovanja. In zdaj razumem, zakaj se ljudje vračajo. Čeprav bomo Indijo zapustili šele čez dober teden, lahko že zdaj rečem, da bi se še vrnila, v OM ašram in v Keralo, deželo, katero si je bog naredil zase, mi pa imamo privilegij, da si sposodimo košček tega raja zase.

Še vedno smo v Indiji, ampak sedaj končno na morju. Prihodnji teden bo minilo tri, ja tri! mesece, odkar smo bili nazadnje na morju, skrajni čas, da si privoščimo oddih. Sedim na plaži, gledam punci, kako se igrata, pogledam levo… pogledam desno… lepo nam je.

Dolgujem poročilo o odpravi v Himalajo v začetku novembra, ko so bile punce same v Gangtoku. Naš treking v Nepalu je bil čudovit in mi je vzbudil željo, da bi doživel resnično odpravo v visokogorje s postavljanjem baznih taborov, spanjem v šotorih, spremljevalno ekipo in vsem kar sodi zraven. Priložnost se mi je ponudila že tretji dan po prihodu v Indijo, in sicer odprava do vznožja tretje najvišje gore na svetu, Kanchenjunge (8598m). Odprava je bila precej drugačna od trekinga v Nepalu, saj na poti ni bilo koč, s seboj je bilo treba tovoriti vse potrebno za preživetje, vključno s hrano za celo odpravo za osem dni. Skupaj nas je bilo štirinajst: štirje pohodniki, vodnik, kuhar, trije nosači, gonjač živine in štirje konji.

Pohodniki razen hoje nismo imeli nobenih zadolžitev, za vse so poskrbeli drugi. Sprva je bilo prepuščanje razvajanju nenavadno, ampak sem se nanj hitro privadil. Fantje so pripravljali hrano v šotoru – kuhinji. Sestavine za kuhanje so pripravljali kar na platnu razgrnjenem po tleh, kuhali, pekli in cvrli pa vse na enem gorilniku. Za večerjo so nam pripravili osem! različnih jedi: kremno koruzno juho, testenine z zelenjavo in jajcem, pomfrit, pire s sirom, cvetačo v smetanovi omaki, dušeno ribo, čokoladne zavitke in banane. Vse je bilo zelo okusno. Resnični čudež, kaj vse znajo in zmorejo brez tekoče vode, kar tako na tleh, v šotoru. Higiena, s katero smo pri nas tako obsedeni, je tukaj brez pomena, pravzaprav ne obstaja.

Drugi dan odprave smo po nekaj urah hoje prispeli na jaso na višini blizu 4000m. Vsi razen kuharjev smo polegli po tleh in pustili soncu, da nas razvaja in greje, obdani z zasneženimi vrhovi in v prijetnem zvončkljanju zvončkov, ki jih imajo jaki obešene okoli vratu… Imel sem občutek, da srkam vase vse lepo okrog mene, izjemen občutek, svet je popoln.

Po kosilu smo po dobri uri prispeli do kraja, kjer smo postavili tabor. Ura je bila tri popoldan, umil sem se v potočku in oblekel sveža oblačila. Ko se je sonce skrilo, je postalo kljub temu, da je bilo še svetlo, zelo mrzlo, sedeti zunaj ni bilo mogoče, čeprav smo nase navlekli vsa oblačila, kar smo jih imeli s seboj. Bilo je tako mrzlo, da noben kuli ni pisal, komaj sem čakal na večerjo, da se lahko po njej namestim v šotoru. V šotoru sem se pokril s koco in zaprl v spalno vrečo, kljub temu me je zeblo. Šele, ko sem obul tretji par nogavic, sem lahko trdno zaspal. Naslednjo noč sem nase navlekel 14 kosov oblačil, koco, notranjo spalno vrečo in se zaprl v z 900 grami perja polnjeno spalno vrečo, bilo mi je skoraj toplo.

Skozi tabor teče potoček, ki daje vodo za kuhanje, pitje, umivanje posode, oblačil in seveda ljudi. Ker smo ta dan zaradi aklimatiziranja na 4000 metrih ostali v taboru, sem se odločil, da operem perilo. S kupom perila sem prišel do potočka, na površini katerega je bil led, ki sem ga moral razbiti, da sem lahko opral perilo. Bil sem nižje od pomivalcev posode, zato je v vodi plavalo polno ostankov od zajtrka, da bi se jim izognil sem raje odšel višje proti toku. Prste na rokah sem imel od ledene vode povsem otrdele, na srečo jih je toplo sonce hitro ogrelo.

Na takšni odpravi je hoja najlepši in skorajda edini del dneva, ko te ne zebe. Pred mrazom se je nemogoče skriti ali zaščititi. Po nekajurni hoji bi si želel odpočiti nekje na toplem, ampak tega ni, sedeti moraš zunaj na mrazu in čakati noč, ki bo še bolj mrzla. Le kje so Julijci s toplimi planinskimi kočami? Težko je doumeti, da te razen nekaj toplih uric dnevno, zebe en cel teden skupaj, da sploh ne prideš v nek ogret prostor, niti podnevi, niti ponoči. Morda se komu zdi, da pretiravam, da že ne more biti tako. Naj poskusi! V ogledalu sem se nazadnje videl pred štirimi dnevi, zjutraj, ko sem si hotel umiti zobe, je bila ščetka zamrznjena v škatlici.

Večer pred glavnim vzponom me je skrbelo kako bo naslednji dan, ko se bomo povzpeli na višino 5000m. Ob pol štirih zjutraj so nas naslednje jutro prebudili z vročim čajem in keksi. V mrazu in trdi temi smo se počasi pričeli vzpenjati. Bili smo obkroženi z ogromnimi gorami. Po štirih urah sva cilj, prelaz Goecha La, na višini 5000m, dosegla le dva od štirih pohodnikov. Brez besed sem očaran strmel v mogočno južno steno tretje najvišje gore na svetu.

Himalaja je čudovita, veličastne gore, neverjetni razgledi in polno časa zase, za razmišljanje. Razmišljam zakaj sem tukaj, na tej odpravi. Celih pet dni sem preživel nad višino 3000m, kjer je redek celo zrak, kaj šele živa bitja, večino časa me je zeblo. Punce sem pustil same. Nekje v Indiji. Ali je razgled, ki ga ponuja Himalaja res vreden tega? Ali gre za preizkušanje svojih zmogljivosti, odkrivanje neznanega? Morda me je sem gnala želja po izkušnji, pustolovščini, iskanje, želja po doživljanju nedoživetega. Ne vem. Karkoli bom že odnesel od te avanture po Himalaji, vložek je bil precejšen. Šele sedaj dojemam, da je fizični napor najmanj zahteven del odprave, tudi višinske bolezni na srečo nisem imel. Najtežje je soočiti se s pomanjkanjem reči v katerih bi si poiskal tolažbo v dolgih dnevih: ni telefona, s katerim bi poklical najdražje, ni planinske koče, kjer bi se ogrel, ni tople vode in svežih oblačil. Si le ti in ljudje, ki jim moraš zaupati.

Od te avanture je minil že mesec in pol. Cela večnost. Smo na jugu Indije, nekaj tisoč kilometrov južneje, kjer mraza sploh ne poznajo.

Z džipom smo se pripeljali do kraja kjer so nas pričakale kamele. Od veselja sem kar izskočila iz džipa in si jih ogledovala ter božala. Kamele so zelo lepe in prikupne. Zlezli smo na kamele, bilo me je kar malo strah, saj je bila kamela visoka kar tri metre. Zdelo se mi je čudno, saj je bilo okoli nas še polno zelenja, jaz pa sem mislila da v puščavi ne bo niti grmička. Naš vodič je bil prijazen gospod, ki nam je vse razložil. Po skoraj dveh urah jahanja smo se ustavili med velikimi peščenimi sipinami. Med čakanjem na kosilo sva se z Mašo podili po sipinah. Dečku, ki je bil z nami, je Maša pomagala mesiti testo za čapatije, ki so jih pekli kar na ognju. Krožnike so pomili kar s peskom in nas povabili naj pridemo jest. Pripravili so odličen sabdži – zelenjavni curry. Ko smo pojedli, smo še nekaj časa počivali, nato pa znova zajahali kamele.

Pozno popoldan smo se ustavili med velikimi sipinami. Maša in jaz sva si naredili domorodsko bivališče. Nabrali sva palice, kroglice, suhe veje in izkopali luknjo za spanje. Ati in mami sta gledala sončni zahod, jaz pa sem še nabirala zelene rastline za mojo kamelo. Bila mi je zelo všeč. Ko smo pili čaj, sem poskušala sama narediti ogenj. Uspelo mi je. Pojedli smo večerjo in naredili velik taborniški ogenj, ob katerem smo se greli, saj je postalo zelo mrzlo. Ob ognju smo se še pogovarjali, potem pa odšli spat. Ulegli smo se kar na pesek pokrit z rjuho, se pokrili z odejami in se namesto v strop zagledali v zvezde.

Zjutraj smo pojedli obilen zajtrk in odšli na pot. Ustavili smo se pri ljudeh, ki živijo v puščavi. Stanujejo v kolibi iz slame brez strehe. Imeli so telička, kozo, kravo in kokoši. Ko je gospa s šibo udarila kravo, je ta na rogove nabodla atija. Podarili smo jim otroško knjigo in piškotke, potem pa se poslovili. Hodili smo po pesku med veliko zelenja in se ustavili za kosilo pod drevesom. Prišle so tri deklice in želele da jim damo pisala. Ko so dobile pisala, pa so želele še vse zapestnice, kar sem jih imela na roki. Čez čas je prišlo še nekaj žensk, ki so na glavah nosile kupe drv in živalskih iztrebkov za kurjavo, ki so jih nabrale po puščavi. Po kosilu smo zajahali kamele in odšli dalje.

Vodnika sem vprašala če zna moja kamela teči in že naslednji trenutek sva s kamelo dirjali po pesku. Pridružile so se nama tudi ostale kamele z mamo, atijem in Mašo. Ko sem zagledala cesto sem žalostno ugotovila, da se safari zaključuje. Ko smo prišli do džipa je bilo safarija konec. Poslovila sem se od kamele in potočila solzo, saj bom kamelo zelo pogrešala. Jahanje kamele skozi puščavo mi je bilo zelo všeč.

Mesec dni potujemo po Indiji in šele sedaj smo prišli v prvo turistično mesto. Varanasi, eno izmed najbolj svetih mest v Indiji, kjer verniki s kopanjem v sveti reki Ganges sperejo vse svoje grehe. Mesto je zelo živo, gneča je nepopisna, komaj se prebijamo med kravami, ljudmi, rikšami, motorji, živalskimi iztrebki. V labirintu ozkih uličic nas občasno dohiti sprevod pogrebcev, ki na nosilih nesejo skrbno povito truplo, namenjeno na grmado. Zrak je prežet z vonjem po urinu in iztrebkih, še dobro, da je toliko smoga…

Na obrežju reke se odvijajo verski obredi, pisane ceremonije. Nešteto je beračev, invalidov, svetih mož, prevarantov in vernikov. Pisana druščina. Eni se v reki kopajo, drugi umivajo perilo, tretji živali. Malo nižje ob reki se vali dim, tam na grmadah sežigajo trupla, katerih pepel družina pokojnega strese v sveto reko. Iz spoštovanja do žalujočih se ne zadržujemo predolgo, kljub temu, da je prizor pred nami zelo nenavaden.

Punce se v Varanasiju najbolj razveselijo McDonalsa, ki smo ga nazadnje obiskali pred več kot dvema mesecema. Hrana v Indiji je za njih skoraj neužitna, saj je vedno pikantna. Kljub temu, da naročimo nezačinjeno, je skoraj vedno preveč pekoče, da bi lahko jedle. Natakarje in kuharje, ki druge, kot pekoče hrane ne poznajo, pa je nemogoče prepričati, da je to za punce preveč pekoče. Tako da medtem, ko jaz uživam v indijskih curryijh in masalah, punce mnogokrat jedo le kuhan riž, pomfrit, indijske kruhke, ali sladke juhice. Njihovo veselje nad McDonaldsom je razumljivo.

Iz Varanasija hitro pobegnemo v mirnejše mestece Lucknow, za katerega je Maša ugotovila, da njegovo ime izvira iz te luknje, ki je zijala sredi ceste. Prvo mesto v Indiji, ki nam je všeč. Neobkoljeni z drugimi turisti in domačini, ki ponujajo vsemogoče in nemogoče, obiskujemo čudovite mestne znamenitosti: tržnice, mošeje, grobnice in druge mogočne stavbe.

Indijske poroke so, kot marsikaj v Indiji, posebne. Povorko, ki gre skozi mesto, spremljajo nosači, ki imajo na glavah lestence, med seboj povezane z žico, priklopljeni pa so na dizelski generator, ki ga vleče kolesar! V hotelu, kjer bivamo, se ravno odvija bogata indijska poroka. Povabijo nas v dvorano, kjer z veseljem opazujemo dogajanje na poroki in poskušamo pekoče prigrizke. Naslednji dan, ko zapuščamo hotel, je za ta poročni par tretji od štirih dni kolikor traja poroka. Pred hotelom na pravljično okrašeni kočiji, v katero je vpreženo šest belih konj, sedi ženin obdan s svati. Pomahamo jim v slovo in zapustimo Lucknow.

Ko dovolj dolgo potuješ, spoznaš, da so najboljše stvari in doživetja tista, ki niso na eni izmed »Best of« lestvic. Edinstveni, najlepši, najbolj ekstravagantni in naj… Taj Mahal, brez slabe vesti preskočimo. Namesto tega se napotimo v kaotično prestolnico, Delhi. Tudi tukaj so najveličastnejše zgradbe grobnice. Čudim se temu svetu, kjer mora za ugodje nekega mrliča trpeti toliko živih.

V Delhiju slučajno zaidemo v turistični urad Koreje, kjer nas prijazni in izjemno ustrežljivi Korejci založijo z gradivom, darili in obilico informacij. Ko odidemo, jim Sabrina navdušeno pove, da je bila to najboljša storitev, kar smo je bili deležni v Indiji.

Sedaj smo v majhnem kraju Jaisalmer, na obrobju indijske puščave, blizu Pakistana. Zdi se nam, kot da smo se znašli sredi pravljic iz Tisoč in ene noči: sonce, pesek, kamele, maharadže, možje v turbanih, peščeni gradovi, palače…

Tako nam je všeč, da si privoščimo dopust, oddih od Indije. Naš hotel ima celo okno, ki ga je možno odpreti, skozenj gledati in nekaj videti. Ja, v Indiji je to privilegij.

Zbudili smo se zelo zgodaj, v temi, se oblekli in počakali na džip, ki nas je odpeljal v rezervat tigrov Kaziranga. Džip je bil odprt z vseh strani in bilo je mrzlo. Ker so živali na prostem v naravnem življenjskem prostoru, sem jaz že gledala če iz grmovja pokuka tiger ali nosorog. Parkirali smo džip in po poti naprej smo šli peš. Naenkrat sem zagledala približno deset slonov, ki so čakali na nas. Nasproti nam je prišel mali slonček in nas pobožal z rilčkom. Bil mi je zelo, zelo všeč, saj je imel lepo kosmato telo. A veselje je hitro minilo, saj je kmalu prišel nek gospod in rekel: »No good, no good!«, slončka udaril po čelu in ga poslal k mamici.

Videli smo tudi velikanskega slona, bil je kot mamut, okle je imel dolge več kot meter, bil je fantastičen. Vsi štirje smo se povzpeli na velikanskega slona. Na hrbtu je nosil sedlo z štirimi sedeži. Pred sedeže so dali železno palico, da ne moreš pasti. Skupaj s še petimi slončki smo se odpravili na pot. Na vsakem slon je bilo skupaj z mahutom (skrbnikom slona), tri do pet ljudi.

Sloni so hodili med travo visoko tudi več kot štiri metre, mi pa smo sedeli na njih in smo zato imeli dober razgled. Videli smo veliko jelenčkov in srnic, ki so bežali pred nami. Bilo jih je zelo veliko, predvsem jelenov, ki pa so bili manjši od tistih v Sloveniji. Mimo so pritekli močni in veliki bivoli, ki pa so se nas bali in se nas izogibali. Med njimi je bil tudi vodja krdela, z ogromnimi rogovi. Jahali smo naprej in jaz sem božala slona, ki je imel grobo mrzlo kožo. Kmalu smo zagledali tri debele nosoroge, ki so ležali v blatu. Podobni so dinozavrom in jaz jim pravim da so tridelni. Mislili smo, da sta to dva odrasla nosoroga, pa sta bila oče in sin, stara 35 in 5 let. Mama nosoroginja se je ustrašila in odšla, oče in sin pa sta ostala v blatu in se cartala. Vodnik nam je povedal, da nosorogi tehtajo tudi dve toni in pol in so najbolj nevarne živali v parku, bolj kot tigri.

Potem smo odšli dalje na slonih, ki so hodili po blatu in za seboj puščali globoke stopinje. Še enkrat smo videli nosoroge , ki so jedli travo, ko pa so nas zagledali so se skrili. Jahanja slonov je bilo prekmalu konec. Spet je prišel mali slonček in dali smo mu banano. Bil je lep, majhen in kosmat, s svojim rilčkom mi je ovil roko in me božal.

To je bilo pravo doživetje!