Danes je 334. dan odkar smo odšli od doma, minilo je celih 11 mesecev. Že 334 dni si zjutraj ne rečemo adijo, ne gremo v šolo in v službo. Popoldan nismo vsak v svoji sobi in nimamo ločenih popoldanskih aktivnosti. Skupaj smo. Zjutraj se zbudimo v isti sobi, peljemo se v istem avtobusu, vse obroke jemo za isto mizo, po opravkih gremo skupaj in zvečer skupaj v isti sobi zaspimo. Skupaj smo med igro, pri učenju in na sprehodih. Ves dan. Vsak dan. Že 334 dni. Eden na drugega smo se navezali, kot nikoli prej. Potrpežljivost, prilagodljivost in popustljivost drug do drugega, je najpomembnejše kar se učimo na tem potovanju.

Seveda si vzamemo tudi čas zase, otroci za igro, midva za branje, a vedno smo skupaj, v istem prostoru. Redko se zgodi, da smo si odveč, če pa že kdo (največkrat jaz) želi biti sam, pa se hitro sprijazni s tem, da nima izbire. Pravzaprav jo ima, le pravi trenutek zase si mora vzeti. Jaz si velikokrat vzamem pozne nočne ali zgodnje jutranje ure. Ne glede na to, da večino časa nekaj počnemo, imamo časa na pretek. Včasih imamo toliko časa, da ne vemo kaj bi z njim počeli in všeč nam je tako. Upravljanje s časom na potovanju je enostavno, saj nimamo nobenih obveznosti ali aktivnosti, ki bi se jih morali držati po nekem urniku. In ravno svoboda, ta skoraj popolna prostost od stvari in ljudi, ki nam doma kradejo čas, daje največji smisel potovanju.

Včasih se zdi, kot da je potovanje ena sama radost in da ves čas uživamo, drugič pa, kot da nam je ves čas težko. A resnica je nekje vmes, pravzaprav je skoraj povsem na strani radosti. A to je moje, subjektivno dojemanje tako radostnih kot težkih trenutkov. Ne uživa vsakdo ob pogledu na z dvocevko oboroženega nočnega receptorja hotela in ne trpi vsako ob pogledu na dva petelina, ki se kljuvata do smrti. Težko je, ko gredo stvari narobe ali slabše kot sem pričakoval. A ko gredo stvari narobe, se je treba z njimi spoprijeti, jih rešiti in to predstavlja izziv. Šele začinjeno s pravo mero izzivov, postane potovanje užitek. Zaradi tega sem podrobnosti potovanj nehal načrtovati. Spoprijemati se z novimi situacijami nepripravljen, je namreč precej bolj zanimivo. Že v enem izmed prvih prispevkov sem zapisal, da ne potujemo zato, da bi nam bilo lahko. Če ne bi bilo težkih trenutkov, kako bi potem vedeli, kateri so radostni? In če se ne bi soočali z izzivi in jih premagovali, ali bi se sploh razvijali?

Znani potopisec Paul Theroux se v romanu Old Patagonian express, ko mu je na potovanju težko, sprašuje: »Zakaj zapuščam red in prijatelje za nered in tujce?« Jaz se tega nisem še nikoli vprašal. Pa ne zato, ker mi na potovanju še ni bilo težko, ali ker ne bi maral doma ali prijateljev. Pač pa zato, ker so ravno trenutki, ko je na potovanju najtežje, tisti, ki se najbolj vtisnejo v spomin in te najbolj izoblikujejo.

No, kje pravzaprav smo sedaj? Včeraj smo zapustili Ekvador, kjer smo se zadržali ves mesec, saj nam je bil zelo všeč. Tam smo obiskali največjo indijansko tržnico v Ameriki, peš prečkali ekvator, osvajali vulkane, lenarili na plaži, kmetovali in še kaj. A radovednost nas žene še naprej, tokrat nas je prignala sem:

Nekje v Ekvadorju, blizu Pacifika, daleč proč od mest, sredi džungle, leži ekološka kmetija Rio Muchacho. Ko smo izvedeli zanjo, smo jo želeli obiskati in tako smo se en dan usedli na poltovornjak in se skozi džunglo odpeljali tja. Vodička Juta nam je razkazala vrt s številnimi rastlinami, kot sezam, kurkuma, ingver, juka, papaja, kava, kakavovec, arašidi, limonina trava itd. Obiskali smo tudi pujse, krave, kokoši in konje. Živali ne jedo, temveč uporabljajo njihove iztrebke kot gnoj. Imajo kakšnih deset pujsov, ki pojedo vse ostanke hrane, iz njihovih iztrebkov pa delajo plin za ogrevanje tople vode. Krave imajo za mleko iz katerega pridelujejo sir. Konje imajo za prevoz, predvsem v deževni sezoni, ko so poti neprevozne za vozila. Imajo veliko morskih prašičkov in tudi njihove iztrebke uporabljajo kot gnojilo.

Popoldan smo iz palminih semen izdelovali prstane. Seme je veliko kot marelica in če ga odrežeš na obeh straneh, dobiš obroček. Z izoblikovanjem in glajenjem smo izdelali vsak svoj prstan. Kasneje smo pripravili kavo. Prebrali smo semena,

jih prepražili,
in zmleli,
na koncu pa postregli s kavo.

Naslednje jutro smo na vrtu najprej izpulili velika korenasta stebla juke.
Nato smo jo umili, olupili
in naribali. Juko smo še ocedili, ji dodali rozine, sir in vanilijo in jo izoblikovali v torto.
Spekli smo jo kar na odprtem ognju.

Nato smo obuli gumijaste škornje in se odpravili h kravam. Vodič Oskar nam je pokazal kako naj molzemo. Njemu je teklo kot iz pipe, nam pa komaj kaj.
Namolzli smo pet litrov mleka, ki smo ga precedili in pustili stati v vedru. Čez čas smo ga z rokami zmešali
in znova pustili stati. Ko se je naredil sir, smo ga vzeli iz vedra, dodali sol in kurkumo ter ga oblikovali.

Med čakanjem na sir, smo iz rastline mate izdelovali okrogle posodice, ki se uporabljajo namesto kozarcev. Okrogel sadež smo prežagali na pol, ga očistili in zbrusili. Na podoben način smo izdelali še žlice. Kasneje nam je Danilo iz posebnega belega kamna izdelal blatno obrazno masko in nas punce z njo namazal po obrazu. Po maski nam je obraze namazal z gelom, ki ga je dobil tako, da je prerezal aloe vero.

Seveda smo pripravili tudi čokolado iz kakavovca.
Semena kakava smo prepražili,
olupili

in zmleli v čokolado.
Iz čokolade smo naredili preliv za banane. Na koncu smo vse seveda tudi poskusili.

To je bilo pravo kmečko doživetje!

Prispevek je treba napisati. Kdo bo? Davor je napisal že dva zaporedoma, Sara ne želi izdati skrivnostnih misli iz svojega dnevnika, meni nič ne pade na pamet. Že dva dni si razbijam glavo kaj naj pišem, saj se zadnje dneve ne dogaja nič posebno zanimivega. Smo na morju v lepem hotelu z bazenom, ki ga imata punci skoraj samo zase. Vreme je že nekaj dni oblačno in razpoloženje lenobno. Dnevi potekajo po urniku, ki nam ga je pripravila Sara. Urnik vsebuje učenje, obroke, prosti čas in spanje. Časa za razmišljanje je na pretek. Opažam, da nam misli vedno bolj pogosto uhajajo v Indijo. Ko smo jo zapuščali smo bili veseli, da smo se rešili njenega kaosa, umazanije, pikantne hrane in nelogičnosti. Zdaj, ko je minilo pol leta smo začeli pogrešati Indijo. Davor sanja o pikantnih karijih, Sara in Maša o kameljem safariju, jaz o Kašmirju in Armitsarju, ki sta ostala neobiskana. Vse nekako v smislu mi iz Indije, a Indija nikakor iz nas.

Indija je znana kot sveta dežela, kamor nekateri zahodnjaki hodijo po duhovnost, notranji mir in samodisciplino. To ne more biti zaradi lepote te dežele ali miru, ki bi ga naj tam našli. Pa tudi mogočnih duhovnih učiteljev ne najdeš kar tako. To lahko najdeš namreč samo v izoliranem okolju kakšnega ašrama (po možnosti samo za zahodnjake) ali kakšnega dragega resorta. To pa zame ni Indija. Če si zares v Indiji in živiš z njo in njenimi ljudmi, miru ni nikjer. Prav nikjer.

Doma je drugače, imamo svoj mir, jasni so nam odnosi med ljudmi in stvarmi, obstajajo neka logična zaporedja dogodkov na katera lahko računamo. Imamo vse kar potrebujemo, to se nam zdi upravičeno in samoumevno. Zaradi vsega tega bi se morali dobro počutiti in biti zadovoljni. Ampak ne. Drugi ljudje imajo nekaj več ali kaj boljšega od nas. Torej bi tudi mi morali imeti več.

V Indiji, kot smo jo spoznali mi, tak sistem ne obstaja, vse poznano, logično in normalno, je hkrati tudi nepoznano, nerazumljeno in nekaj posebnega. To kar je da, je hkrati tudi ne. To kar je belo, je hkrati črno. Kar je prav, tudi ni prav in kar je v nekem trenutku lepo, je v naslednjem trenutku lahko grdo. Komaj ko te občutke doživiš, jih lahko razumeš. Indija postavi pod dvom vse v kar si bil prepričan, dvom v vsak prav in v vsak narobe. Zaveš se, da si majhna pikica v vesolju in da je tvoj ego nekaj povsem nepomembnega. V tem svetu, kaosu vidiš ljudi, ki so po naših standardih ubogi, revni in neuki, a njihovi obrazi in nasmeh odsevajo srečo. Zadovoljni so. Pa kako so lahko zadovoljni, če mi, ki imamo toliko več, nismo?

Morda je skrivnost v tem, da se Indijci ne primerjajo s tistimi ljudmi, ki imajo več od njih, ampak s tistimi, ki imajo manj. In ker vedo, da gre nekaterim slabše od njih, so hvaležni za to kar imajo in so srečni s tem.

Smo se kaj naučili od njih ali bomo morali nazaj v Indijo?

Ekvador je dežela za potovanje po našem okusu. Pokrajina je raznolika, od Amazonske džungle, Andov posejanih z vulkani, do morja z otočjem Galapagos. Ljudje so večinoma potomci prvotnih prebivalcev, katerih velik delež živi v skladu s starimi običaji. Prevozi, nastanitev in hrana so poceni. Turistov je malo in še te srečujemo le na najbolj znanih turističnih točkah. Nevarnosti je ravno prava mera, dovolj, da je napeto, a da nas ni preveč strah. Uživamo ob barantanju na tržnicah, ob razgledih na vulkane, ob svežih sadnih sokovih, ob pogovorih z domačini, v sprehodih v naravi. Naj več o tem kako doživljamo Ekvador povedo slike:

Dekleta so tradicionalno oblečena že od malih nog, …

fantje malo manj.

Potepamo se v naravi…

in posedamo.

Uživamo v dobri hrani,

hodimo v muzeje in se zgražamo nad trofejami lovcev na glave.

Osvajamo vulkane višje od Everesta*.

*Vulkan Cotopaxi je s 5900 metri, zaradi izbočenosti Zemlje na Ekvatorju, bolj oddaljen od središča zemlje od Everesta! Zakaj pa ne bi kriterijev malo obrnil sebi v prid? Vzpon se seveda ne more primerjati z vzponom na Everest, a zame je bil najtežji, kar sem jih opravil. Tik pod vrhom sem skoraj obupal, na vrhu pa sem bil zaradi mrazu in pomanjkanja kisika tako izčrpan, da se mi je jezik zapletal, fotografirati pa sploh nisem mogel.

Medtem ko to pišem, poslušam Balaševića in se spomnim, da se pričenja Festival Lent. Lani sva ga s Sabrino poslušala v živo. Takrat sva potopise le gledala na televiziji. Sedaj potopis živimo in poslušamo posnetke Balaševića. Saj ne, da se mi zdi gledanje potopisov in poslušanje posnetkov slabo, a doživljanje je vsekakor bolje. A za doživljanje je pogosto treba premagati ovire, ki jih postavlja razum in poslušati kar veleva srce. Drugače kmalu po začetnem zanosu, vskočijo preračunljivost, strah in drugi razlogi, ki jim pravimo racionalni, zaradi katerih želja sčasoma izpuhti. Izgine v neskončnem prostoru neizpolnjenih želja. Ali res raje poslušamo razum in preslišimo srce? Le srce nas pripelje v središče dogajanja, kjer doživljamo z vsemi čuti in z njimi srkamo vase svet okoli nas. Pridobimo lahko veliko. Sara pri svojih enajstih letih bere knjige v angleščini in celo svoj dnevnik piše v angleščini. Maša se pri šestih letih pogovarja v angleščini. Midva pa poslušava posnetke Balaševića…

To je prvi stavek, med uporabnimi izrazi v španščini iz brošure o Ekvadorju, ki smo jo dobili ob prihodu v glavno mesto, Quito. Upam, da ga ne bomo rabili izgovoriti. Le kaj si naj mislimo o varnosti v tej deželi? Ne dolgo nazaj smo zapustili zloglasno Kolumbijo, kjer na srečo slabe izkušnje nismo imeli. A občutek ni bil prijeten, nek strah je bil ves čas prisoten. V Ekvador smo se podali misleč, da bomo kar se varnosti tiče, tukaj brez skrbi, a zgleda, da bomo morali ostati na preži. Saj to ne pomeni, da ves čas oprezamo za sumljivimi tipi, pač pa bolj pazimo kje in kdaj se gibljemo in bolje pazimo na pomembne stvari.

Zanimiva je primerjava med Azijo in Južno Ameriko. V Aziji imaš občutek, da ti nihče ne želi storiti česar hudega, a skoraj vsakdo te želi malo opehariti in od tebe izvleči več denarja kot je kaj v resnici vredno. V Južni Ameriki pa smo (predvsem zaradi nenehnih opozoril) precej časa v strahu pred resnim kriminalom, a pretentati nas ni želel še nihče. Kaj je bolje, biti dnevno naplahtan in brez strahu, ali biti med večinoma poštenimi ljudmi, a v strahu pred resnimi kriminalci? Bom morda vedel, ko zapustimo Južno Ameriko. Pravzaprav vem že sedaj, bolje je biti dnevno naplahtan.

V tujem okolju delujemo povsem drugače, kot doma. Doma se večino časa gibljemo v krogu znanih ljudi in v znanem okolju. Družimo se s sorodniki, prijatelji, sodelavci in sošolci. Seveda imamo opravka tudi s tujci, a tudi s temi vemo kako, saj govorimo skupni jezik in obvladamo običaje. Sedaj, ko o tem razmišljam, oziroma se spominjam kako je biti doma, ugotavljam, kako preprosto je biti doma. Vse je urejeno, vse je jasno, vse je znano, ničesar in nikogar se ne bojimo. Na potovanju po daljnih deželah je to postavljeno na glavo; stvari so urejene, a tako, da ustrezajo domačinom, ne nam. Prav tako so stvari jasne in znane domačinom, ne pa nam, zato smo včasih zmedeni, jezni ali celo prestrašeni. Uspeva nam le tako, da se prilagodimo in sprejmemo drugačnost. Ne potujemo z namenom da bi spremenili svet, temveč dovolimo, da svet spreminja nas.

Mimogrede: pišete nam, da se naše potovanje bliža koncu, da kmalu pridemo domov. Imamo vendar še dobra dva meseca počitnic, a je to res tako malo? Domov seveda pridemo, a wanderlust po desetih mesecih ni nič manjši, kot je bil na začetku poti. Neodkrite dežele, neznani ljudje, nedoživete pustolovščine in nevidene lepote sveta nas še kar kličejo. Nekaj dni nazaj smo obhodili krater vulkana,

danes pa smo prečkali ekvator in stali na obeh zemljinih poloblah hkrati!

Iz Kolumbije smo se podali v sosednji Ekvador. Od trinajstih držav, ki smo jih obiskali v zadnjem letu, je to druga država v katero smo vstopili peš. Dober občutek je, ko z vso prtljago na hrbtu zapustiš eno državo in vstopiš v drugo. A prišli smo le do okenca ekvadorske uradnice. Ta nas ni spustila naprej, ker nismo imeli žiga o izstopu iz Kolumbije. Pa smo šli nazaj v Kolumbijo, kakšen kilometer peš. In z žigom spet v Ekvador. Nahrbtniki so nam bili pretežki, poleg tega sva bila z Davorjem v strahu, saj bi lahko za vstop v Ekvador zahtevali še potrdilo o cepljenju proti rumeni mrzlici in letalske karte za izstop in države. Ničesar od tega nimamo, zato smo upali na dobro srečo. Ekvadorska uradnica je pregledala prvi potni list in vanj natisnila dovoljenje za vstop. In to brez dodatnih zahtev in vprašanj. Zgleda da bo šlo, po tihem sem se upala malo veseliti. Ko so bili na pultu vsi potni listi, sem si oddahnila. Davor se je pri pultu še nekaj obiral in si spravljal potne liste v žep. Daj vzemi že potne liste in gremo, da se ne spomnijo na potrdila, sem si mislila. Končno, zapustimo uradne prostore.
Bienvenido a Ecuador!

Vstopili smo v deželo Indijancev, ki uporabljajo ameriške dolarje kot svojo uradno valuto. V ZDA jim celo izdelujejo kovance z napisom Ekvador. Nenavadno, da uporabljajo valuto druge države, katerih vrednost je napisana v njim tujem angleškem jeziku. Z avtobusom, ne vem katerim po vrsti, se odpeljemo do Tulcana, kjer si privoščimo kosilo in si ogledamo zanimivo pokopališče.

Takoj smo opazili, da so ljudje drugačni kot Kolumbijci, so majhni, temne polti, črnih in dolgih las. Veliko je oblečenih v tradicionalna oblačila in sandale, ki so enaki za oba spola. Prav tako oboji nosijo lase spete v dolge debele kite, na glavi pa klobuke. Videti so ponosni in samozavestni.
Bil je že popoldan, ampak morali smo naprej. Spet z avtobusom. Upiralo se mi je, saj brez pravega počitka potujemo že ne vem koliko dni. Naš cilj je Otavalo, mesto, kjer je vsako soboto največji indijanski sejem v Južni Ameriki. Leži pod vulkanom v Andih, na višini okrog 2500 m. Tukaj bomo ostali nekaj dni in se umirili.

Kljub temu da si utrujen in lačen, naveličan od celodnevne vožnje z avtobusom in težkega nahrbtnika, se v iskanje sobe splača vložiti energijo, še posebej če imaš namen ostati več dni. Tako smo šli najprej pogledati sobo v hostlu, ki ga priporočajo znani vodniki, pa je bila stara, mrzla, smrdljiva in še draga povrhu. Čez cesto smo zagledali skoraj nov hotel z lepo sobo za pol manj denarja. Zadnje čase z Davorjem ugotavljava, da je prednost priporočenih hotelov le to, da zaposleni včasih govorijo tudi angleško. So pa veliko dražji od domačih hotelov, ki ponujajo dosti višji nivo sob in storitev. Pa kaj če v hotelu nihče ne zna angleško, če smo se lahko zmenili na Kitajskem, se bomo tukaj še lažje. Več špansko kot kitajsko znamo že danes. Hasta luego! (do naslednjič)…

Sejem bil je živ:







Več v galeriji.

Karibi, morje, plaža, hotel in restavracija, več ne rabimo. Vse to smo našli, a ne na enem mestu. Našli smo plažo, ki ima vse, razen morja, kjer bi se kopal
in plažo, ki nima ničesar, razen morja, kjer bi se kopal.
Na vsaki plaži smo vztrajali dva dni, več ni šlo. Sedaj potujemo na jug, čez bolj nevaren del Kolumbije. Potujemo le podnevi, Sabrina si je denar všila v modrc, jaz ga imam skritega na več mestih. A tako ravnamo le zaradi priporočil drugih, slabe izkušnje še nismo imeli. No, nekaj dni nazaj je v gneči nekdo hodil tik za mojim hrbtom. Šele ko sem se drugič ozrl in ustavil, me je prehitel. Odprl je zadrgo mojega nahrbtnika, a na srečo mu ni uspelo ničesar izmakniti. Kolumbija ponuja precej bolj resne kriminalce kot ulični zmikavti, takšne, ki jih ne želimo srečati. Ne vem zakaj je Kolumbija ena izmed najnevarnejših držav na tem koncu sveta. Televizijski spored na nasilje morda ne vpliva, a nekaj le pove. Preteklo soboto pred predsedniškimi volitvami, smo zvečer v sobi prižgali televizor. Na različnih kanalih so se hkrati vrteli filmi Platoon, Gladiator, Highlander, Scarface, Leon in še vsaj pet manj znanih akcijskih filmov z veliko krvi. A Kolumbijci, ki jih srečujemo mi, so večinoma vljudni, radi govorijo, se smejijo in so prijetni sogovorniki.

V Kolumbiji smo doživeli nekaj zanimivih voženj. Zadnjič nas je en norec za volanom avtobusa tako vozil, da sva se s Sabrino dobesedno tresla od strahu. Po tem nekaj časa nismo želeli na avtobus, smo šli raje na letalo. Nobena turbulenca v letalu ne more biti tako grozljiva, kot pogled iz drvečega avtobusa po vijugasti cesti nad tisoč metrov globokim prepadom. Na Karibih smo prečkali morje v majavem in tako starem čolnu, da so se deske lomile, ko si stopil na njih. Na oddaljeno plažo so nas peljali s tremi motorji: na enem sta bila dva velika nahrbtnika, na drugem Sara in Sabrina, na tretjem pa Maša in jaz.
Ko smo se vračali, nas je ujel tak naliv, da se je cesta spremenila v blatno kopel z vodo do kolen, iz katere smo morali motorje izvleči.

Privoščili smo si tudi rafting. Dogovorjeni smo bili za 9. uro zjutraj, a so prestavili na 11. uro, ker je bila reka zaradi obilice dežja predivja. A dve uri kasneje pa bo mirna, smo vprašali? Kakorkoli, pred poldnevom smo bili že v čolnu. A le jaz in trije vodniki, ker so nam šele tam povedali, da so brzice (četrte stopnje, če to komur kaj pove, meni ne) in da je za punce bolje, da se vkrcajo malo nižje ob toku. »Adelante muchacos!« je vpil krmar, ko smo veslali po brzicah in se vsakič, ko smo jih premagali, tolkli z vesli in s pestmi. Pozabil sem že, kakšen adrenalinski užitek je spust po divji reki. Tudi punce so uživale in kričale, ko smo jih kasneje pobrali in se skupaj spustili po manj divjem delu reke.

Še to: ne vem kaj me izdaja in zakaj, v tujih deželah se mi redno dogajata dve nenavadni stvari. Prva je, da me sprašujejo za smer, kot da sem tam domačin. V New Yorku so me celo dvakrat, a ene sem žal na podzemni usmeril v napačno smer. Druga stvar pa je, da mi ponujajo drogo. In to tako diskretno, da Sabrina, ki je tik ob meni, sploh ne opazi. Nekaj dni nazaj, me je tip na ulici vprašal od kod sem. Ko sem mu povedal, je naredil grimaso, kot da vleče smrkelj v nos in rekel: »Imam! Rabiš?«

Končno! Latinska Amerika, topel zrak, vesela španska govorica, poskočna glasba na vsakem koraku, hrustljave empanade in prava kava (pomanjkanje prave kave trpim že skoraj vseh devet mesecev in pol). Ampak Kolumbija ponuja veliko več, prekrasne, mehke, svetlo zelene travnike, na katerih se pasejo lepe črno bele krave (zato je mleka in sira tukaj v izobilju). Tukaj rastejo bujne tropske rastline, obilo eksotičnega sadja in dišeče mimoze. Ljudje so prijazni in veseli, hiše živo obarvane, hrana je izdatna in okusna, morje toplo, karibsko. Všeč mi je »me gusta«, bi rekli Kolumbijci. Še čas mi odgovarja. Dokler nismo premagali dvanajsturne časovne razlike glede na azijski čas, smo se zbujali okrog šeste ure zjutraj in zvečer okrog osme ure zaspali. Po dveh tednih smo se privadili in pozabili, da sta bila v Aziji dan in noč zamenjana. Človek je prilagodljivo bitje, če le želi.

Za protiutež zgornji hvalnici je bil prvi stik z Bogoto kar strašljiv. Pričakale so nas prazne ulice, zaklenjena vrata in okna za kovinskimi mrežami. Videli smo celo stanovanjske bloke zavarovane z električno ograjo. V hotel si lahko vstopil le tako, da si pozvonil in ti je prišel nekdo odklenit. Nenavadno in neprijetno. Verjamem, da imajo dobre razloge za tako močno zaščito pred vsiljivci.

Kadar smo na potovanju srečali oborožene osebe, mi je bila njihova prisotnost neprijetna. V Bogoti pa sem jih rada videla, v njihovi bližini sem imela celo občutek varnosti. Enako je ugotovila tudi Sara. Vojaki in policisti v Bogoti so na vsakem vogalu. Na ta način je vlada v zadnjem desetletju dosegla mir in varnost skoraj po celi državi, obstajajo le še manjša področja, ki jih nadzirajo gverilci. Danes sodi Kolumbija med razvitejše države v Južni Ameriki in v teh dneh se pripravljajo na predsedniške volitve. Upam, da bo izid ugoden.

Nisem pričakovala, da bo Kolumbija tako lepo zelena. Ekvator je blizu in dežuje vsak dan. Deževalo je tudi, ko smo se povzpeli na sveto laguno Guatavita, ki leži na tri tisoč metrih. Vodnik nam je povedal zgodbo o ljudeh izumrlega plemena Muisca, ki so v laguno ob obredih metali izdelke iz zlata. Zlato, ki naj bi ležalo na dnu lagune buri domišljijo iskalcev zakladov že stoletja. Draga izkopavanja in celo izsuševanje lagune namreč niso nikomur prinesla bogastva, le izgubo in razočaranje. Tudi naša Maša je tukaj doživela razočaranje, saj ob laguni ni bilo nobenega pravega Indijanca, pa tako željno jih je pričakovala.

Obiskali smo muzej Fernanda Botera, katerega strast je bila slikanje velikih žensk, velikih moških in velikega sadja. Ampak prevladovale so seveda ženske.

Pomanjkanje zelene barve v zadnjih mesecih je bilo tako veliko, da se kar nisem mogla načuditi prelepi naravi, ki nas je obdajala na poti med Bogoto in karibskim morjem.

Stare vasice s kamnitimi uličicami, skrite med zelenimi hribčki.

Nasmejani ljudje ponujajo svoje dobrote za pokušino, prodajajo velikansko zelenjavo in sočno sadje vseh barv ter pečejo meso, ki je tukaj najbolj pomembna hrana.

Večkrat mi je v Kolumbiji ob prekrasni zeleni naravi in obilici sočnega sladkega sadja, prišel na misel stavek, ki sem ga prebrala v neki knjigi »Life is meant to be abundant«, življenje je ustvarjeno, da bi bilo bogato. Bogato z lepo naravo, sočnim sadjem, dobrimi ljudmi, novimi priložnostmi, norimi idejami… Mogoče nas to kar želimo ne čaka za prvim ovinkom, ampak je nekje tukaj v našem življenju. Iskati je treba. Mi si v tem trenutku bogatimo življenja na karibskem morju. Pa lep pozdrav od nas.
Več v galeriji.

Japonsko smo obiskali na mojo željo, obiskati si jo želim že odkar vem zanjo. Iz Kitajske smo poleteli v glavno mesto Japonske, Tokio.

Tam smo ostali pet dni in počeli veliko zanimivih stvari. V mestu je bil festival templjev in nismo si mogli kaj, da si ga ne bi ogledali. Med kopico ljudi smo se komaj prerinili do mesta, iz katerega smo si lahko ogledali celo predstavo. Nekaj deset ljudi je na nosilih nosilo težek tempelj in vzklikalo, ostali pa so jim rade volje priskočili na pomoč.
Pred njimi so korakali sumo borci, gejše in ostali ljudje. Bili so res neverjetni!

Kasneje smo se sprehodili med neštetimi trgovinicami z zabavno elektroniko, ki so jo prodajali za majhen denar.

Odšli smo v Toyota avto salon, si ogledali najnovejše modele ter zastonj vozili električne avte. Po kosilu smo se sprehodili po ulici, po kateri so hodile punce urejene kot iz škatlice. Imele so modre, roza, zelene, rumene ali vijolične lase. Oblečene so bile kot barbike ali pa kot zombiji. Bile so zelo zanimive.

Na neki ulici smo v pravem trenutku ujeli deklice in dečke, ki so nam z grivami na glavah in z bobni v rokah zaplesali levji ples. Proti večeru smo šli v lep, razigran park, kjer smo srečali bobnarje, s katerimi smo vsi skupaj zaplesali.

Naslednji dan zjutraj smo šli na ribjo tržnico, kjer smo videli velikanske tune in veliko ostalih rib.

Ati si je ogledal sumo borbo in se zelo zabaval.

Obiskali smo tudi Sony-evo, stavbo novosti in 3D izumov. Najbolje pa je bilo pri Hondi, kjer sem prvič v življenju videla pravega robota z imenom Asimo, ki zna teči, plesati in hoditi.

Zadnji dan smo šli v fantastičen ZOO, kjer smo videli mravljinčarja, opice z belimi repi, velikanske tjulne in še mnoge druge zanimive živalice.

Zadnji dan smo obiskali še tempelj z lepim vrtom in si ogledali tipično japonsko hišo in vrt z izrezljanimi drevesci.

Za na konec: Japonci imajo najboljša stranišča na svetu!

Obisk New Yorka je bil presenečenje za nas in po odzivih sodeč tudi za vas. Zakaj smo ga torej obiskali? Pred dobrim mesecem smo na Kitajskem razmišljali kam naprej. Seveda je bilo treba najprej na Japonsko, saj smo Sari obljubili, da bo tam praznovala rojstni dan. A kam potem? Dežel, ki bi jih želeli obiskati v Aziji, nam je začelo zmanjkovati. V nekaterih je prišlo do državnega udara ali demonstracij, v druge si pa zaradi tamkajšnjih bolezni ne upamo. Svet je velik in raznolik, naša radovednost pa ne pozna meja in kdo pravi, da moramo celo leto prebiti v Aziji. Privoščimo si še Južno Ameriko!

Potreboval sem nekaj dni, da sem našel letalske vozovnice za Južno Ameriko. Direktni leti iz Azije v Južno Ameriko so namreč pregrešno dragi. Na našo srečo so ZDA polne priseljencev iz Kitajske in Južne Amerike, kar precej poceni letalske vozovnice iz teh destinacij. Zato smo lahko poceni leteli iz Pekinga v New York in nato v Južno Ameriko, kjer smo sedaj.

Nekajdnevni postanek v New Yorku je bil naporen, a se je vsekakor splačal. V zadnjih dveh tednih smo obiskali Peking, Tokio in New York, povsem različna velemesta treh najvplivnejših držav na svetu. Poleg tega smo morali premagati še 12 urno razliko. Zadnji dan v New Yorku smo bili že tako utrujeni, da je Maša spala za mizo v restavraciji, Sara pa na stolu v parku na Broadwayu. Zakaj si torej nismo vzeli več časa za ta velemesta? Ker Tokio in New York nista mesti, kjer bi počival in ker sta predragi!

Tokio in New York sta nas navdušila. Vsako mesto po svoje je neverjetno zanimivo, povsem drugačno od mest, kar smo jih videli. Če bi moral oceniti med velemesti, ki smo jih obiskali, npr. Buenos Aires, Saigon, Kuala Lumpur, London, New Delhi, Singapur, Hong Kong, Jakarta, Manila itd., bi dal na prvo mesto New York. Zraven Londona, edino velemesto, v katerega bi se še zelo rad vrnil. Zadnjič sem napisal, da smo prišli v New York, da vidimo zakaj je za toliko ljudi Amerika obljubljena dežela. Za druge ne vem, a za nas ostaja obljubljena dežela le ena. Nobena od dvanajstih, ki smo jih v zadnjem letu obiskali, se niti približno ne more primerjati z njo. A to smo tako že vedeli preden smo se odpravili na pot.

Nekaj fotografij iz New Yorka, komentarji niso potrebni, saj ga poznate, a ne?