Što se mora, nije težko

Saj vem, že dolgo sem na Balkanu in predobro sem se že vklopil v to okolje. A ta pregovor mi ne gre iz glave, saj se z njim nekako ne strinjam. Pa sem se danes moral.

Danes me je črnogorsko-albanska naveza dodobra zdelala. Dneva kar ni in ni hotelo biti konec. Osem ur in pol sem potreboval od Virpazarja do Ulcinja za slabih 80km. Ko se je nešteto vzponom v vročem vremenu pridružil še veter v prsa, sem bil na psu! Tako sem vsaj mislil. Potem pa (kot da ni bilo danes že vsega dovolj) je bila cesta za Ulcinj zaprta! Namesto zadnjih 18, bi moral prevoziti dodatnih 30 kilometrov, saj je bil narejen obvoz. Ni šans, sem rekel, ne morem več.

Sem stopil v tamkajšnji kafe, v katerem je pravkar natakar stregel kavo policistu. Vprašal sem ju, če vesta ali lahko grem s kolesom, kljub zapori ceste, mimo. “Minirajo tunel, ne bo šlo,” sta skoraj v en glas odgovorila. To ne more biti res, sem pomislil. Stopil sem ven in stal pod milim nebom in nisem vedel, kaj naj naredim. Potem pa sem videl, da se po zaprti cesti pripelje kombi z gradbeniki. Sem jih kar ustavil in povprašal, če se da skozi tunel. Niso vedeli in so rekli: ”Probaj!” Seveda, to je tudi moj namen. In sem šel. Mimo bagerjev in buldožerjev ter tovornjakov, ki so delali na polno (nič kaj po črnogorsko, pa še nedelja je povrhu). Nihče se ni zmenil zame, edinega civila na gradbišču. Po kakšnih treh kilometrih gradbišča sem pripeljal do tunela. Pa se uzrem gor k nekemu stričku na bagerju in ga vprašam, če lahko peljem. Samo skomignil je z rameni. Pa sem šel. Tik pred tunelom vprašam še enega, ki je samo zamahnil z roko, s kretnjo, vozi! Še umaknil je bagerja, da sem lahko prišel mimo. Med tem, ko je prestavljal bagerja, sem si namestil lučko in se pripravil na tunel. Ni bilo deset metrov, ko je bil tunel zasut z ogromnim kupom kamenja. Na srečo ne v celoti. Sestopil sem s kolesa, ga vzdignil in ponesel čez ta kup:
f6b7bc73-f2ae-487d-b777-ff253287ab3e

Od adrenalina sem kar poskakoval. Kakšnih dvajset kil prtljage, kakšna teža kolesa! Čez ta kup sem splezal v trenutku! Takoj, ko je bila ovira za menoj, sem sedel in odgonil proti luči na koncu tunela.

Današnji, deveti dan na tej solo kolesarski balkanski odiseji, je bil najtežji doslej. A je šlo. Prišel sem do Ulcinja. Morda pa omenjeni pregovor vendarle drži.

Balkane moj

Sezona potepanj, potovanj in izletov po bližnji, oziroma ne tako daljni okolici, je nepreklicno tukaj. S tem želim povedati, da je čas za potovanja, ne besede. Sicer se mi zdi, da živimo v času, v katerem se je razmerje med težo, ki jo imajo besede in težo, ki jo imajo dejanja, spremenilo. Morda celo obrnilo v prid tistim, ki govorijo. Zato jaz z besedami o preteklih in napovedmi o prihodnjih potovanjih zaključujem. Za to bo dovolj časa v sezoni kislih kumaric. Sedaj se namreč odpravljam na naslednjo pustolovščino; s kolesom čez Hrvaško, Bosno in Črno goro.

Pravzaprav sem danes že tam, oziroma tukaj! 🙂

Nekaj utrinkov preteklih kolesarskih podvigov:
2014-Jadran_08
2015-dalmacija_16
2014-Balkan05
2015-dalmacija_06
Vrbas
2015-dalmacija_22

Manj znana grška otoka Paros in Sifnos

Luksuzni Mikonos smo torej zapustili že po štiriindvajsetih urah. A ker je bila letošnja sezona šele v povojih, trajekti povezujejo le nekatere od otokov. Tako smo za naš naslednji cilj izbrali otok Paros, ki ni tako oblegan, je pa na eni izmed pomorskih prometnih poti.

S trajekta se nas je izkrcala le peščica obiskovalcev. Kakšno razkošje, imeti ves otok skorajda zase! Takoj, ko smo stopili na kopno, smo se zagnali v gostilno. Zaradi lakote, ne žeje! Sicer gostilne radi izbiramo po tem, koliko miz je polnih, a ker so bile vse gostilne prazne, smo sedli kar v prvo. Ni nam bilo žal, saj so nas pogostili s pristnim gostoljubjem in izvrstno hrano.

Namestili smo se pri zgovorni domačinki, ki nas je že prvi dan, pravzaprav prvo uro, ko smo bili pri njej, nagovorila, da je na rtu nedaleč proč najlepši sončni zahod. Ni nam bilo treba dvakrat reči, saj je bila prav hoja (ob skakanju med otoki) rdeča nit našega tokratnega potovanja. Tako smo se na pohod podali tudi naslednji dan. In naslednji. In tako naprej.

Pohajkovali smo ob morju, grcija2018_06 po bizantinskih tlakovanih poteh, grcija2018_08 divjini grcija2018_12 in skozi majhna mesteca. grcija2018_11 Krasnih prizorov kar ni in ni hotelo biti konec. Pokrajina je tako slikovita in raznolika, da se je kulisa ves čas menjavala, tako da nam niti malo ni bilo dolgčas.

Na Parosu smo se zadržali tri dni in skočili še na Sifnos. Še manjši in manj obljuden otoček, manjši od Visa, tako za primerjavo. Ta nam je bil še bolj všeč. Majhno mestece, Kamares, v katerem smo se izkrcali, je kot iz pravljice. Tudi tukaj smo našli dovolj poti, da smo imeli tri dni kaj početi.

Kar nerodno mi je priznati, da nismo uspeli narabutati niti ene limone, pa toliko smo jih videli. grcija2018_07 Smo pa poželi več uspeha na murvi, kjer sta se Sabrina in Maša izkazali s plezanjem po drevju, kot da to redno počneta. grcija2018_19

Cerkvice so zmeraj na najimenitnejših lokacijah.
grcija2018_10
grcija2018_14
grcija2018_13
grcija2018_16

Otok Mikonos je raj

Prvomajski prazniki so zakon! Letošnje smo preživeli na najlepši možni način; ob morju, pod prijetno toplim soncem, z dobro hrano in v prijetni družbi. Si človek od dopusta lahko želi kaj več?

Naš tokratne vandranje je sicer trajalo le 16 dni, a videli in doživeli smo toliko lepega, da tega ne gre strniti v nekaj stavkov. Gremo lepo po vrsti, da vidimo, kje smo se pravzaprav potepali in kaj smo tam počeli.

Potep smo začeli na otoku Mikonos, do katerega smo iz Benetk, od koder smo poleteli, potrebovali dve uri. Z avtom in trajekti bi do tja potrebovali tri dni. Sploh pa je avto na potovanju med tako majhnimi otoki le v breme. Vse, kar smo potrebovali za potovanje, smo strpali v nahrbtnike, kot to počnemo najraje. Backpackerji s(m)o sicer izumirajoča vrsta, saj jih zamenjujejo Flashpackerji in drugi, ki s prvotnim smislom svobodnega popotništva nimajo veliko skupnega. Ampak tako pač je, časi se spreminjajo. No, mi gremo naprej, skakati po otokih. Hop, hop, hop.

Naše vandranje smo začeli na otoku Mikonos, ki je raj za precej drugačne obiskovalce, kot smo mi, zato smo ga zapustili v manj kot 24 urah. Z drugačnimi obiskovalci nimam v mislih homoseksualcev, saj bi naj otok slovel kot raj zanje, temveč tiste, ki nakupujejo v trgovinah Prada in Gucci. Glavno mestece na otoku je namreč ekskluzivni šoping center, kjer za kepico sladoleda plačaš tri evre in pol. A glede na to, da je bilo tam v enem dopoldnevu zasidranih pet velikanskih križark, s katerih se je na otok usulo na tisoče ljudi, nam je brž postalo jasno, da smo na napačnem mestu mi.

A naj ne bo dvoma, Mikonos je čudovit otok na pogled. Obeljene hiške z modrimi vrati in okni, okrašene z rdečimi svetlicami, mimo katerih se vijejo ozke uličice, so paša za oči. Tudi morje je krasno, bistro in turkizne barve. Že prvi dan smo se kopali. Kar na mestni plaži, ki je, tako kot celotno mestece, urejena, kot v škatlici. Seveda smo morali že prvi dan poskusiti giros, suvlaki in grško solato, a je treba povedati, da ni bilo nič kaj pristno. Kot marsikaj drugega, kar smo na tem otočku videli in je namenjeno turistom; lepo na pogled in drago, a brez izvirne vsebine. Saj s tem ni nič narobe, Mikonos namreč ponuja natanko to, česar si ljudje, ki ga obiščejo, želijo. Ni kaj, otok Mikonos je ena izmed najbolj premišljeno dodelanih in mondenih turističnih destinacij, kar smo jih imeli priložnost obiskati. A ne glede na to, kako in kje najraje potujemo mi, je bil obisk Mikonosa izjemno zanimiva izkušnja. Morda se tja še vrnemo, saj je odlična odskočna deska za ta del Sredozemlja, do katere je z nekaj načrtovanja in fleksibilnosti mogoče prileteti za nekaj deset evrov. Res je, Mikonos je raj!

Jutranji pogled iz apartmaja. grcija2018_02
Rapsodija bele in rdeče. grcija2018_01
Ob času sončnega zahod je težko najti prostor v mestu. grcija2018_04 grcija2018_03

Dan v Grčiji

Tokratno skakanje po grških otokih je vse drugo kot počitnice. Če bi bile počitnice čas, namenjen počitku, seveda. Žuljev, odrgnin, prask in bolečih mišic si ne pridelaš na počitnicah. To so častna znamenja, pridelana z odkrivanjem teh čudovitih otokov. Dnevi, ki jih preživljamo v teh prvomajskih praznikih na Kikladih, so krasni. Popolni. Saj na potovanjih se imamo vedno lepo, a to kar doživljamo tukaj, so sanje, za katere nisem verjel, da jih še znamo sanjati, kaj šele doživljati.

Jasno, gre za naše doživljanje in naš pogled na uživanje, a skušal bom opisati, zakaj se nam dnevi tukaj zdijo tako popolni.

Spimo, dokler se nam ljubi, tudi do osmih. A ne, ker radi poležavamo, temveč zaradi daljše regeneracije, ki jo potrebuje utrujeno telo. Zbudimo se prerojeni, v pričakovanju novega dne. Najbrž k temu pripomorejo čudoviti apartmani z dobrimi posteljami, ki so v predsezonskem času na voljo za tretjino ali polovico cene v glavni sezoni. Zjutraj se najprej osvežimo z dinjo ali oranžami in pripravimo zajtrk. Danes smo si privoščili sveži grški sir, olive, kapre, kuhana jajca in paradižnik. Vsako jutro se konkretno okrepčamo, saj do kosila prehodimo kar nekaj kilometrov. Hojo smo tako dobro osvojili, da sploh več ni pritožb čez vročino, strmino ali katerokoli drugo neprijetnost. Tudi po osmih urah hoje ne. Maša je že prerastla obdobje, ko ji je bilo težko veliko hoditi, zraven tega je vzljubila hojo, tako, da nam tudi več kot dvajset kilometrov hoje na dan ne predstavlja nobenih težav. “Walking holiday” se gremo, pravi Sabrina. Najpogosteje si izberemo poti, ki so vsaj delno speljane ob morju. Seveda zato, ker so te bolj ravninske in zato, da se okopamo. Nič bolj ne osveži utrujenega pohodnika kot skok v morje! Če je priložnost, na plaži tudi zadremamo.

Brez hrane seveda ne gre. Ena ključnih radosti, ki se ji tako radi predajamo na vseh naših potovanj. Hrana v Grčiji je božanska. Vsi poznamo giros in suvlaki, kaj pa vse ostale dobrote? Danes smo si za kosilo privoščili musako, petelina z okro in artičoke z grahom! Ah, saj ne morem o tem pisati, ne da bi se mi ob pomisli na te okuse cedile sline. S tem, da smo danes na račun hiše dobili pretlačeni bob za predjed, Ouzo kot aperitiv in limonino pito za posladek. Kar tako, v znak dobre volje natakarja, oziroma lastnika restavracije. Pravzaprav nas skorajda pri vsakem obroku v restavraciji obdarijo s kakšno pozornostjo. Neverjetno gostoljubni so.

Sabrina pravi, da so naši letošnji prvomajski potovanje od obroka do obroka; med enimi obroki hodimo med drugimi spimo. 🙂

Tole pišem na polžje počasnem trajektu, s katerim plujemo na peti otok na naši letošnji odiseji, na Santorini.

Čez drn in strn:
aef03d6a-e3f5-4daf-8065-24653a311401
62e0c851-869f-4203-b785-eadf0f2ccdb8
bb002956-85b0-468c-9784-241a2272263f
189bb476-7c68-4c4f-905c-e68c32270a40
d5b188f5-3b6d-4b30-9111-a6236740e859

Paša za oči:
ac6180e2-b234-424b-ae30-fc36be680447

Klima selfi:
54760b13-283a-4b22-8489-1a2cf4ac491d

Prvo sadje:
67e5ed57-f91d-4838-a583-1b3d206ed95a

Slastne dobrote:
9269e22e-5e45-4677-b014-955e14f0ff19
f29102b4-3f72-4f5c-bb9f-b6d6667bfaeb
990679b0-8920-4b75-807e-b0dd597471d8

Z otoka na otok

Nikoli ni prepozno za uresničitev dolgoletnih načrtov, oziroma nikoli ne nehajmo upati, da bomo sanje materializirali. Seveda, če si tega dovolj želimo in se za uresničitev potrudimo. S Sabrino sva že pred mnogimi leti razmišljala o tem, da bi se odpravili na potovanje po grških otokih. A leta so minevala, načrti so se spreminjali. Seveda pa se na uresničitev dobrih sanj izplača počakati. Če so nas potovanja česar naučila, je to potrpežljivost.

Letošnje leto prinaša kar nekaj popotniških želja, ki so (kot po navadi) vedno nekaj drugačnega. Posebnega. Tudi eksotičnega. A v tem trenutku je treba potrebo po eksotičnih doživetjih dati na stran, sicer se zna zgoditi, da prvomajske počitnice zbledijo v pričakovanju. Kar je zadnja stvar, ki si je želimo. Zato smo pozabili na vse drugo, na prihodnost in preteklost ter odpotovali. In danes smo tukaj, na Kikladih! Natančneje, na otoku Sifnos.

Za nami je pet dni in danes smo prispeli na tretji otok. 1,66 otoka na dan! Veliko? Nam se ne zdi. Vsak dan počnemo, kar se nam zljubi, pravzaprav to, kar počnemo najraje. Biti pri miru nam pač ne ustreza. Vsak dan veliko hodimo, tudi po dvajset kilometrov na dan. Ko se utrudimo, se ustavimo v katerem od nešteto zalivčkov in se skopamo v morju. Takrat smo pri miru. Morje je sicer še sveže, a nas ne moti, vsak dan plavamo. Naslednje vsakodnevno opravilo je iskanje dobre restavracije s pristno grško hrano. To obožujemo! Vključno z lokalno gostoljubnostjo, ki je prav neverjetna. Tako je sedaj, ko si apartmane, restavracije in trajekte delimo s peščico drugih turistov in popotnikov, morda je poleti, ko so ti kraji oblegani, drugače. Če nam uspe obiskati tudi “China Town”, kot je domačin v pogovoru z nami poimenoval Santorini, bomo morda deležni drugačnih vtisov. A pustimo se presenetiti, načrtov za naprej še nimamo.

Če sem o vtisih z zadnjega potovanja po Srednji Aziji pisal, da estetika in smisel za umetnost nista skupna tamkajšnjim prebivalcem, velja tukaj popolno nasprotje. Tako lično urejenih krajev ni veliko na svetu:

img_0981
img_1024
img_1032
img_1014
img_1026
img_0990
img_1037

Prvi maj na grških otokih

Hrvaška, Kanarski otoki, Irska, Iran, Turčija, Sardinija, Ciper, Malta in Korzika so bile naše zadnje prvomajske destinacije. Prvomajske praznike sva s Sabrino že od najinega skupnega začetka zapečatila kot termin za potovanja. Ko po dolgi zimi (ne glede na to, če jo presekamo ali ne) nekam odpotujemo. Ne predaleč, ravno toliko, koliko je potrebno, da stopimo soncu in dogodivščinam naproti.

Glede na to, da smo sredozemske dežele, ki se nam zdijo privlačne in so v tem času primerne, bolj ali manj obdelali, se vračamo tja, kjer smo že bili. Pravzaprav v isto deželo, ne pa tudi v isti kraj. Tako je teh na srečo dovolj, da vedno znova odkrijemo kak nov kraj. Ali pa isti kraj na drugačen način, kar zna biti še bolje. Grčijo smo tako obiskali vsaj že šestkrat, a se vedno znova radi vrnemo. Le kdo se ne vrača rad v Grčijo?

Za tokratno vandranje smo izbrali tako nove kraje, kot nov način potovanja. Odločili smo se za »skakanje« med grškimi otoki. V praksi to pomeni, da gremo na pot z nahrbtniki in nameravamo po otokih pešačiti, med njimi pa pluti s trajekti ali ladjicami. Tja seveda letimo. Zraven tega se na pot tudi tokrat podajamo brez konkretnih načrtov, saj razen prve nočitve na otoku Mikonos, nimamo niti rezervacij, niti načrtov. Ravnali se bomo po soncu, brezpotjih in plažah ter sledili vonjem pristne grške hrane, kamorkoli že nas bo to pripeljalo. Morda se celo spozabimo in dva tedna podaljšamo v tri, štiri… Ups, to ne bo šlo, saj moramo domov na Sarin rojstni dan!

Skratka, pomlad je tukaj in z njo letošnja prva pustolovščina, s katero odpiramo sezono potovanj v letošnjem letu. Gremo!

Prvi družinski enomesečni potep po Grčiji, ko je bilo treba otroke še nositi. V rukzaku, kakopak:
2

Sedemmesečni post

Dolga zima je za nami. Končno!

Tako dolgih zim, kot je bila letošnja, nismo vajeni. A ne zaradi tega, ker je bila resnično dolga, saj je kar ni in ni hotelo biti konec, temveč zaradi tega, ker je nismo presekali. Nismo odpotovali v južne kraje, kjer bi prezimili. Kot štorklje. Sicer ne v Afriki in ne za tri mesece, kot si to privoščijo štorklje, bi pa prav prišel enomesečni oddih na tropski plaži. No ja, tako dolgega lenarjenja ne bi zdržali, zato bi vmes skočili na kakšen vulkan, v tempelj ali na treking po čajni plantaži. Vmes bi kaj dobrega pojedli, tako trikrat na dan. Skratka, nekje na vročem soncu bi se imeli lepo. A pustimo sanjarjenje, kot rečeno, smo se to zimo pač imeli lepo doma.

Upam, da prehitro ne hvalim dneva pred večerom in da se zima ne vrne pred letošnjim decembrom. Dnevi postajajo toplejši in daljši, prihaja torej čas za predajanje užitkom, ki jih nudi narava v naši neposredni bližini, v Sloveniji z okolico. Seveda ima zima svoj čar, predvsem, če je bela, a ne gre je primerjati s cvetočim prihodom pomladi. To je čas, ko nas po zimskem spanju začne razganjati in bi želeli biti povsod ter početi vse. Dogodkom je najbolj izpostavljen mesec junij, ko se dogaja toliko, da se lahko človeku zmeša. To je nori čas, ko se človeku zahoče kislih kumaric.
Ampak, saj se znamo obvladovati in se udeleževati le tolikšnega števila dogodkov, kot jih zmoremo, da nam ne povzročajo več stresa, kot veselja, a ne?

Sploh pa je do junija še dva meseca, nima si smisla beliti glave s tem, kaj bo takrat. Dva meseca pomladnega časa pomenita neznansko paleto možnosti za predajanje pustolovščinam, izletom in potovanjem. S poudarkom na tem, da lahko to vse počnemo tako rekoč doma. Lokalno. Ni nam treba zapravljati časa in denarja za obisk eksotičnih dežel, ampak se lahko preprosto usedemo na kolo, zapeljemo do morja, podamo na sprehod ali lokalne resurse izkoristimo na drug način.

A dejstvo, da je tukaj pomlad, žal ne pomeni, da nam je sedemmesečni popotniški post lahko padel. Jasno, da ni. Saj je normalno, da tudi med postom hrepenimo po dobrotah, ki se jim v času posta odrekamo, mar ne? Le da se v času posta bolje obvladujemo, kot sicer. Če v času posta ne bi pogrešali dobrot, katerih se postimo, potem post ne bi bil post, ampak trajno stanje. Morda sem ponovno zašel preveč v podrobnosti. Skratka, eksotiko pogrešamo, čeprav se je postimo.

Ampak, pred vrati so prvomajski prazniki!

Pomladni razgled z Zelengore:
Zelengora

Petstotka!

17. julija 2009, 17 dni pred odhodom na enoletno potovanje, smo na teh straneh objavili našo prvo objavo. Ta, ki jo pravkar berete, je petstota. Petsto objav je že kar debel špeh, če ga prelijemo na papir in zvežemo v knjigo. Oziroma kakšnih deset tisoč tvitov, tako čez palec. A kar šteje, so seveda doživetja, na katerih sicer prazne besede temeljijo. Naši vtisi s potovanj, izletov, dogodivščin, preizkušenj in pustolovščin, ki jih predelamo in preko te strani delimo.

Če povem po resnici, sem se že večkrat vprašal, zakaj to počnem, zakaj vodim javni popotniški dnevnik. Potovanja sicer so tematika, ki je ni mogoče strniti v zaključeno celoto. Zraven tega je svet neskončen, če nanj gledamo v okviru enega življenja, saj ga je nemogoče obiskati vsega. Še tako priden popotnik ali pustolovec ne more odkriti in raziskati vseh kotičkov zemlje in preizkusiti vseh doživetij, ki se ponujajo. Morda je to razlog, zaradi katerega še kar upam, da nam uspe prečesati čim več sveta in vztrajati pri tem, da to, kar doživimo, tukaj zapišemo. Sploh pa še nisem našel dovolj dobrega razloga, da bi nehal pisati, zato bom, dokler ga ne najdem, vztrajal. Vztrajnost je pač tista temeljna lastnost, brez katere ni popotništva. Niti pisanja.

Tako dolgo že nismo potovali, da se mi zdi, da je bilo minulo leto borno, kar se tiče potovanj. A ko bolje pogledam, vidim, da je to daleč od resnice in da je za ta občutek najbrž kriva (pre)dolga odsotnost potovanj, ki jo v tem trenutku preživljamo. Lani smo namreč obiskali Indijo, Sicilijo, Prago, Velebit in še osem držav na poti po Srednji Aziji. To nikakor ni malo. Še en dober razlog za obstoj te strani in vztrajanje pri pisanju, saj imam tako kam pogledati, kje vse smo že bili. Saj ne, da bi pozabljal, spomnim se še vsake od 88 držav, ki smo jih obiskali, mi pa kdaj pa kdaj uide kakšna podrobnost, ki jo potem najdem tukaj.

Seveda pa so za vse skupaj pogoj potovanja. Predvsem nova in sveža potovanja, doživetja ter spoznanja, brez katerih ta popotniški dnevnik ne bi obstajal. Res pa je, da se pogosto zatekam k preteklim potovanjem, a najbrž je to razumljivo, saj ne moremo kar ves čas potovati. Zraven tega, ko potujemo, praviloma ne pišem, temveč pišem za nazaj, ko se vrnemo domov. Preprosto zaradi tega, ker smo na samem potovanju prezaposleni in zaradi tega, ker se misli postavijo na pravo mesto šele potem, ko se vrnemo domov in vtise predelamo.

Skratka, vztrajamo. Vztrajamo pri potovanjih, vztrajamo pri doživetjih, vztrajamo pri odkrivanju novega in vztrajamo pri pisanju!

Zbeži!

To je naslov filma z originalnim naslovom Get out, ki je letos prejel najprestižnejšo nagrado za najboljši izvirni scenarij. A ostanimo pri naslovu, ne pri vsebini, saj upam, da nam ne bo treba bežati iz takšnih razlogov, kot je moral bežati protagonist omenjenega filma. A od česa bi morali bežati? Od doma, službe, partnerja, otrok ali celo samega sebe? Bog ne daj! Zbežati bi morali od vse navlake, ki nas omrežuje in zaslepljuje. Ko bi to navlako le znali prepoznati in premogli dovolj razuma, da bi se jo naučili ignorirati.

Zbežimo od vsega, kar nam krade čas in odvrača našo pozornost od reči in ljudi, ki nam v življenju resnično nekaj pomenijo. Tako se bomo lahko bolje osredotočili na neposredno okolico, v kateri živimo, svoje najbližje in nenazadnje tudi nase.

To seveda ne pomeni, da je treba zbežati iz službe ali od doma ter razvitega sveta in se preseliti v svetilnik na otoku Vis. Je pa to vsekakor eden od načinov, na katerega se lahko naučimo živeti brez motilcev (naše) pozornosti. Ni pa nujno to najboljši ali najustreznejši način. Sploh pa je tovrsten popolni odklop preveč oddaljen od realnosti, v katero se slej kot prej vrnemo. Razen, če se odločimo za kariero svetilničarja. Boljši primer je morda duhovni oddih v spokoju indijskega ašrama, kamor je moderno hoditi na »umik«. A kaj, ko je spokojno okolje ašrama zaprt laboratorij, v katerem ni motilcev pozornosti in se, dokler smo tam, zlahka zlijemo z umirjenim okoljem. V ašramu lahko preživimo več tednov in ko se vrnemo domov, se nam zdi, da smo očiščeni. Pa smo res? Kruta resnica je, da se vrnemo v znano okolje, tisto, ki nas je izoblikovalo v dolgih letih, ko tam bivamo. Je realno pričakovati, da nas bo nekajtedenski oddih v popolnem okolju naučil ignorirati motilce pozornosti vsakdana?

Na srečo nič ni črno-belo. Tako lahko tudi znanja pridobljena v tako kratkem času, ki ga letno preživimo na potovanjih, izletih ali oddihu, uporabimo pri vsakdanjem življenju. Četudi je razmerje med »delovnimi« meseci in mesecem oddiha enajst proti ena, lahko na kratkem dopustu pridobljena znanja, nabrane moči ali polne baterije, kot rečejo dopustu, črpamo celo leto. A ker sem začel s tem, da bi zbežali od navlake, ki nas omrežuje in zaslepljuje, velja poudariti, da omenjeni scenarij deluje le, če tega, čemur želimo ubežati, ne nosimo s seboj na dopust. Saj to ne pomeni, da je treba pustiti doma našega najzvestejšega spremljevalca, telefon. Razen, če se mu ne znamo upreti, potem je vsekakor smiselno zbežati proč od telefona. Kariera svetilničarja, ki je nenehno online, je brez smisla. A ne velja enako za popotnika ali dopustnika?

Potemtakem menjava okolja ali pobeg ne prispevata k temu, da bi se bolje in trajneje posvetili neposredni okolici, v kateri živimo. Ni nam treba zbežati, le pozornost moramo vrniti pravim rečem in ljudem.

Na izlet ali potovanje se torej lahko podamo z razlogom, da od nečesa pobegnemo. Ampak, a nismo s tem zamenjali vzroka s posledico in namesto, da bi se s težavo soočili, ji skušamo zbežati? Potovanje naj ne bo varno pribežališče, h kateremu se zatekamo pred težavami vsakdana, temveč poligon, na katerem se urimo in učimo te težave premagovati na domačem terenu.

Trening na poligonu Torres del Paine, Čile 2009. 2008-argentina&chile_58.JPG