Pohod po Himalaji

V Pokhari, izhodišču za treking, nas pričaka dež, čeprav je že šesti oktober in bi se monsun moral končati že sredi septembra. Na naslovnici časnika Himalaya news preberem, da letos monsun traja rekordno dolgo in da bo še trajal. Sem mnenja, da je tarnanje nad vremenom, eno izmed najbolj neplodnih opravil, pa si ne morem pomagati. Radi bi na Himalajo, pa že 24 ur dežuje in zgleda, kot da nikoli ne bo nehalo, kako naj ne bom potrt. Čez dva dni se vreme izboljša in odrinemo.

Himalaja ponuja gorske izlete za vsakogar, od enodnevnih pohodov na razgledne griče, do več tednov trajajočih zahtevnih pohodov in seveda vzpone na najvišje vrhove sveta. S Sabrino se odločiva za devetdnevni Jomsom trek, ki je polovica poti okrog Anapurn. Najamemo le nosača, vodnika pa ne, mislim, da bomo pot okrog Anapurn že našli, če pa se bomo izgubili, pa bomo vprašali prijazne ljudi, ki jih tukaj ne manjka. Manjkajočo opremo kupimo, spalne vreče pa si izposodimo. Vse je zelo poceni.

Hodimo skozi gozdove, po tlakovanih potkah, 2009-Nepal_57 čez viseče mostove 2009-Nepal_33 in med riževimi terasami. Na poti srečujemo domačine, 2009-Nepal_56 saj je to glavna in edina pot med gorskimi vasmi. Motoriziranega prevoza ni, le osli, konji in kozeeee. 2009-Nepal_49 Ljudje so zelo prijazni, vsi nas pozdravljajo in občudujejo punci, junakinji na pohodu po Himalaji. Res sta pridni, Sara hodi kot srnica, Maša pa potarna le, ko je zelo vroče in mora hoditi navkreber.

Med potjo srečujemo druge pohodnike, ki jih pa, glede na to, da področje Anapurn letno obišče 60.000 ljudi, ni veliko. Nekateri imajo toliko opreme zase, kot mi vsi štirje skupaj. Ne znam si predstavljati, kaj vse imajo zraven. Večino opreme nosijo nosači, 2009-Nepal_48 redko srečamo kogar, ki vse nosi sam. Ko sem doma razmišljal o trekingu in slišal, da opremo nosijo nosači, mi je bila misel na to, da bi imeli nosača, neprijetna. Mislil sem, da bom nahrbtnik nosil sam. Šele, ko smo prišli v Nepal, smo videli, da je to velik posel, od katerega živi precej ljudi.

Sedaj, na trekingu, oba s Sabrino nosiva nahrbtnike, poleg tega pa imamo še nosača, ki nosi eno veliko torbo s štirimi spalnimi vrečami in najnujnejšimi stvarmi, ki jih potrebujemo na trekingu. Sprva se nam je zdelo, da mu je torba pretežka, ko pa nam je povedal, da je nosil tudi že dve takšni (tudi videli smo nosače, ki so nosili po dve veliki torbi), nam je odleglo. Neverjetni so ti nosači, kaj zmorejo, tovor si povežejo z vrvjo in obesijo na glavo. 2009-Nepal_47 Fantu, ki je naš nosač je ime Čuda. Res je pravo čudo, saj pri 19 letih dobro govori angleško in precej dobro pozna Himalajo. Odlično se razumemo. Čeprav smo ga najeli za nosača, je tudi naš vodnik in še predobro poskrbi za nas, saj nam vedno izbere restavracijo in kočo, ko pa se ustavimo, se igra s puncama. 2009-Nepal_46

Tretji dan se s Saro zbudiva ob pol petih zjutraj in se povzpneva na 3210m visok razgledni hrib, od koder obljubljajo čudovit razgled. In res je, pred nama se dvigajo Slovencem dobro znane Anapurne 2009-Nepal_39 in Dhaulagiri. 2009-Nepal_42 2009-Nepal_41 Slišal sem, da je razgled na Gorenjskem podoben temu v Himalaji. No ja, morda v zeleni barvi gričev in beli barvi gora, razsežnosti v Himalaji pa so neprimerljive in nepredstavljive. S Saro stojiva na griču, 400 metrov višjem od Triglava in opazujeva mogotce, ki se bohotijo še 5000 metrov višje od naju. Občutek je takšen, da nasmeh še dolgo ne zapusti najinih obrazov.

V eni izmed vasic na poti, nas obkoli gruča otrok in želi, da jih fotografiram. Ko jim pokažem fotografijo na zaslonu fotoaparata, so smejijo iz vsega srca. 2009-Nepal_54 Do mene pride babica z vnukinjo in nas povabi, da jo fotografiramo pred hišo. 2009-Nepal_53 Da nam naslov in nas prosi da ji pošljemo fotografijo.

Peti dan hoje, pred nami so še trije dnevi. Ne hodimo več med zelenimi griči, ampak po pusti pokrajini obdani z gorami. Pot nas vodi po prašni makadamski cesti, občasno nas prehiti kak džip ali avtobus. 2009-Nepal_35 Ta del poti ni ravno najlepši, ni nam všeč, da nas med trekingom po Himalaji prehitevajo motorna vozila.

Razmišljam, da sem podcenil naš pohod po Himalaji. Zdelo se mi je, da bomo teh nekaj ur dnevno zmogli brez težav. Imeli bomo nosača in vso potrebo opremo, restavracije in koče pa so tako ali tako narazen največ nekaj ur hoje. Nič lažjega, sem si mislil. Če bodo otroci preutrujeni, se bomo pač prej ustavili, drugih težav pa tako ne bo. Okrog nas bodo visoke gore, čudoviti razgledi in osamljene vasice polne prijaznih ljudi. Kako sem se motil.

Zbujamo se ob šestih zjutraj, ko je še zelo hladno in kljub temu, da dovolj spimo, nismo odpočiti. Dnevno hodimo tudi devet ur, prva stvar, ki jo pove Maša, ko se zjutraj zbudi je, da jo boli celo telo. Edino Sara zjutraj ne tarna, da jo kaj boli. Mašo je treba včasih motivirati in jo vleči za roke, ko se ji več ne ljubi hoditi. Tudi razgledi niso ves čas takšni, ki bi jih želeli. Res smo se danes zbudili med čudovitimi osemtisočaki, ampak smo jih po nekaj urah hoje pustili za seboj in pot se je spremenila v prašno makadamsko cesto obdano s pustimi griči.

Kako znamo hitro pozabiti vse lepo in se prepustiti tarnanju nad slabim. Pomislil sem, da je naša pot po Himalaji kot pot skozi življenje: preveč časa smo v pričakovanju nečesa posebnega in ko to pride, se veselimo, žal pa to veselje prehitro zbledi ob tegobah vsakdanjosti in znova smo v pričakovanju nekaj posebnega.

Ta dan po osmih urah in pol prispemo v vasico Marpha, prestolnico jabolk. V restavracijah ponujajo slastne jabolčne pite, štrudelj in sveži jabolčni sok. Tukaj rastejo tudi marelice, kar sploh ne bi bilo nenavadno, če ne bi bila vasica na višini 2700 metrov. Če pomislim, da sem doma potreboval deset let, da so nam obrodile marelice… Namestimo se v simpatičnem hotelu. Punce gredo pod tuš, jaz pa na ogled budističnega samostana. Vasica je čudovita, ozke ulice, hiške zidane iz belega kamna, rdeče obarvana okna in vrata, razgled na bele vrhove; tako nekako sem si predstavljal Himalajo. Na strehah hiš sušijo drva, fižol in riž, na eni strehi izvajajo jogo, molitvene zastavice plapolajo v zraku, budistični menihi sedijo na stopnišču pred vhodom v samostan in se zabavajo. Dobro se počutim. Slabe misli, ki so me obdajale med hojo po prašni makadamski cesti, so pozabljene.

Prevzeta od lepot Marphe (ali pa utrujena), se s Sabrino odločiva, da zanemarimo načrt poti in da ostanemo en dan v tej lepi vasici. Treking je ponavadi načrtovan do potankosti in pohodniki drvijo skozi čudovite vasice, da bi dosegli cilj. Če pa se že kje ustavijo, se le malokomu ljubi pogledati kaj drugega kot jedilni list ali posteljo. Organizirani treking okrog Anapurn traja od 16 do 20 dni in načrta se je treba držati. Kar pomeni da je treba vsako jutro vstati ob šestih zjutraj, zajtrkovati, hoditi 3-5 ur, kositi in znova hoditi 2-4 ure. In to vsak dan, tudi do tri tedne.

Iz Marphe nas vodi pot po širokem porečju po dolini med gorami. 2009-Nepal_37 Na eni strani Dhaulagiri, na drugi še mogočnejši in še neosvojeni Nilgiri. 2009-Nepal_43 Imamo srečo, saj močan veter prične pihati šele po 13. uri. Pesek kar nosi po zraku in dihanje je neprijetno. Zgodaj popoldan prispemo v srednjeveško vas Kagbeni, kjer je meja prepovedanega kraljestva Zgornji Mustang, 2009-Nepal_38 v katerega je tujcem brez posebnega dovoljenja vstop prepovedan. Čas se je tukaj menda res ustavil pred nekaj sto leti. Hiše so iz blata, ulice prav tako, pod noge nam zlivajo odplake, skozi ista vrata stopajo na ulico kokoši, koze, krave in ljudje, zobe si umivajo v umazanem potoku, neverjetno. 2009-Nepal_71

Osmi dan trekinga se po isti poti vrnemo v eno izmed vasic in se naslednji dan z letalom Yeti Airlines poletimo v dolino, kjer smo začeli pohod.

Po 50 urah hoje in premaganih več kot 3400 višinskih metrih, je pohod po Himalaji za nami. Pohod med najvišjimi gorami na svetu, skozi nedostopne gorske vasice in mimo nešteto nasmehov. Toliko vtisov, pristnih srečanj z domačini, čudovitih razgledov in osebnih zmag še nismo izkusili. Ta teden v Himalaji je bil kot koncentrat enomesečnega potovanja. Imeli smo čas za igro, obilico spanja, branje, razgledovanje po najmogočnejšem gorovju sveta, spoznavanje drugih in sebe, ter seveda čas za hojo.

Galerija vseh fotografij iz pohoda po Himalaji.

10 komentarj/a/i/ev na “Pohod po Himalaji

  1. Tanja

    Po dolgem casu sem prisla pogledat, kje ste in kaj pocnete. Cudovite slike in prav uzivela sem se v vase opise Nepala in Himalaje. Bravo vsem stirim in srecno se naprej!

  2. tomaž,ingrid,neli,žiga,niko

    Pozdravljeni popotniki!
    Komaj včeraj sem zasledil vaš blog.Vsaka vam čast!Le tako naprej!
    Tomaž&Ingrid

  3. Judita Kamenšek

    Pozdravljeni, sosedje!
    Vaša spletna stran razkriva zanimive dogodivščine, vredne ogleda. Fotografije so odraz ne le lepote pokrajine in ljudi, temveč so tudi odraz vaše sreče. Še posebej sem vesela Mašinega nasmeha, saj me spominja na najina skupna druženja v vrtcu. Tudi Sarin nasmeh razkriva neizmerno veselje. Želim vam, da na vaši poti doživite še mnogo lepih trenutkov.
    Judita

  4. Ivana

    Poseben pozdrav namenjam Maši, na katero sem neizmerno ponosna. Vsem sem povedala, kako pridno si hodila po Himalaji. Tudi jaz sem bila letos aprila in maja tam in vem, kako naporno je hoditi v hrib. Na moji poti nisem srečala niti ene tako majhne deklice, kot si ti! Seveda vse čestitke tudi Sari, mamici in atiju za pogum in vztrajnost!
    Z veseljem bom spremljala vašo pot in ob priložnosti pokazala vašo spletno stran tudi prijateljem iz vrtca.
    Na poti vam želim še naprej veliko novih prijateljev, vseh vrst izzivov in zabave!
    Ivana, ravnateljica iz Vrtca Slovenska Bistrica

  5. SaraS

    Se strinjam z ugotovitvijo da je hoja na trekingu kot hoja skozi življenje, in da namesto da bi uživali dani trenutek, raje delamo načrte in se veselimo/bojimo prihajajočega. Do te ugotovitve sem tudi sama prišla pred 8 leti, ko sem hodila po isti poti kot sedaj vi, le da okrog celih Annapurn in v obratno smer.

    Uživajte v ljubem Nepalu, če imate možnost vam predlagam rafting na reki Trisuli – vožnja po tako veliki reki, ki je topla kot morje, je nekaj posebnega!

    Lepo potovanje še naprej!

  6. Deda in babi

    Kdor čaka dočaka, spet sva videla najine drage vsaj na slikah. Videli ste čudovit del sveta ki ga vidi le malo ljudi. Koliko sta zaslužili Sara in Maša kot nosački?

  7. Helena, Gregor, Jaka

    Hojla, planinci! Vsaka vam čast, da si upate na tako naporno in dolgo pot, res morate biti v odlični formi! Sploh Maša, da vas dohiteva in Sara, ki nas vedno bolj navdušuje z neverjetno energijo. Bravo Maša! Bravo Sara! Bravo Sabrina in Davor. Pogrešamo vas! Kdaj že pridete? :))) Kar pogumno naprej in lep pozdravček iz jesenskega Maribora.

  8. sonja sintler

    komaj sem že čakala na vaš novi prispevek. ja včasih je treba doživeti in videti tudi kaj manj lepega, da znamo potem ceniti tisto čudovito. želim še veliko lepega za super familijo in super punce!

  9. Matic

    Pozdravljeni!

    Pred kratkim sem postal moderator popotniško/turističnih forumov v okviru travel.over.net in z velikim zanimanjem berem vaš blog. Zdi se mi, da bi bilo to vaše potepanje lahko navdih za številne, ki o čem podobnem razmišljajo, a si ne upajo. Zato bi vas rad vprašal, če dovolite, da jaz na našo stran prekopiram prve dva ali tri odstavke vsakega vašega javljanja ter dodam povezavo do vaše strani, kjer bi si lahko vaše dogodivščine prebrali v celoti.

    Vse skupaj bi izgledalo približno tako: http://travel.over.net/novica/1737/stran59

    Čim več prelepih trenutkov tudi v prihodnje!

    Lp, Matic

  10. MajaD

    Hojla popotniki!
    Spet en super prispevek in prečudovite fotke!
    Sara in Maša – carici sta!!!
    Uživajte še naprej, mislimo na vas!!
    M&M&K&M

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.