Izkušnja v Himalaji

Še vedno smo v Indiji, ampak sedaj končno na morju. Prihodnji teden bo minilo tri, ja tri! mesece, odkar smo bili nazadnje na morju, skrajni čas, da si privoščimo oddih. Sedim na plaži, gledam punci, kako se igrata, 2009-indija_108 pogledam levo… 2009-indija_106 pogledam desno… 2009-indija_107 lepo nam je.

Dolgujem poročilo o odpravi v Himalajo v začetku novembra, ko so bile punce same v Gangtoku. Naš treking v Nepalu je bil čudovit in mi je vzbudil željo, da bi doživel resnično odpravo v visokogorje s postavljanjem baznih taborov, spanjem v šotorih, spremljevalno ekipo in vsem kar sodi zraven. Priložnost se mi je ponudila že tretji dan po prihodu v Indijo, in sicer odprava do vznožja tretje najvišje gore na svetu, Kanchenjunge (8598m). Odprava je bila precej drugačna od trekinga v Nepalu, saj na poti ni bilo koč, s seboj je bilo treba tovoriti vse potrebno za preživetje, vključno s hrano za celo odpravo za osem dni. Skupaj nas je bilo štirinajst: štirje pohodniki, vodnik, kuhar, trije nosači, gonjač živine in štirje konji.

Pohodniki razen hoje nismo imeli nobenih zadolžitev, za vse so poskrbeli drugi. Sprva je bilo prepuščanje razvajanju nenavadno, ampak sem se nanj hitro privadil. Fantje so pripravljali hrano v šotoru – kuhinji. Sestavine za kuhanje so pripravljali kar na platnu razgrnjenem po tleh, kuhali, pekli in cvrli pa vse na enem gorilniku. 2009-Indija_07 Za večerjo so nam pripravili osem! različnih jedi: kremno koruzno juho, testenine z zelenjavo in jajcem, pomfrit, pire s sirom, cvetačo v smetanovi omaki, dušeno ribo, čokoladne zavitke in banane. Vse je bilo zelo okusno. Resnični čudež, kaj vse znajo in zmorejo brez tekoče vode, kar tako na tleh, v šotoru. Higiena, s katero smo pri nas tako obsedeni, je tukaj brez pomena, pravzaprav ne obstaja.

Drugi dan odprave smo po nekaj urah hoje prispeli na jaso na višini blizu 4000m. Vsi razen kuharjev smo polegli po tleh in pustili soncu, da nas razvaja in greje, obdani z zasneženimi vrhovi in v prijetnem zvončkljanju zvončkov, ki jih imajo jaki obešene okoli vratu… 2009-Indija_11 2009-Indija_14 Imel sem občutek, da srkam vase vse lepo okrog mene, izjemen občutek, svet je popoln.

Po kosilu smo po dobri uri prispeli do kraja, kjer smo postavili tabor. 2009-Indija_20 Ura je bila tri popoldan, umil sem se v potočku in oblekel sveža oblačila. Ko se je sonce skrilo, je postalo kljub temu, da je bilo še svetlo, zelo mrzlo, sedeti zunaj ni bilo mogoče, čeprav smo nase navlekli vsa oblačila, kar smo jih imeli s seboj. Bilo je tako mrzlo, da noben kuli ni pisal, komaj sem čakal na večerjo, da se lahko po njej namestim v šotoru. V šotoru sem se pokril s koco in zaprl v spalno vrečo, kljub temu me je zeblo. Šele, ko sem obul tretji par nogavic, sem lahko trdno zaspal. Naslednjo noč sem nase navlekel 14 kosov oblačil, koco, notranjo spalno vrečo in se zaprl v z 900 grami perja polnjeno spalno vrečo, bilo mi je skoraj toplo.

Skozi tabor teče potoček, ki daje vodo za kuhanje, pitje, umivanje posode, oblačil in seveda ljudi. Ker smo ta dan zaradi aklimatiziranja na 4000 metrih ostali v taboru, sem se odločil, da operem perilo. S kupom perila sem prišel do potočka, na površini katerega je bil led, ki sem ga moral razbiti, da sem lahko opral perilo. Bil sem nižje od pomivalcev posode, 2009-Indija_08 zato je v vodi plavalo polno ostankov od zajtrka, da bi se jim izognil sem raje odšel višje proti toku. Prste na rokah sem imel od ledene vode povsem otrdele, na srečo jih je toplo sonce hitro ogrelo.

Na takšni odpravi je hoja najlepši in skorajda edini del dneva, ko te ne zebe. Pred mrazom se je nemogoče skriti ali zaščititi. Po nekajurni hoji bi si želel odpočiti nekje na toplem, ampak tega ni, sedeti moraš zunaj na mrazu in čakati noč, ki bo še bolj mrzla. Le kje so Julijci s toplimi planinskimi kočami? Težko je doumeti, da te razen nekaj toplih uric dnevno, zebe en cel teden skupaj, da sploh ne prideš v nek ogret prostor, niti podnevi, niti ponoči. Morda se komu zdi, da pretiravam, da že ne more biti tako. Naj poskusi! V ogledalu sem se nazadnje videl pred štirimi dnevi, zjutraj, ko sem si hotel umiti zobe, je bila ščetka zamrznjena v škatlici.

Večer pred glavnim vzponom me je skrbelo kako bo naslednji dan, ko se bomo povzpeli na višino 5000m. Ob pol štirih zjutraj so nas naslednje jutro prebudili z vročim čajem in keksi. V mrazu in trdi temi smo se počasi pričeli vzpenjati. Bili smo obkroženi z ogromnimi gorami. Po štirih urah sva cilj, prelaz Goecha La, na višini 5000m, dosegla le dva od štirih pohodnikov. Brez besed sem očaran strmel v mogočno južno steno tretje najvišje gore na svetu. 2009-indija_90

Himalaja je čudovita, veličastne gore, neverjetni razgledi in polno časa zase, za razmišljanje. Razmišljam zakaj sem tukaj, na tej odpravi. Celih pet dni sem preživel nad višino 3000m, kjer je redek celo zrak, kaj šele živa bitja, večino časa me je zeblo. Punce sem pustil same. Nekje v Indiji. Ali je razgled, ki ga ponuja Himalaja res vreden tega? Ali gre za preizkušanje svojih zmogljivosti, odkrivanje neznanega? Morda me je sem gnala želja po izkušnji, pustolovščini, iskanje, želja po doživljanju nedoživetega. Ne vem. Karkoli bom že odnesel od te avanture po Himalaji, vložek je bil precejšen. Šele sedaj dojemam, da je fizični napor najmanj zahteven del odprave, tudi višinske bolezni na srečo nisem imel. Najtežje je soočiti se s pomanjkanjem reči v katerih bi si poiskal tolažbo v dolgih dnevih: ni telefona, s katerim bi poklical najdražje, ni planinske koče, kjer bi se ogrel, ni tople vode in svežih oblačil. Si le ti in ljudje, ki jim moraš zaupati.

Od te avanture je minil že mesec in pol. Cela večnost. Smo na jugu Indije, nekaj tisoč kilometrov južneje, kjer mraza sploh ne poznajo.

5 komentarj/a/i/ev na “Izkušnja v Himalaji

  1. breda

    Davor, iz srca ti čestitam za ta podvig, res si pravi car!!
    In res je užitek brat vaše prispevke, ki so napisani tako doživeto in nabito s čustvi, da se mi zdi, kot da sem z vami 🙂

  2. sonja sintler

    tvoja razmišljanja so tako dobra, da komaj čakam, da napišeš spet kaj novega. vsega v življenju se lotiš, zakaj pa ne? no, zdaj pa le uživajte na morju, me zanima, če je vedno takšna gneča? vsem skupaj želim vesel božič in seveda srečno novo leto 2010 tam daleč, kjer se boste potepali!

  3. Deda in Babi

    Mislila sva vas obiskati pa ne marava takšne “gužve” na plaži in tunkanja se bojim. Uživajte.

  4. Luka

    Bravo Davor,

    takšnih razgledov res ni nikjer. Toliko lepše pa je, če se moraš zanj potruditi – ostane ti za večnost. Pozdrav vsem z (zaenkrat) mrzle Slovenije.

    Luka

  5. Barbara

    Davor lepo, da si za nas nadoknadil zamujeno in odjavil ta članek. Danes ponoči bi se naj v MB temperature spustile na -14 stopinj. Le kaj je to za Himalajo? V času ko si bil na odpravi smo bili doma malo pretreseni nad novico o Humarjevi smrti. In vrstili so se pogovori o smrti naših alpinistov v Himalaji, ki so umrli v zadnjih letih, zato se zdi, da je Himalaja bila nekaj časa nazaj tako zelo blizu. Mogoče nam boš čez čas lahko ti bolje razložil kaj žene ljudi v te bele, ledu polne strmine. Lepo gora, pokrajine? Iskanje novega? Avanura? Ali le izhod iz našega ustaljenega in včasih utesnjenega življenja?

    Uživajte na morju! In plavajte, naužijte se sonca in morske vode! Trenutno je Piran zasnežen. Obeti za naslednje dni- plus 9 ali še kakšna več. Očitno božič v SLO letos ne bo bel! Pozdrav, B&Z

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.