Adelante muchachos!

Karibi, morje, plaža, hotel in restavracija, več ne rabimo. Vse to smo našli, a ne na enem mestu. Našli smo plažo, ki ima vse, razen morja, kjer bi se kopal 2010-kolumbija_27
in plažo, ki nima ničesar, razen morja, kjer bi se kopal. 2010-kolumbija_26
Na vsaki plaži smo vztrajali dva dni, več ni šlo. Sedaj potujemo na jug, čez bolj nevaren del Kolumbije. Potujemo le podnevi, Sabrina si je denar všila v modrc, jaz ga imam skritega na več mestih. A tako ravnamo le zaradi priporočil drugih, slabe izkušnje še nismo imeli. No, nekaj dni nazaj je v gneči nekdo hodil tik za mojim hrbtom. Šele ko sem se drugič ozrl in ustavil, me je prehitel. Odprl je zadrgo mojega nahrbtnika, a na srečo mu ni uspelo ničesar izmakniti. Kolumbija ponuja precej bolj resne kriminalce kot ulični zmikavti, takšne, ki jih ne želimo srečati. Ne vem zakaj je Kolumbija ena izmed najnevarnejših držav na tem koncu sveta. Televizijski spored na nasilje morda ne vpliva, a nekaj le pove. Preteklo soboto pred predsedniškimi volitvami, smo zvečer v sobi prižgali televizor. Na različnih kanalih so se hkrati vrteli filmi Platoon, Gladiator, Highlander, Scarface, Leon in še vsaj pet manj znanih akcijskih filmov z veliko krvi. A Kolumbijci, ki jih srečujemo mi, so večinoma vljudni, radi govorijo, se smejijo in so prijetni sogovorniki.

V Kolumbiji smo doživeli nekaj zanimivih voženj. Zadnjič nas je en norec za volanom avtobusa tako vozil, da sva se s Sabrino dobesedno tresla od strahu. Po tem nekaj časa nismo želeli na avtobus, smo šli raje na letalo. Nobena turbulenca v letalu ne more biti tako grozljiva, kot pogled iz drvečega avtobusa po vijugasti cesti nad tisoč metrov globokim prepadom. Na Karibih smo prečkali morje v majavem in tako starem čolnu, da so se deske lomile, ko si stopil na njih. Na oddaljeno plažo so nas peljali s tremi motorji: na enem sta bila dva velika nahrbtnika, na drugem Sara in Sabrina, na tretjem pa Maša in jaz. 2010-kolumbija_29
Ko smo se vračali, nas je ujel tak naliv, da se je cesta spremenila v blatno kopel z vodo do kolen, iz katere smo morali motorje izvleči.

Privoščili smo si tudi rafting. Dogovorjeni smo bili za 9. uro zjutraj, a so prestavili na 11. uro, ker je bila reka zaradi obilice dežja predivja. A dve uri kasneje pa bo mirna, smo vprašali? Kakorkoli, pred poldnevom smo bili že v čolnu. A le jaz in trije vodniki, ker so nam šele tam povedali, da so brzice (četrte stopnje, če to komur kaj pove, meni ne) in da je za punce bolje, da se vkrcajo malo nižje ob toku. »Adelante muchacos!« je vpil krmar, ko smo veslali po brzicah in se vsakič, ko smo jih premagali, tolkli z vesli in s pestmi. Pozabil sem že, kakšen adrenalinski užitek je spust po divji reki. Tudi punce so uživale in kričale, ko smo jih kasneje pobrali in se skupaj spustili po manj divjem delu reke.

Še to: ne vem kaj me izdaja in zakaj, v tujih deželah se mi redno dogajata dve nenavadni stvari. Prva je, da me sprašujejo za smer, kot da sem tam domačin. V New Yorku so me celo dvakrat, a ene sem žal na podzemni usmeril v napačno smer. Druga stvar pa je, da mi ponujajo drogo. In to tako diskretno, da Sabrina, ki je tik ob meni, sploh ne opazi. Nekaj dni nazaj, me je tip na ulici vprašal od kod sem. Ko sem mu povedal, je naredil grimaso, kot da vleče smrkelj v nos in rekel: »Imam! Rabiš?«

6 komentarj/a/i/ev na “Adelante muchachos!

  1. Davor

    Darja,
    ne, nič se ne vidi, ste predaleč! Je pa lepo, da ste z nami.

    Hvala za čestitke. Veselica bo, seveda ste vabljeni vsi v Quito, častim vse, razen prevoza 😉

  2. Darja

    Bračkoti, res ste “vun z vraga”! Kaj se ne vidi zelena zavist, ki se cedi iz nas, ki si ne upamo, vam pa smo fauš??? Saj se šalim, ampak čisto malo pa je le res. Vsake toliko visimo ob računalnikih in prebiramo vaše zapiske, polne vseh mogočih vtisov, in čisto potihem sanjamo, da smo z vami …
    Ej, Davor, naj izkoristim priložnost in ti pošljem še čestitke za tvoj praznik. Bo padla kakšna posebna veselica v tvojo čast? Če je še morda ostala kakšna želja neizpolnjena, naj se ti izpolni! Nadaljuj in uživaj življenje s polno šeflo … :-)))
    FELIZ CUMPLEAÑOS A LA DISTANCIA! Besos y abrazos, Darja

  3. Barbara

    O naši popotniki! 10 mesecev je mimo! In znova je vaš dnevnik dopolnjen z novimi dogodivščinami- rafing, Karibi, nore vožnje z avtobusom! Kako čas beži- sedaj se vaša pustolovščina neusmiljeno bliža Sloveniji! Naj vas še naprej spremljata sreča in zdravje! Držite se! Pozdrav B&Z

  4. Deda in Babi

    Takšnega angelčka, ti tudi jaz želim,da pripelješ moje-tvoje “babe” zdrave in vesele nazaj.

  5. breda

    Pa vi ste res neverjetni!
    Kaj te izdaja? Jaz bi rekla, da si rojen svetovni fenomen, ki še maš posledice iz prejšnjih življenj (bog ve, kje si se vse potikal in kaj si vse probal) in angelčke, ki te čuvajo 😉 Naj vas vse čuvajo še naprej.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.