Život je more

Ekvador je dežela za potovanje po našem okusu. Pokrajina je raznolika, od Amazonske džungle, Andov posejanih z vulkani, do morja z otočjem Galapagos. Ljudje so večinoma potomci prvotnih prebivalcev, katerih velik delež živi v skladu s starimi običaji. Prevozi, nastanitev in hrana so poceni. Turistov je malo in še te srečujemo le na najbolj znanih turističnih točkah. Nevarnosti je ravno prava mera, dovolj, da je napeto, a da nas ni preveč strah. Uživamo ob barantanju na tržnicah, ob razgledih na vulkane, ob svežih sadnih sokovih, ob pogovorih z domačini, v sprehodih v naravi. Naj več o tem kako doživljamo Ekvador povedo slike:

Dekleta so tradicionalno oblečena že od malih nog, …
2010-Ekvador_35

fantje malo manj.
2010-Ekvador_36

Potepamo se v naravi…
2010-Ekvador_38

2010-Ekvador_37

in posedamo.
2010-Ekvador_33

Uživamo v dobri hrani,
2010-Ekvador_41

hodimo v muzeje in se zgražamo nad trofejami lovcev na glave.
2010-Ekvador_31

Osvajamo vulkane višje od Everesta*.
2010-Ekvador_28

2010-Ekvador_26

*Vulkan Cotopaxi je s 5900 metri, zaradi izbočenosti Zemlje na Ekvatorju, bolj oddaljen od središča zemlje od Everesta! Zakaj pa ne bi kriterijev malo obrnil sebi v prid? Vzpon se seveda ne more primerjati z vzponom na Everest, a zame je bil najtežji, kar sem jih opravil. Tik pod vrhom sem skoraj obupal, na vrhu pa sem bil zaradi mrazu in pomanjkanja kisika tako izčrpan, da se mi je jezik zapletal, fotografirati pa sploh nisem mogel.

Medtem ko to pišem, poslušam Balaševića in se spomnim, da se pričenja Festival Lent. Lani sva ga s Sabrino poslušala v živo. Takrat sva potopise le gledala na televiziji. Sedaj potopis živimo in poslušamo posnetke Balaševića. Saj ne, da se mi zdi gledanje potopisov in poslušanje posnetkov slabo, a doživljanje je vsekakor bolje. A za doživljanje je pogosto treba premagati ovire, ki jih postavlja razum in poslušati kar veleva srce. Drugače kmalu po začetnem zanosu, vskočijo preračunljivost, strah in drugi razlogi, ki jim pravimo racionalni, zaradi katerih želja sčasoma izpuhti. Izgine v neskončnem prostoru neizpolnjenih želja. Ali res raje poslušamo razum in preslišimo srce? Le srce nas pripelje v središče dogajanja, kjer doživljamo z vsemi čuti in z njimi srkamo vase svet okoli nas. Pridobimo lahko veliko. Sara pri svojih enajstih letih bere knjige v angleščini in celo svoj dnevnik piše v angleščini. Maša se pri šestih letih pogovarja v angleščini. Midva pa poslušava posnetke Balaševića…

12 komentarj/a/i/ev na “Život je more

  1. Helena, Grega, Jaka

    “Ali res raje poslušamo razum in preslišimo srce?”
    Res, ampak tako so nas učili. Vi pa živite drugače in vidva svoje otroke (k sreči) učita drugače in tako je tudi prav. To je prava šola – šola življenja. Samo tega danes ne razumejo vsi tako. Še vedno nekateri rečejo: joj, koliko bosta pa punci izgubili, ko ne hodita v šolo… Halo!? Kaj slišim prav? Prav nič ne izgubljata, samo pridobivata in to neprecenljivo znanje. Nobena osnovna šola tega ne (z)more dati. To šolsko leto sta zaključili z ODLIČNIM in z veliko diplomami za izjemne dosežke. Čestitamo!
    In uživajte še naprej.

    Lepo vas pozdravljamo
    Jaka, Grega in Helena

  2. jasmina p.

    Ni kaj reč….sanjske slike, čudoviti zapisi in zgodbe, ki jih živite. Drugi svet….

  3. MatjažŠ

    Torej Bračkoti lepo je videti vsak vaš napredek v potovanjih in seveda njihov slikovit opis. Ne mine teden, da vsaj dvakrat ne preverim kje ste in kaj počnete, vendar tega sedaj en čas ne bom mogel početi. Danes odhajam v Lj, ker imam planirano “pituitary adenoma surgery, so keep your fingers cross!” Mislim na vas!!!!

  4. Katja

    Ponovno en čudovit zapis!
    Res upam, da bomo doživeli vaše potopisno predavanje v živo!

    Lepo se imejte!

  5. Deda in Babi

    Lepo vas je videti tako sproščene in srečne, ubogajte še naprej srce, toda ne pozabite na pamet, za kar pa se ne bojim. Komaj čakava da vas vidiva v živo in vas objameva.

  6. Hope

    Pozdravljeni. Tudi jaz vas na poti spremljam od prvega dne. Vsak ponedeljek prečekiram kje ste in kako se imate.
    Tele vrstice, ki ste jih zapisali pa sem prebrala enkrat in še enkrat in še enkrat — in kako prav imate. Srce si želi… Morda pa enkrat le zmaga. Uživajte in radi se imejte.
    A za doživljanje je pogosto treba premagati ovire, ki jih postavlja razum in poslušati kar veleva srce. Drugače kmalu po začetnem zanosu, vskočijo preračunljivost, strah in drugi razlogi, ki jim pravimo racionalni, zaradi katerih želja sčasoma izpuhti

  7. Sara H.

    Družina Bračko polna presenečenj in prelepih zgodb. Berem vas že od samega začetka in še vedno se “čudim” kako lepo pišete svoja doživetja. Veseli me, da se dobro počutite v Ekvadorju, sama sem namreč tam doživela nekaj grenkih izkušenj tudi to, da so mi ob 9.30 uri zjutraj na avtobusni postaji iz mene iztrgali zlate uhane… k sreči ni trajnih posledic. Sicer pa ste mi dodatna inspiracija za pot, ki me čaka od novembra naprej. Ne razmišljajte še o povratku ampak o poti, ki vam je še nekaj časa na voljo lp Sara H.

  8. breda

    Bravo! Čestitke vsem za vse, res boste vsi “zrasli” v tem leto! In verjetno še to leto ni konec vaših popotovanj in doživetij!

    Uživajte in odkrivajte še naprej!

  9. Simona

    Še vedno vas neizmerno občudujem in redno berem vaše potopise!
    Vsi boste v tem letu pridobili toliko, kot večina ostalih ljudi v 10. letih, to velja predvsem za dekleti.
    Ja, res je, čez nekaj dni se pričenja Lent. Morda pa bomo naslednje leto brali potopis koga, ki bo letos užival ob balkanskih zvokih ob Dravi.
    Srečno še naprej!

  10. lilijana

    …jer sve je otišlo u Honduras….nič ne stagnirata,kar pogumno!!!
    ..če si tam daleč,paše malo Balaševič…tamo nas čekaju banane…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.