Na kmetiji je lepo

Nekje v Ekvadorju, blizu Pacifika, daleč proč od mest, sredi džungle, leži ekološka kmetija Rio Muchacho. Ko smo izvedeli zanjo, smo jo želeli obiskati in tako smo se en dan usedli na poltovornjak in se skozi džunglo odpeljali tja. Vodička Juta nam je razkazala vrt s številnimi rastlinami, kot sezam, kurkuma, ingver, juka, papaja, kava, kakavovec, arašidi, limonina trava itd. Obiskali smo tudi pujse, krave, kokoši in konje. Živali ne jedo, temveč uporabljajo njihove iztrebke kot gnoj. Imajo kakšnih deset pujsov, ki pojedo vse ostanke hrane, iz njihovih iztrebkov pa delajo plin za ogrevanje tople vode. Krave imajo za mleko iz katerega pridelujejo sir. Konje imajo za prevoz, predvsem v deževni sezoni, ko so poti neprevozne za vozila. Imajo veliko morskih prašičkov in tudi njihove iztrebke uporabljajo kot gnojilo.

Popoldan smo iz palminih semen izdelovali prstane. Seme je veliko kot marelica in če ga odrežeš na obeh straneh, dobiš obroček. Z izoblikovanjem in glajenjem smo izdelali vsak svoj prstan. Kasneje smo pripravili kavo. Prebrali smo semena, 2010-Ekvador_49

jih prepražili, 2010-Ekvador_48
in zmleli, 2010-Ekvador_47
na koncu pa postregli s kavo. 2010-Ekvador_46

Naslednje jutro smo na vrtu najprej izpulili velika korenasta stebla juke. 2010-Ekvador_53
Nato smo jo umili, olupili 2010-Ekvador_52
in naribali. Juko smo še ocedili, ji dodali rozine, sir in vanilijo in jo izoblikovali v torto. 2010-Ekvador_51
Spekli smo jo kar na odprtem ognju.

Nato smo obuli gumijaste škornje in se odpravili h kravam. Vodič Oskar nam je pokazal kako naj molzemo. Njemu je teklo kot iz pipe, nam pa komaj kaj. 2010-Ekvador_56
Namolzli smo pet litrov mleka, ki smo ga precedili in pustili stati v vedru. Čez čas smo ga z rokami zmešali 2010-Ekvador_54
in znova pustili stati. Ko se je naredil sir, smo ga vzeli iz vedra, dodali sol in kurkumo ter ga oblikovali.

Med čakanjem na sir, smo iz rastline mate izdelovali okrogle posodice, ki se uporabljajo namesto kozarcev. Okrogel sadež smo prežagali na pol, ga očistili in zbrusili. Na podoben način smo izdelali še žlice. Kasneje nam je Danilo iz posebnega belega kamna izdelal blatno obrazno masko in nas punce z njo namazal po obrazu. Po maski nam je obraze namazal z gelom, ki ga je dobil tako, da je prerezal aloe vero.

Seveda smo pripravili tudi čokolado iz kakavovca. 2010-Ekvador_45
Semena kakava smo prepražili, 2010-Ekvador_44
olupili 2010-Ekvador_43

in zmleli v čokolado. 2010-Ekvador_42
Iz čokolade smo naredili preliv za banane. Na koncu smo vse seveda tudi poskusili.

To je bilo pravo kmečko doživetje!

Nazaj v Indijo

Prispevek je treba napisati. Kdo bo? Davor je napisal že dva zaporedoma, Sara ne želi izdati skrivnostnih misli iz svojega dnevnika, meni nič ne pade na pamet. Že dva dni si razbijam glavo kaj naj pišem, saj se zadnje dneve ne dogaja nič posebno zanimivega. Smo na morju v lepem hotelu z bazenom, ki ga imata punci skoraj samo zase. Vreme je že nekaj dni oblačno in razpoloženje lenobno. Dnevi potekajo po urniku, ki nam ga je pripravila Sara. Urnik vsebuje učenje, obroke, prosti čas in spanje. Časa za razmišljanje je na pretek. Opažam, da nam misli vedno bolj pogosto uhajajo v Indijo. Ko smo jo zapuščali smo bili veseli, da smo se rešili njenega kaosa, umazanije, pikantne hrane in nelogičnosti. Zdaj, ko je minilo pol leta smo začeli pogrešati Indijo. Davor sanja o pikantnih karijih, Sara in Maša o kameljem safariju, jaz o Kašmirju in Armitsarju, ki sta ostala neobiskana. Vse nekako v smislu mi iz Indije, a Indija nikakor iz nas.

Indija je znana kot sveta dežela, kamor nekateri zahodnjaki hodijo po duhovnost, notranji mir in samodisciplino. To ne more biti zaradi lepote te dežele ali miru, ki bi ga naj tam našli. Pa tudi mogočnih duhovnih učiteljev ne najdeš kar tako. To lahko najdeš namreč samo v izoliranem okolju kakšnega ašrama (po možnosti samo za zahodnjake) ali kakšnega dragega resorta. To pa zame ni Indija. Če si zares v Indiji in živiš z njo in njenimi ljudmi, miru ni nikjer. Prav nikjer.

Doma je drugače, imamo svoj mir, jasni so nam odnosi med ljudmi in stvarmi, obstajajo neka logična zaporedja dogodkov na katera lahko računamo. Imamo vse kar potrebujemo, to se nam zdi upravičeno in samoumevno. Zaradi vsega tega bi se morali dobro počutiti in biti zadovoljni. Ampak ne. Drugi ljudje imajo nekaj več ali kaj boljšega od nas. Torej bi tudi mi morali imeti več.

V Indiji, kot smo jo spoznali mi, tak sistem ne obstaja, vse poznano, logično in normalno, je hkrati tudi nepoznano, nerazumljeno in nekaj posebnega. To kar je da, je hkrati tudi ne. To kar je belo, je hkrati črno. Kar je prav, tudi ni prav in kar je v nekem trenutku lepo, je v naslednjem trenutku lahko grdo. Komaj ko te občutke doživiš, jih lahko razumeš. Indija postavi pod dvom vse v kar si bil prepričan, dvom v vsak prav in v vsak narobe. Zaveš se, da si majhna pikica v vesolju in da je tvoj ego nekaj povsem nepomembnega. V tem svetu, kaosu vidiš ljudi, ki so po naših standardih ubogi, revni in neuki, a njihovi obrazi in nasmeh odsevajo srečo. Zadovoljni so. Pa kako so lahko zadovoljni, če mi, ki imamo toliko več, nismo?

Morda je skrivnost v tem, da se Indijci ne primerjajo s tistimi ljudmi, ki imajo več od njih, ampak s tistimi, ki imajo manj. In ker vedo, da gre nekaterim slabše od njih, so hvaležni za to kar imajo in so srečni s tem.

Smo se kaj naučili od njih ali bomo morali nazaj v Indijo?

Život je more

Ekvador je dežela za potovanje po našem okusu. Pokrajina je raznolika, od Amazonske džungle, Andov posejanih z vulkani, do morja z otočjem Galapagos. Ljudje so večinoma potomci prvotnih prebivalcev, katerih velik delež živi v skladu s starimi običaji. Prevozi, nastanitev in hrana so poceni. Turistov je malo in še te srečujemo le na najbolj znanih turističnih točkah. Nevarnosti je ravno prava mera, dovolj, da je napeto, a da nas ni preveč strah. Uživamo ob barantanju na tržnicah, ob razgledih na vulkane, ob svežih sadnih sokovih, ob pogovorih z domačini, v sprehodih v naravi. Naj več o tem kako doživljamo Ekvador povedo slike:

Dekleta so tradicionalno oblečena že od malih nog, …
2010-Ekvador_35

fantje malo manj.
2010-Ekvador_36

Potepamo se v naravi…
2010-Ekvador_38

2010-Ekvador_37

in posedamo.
2010-Ekvador_33

Uživamo v dobri hrani,
2010-Ekvador_41

hodimo v muzeje in se zgražamo nad trofejami lovcev na glave.
2010-Ekvador_31

Osvajamo vulkane višje od Everesta*.
2010-Ekvador_28

2010-Ekvador_26

*Vulkan Cotopaxi je s 5900 metri, zaradi izbočenosti Zemlje na Ekvatorju, bolj oddaljen od središča zemlje od Everesta! Zakaj pa ne bi kriterijev malo obrnil sebi v prid? Vzpon se seveda ne more primerjati z vzponom na Everest, a zame je bil najtežji, kar sem jih opravil. Tik pod vrhom sem skoraj obupal, na vrhu pa sem bil zaradi mrazu in pomanjkanja kisika tako izčrpan, da se mi je jezik zapletal, fotografirati pa sploh nisem mogel.

Medtem ko to pišem, poslušam Balaševića in se spomnim, da se pričenja Festival Lent. Lani sva ga s Sabrino poslušala v živo. Takrat sva potopise le gledala na televiziji. Sedaj potopis živimo in poslušamo posnetke Balaševića. Saj ne, da se mi zdi gledanje potopisov in poslušanje posnetkov slabo, a doživljanje je vsekakor bolje. A za doživljanje je pogosto treba premagati ovire, ki jih postavlja razum in poslušati kar veleva srce. Drugače kmalu po začetnem zanosu, vskočijo preračunljivost, strah in drugi razlogi, ki jim pravimo racionalni, zaradi katerih želja sčasoma izpuhti. Izgine v neskončnem prostoru neizpolnjenih želja. Ali res raje poslušamo razum in preslišimo srce? Le srce nas pripelje v središče dogajanja, kjer doživljamo z vsemi čuti in z njimi srkamo vase svet okoli nas. Pridobimo lahko veliko. Sara pri svojih enajstih letih bere knjige v angleščini in celo svoj dnevnik piše v angleščini. Maša se pri šestih letih pogovarja v angleščini. Midva pa poslušava posnetke Balaševića…

Mi lahko prosim pomagate, oropali so me

To je prvi stavek, med uporabnimi izrazi v španščini iz brošure o Ekvadorju, ki smo jo dobili ob prihodu v glavno mesto, Quito. Upam, da ga ne bomo rabili izgovoriti. Le kaj si naj mislimo o varnosti v tej deželi? Ne dolgo nazaj smo zapustili zloglasno Kolumbijo, kjer na srečo slabe izkušnje nismo imeli. A občutek ni bil prijeten, nek strah je bil ves čas prisoten. V Ekvador smo se podali misleč, da bomo kar se varnosti tiče, tukaj brez skrbi, a zgleda, da bomo morali ostati na preži. Saj to ne pomeni, da ves čas oprezamo za sumljivimi tipi, pač pa bolj pazimo kje in kdaj se gibljemo in bolje pazimo na pomembne stvari.

Zanimiva je primerjava med Azijo in Južno Ameriko. V Aziji imaš občutek, da ti nihče ne želi storiti česar hudega, a skoraj vsakdo te želi malo opehariti in od tebe izvleči več denarja kot je kaj v resnici vredno. V Južni Ameriki pa smo (predvsem zaradi nenehnih opozoril) precej časa v strahu pred resnim kriminalom, a pretentati nas ni želel še nihče. Kaj je bolje, biti dnevno naplahtan in brez strahu, ali biti med večinoma poštenimi ljudmi, a v strahu pred resnimi kriminalci? Bom morda vedel, ko zapustimo Južno Ameriko. Pravzaprav vem že sedaj, bolje je biti dnevno naplahtan.

V tujem okolju delujemo povsem drugače, kot doma. Doma se večino časa gibljemo v krogu znanih ljudi in v znanem okolju. Družimo se s sorodniki, prijatelji, sodelavci in sošolci. Seveda imamo opravka tudi s tujci, a tudi s temi vemo kako, saj govorimo skupni jezik in obvladamo običaje. Sedaj, ko o tem razmišljam, oziroma se spominjam kako je biti doma, ugotavljam, kako preprosto je biti doma. Vse je urejeno, vse je jasno, vse je znano, ničesar in nikogar se ne bojimo. Na potovanju po daljnih deželah je to postavljeno na glavo; stvari so urejene, a tako, da ustrezajo domačinom, ne nam. Prav tako so stvari jasne in znane domačinom, ne pa nam, zato smo včasih zmedeni, jezni ali celo prestrašeni. Uspeva nam le tako, da se prilagodimo in sprejmemo drugačnost. Ne potujemo z namenom da bi spremenili svet, temveč dovolimo, da svet spreminja nas.

Mimogrede: pišete nam, da se naše potovanje bliža koncu, da kmalu pridemo domov. Imamo vendar še dobra dva meseca počitnic, a je to res tako malo? Domov seveda pridemo, a wanderlust po desetih mesecih ni nič manjši, kot je bil na začetku poti. Neodkrite dežele, neznani ljudje, nedoživete pustolovščine in nevidene lepote sveta nas še kar kličejo. Nekaj dni nazaj smo obhodili krater vulkana, 2010-ekvador_24

danes pa smo prečkali ekvator in stali na obeh zemljinih poloblah hkrati! 2010-ekvador_25

Prvi dan v Ekvadorju

Iz Kolumbije smo se podali v sosednji Ekvador. Od trinajstih držav, ki smo jih obiskali v zadnjem letu, je to druga država v katero smo vstopili peš. Dober občutek je, ko z vso prtljago na hrbtu zapustiš eno državo in vstopiš v drugo. A prišli smo le do okenca ekvadorske uradnice. Ta nas ni spustila naprej, ker nismo imeli žiga o izstopu iz Kolumbije. Pa smo šli nazaj v Kolumbijo, kakšen kilometer peš. In z žigom spet v Ekvador. Nahrbtniki so nam bili pretežki, poleg tega sva bila z Davorjem v strahu, saj bi lahko za vstop v Ekvador zahtevali še potrdilo o cepljenju proti rumeni mrzlici in letalske karte za izstop in države. Ničesar od tega nimamo, zato smo upali na dobro srečo. Ekvadorska uradnica je pregledala prvi potni list in vanj natisnila dovoljenje za vstop. In to brez dodatnih zahtev in vprašanj. Zgleda da bo šlo, po tihem sem se upala malo veseliti. Ko so bili na pultu vsi potni listi, sem si oddahnila. Davor se je pri pultu še nekaj obiral in si spravljal potne liste v žep. Daj vzemi že potne liste in gremo, da se ne spomnijo na potrdila, sem si mislila. Končno, zapustimo uradne prostore.
Bienvenido a Ecuador! 2010-Ekvador_23

Vstopili smo v deželo Indijancev, ki uporabljajo ameriške dolarje kot svojo uradno valuto. V ZDA jim celo izdelujejo kovance z napisom Ekvador. Nenavadno, da uporabljajo valuto druge države, katerih vrednost je napisana v njim tujem angleškem jeziku. Z avtobusom, ne vem katerim po vrsti, se odpeljemo do Tulcana, kjer si privoščimo kosilo in si ogledamo zanimivo pokopališče. 2010-Ekvador_22

Takoj smo opazili, da so ljudje drugačni kot Kolumbijci, so majhni, temne polti, črnih in dolgih las. Veliko je oblečenih v tradicionalna oblačila in sandale, ki so enaki za oba spola. Prav tako oboji nosijo lase spete v dolge debele kite, na glavi pa klobuke. Videti so ponosni in samozavestni. 2010-Ekvador_08
Bil je že popoldan, ampak morali smo naprej. Spet z avtobusom. Upiralo se mi je, saj brez pravega počitka potujemo že ne vem koliko dni. Naš cilj je Otavalo, mesto, kjer je vsako soboto največji indijanski sejem v Južni Ameriki. Leži pod vulkanom v Andih, na višini okrog 2500 m. Tukaj bomo ostali nekaj dni in se umirili. 2010-Ekvador_20

Kljub temu da si utrujen in lačen, naveličan od celodnevne vožnje z avtobusom in težkega nahrbtnika, se v iskanje sobe splača vložiti energijo, še posebej če imaš namen ostati več dni. Tako smo šli najprej pogledati sobo v hostlu, ki ga priporočajo znani vodniki, pa je bila stara, mrzla, smrdljiva in še draga povrhu. Čez cesto smo zagledali skoraj nov hotel z lepo sobo za pol manj denarja. Zadnje čase z Davorjem ugotavljava, da je prednost priporočenih hotelov le to, da zaposleni včasih govorijo tudi angleško. So pa veliko dražji od domačih hotelov, ki ponujajo dosti višji nivo sob in storitev. Pa kaj če v hotelu nihče ne zna angleško, če smo se lahko zmenili na Kitajskem, se bomo tukaj še lažje. Več špansko kot kitajsko znamo že danes. Hasta luego! (do naslednjič)…

Sejem bil je živ:
2010-Ekvador_17
2010-Ekvador_13
2010-Ekvador_14
2010-Ekvador_15
2010-Ekvador_03
2010-Ekvador_02
2010-Ekvador_01
Več v galeriji.