Kaj nas žene?

Danes je 334. dan odkar smo odšli od doma, minilo je celih 11 mesecev. Že 334 dni si zjutraj ne rečemo adijo, ne gremo v šolo in v službo. Popoldan nismo vsak v svoji sobi in nimamo ločenih popoldanskih aktivnosti. Skupaj smo. Zjutraj se zbudimo v isti sobi, peljemo se v istem avtobusu, vse obroke jemo za isto mizo, po opravkih gremo skupaj in zvečer skupaj v isti sobi zaspimo. Skupaj smo med igro, pri učenju in na sprehodih. Ves dan. Vsak dan. Že 334 dni. Eden na drugega smo se navezali, kot nikoli prej. Potrpežljivost, prilagodljivost in popustljivost drug do drugega, je najpomembnejše kar se učimo na tem potovanju.

Seveda si vzamemo tudi čas zase, otroci za igro, midva za branje, a vedno smo skupaj, v istem prostoru. Redko se zgodi, da smo si odveč, če pa že kdo (največkrat jaz) želi biti sam, pa se hitro sprijazni s tem, da nima izbire. Pravzaprav jo ima, le pravi trenutek zase si mora vzeti. Jaz si velikokrat vzamem pozne nočne ali zgodnje jutranje ure. Ne glede na to, da večino časa nekaj počnemo, imamo časa na pretek. Včasih imamo toliko časa, da ne vemo kaj bi z njim počeli in všeč nam je tako. Upravljanje s časom na potovanju je enostavno, saj nimamo nobenih obveznosti ali aktivnosti, ki bi se jih morali držati po nekem urniku. In ravno svoboda, ta skoraj popolna prostost od stvari in ljudi, ki nam doma kradejo čas, daje največji smisel potovanju.

Včasih se zdi, kot da je potovanje ena sama radost in da ves čas uživamo, drugič pa, kot da nam je ves čas težko. A resnica je nekje vmes, pravzaprav je skoraj povsem na strani radosti. A to je moje, subjektivno dojemanje tako radostnih kot težkih trenutkov. Ne uživa vsakdo ob pogledu na z dvocevko oboroženega nočnega receptorja hotela in ne trpi vsako ob pogledu na dva petelina, ki se kljuvata do smrti. Težko je, ko gredo stvari narobe ali slabše kot sem pričakoval. A ko gredo stvari narobe, se je treba z njimi spoprijeti, jih rešiti in to predstavlja izziv. Šele začinjeno s pravo mero izzivov, postane potovanje užitek. Zaradi tega sem podrobnosti potovanj nehal načrtovati. Spoprijemati se z novimi situacijami nepripravljen, je namreč precej bolj zanimivo. Že v enem izmed prvih prispevkov sem zapisal, da ne potujemo zato, da bi nam bilo lahko. Če ne bi bilo težkih trenutkov, kako bi potem vedeli, kateri so radostni? In če se ne bi soočali z izzivi in jih premagovali, ali bi se sploh razvijali?

Znani potopisec Paul Theroux se v romanu Old Patagonian express, ko mu je na potovanju težko, sprašuje: »Zakaj zapuščam red in prijatelje za nered in tujce?« Jaz se tega nisem še nikoli vprašal. Pa ne zato, ker mi na potovanju še ni bilo težko, ali ker ne bi maral doma ali prijateljev. Pač pa zato, ker so ravno trenutki, ko je na potovanju najtežje, tisti, ki se najbolj vtisnejo v spomin in te najbolj izoblikujejo.

No, kje pravzaprav smo sedaj? Včeraj smo zapustili Ekvador, kjer smo se zadržali ves mesec, saj nam je bil zelo všeč. Tam smo obiskali največjo indijansko tržnico v Ameriki, peš prečkali ekvator, osvajali vulkane, lenarili na plaži, kmetovali in še kaj. A radovednost nas žene še naprej, tokrat nas je prignala sem: 2010-Peru_01

4 komentarj/a/i/ev na “Kaj nas žene?

  1. Anonimno

    Bravo, Davor. Opažam, da imaš pisateljsko žilico. Bravo, odličen članek.
    Lp Jaka, Grega in Helena

  2. Barbara

    O, zdaj pa ste blizu moje prijateljice, ki stanuje v Limi! Upam, da vam bo prihranjeno to, kar so v Peruju doživeli moji znanci- tak da pazit kaj boste jedli, oni so večino turneje sedeli na WC školjki! Uživajte! B & Z!
    P.S. Doma je noro vroče poletje in festival Lent, tako da smo mi v domovini na “potovanju” skozi glasbo in ples- ni tako razburljivo kot pri vas, dolgčas pa nam tudi ni! ;-D

  3. Katja

    Se strinjam z MajoD, še veliko lepih poti in novih doživetij do konca potovanja vam želim!

  4. MajaD

    Dano vam je nekaj, kar je malokateremu. Enkrat se živi in vi okušate to z veliko žlico.
    Komaj čakamo, da vas spet vidimo!!!!
    MKMM

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.