Srečni in zadovoljni

Lani smo prednovoletni čas preživljali v majhni ribiški vasici ob arabskem morju na tropskem jugu Indije. Vse razen nas štirih je bilo popolnoma drugače. Namesto v toplini doma na kavču v dnevni sobi z okrašeno smrečico, smo sedeli na tleh na peščeni plaži pod palmami. Namesto utripajočih lučk smo si prižgali svečke in jih zapičili v pesek. Namesto večerje z desetimi jedmi za praznično obloženo mizo prekrito s prazničnim prtom, smo sedeli na postelji ob majhni klubski mizici in večerjali mesni narezek. In namesto domačih, smo bili obkroženi s tujci.

Silvestrski večer smo preživeli v hinduističnem templju, v družbi svečano okrašenih slonov, polnoč pa smo pričakali na samotni plaži. Tako smo sami sedeli v pesku, sredi neskončno dolge plaže, ko so se iz teme naenkrat prikazali štirje Indijci in prisedli k nam. Bili so dva sinova, stara približno toliko kot Maša in Sara, ter njuna mati in oče. Razen nekaj plešočih fantov nedaleč proč od nas, smo bili edini na plaži in indijska družina se je usedla k nam. Po dveh mesecih v Indiji se nam skoraj nič ni več zdelo nenavadno in smo se na njihove nasmehe spontano odzvali z nasmehi. Čez čas pa so nas le pričeli nagovarjati v polomljeni angleščini. Zanimalo jih je od kod prihajamo, kako nam je ime, kaj delamo in podobno. Edino vprašanje, ki nam je res ostalo v spominu je bilo: “Ali ste srečna družina?” Smejali smo se do ušes in prikimavali: “Ja, smo srečna družina!” Vrnili smo jim vprašanje in jih vprašali ali so tudi oni srečna družina. “Yes, yes!” so se smejali v en glas. In tako smeje v družbi srečne družine smo pričakali novo leto.

Vas je že kdaj kdo vprašal kaj takšnega: “Ali ste srečna družina?” ali pa “Ali ste srečni?”

Sreča je nekaj, kar si sedaj v tem predbožičnem, oziroma danes že prednovoletnem času poklanjamo drug drugemu. Med rokovanjem, na čestitkah, preko e-pošte, preko SMS sporočil, na darilih, skratka povsod se deli sreča. Skoraj vsakdo nam vošči, privošči, podarja ali želi srečo.

Nihče pa nas ne vpraša tega, kar so nas vprašali popolni tujci, ki smo jih poznali šele dve minuti na samotni plaži v Indiji na temno Silvestrsko noč. Doma si srečo voščimo ne da bi sploh vedeli ali je tisti, ki mu jo namenjamo srečen ali ne, ali si jo sploh želi oziroma potrebuje. Očitno je sreča res nekaj česar ni nikoli dovolj, nekaj kar vsakdo potrebuje in si želi.

Kaj sploh je sreča?

Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da je sreča razmeroma trajno stanje velikega duševnega ugodja. Gre torej za neke vrste zadovoljstvo, zadovoljitev čutnih potreb. A ključna beseda te definicije je trajno. Zato kratkotrajnim občutkom veselja, radosti in brezskrbnosti do katerih nas privedejo hotenja, poželenja in hrepenenja, pravimo trenutki sreče, ker niso trajni. Ker so pogojeni z zunanjimi vplivi, ki pa se nenehno spreminjajo. Enkrat so pozitivni, drugič negativni; kot takšne jih vsaj mi dojemamo. Zadovoljstvo, veselje, radost in dobra volja, so le občutki, za katere pa potrebujemo pozitivne zunanje dražljaje, niso razmeroma trajno stanje velikega duševnega ugodja. Od zunanjih dražljajev je odvisno naše trenutno počutje in zadovoljstvo. Gre torej za kratkotrajno stanje v katerem se nahajamo zaradi trenutno ugodnih okoliščin, ne pa za nekaj kar bi lahko imenovali trajna sreča.

Trajna sreča ni pogojena z zunanjimi dražljaji in vplivi, prihaja iz nas samih, zato ji pravimo tudi notranja sreča. Je subjektivna, ne objektivna. Od nje nas ločijo le lastne misli. Do nje ne privedejo hotenja, poželenja in hrepenenja ter uresničevanje le teh. Pa naj se še tako trudimo, kratkomalo nemogoče je biti trajno le pod vplivom pozitivnih zunanjih dražljajev. Kako torej doseči trajno srečo? Zaenkrat o tem le to, kar pravi Bhagavad Gita, nekaj tisoč let staro sveto Hindujsko besedilo (ki ga hindujska družina, s katero smo lani silvestrovali, zagotovo pozna): “Tisti, ki je nenavezan na zunanji svet in stvari, ter je navezan le na svoj notranji jaz, bo dosegel najvišjo srečo, ki je trajna!

Sicer nisem prepričan, po kateri sreči nas je povpraševala hindujska družina v Indiji in katero srečo si drug drugemu voščimo doma, verjamem pa, da je vsaka sreča dobra. Tako v obliki kratkotrajnega zadovoljstva, kot trajno stanje velikega duševnega ugodja, le s pravo mero ju je treba iskati in po njima hrepeneti.

Pa veliko sreče in zadovoljstva v novem letu!

2 komentarj/a/i/ev na “Srečni in zadovoljni

  1. Breda

    Bravo! Super razmišljanje, ki ti da misliti…
    Se popolnoma strinjam s tem in vsak je sam svoje sreče kovač!

    Pa srečno in zdravo v letu 2011!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.