Kako smo bogati

Kaj je največje bogastvo, ki ga imamo v življenju? Razum, zdravje, prijatelj, ljubljena oseba, milijon evrov, svoboda, lastna volja, ugled ali kaj drugega? Naštetega nima vsak, a skoraj vsak si tega želi. A katero je tisto bogastvo, ki ga vsakdo že ima? Tisto, ki ga imajo mladi neskončno, odraslim ga nenehno primanjkuje, starejši pa žalujejo, ker so ga zapravili? Na razpolago ga ima enako tako revež, kot bogataš. Seveda govorim o času. O najbolj spregledanem in zapravljenem bogastvu, kar jih imamo. Tam nekje globoko v sebi se sicer zavedamo, da nam ga zmanjkuje, pa vendar ne znamo z njim ravnati, vseprek ga zapravljamo.

Koliko ljudi na svetu ima srečo, da so jim starši, vzgojitelji, učitelji ter ostali, ki so jim dajali napotke za življenje, predali navodilo kako izrabljati čas? Da bi nam povedali, kako uporabljati ta dar, ki smo ga prejeli ob rojstvu, to neprecenljivo in minljivo bogastvo, ki mu pravimo čas. Izrabljanje je pravzaprav edino kar lahko z njim počnemo. Ne moremo ga vrniti, kopičiti, shraniti, posoditi, kupiti ali ustaviti. Lahko pa ga podarimo. Lahko ga nekomu posvetimo. In kadar nekomu namenimo svoj čas, mu dajemo naše največje bogastvo. Čas lahko celo zamenjamo za denar. A karkoli že z njim počnemo, vedno ga izrabljamo. Bistvenega pomena pa je, kako ga izrabljamo in kaj v zameno zanj dobimo. Ali za izrabljen čas kaj pridobimo, se česa naučimo, komu pomagamo, ali pa ga zgolj zapravljamo. Omejen je le naš čas, ne pa tudi to, kaj lahko v tem času dosežemo.

Kdaj čas dobro in kdaj slabo izrabljamo? Lahko porabo časa sploh vrednotimo? Le kako, ko pa je nekaj, kar je za nekoga zapravljanje časa, za drugega izraba časa najvišje kakovosti. Ljudje smo različni in vsakdo zase najbolje ve, kaj je zanj kakovostno porabljen čas. Porabljen čas lahko vrednotimo tako, da se vprašamo, ali smo ga izrabili za ustvarjanje ali za trošenje. Če smo ga izrabili za ustvarjanje, pomeni, da smo bogatejši. Bogatejši za nekaj, kar predstavlja vrednost nam, pa naj si bo to denar, znanje, zahvala, prijeten občutek, ker smo nekomu pomagali, ali karkoli drugega, kar nas bogati. Če pa za izrabljen čas v zameno nismo pridobili ničesar, kar nam predstavlja vrednost, smo čas trošili. Takrat smo revnejši za vse tisto, kar bi lahko v tem času počeli in bi nas bogatilo. Ni odveč še enkrat poudariti, da je vrednotenje časa skoraj povsem odvisno od posameznika. Na primer, nekdo se medtem ko kuha kosilo bogati, drugi pa troši. Prvemu kuhanje predstavlja užitek, drugemu pa trpljenje. Da pa je vrednotenje časa skoraj povsem odvisno od posameznika, sem zapisal, ker so nekatere reči, ki jih počnemo, ne glede na to kdo smo in zakaj jih počnemo, trošenje časa. To vsi kdaj pa kdaj počnemo, nekateri več, drugi manj. Seveda, ko pa je zapravljati čas veliko lažje, kot pa se truditi za to, da bi ga dobro izrabili.

Ujeti v vsakdanjik, velikokrat sploh ne opazimo, kako izrabljamo čas. Dnevna rutina se nam zdi edini možni način izrabe časa. Saj za kratek čas rutini lahko uidemo, a kaj kmalu se ji znova prepustimo. Vemo tudi, da imamo časa premalo, da bi v en dan strpali vse kar bi morali ali želeli storiti, a ne vemo, kako bi iz tega izstopili. Ob vseh opravkih, zadolžitvah, nalogah, dejavnostih in delu, nimamo časa razmišljati niti o tem ali svoj čas izrabljamo tako, da se bogatimo ali trošimo.

Se kdo še sploh za hip ustavi, si vzame čas zase in se vpraša, kaj bi pravzaprav rad od življenja? Odlična priložnost da to storimo, je potovanje. Potovanje za katerega si vzamemo čas, ne takšno, za katerega si vnaprej izdelamo itinerar in nato dirjamo od ene znamenitosti do druge. Potovanje na katerem si hkrati oddahnemo od vsakdana in namenimo čas ne le trošenju, ampak tudi ustvarjanju. Ustvarjanju spoznanja, kaj bi pravzaprav radi. Seveda potovanje ni edini način, da to spoznamo, je pa zelo primeren, saj takrat izstopimo iz dnevne rutine in takrat lažje razmislimo o tem, kako svoj čas izrabiti za bogatenje z vrednotami, ki v življenju resnično nekaj pomenijo.

Vsak trenutek šteje. Izrabimo ga. In to tako, da vanj vložimo, saj le tako lahko iz njega tudi pridobimo.

Naj moje misli zaključijo kanadski rokerji Nickelback z odličnim Če bi bil danes tvoj zadnji dan:

1 komentar na “Kako smo bogati

  1. Milivoje

    Naštete vrednote avtorja Davora, gledano iz subjektivnega zornega kota imajo svoje vrednote, realno povedano,” kako za koga”?
    Objektivno gledano, od vseh naštetih vrednot, ta prava vrednota, ki resnično, in ne navidezno osrečuje človeka je vrednota svobode duha.
    V odnosu na hitro minljivi čas, če se miselno vrnem v svojo preteklost, spoznavamo, le eno: duhovno temo in sebe podobne mnogi, ki tavajo po tej temi in se spotikajo na vseh področjih življenje, ne vedoči, da obstoji druga stran življenja, stran, ki je rzsvetljena, stran, ki govori o smislu življenja in večnosti katera je skrita slehernemu človeku, skrita mu je pa, zaradi greha.
    Torej: resnica osvobaja!
    Sleherni človek bi se moral pred vsem ukvarjati sam z seboj. Upoznati samega sebe, spoznati svoje dobre in svoje slabe lastnosti, ni enostavna niti ni lahka naloga.
    Odkod sem prišel?
    Zakaj sem tukaj, in kam grem, sta jasna in odkrita vprašanja, ki jih večina ignorira, miže živi pred temi vprašanji in v temi svojega duha gre naprej.
    Skrivnost resnice in njenih vrednot, ni v tem, kar vidimo in otipamo, ravno nasprotno: skrivnost resnice je v tem, kar ne vidimo in hkrati po njih deli spznavamo njh obstoj, ki temelji na pravičnosti.
    To je pot, tista prava in ravna pot, pot, ki ne pozna ovinkov in ne pozna ovir. Kajti vse se premaguje z lastno vero in nekompromisnim stališčem, ki ima na koncu konca svojo visoko ceno.
    V nasprotnem je naše minljivo življenje, na tej nam podarjeni
    zemlji, ničemurnost ničemurna in lovljenje vetra.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.