Dovolj počitka, potujmo

Tako dolgega premora med dvema potovanjema kot sedaj, si že dolgo nismo privoščili. Zadnjih šest let zagotovo ne. Doma ždimo že celih sedem mesecev, ne da bi se skupaj kot družina odpravili na večdnevni izlet, kaj šele na daljše potovanje. Resda je bilo zadnje potovanje precej daljše kot običajno, a to še ne pomeni, da zaradi tega potrebujemo daljši premor. Pravzaprav odmora med potovanji sploh ne bi potrebovali, če ne bi bilo raznoraznih (meni ne vedno razumljivih) razlogov, zaradi katerih se moramo vedno znova vračati domov. Saj ne da je z vračanjem domov karkoli narobe, saj že star slovenski pregovor pravi, da je povsod lepo, a doma je najlepše.

A lepota je relativna. To, da je Slovenija lepa, vemo le mi, ki smo že kdaj od blizu ali od daleč zrli v katero od nešteto naravnih lepot, koliko jih čudovita deželica, ki ji pravimo dom, premore. Kje pa je najlepše revnim Nepalcem, ki živijo pod veličastno Himalajo, premraženim Bolivijcem, živečim ob mikavnem jezeru Titikaka, odrinjenim Aboriginom, živečim v prekrasni Avstralski puščavi, preganjanim Tibetancem na mističnem Tibetu ali pretresenim Indonezijcem z eksotičnega Balija?

V deželah, kamor po navadi potujemo, živi velika večina prebivalstva v takšnih pogojih, da si ne moremo niti predstavljati, da bi živeli tako kot oni. Videvamo veliko ljudi, ki živijo življenja, ki se zdijo nam nedostojna človeka. Pa vendar nam nihče s komer se zapletemo v pogovor, ne reče, da če bi že imel priložnost, bi raje živel kje drugje. Tudi tarnanja nad lastno usodo, stokanja zaradi revščine, pritoževanja čez oblast, skorajda ne slišimo v daljnih deželah, ko se pogovarjamo z domačini. Je tudi njim, kljub tegobam ki jih pestijo, najlepše doma?

Na tem mestu sem skorajda zašel na temo kako je s tarnanjem nad lastno usodo, stokanjem zaradi revščine in pritoževanjem čez oblast v Sloveniji, a si ne drznem podajati se v to področje.

Skratka, dejstvo, da že sedem mesecev nismo potovali, lahko pripišemo temu, da smo doma radi in da je pri nas doma najlepše. To je sicer marsikomu dovolj, tako da se nikoli v življenju ne poda na potovanje v daljne neznane kraje, da bi videl kako je drugje, a nam to žal, oziroma na srečo (stvar perspektive), ne zadošča. Sla po odkrivanju neznanega in izkušanju nedoživetega, je enostavno premočna, da nas ne bi vleklo na tuje. Včeraj zvečer, ko smo obujali spomine na treking okrog Anapurn, je celo Sara, ki je tako rada doma, navdušeno izjavila: »Zdaj takoj bi odšla tja!« Nepopustljivo strast do potovanj sva očitno prenesla še na najina otroka, kako pripravno.

Oddih od potovanj se počasi približuje koncu. Treba bo znova napolniti nahrbtnik ali dva, nase navleči potovalna oblačila in zapustiti ljubi dom. To bomo seveda naredili z največjim veseljem. Morda drži, da je povsod lepo, a doma najlepše, pa vendar dom raje zapuščamo, kot se vanj vračamo. Vrniti se domov na znano, varno, domače, razumljivo in vsakdanje, je lepo; a zapustiti dom in oditi na potovanje pustolovščinam naproti na tuje, tvegano, nerazumljivo in nevsakdanje, je neprecenljivo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.