Videli smo pol sveta

Isfahan je osrednja znamenitost v Iranu in temu primerno je oblegan s strani turistov. A niti v sanjah se mu zaradi tega nismo nameravali odreči. Že prvo jutro, ko smo se podali v razgledovanje tega imenitnega mesta, smo srečali skupino Slovencev. Povedali so nam, da po Iranu potujejo organizirano od juga proti severu, mi pa njim, da potujemo od severa proti jugu. Ravno prav, srečali smo se na pol poti in si tako delili izkušnje iz poti po Iranu. Isfahan je po naših izkušnjah edini kraj v Iranu, kjer so že slišali za Slovenijo; marsikateri domačin nam je povedal, da je včasih v te kraje prihajalo veliko ljudi iz Slovenije in da jih je zadnje čase precej manj. Torej Slovenci, brž v Iran!

Preden smo prispeli v Isfahan, smo si razen prestolnice, ogledali še nekaj manjših krajev od katerih se nam nobeden ni dovolj prikupil, da bi se tam zadržali več kot dan ali dva. To se je obrnilo na glavo v Isfahanu, opevano mesto se nam je v hipu prikupilo. Ima vse, kar bi lahko od popotniške destinacije želeli in še več. Ponuja bazarje z neskončno paleto orientalskih zakladov, dobre restavracije in čajnice, tako čudovite stavbe in znamenitosti, da ti ob pogledu nanje zastane dih, trge in parke, urejene bolj kot kjerkoli na svetu in nadvse prijazne ljudi. In še veliko več. Skratka raj za vse, ki jih privlačijo lepote sveta.

Osrednji del mesta je Imamov trg, drugi največji trg na svetu, za Trgom nebeškega miru v Pekingu, ki smo ga obiskali pred natanko letom dni. Trg najbolj zaživi pozno popoldan, ko prične vročina popuščati in prijetnejše temperature zvabijo ljudi iz hiš oz. kjerkoli pač se sredi dneva skrivajo, ko so ulice mest v Iranu prazne. Domačini dajejo vtis, kot da je sprehajanje s sladoledom v roki ali posedanje na perzijski preprogi sredi trate, najpomembnejše opravilo dneva. Kadar se nismo mudili v kateri izmed mošej ali drugih mestnih znamenitosti, smo se jim na trgu pridružili tudi mi in se jih trudili posnemati.

Mudili smo se tudi v labirintu neskončnega bazarja, kar pa nas je kmalu utrudilo in smo se želeli okrepčati v čajnici. Nekega možakarja sem vprašal: »Čaj?« Nakazal je, naj mu sledimo. Peljal nas je skozi tako zavite in skrite hodnike bazarja, kamor niti v sanjah ne bi zašli. Pripeljal nas je do kratkega hodnika, v katerem je bil napis WC. Sprva sem pomislil, da je mislil, da iščemo WC, a dal nam je znak, naj gremo skozi vrata na koncu hodnika. Skozi bela vrata smo vstopili v drug svet. Znašli smo se v čajnici, ki je bila videti kot scena iz podzemlja v kakšnem futurističnem filmu. Prostor je bil dolg ozek tunel, kot notranjost bunkerja, na vsaki strani katerega so bile ozke mizice, na njih čajniki, kozarci in vodne pipe. Za mizicami so sedeli mladi, večinoma pari, pili čaj in kadili. S stropa je viselo stotine okraskov vseh mogočih oblik, od lučk, arabskih svetilk, sabelj, orožja, kipcev in drugih predmetov. Fenomenalno, kaj podobnega še nismo videli. Sedli smo za prosto mizo in naročili štiri čaje. Počasi smo srebali vroč čaj, zraven grizljali slaščice podobne ocvirkom in z zanimanjem opazovali ljudi. Ko sem se odpravil k blagajni, da bi plačal, sem moral skozi drug prostor, ki je bil precej podoben prvemu. A tam so za mizicami sedeli samo moški in dim iz vodnih pip ni več dišal po sadju, ampak po precej močnejšem tobaku. To ni lokal za tujce.

A ta dan je bil očitno namenjen temu, da v najbolj turističnem mestu v Iranu, spoznavamo lokale namenjene le domačinom. Med iskanjem izhoda iz bazarja smo postali lačni in zavili smo kar v prvi lokal, kjer smo videli, da nekdo je. Na sredi lokala sta stala dva velikanska pločevinasta kotla, iz katerih sta dva možakarja zajemala hrano in jo stregla. Ko smo od bliže pogledali, smo videli, da je v enem kotlu rumeno-zelena redka juha, v drugem pa temno zelena gosta močnata jed. Maša in Sara sta ob pogledu na to seveda takoj skremžili obraze in se branili, da tega že ne bosta jedli, midva pa sva rekla: »Poskusili bomo, pa kaj bo, bo!« in naročil sem dve porciji. Gosta jed je bila še najbolj podobna pretlačeni zelenjavi z okusom po ovčetini in nama s Sabrino je bila všeč. Maša in Sara pa sta si v juho precej nenavadnega videza in zame nesprejemljivega okusa, nadrobili kruha in pojedli oba krožnika juhe.

Tako smo doživeli eno izmed največjih mojstrovin Perzije, bojda celo Islamskega sveta, Isfahan. Mesto je seveda znano po čem drugem, kot po turistih iz Slovenije, čajnicah in zelenih močnatih jedeh. Mestne znamenitosti smo si seveda ogledali, a te je nemogoče opisati, enostavno jih je treba doživeti.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.