Dolgčas v Teheranu

Sicer smo se iz Irana že vrnili, a imamo še kar nekaj za povedati o njem:

Tri od štirih dni koliko smo jih preživeli v Teheranu, je bilo vse zaprto. Petek je v Iranu podoben dan, kot pri nas nedelja, le da je v Iranu zaprto skorajda vse. Zadnji dan pred odhodom domov je bila sobota in pričakovali smo delovni dan ter nameravali obiskati dva bojda zanimiva muzeja. Pri zajtrku je natakar takoj, ko smo sedli za mizo v jedilnici, prižgal televizor. Ja, tudi v tem delu sveta je televizor najbolj nepogrešljiv del opreme in jutranje informiranje o aktualnih dogodkih, pomembnejše od tega kar je na krožniku. Tudi, ko so nam razkazovali hotelske sobe, so vedno najprej prižgali televizor in nam pokazali, da deluje. A tisto sobotno jutro sem na televizorju zagledal prizor, ki me je za trenutek zaskrbel. Na zaslonu je bilo polno mož, ki so jokali, nagovarjal jih je sam vrhovni voditelj in tudi on je imel solze v očeh. Nismo vedeli zakaj. Zapustili smo hotel in opazili, da so ulice prazne, da je zunaj zelo malo ljudi in še manj avtomobilov. Vse je bilo zaprto in pusto, precej nenavaden prizor za 16 milijonsko prestolnico. Potrebovali smo kar nekaj časa, da smo našli nekoga, ki nam je znal v angleščini pojasniti, da je praznik. Da je obletnica smrti Fatime, hčere preroka Mohameda. Vsi muzeji, vse turistične znamenitosti, bazarji, trgovine, čisto vse je bilo zaprto. Le kaj bomo počeli ves dan?

Našli smo park z igrali, kjer se je Maša zaposlila z igro, mi pa s posedanjem na klopeh. Ko nismo več vedeli, kam naj se damo, je Sara predlagala kosilo v indijski restavraciji. Odličen predlog, enolična iranska hrana nam je že gledala ven pri ušesih; še na nobenem potovanju nismo tolikokrat jedli pizze, kot v Iranu. Pa ne zato, ker je pizza iranska specialiteta, ampak, ker je pizza skoraj edina alternativa iranskim specialitetam, ki nas niso uspele premamiti.

S taksijem smo se odpeljali na drug konec Teherana, v indijsko restavracijo, kjer smo takoj ko smo vstopili, opazili, da gre za vrhunsko restavracijo. Na mizah so bile sveže orhideje in na vsakem pogrinjku rdeča vrtnica, natakarji pa v oblekah in zloščenih čevljih. A niso nam dajali občutka, da z nahrbtniki in popotniškimi cunjami v to restavracijo ne sodimo. Posedli so nas za mizo in nam prinesli jedilnike. Cene hrane nas glede na okolje, niti niso presenetile. Bile so resda precej višje kot kjerkoli drugje v Iranu, a še vedno ceneje kot pri nas. Sploh pa je bil to naš zadnji dan v Iranu, vse drugo je bilo zaprto, denar smo tako morali zapraviti.

Tako smo si privoščili najokusnejši in najdražji obrok v Iranu, indijsko kosilo. Pravzaprav smo indijsko v Teheranu jedli dvakrat v dveh različnih restavracijah. Zdi se mi fenomenalno, da ne glede na to na kateri konec sveta zaidemo, vedno, resnično vedno najraje jemo indijsko. A ko smo se deset tednov potepali po Indiji, sem zapisal, da nam hrana nikjer ni manj ustrezala, kot v Indiji. Ah, Indija…

Ko je prinesel račun, sem natakarja vprašal, kako se imenuje ta izjemno dober riž, s katerim so nam postregli in prijazno mi je na list papirja zapisal znamko riža. Med vožnjo proti hotelu sem taksista prosil, če ve za kakšno odprto trgovino, kjer bi lahko kupil riž. Če kdo pozna mesta, so to taksisti. Ustavil je pri skoraj edini odprti trgovini, stopil z menoj in trgovcu pojasnil kaj iščem. Tako sem si na poti iz indijske restavracije, kupil edini spominek na Iran: pet kilogramsko vrečo riža!

2 komentarj/a/i/ev na “Dolgčas v Teheranu

  1. Davor

    Zdravo Marko. Riž je iz Irana, znamke Hashemi. Dvomim, da ga je mogoče dobiti kje pri nas. Pravzaprav ga doma še nismo poskusili, tako, da sploh ne vemo, če je pravi… Kakorkoli, ta spominek na Iran, nam bo zagotovo držal nekaj časa.

  2. Marko

    Ja, dober tek s kakšno riževo poslastico vam želim, dragi popotniki. Pa morda lahko zaupate za katero znamko riža gre, da ga poskusimo še mi, če bo prilika? Gurmanski pozdrav.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.