Srečanja z Iranci

V Iranu so nas domačini nagovarjali bolj, kot smo na tujem vajeni. Ni minila ura, da nam ne bi kdo pristopil, nas pozdravil in povprašal od kod smo ter kako nam je všeč Iran. Njihova odprtost nas je vedno znova presenetila. Odprtosti Azijcev smo sicer že vajeni iz drugih dežel, a v tolikšni meri nas niso oblegali nikjer. Na njihovo pobudo smo se vedno odzvali in se ob tem prav dobro počutili. Neverjetno, kako ljudje v Iranu poznajo pravo mero, da ne izpadejo preveč vsiljivi. Še celo tistim, ki so nas ogovorili le zato, da so nas zvabili v njihovo trgovino, tega nismo zamerili, saj so to naredili na tako prefinjen in nevsiljiv način, kakršnemu še nismo bili priča. Ti so se predstavljali kot arhitekti, učitelji ali študenti, ki so se po nekaj uvodnih frazah ponudili, da nam zastonj razkažejo okolico ali nas povabili na čaj, kar se je vedno končalo v kakšni trgovini s preprogami ali čem podobnim. Mi smo povabilo skoraj vedno sprejeli, z veseljem z njimi poklepetali in popili čaj, se zahvalili in trgovino zapustili, ne da bi kaj kupili. Najbolj presunljivo pri tem pa je, da ob tem, ko nismo ničesar kupili, nikoli niso pokazali nejevolje. In to smo lahko počeli ves dan, ne da bi zmanjkalo domačinov, ki bi nas ogovarjali, nas kam vabili in nas s čem pogostili. Enkrat ali dvakrat se nam je pripetilo, da so nam v restavraciji ali v hotelu zaračunali preveč. In ko smo se pritožili, so napako takoj popravili in se opravičili, tako, da niso vzbudili niti najmanjšega suma, da je šlo za namerno zmoto.

Sabrina mi pravkar pripoveduje, da je preden smo se odpravili v Iran, prebrala zapis popotnika, ki se je nedavno vrnil iz Irana. Ta je med drugim zapisal, da je postopanje, posedanje in opazovanje ljudi v Iranu, neprimerno in da se je treba trgom, kjer se zbirajo domačini, izogibati. Kako prosim? Postopanje, posedanje in opazovanje ljudi je za nas vendar rdeča nit potovanj. Ni ga boljšega načina za spoznavanje ljudi, in da bi se tega v Iranu izogibali? Ne znam si predstavljati, zakaj je popotnik to zapisal, mi slabe izkušnje z domačini, ki bi jih zgolj opazovali, še nismo imeli. Mi domačine le opazujemo, vedno so oni tisti, ki ogovarjajo nas, redko obratno. V Iranu je bilo dovolj že, da smo stopili iz hotela in že so nas nagovarjali. To nam je seveda ugajalo, saj smo se na ta način počutili dobrodošle.

Srečanja z domačini so se izkazala za vrhunec potovanja po Iranu. V krajih, kamor ne zaide veliko turistov, so se ljudje včasih do nas vedli, kot da smo slavni. V manjšem kraju sta nas, kar tako na cesti, ustavila starejši gospod in gospa. On nas je od navdušenja začel nagovarjati kar v domačem jeziku. A njegova žena ga je takoj hitela ustavljati in mu govoriti »Salaam, Salaam!« češ, naj nas najprej pozdravi. Komaj kaj sta znala angleško, naše znanje jezika farsi, pa se tudi konča pri nekaj osnovnih frazah. Tako, da smo v glavnem skomigali z rameni in kimali drug drugemu. A gesta, ko je gospod položil roko na srce, se rahlo priklonil ter v polomljeni angleščini izrekel: »Zelo sem vesel, da sem vas srečal!«, ni puščala dvoma o njunem sporočilu. Odprtost Irancev je po naših izkušnjah neizmerna. Prav neverjetno je, kako zlahka pristopijo in odkrito izražajo svoja čustva, ki jih pri nas marsikdo ne zaupa nikomur, še najmanj pa tujcu, ki ga je pravkar srečal na ulici.

Neki šofer (ne tisti, prepojen z bencinom, o katerem je pisala Sabrina), nas je peljal skozi puščavo. Peljali smo se mimo nuklearke, ki je že tako skrhane odnose med zahodom in Iranom, še zaostrila. Zahodne velesile bi naj obtoževale Iran, da izdeluje jedrsko orožje, Iran pa trdi, da ga ne, da potrebuje jedrsko gorivo le za nuklearko. Med vožnjo mimo nuklearke smo videli na desetine topov usmerjenih v zrak, menda namenjenih obrambi, če bi se kdo na zahodu spomnil in prišel delati red na ta konec sveta. Prvič v življenju sem se peljal tako blizu toliko artilerije, ki je delovala smrtno resno. Šofer pa se je ob pogledu, na moj zaskrbljeni obraz smejal na vsa usta in me prepričeval: »No problem, no danger! Iran no danger, America danger!« Mene je prepričal.

Kljub temu, da smo spoznali že toliko ljudi iz vseh koncev sveta, so Iranci za nas nekaj povsem novega. Resda smo imeli priložnost spoznati že mnogo prijaznih ljudi, a v tem trenutku se ne spomnim nobenih, ki bi jih spoznavali s toliko predsodki kot Irance. Že pred prihodom v Iran smo zanje slišali, da so prijazni, a slišali smo tudi, da so nevarni. Slišali smo, da so moderni, a da so pravice žensk pod vsakim kriterijem. Da so razviti in da so revni. Da so svobodomiselni, a zatirani. To so bili predsodki, s katerimi smo se podali v Iran. A po dveh tednih v Iranu, nismo srečali niti enega samega neprijaznega ali nevarnega Iranca. Nismo govorili niti z eno žensko, ki bi dajala vtis, da so njene pravice kršene. Seveda je to zgolj naše dojemanje, le kdo bi vedel kako živijo v resnici. A nekaj zagotovo drži, neizmerna prijaznost Irancev, ki smo ji bili priča, ne more biti drugačna, kot iskrena. Vse ostalo je del njihove kulture in dolgoletne tradicije, ki pa se tako zelo razlikuje od naše, da jo je nam nemogoče razumeti, kaj šele ji soditi.

3 komentarj/a/i/ev na “Srečanja z Iranci

  1. enklava

    Tako iskrena in požrtvovana informacija o nardu, kateri je po zahodni propagandi očrnje, po drugi strani prikazan v popolnoma drugi luči. mi se dopade. Kajti, neglede na čas in moje osebne razmere v katerih živim se rad srečam z iskrenimi informacijami.
    Človek čuti drugega človeka, brez besede ga čuti. Iskrenost in dobronamernost porodita dobrodošlico, tudi brez besd in brez poznavanja skupnega jezika. Osebno nisem imel nikoli predsodkov, ki bi me spravili v kakršnokoli dilemo po drugemu človeku. Na vseh področjih življenja se želim osebno prepričati in ostvariti lastno mnenje, mnenje, ki temelji na lastni verodostojnosti.
    Bravo Bračkoti na pogumu in informaciji.

  2. Davor

    Luka, če sem iskren, ne vem. Morda imaš prav, a v vseh islamskih deželah niso prijazni. Verjetno je na tem kaj več, kot le vera. Ne vem pa. kaj. Če potegnem črto nad vsemi državami, ki smo jih obiskali, lahko trdim le tole: revnejša kot je država, bolj so ljudje prijazni in odprti. In seveda bolj kot je dežela bogata, bolj so ljudje zaprti. Seveda so izjeme, a v glavnem smo mi prijaznost širom sveta, tako doživljali.

  3. Luka

    Nisem sicer dal veliko sveta skozi, ampak muslimanske dežele so tipično med najbolj gostoljubnimi na svetu. Menda je razlog v tem, da je Mohamed učil, da je prihod tujca v hišo senca Boga in kdor Boga ne sprejme tako, kot ga je treba, ne bo nikoli prišel v nebesa. In če pomisliš, kako močno je večina muslimanov vernih, je povsem logično, da tako postopajo. Mogoče celo pragmatično (do neke mere)?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.