Najprijetnejši trenutki na potovanju

Zadnjič sem začel o tem, kaj je na potovanju najbolj pomembno, in prišel do hotela oz. hotelske sobe, ki nam v tuji deželi nudi varno zatočišče, kamor se lahko zatečemo pred nevšečnostmi. A pred vsemi nevšečnostmi se vendarle ne moremo skriti v hotelski sobi, pa četudi ima pet zvezdic. Neprijetnost si lahko v sobo prinesemo celo sami. Kadar potujemo v Južno Ameriko se ta nepovabljeni gost imenuje “La turista“, v Indiji sliši na ime “Delhi belly“, lahko pa ga imenujemo preprosto popotniška diareja. Gre za prebavne težave, ki lahko trajajo od nekaj ur do več dni, vzrok zanje pa je seveda hrana. Pravzaprav tisto, s čemer je hrana, ki smo jo pojedli, okužena. Mi na potovanjih, kljub temu, da jemo svežo zelenjavo in sadje, s tem praviloma nimamo težav. Za tiste z bolj občutljivim želodcem pa je na primer dovolj že nečista voda s katero je umito sadje. Pa ne misliti, da se je temu mogoče izogniti v boljših restavracijah. Mi smo si več trebušnih težav pridelali v “dobrih” restavracijah, kot pa na tržnicah. V eksotičnih deželah (pa tudi drugje) je namreč hrana na tržnicah sveže pripravljena, pogosto pred našimi očmi. Medtem ko tega, kaj se skriva za zaprtimi vrati kuhinje v še tako urejeni restavraciji, nikakor ne moremo vedeti. A glede na to, da imamo te težave bolj poredko, se z njimi ne obremenjujemo. Namesto tega k prehranjevanju na potovanjih pristopamo bolj eksperimentalno in si privoščimo čim bolj raznoliko prehrano. Zanima nas namreč vse. No ja, razen na Kitajskem.

Od vseh mogočih poskusov, doživetij in izkušenj, ki si jih na potovanjih privoščimo, je prav doživljanje tujih dežel skozi želodec (pravzaprav na brbončicah jezika) najprijetnejše. Kot sem zapisal predlani: Kadar se spomnim na deželo, ki smo jo že obiskali, je ena izmed prvih stvari na katere pomislim, hrana. Pravzaprav se mi zdi, da je hrana celo prva stvar, na katero pomislim ob omembi potovanja po neki deželi, kjer smo že potovali. Je to nenavadno? Morda kdo ob omembi izleta v Sarajevo ne pomisli na čevapčiče na Baščaršiji?

Hrana morda res ni najbolj pomembna stvar na potovanju, je pa zagotovo ena najprijetnejših. Ne le to; ob zajtrku, kosilu, prigrizku ali večerji, na ulici, v restavraciji ali na tržnici, skratka na krajih, kjer se jé, je mogoče o tuji deželi in njenih ljudeh izvedeti več, kot ob ogledu kakršnekoli razstave, predstave, muzeja ali turistične znamenitosti. Kadar potujemo po tujih deželah in ne poskusimo lokalnih oz. domačih specialitet, precej zamudimo. Saj to ne pomeni, da je treba jesti na umazanih uličnih stojnicah ali smrdljivih tržnicah, kjer se nam želodec obrača že ob pogledu na hrano, dovolj je poiskati primeren prostor kjer jedo domačini, in poskusiti nekaj novega. Morda ni odveč poudariti, da je to, da jemo tam, kjer jedo domačini, ključno. Saj “lokalna”, “domača”, “tipična”, “pristna” ipd. hrana, ki jo dobimo v turističnih restavracijah, pogosto s tisto ta pravo hrano nima veliko skupnega, saj je prilagojena turistom. Res pa je, da se lahko domače hrane hitro naveličamo ali pa nam sploh ne ustreza. V tem primeru pridejo restavracije s turističnimi ali mednarodnimi jedilniki še kako prav.

Lokalne dobrote so tudi eden izmed ključnih dejavnikov, ki jih upoštevamo, ko se odločamo, kam odpotovati. Za dežele, ki slovijo po dobri kuhinji, se veliko lažje odločimo, da jih obiščemo, kot za dežele, katerih nacionalne jedi nas ne privlačijo. Ne le ljubezen, tudi potovanja gredo skozi želodec!

Še to: najpreprostejše jedi so pogosto najboljše, kot na primer polenta zabeljena z maslom in orehi v Bolgariji: Balkan-2013_67

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.