Domači izzivi

Zadnjič sem pisal o tem, kaj vleče ljudi v nore pustolovščine, v katerih postavijo na kocko več, kot se zdi razumno večini ljudi. To sem pripisal temu, da se takrat, ko se predajamo pustolovščinam, počutimo živi. Ampak, ali to pomeni, da nam je takrat, ko nas ne oblivajo adrenalin, dopamin ali kaj podobnega, skratka, ko živimo normalno življenje, dolgčas?

Ne bi rekel. Čeprav je morda na prvi pogled vsakdanje življenje nekoga, ki se rad predaja pustolovščinam, videti dolgočasno, to sploh ne pomeni, da je temu v resnici tako. Jasno, da se življenje, ki ga živimo iz dneva v dan, razlikuje od življenja, ki ga živimo, ko se predajamo pustolovščinam. Vsakdanji rutini namreč manjka tista ključna sestavina, ki nas premami k temu, da se podamo v pustolovščino: izziv. Izziv, da preizkusimo svoje zmogljivosti, moč, hrabrost in meje, do katerih si upamo. Ko se predamo neki aktivnosti, ki je izziv že sama po sebi, kot npr. adrenalinski šport in potovanja po eksotičnih deželah, smo izzivom izpostavljeni tako rekoč ves čas. Doma, kjer smo bolj ali manj predani rutini, pa je tovrstne izzive precej težje najti.

Vsekakor je tudi Flow, ki sem ga omenil zadnjič, težje doseči doma, kot pa v trenutkih, ko se predajamo izzivom. Ni pa nemogoče. To je dobro razdelal Matthew Walker v knjigi Adventure in Everything: How the Five Elements of Adventure Create a Life of Authenticity, Purpose, and Inspiration.
Knjiga govori o petih pogojih, ki so potrebni, da lahko temu, kar počnemo, rečemo pustolovščina:
Da je izziv, ki se mu posvetimo, vreden naše energije in ljubezni.
Da so posledice tega izziva negotove.
Da izziv od nas zahteva pozornost, pri kateri moramo uporabiti svoje znanje in sposobnosti.
Da smo pripravljeni na poraz in ga znamo obrniti sebi v prid.
Da izziv izrabimo kot priložnost za dajanje in deljenje z drugimi.

A kaj je največji izziv vseh izzivov? Najti teh pet elementov v vsakdanjem življenju!

A v podrobnosti iskanja izzivov doma se raje ne bom spuščal. Za zaključek serije prispevkov o izzivih – pustolovščinah – potovanjih, bom raje omenil še najzvestejšega spremljevalca slehernega izziva – strah.

Odzivanje na izzive je namreč neposredno povezano s premagovanjem strahov. Če nas ni vsaj malce strah že, ko na nek izziv pomislimo, in nas ni strah niti takrat, ko smo sredi same pustolovščine, je to sploh izziv oz. pustolovščina? Vsak izziv s seboj prinaša določeno vrsto in stopnjo nevarnosti, zato je takrat prisotnost strahu neizbežna. Strah je namreč posledica najmočnejše sile, kar jih je v nas – samoohranitvenega nagona. Če se pustolovščin lotimo brez strahu, so možnosti za to, da se pripeti kaj neželenega, precej večje. Zato je zelo pomembno, da znamo strah obvladovati in dozirati v pravšnjih količinah, da je to kar počnemo izziv, ne izzivanje. Menda je to najlažje prav doma, saj je to okolje, ki ga najbolje obvladujemo. Res pa je, da je prav zaradi tega doma izzive najtežje najti.

Če bi povzel vse zadnje prispevke o pustolovščinah in o tem, zakaj se jim predajamo, bi kot najpomembnejše izpostavil tole: če se na notranje klice, ki nas pozivajo k izzivom in pustolovščinam, ne odzivamo, se slej kot prej prenehamo odzivati na vse izzive. Tega, kaj to pomeni, ne bom niti omenjal!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.