Obtičala v Kašmirju zaradi plazov in poplav

Danes je dvanajsti dan, ko sva brez interneta in telefona. Elektrika je le nekaj ur dnevno. A to pomeni biti odrezan od sveta?

V Ladakh, del Kašmirja, ki sva ga izbrala za letošnjo motoristično avanturo, vodita dve cesti. Obe sta zaprti zaradi plazov, ki jih je povzročilo (in jih še povzroča) močno deževje. Poleti iz edinega letališča so razprodani za tri tedne naprej. Čez mejo v bližnji Pakistan ali Kitajsko ne gre, saj se je tem spornim mejam prepovedano približati, kaj šele prečkati jih. Domov ne gre poklicati, saj najina telefona tukaj ne delujeta, prav tako ne delujejo “zemeljske” telefonske povezave s svetom. Obtičala sva!

Ko je glavno cesto in z njo komunikacijske povezave odnesel prvi plaz, sva se delala, kot da se naju ne tiče, saj je bilo pred nama še veliko časa. Z motorjem sva naskakovala gorske prelaze, se vozila po najvišjih cestah na svetu ter se navduševala nad lepotami tukajšnjega divjega sveta. Kaj bi se vznemirjala zaradi plazu na edini cesti, po kateri se nameravava vrniti v civilizacijo, saj je to še daleč. Nato se je začelo dogajati nama. Neposredno. Plaz je zasul cesto v Zanskar nekaj ur, preden sva se nameravala po njen zapeljati. Tega ni bilo mogoče prezreti. Na srečo je šlo za majhen plaz, ki ga je šest buldožerjev očistilo v manj kot pol dneva, tako, da sva pot lahko nadaljevala. A to še ni bilo nič, bila sva namreč namenjena v odročno dolino Zanskar. Za 500 kilometrov dolgo pot do tja in nazaj so potrebni štirje dnevi vožnje! A o tem, kaj se je dogajalo na štiridnevnem “jahanju” po Zanskarju, drugič.

Mislim, da sva dan pred odhodom v Zanskar tudi izvedela, da so odstranili posledice plazu na glavni cesti, tako, da je bila pot iz Ladakha odprta. Internet in telefoni sicer niso delali, a to naju ni motilo, saj sva pred tem sporočila domov, da greva v res odročne kraje in da se nekaj časa ne bova javljala.

Ko sva se po štirih napornih dneh v Zanskarju vrnila v mesto, naju je, preden sva uspela s sebe sprati prah, ustavil nek popotnik in nama povedal, da je glavno cesto iz Ladakha znova odnesel plaz. Tokrat velik. Tudi v Indiji je žal tako, da ko ima hudič mlade, jih ima več, saj je plaz zaprl še drugo cesto iz Ladakha. “Kdaj bo cesta ponovno odprta?” sva spraševala lokalce. Nihče ni vedel. Obiskala sva policijsko postajo, a tam sva namesto odgovora na vprašanje dobila povabilo na čaj z enourno debato o vsem mogočem, le o plazu ne. Prve odgovore, ki so bili v resnici zgolj špekulacije, sva začela dobivati od drugih potnikov, ki so zaradi plazu obtičali v istem kraju kot midva in zapolnili vse hotele. Vsi smo čakali na kakršnokoli informacijo o tem, kdaj bo cesta ponovno odprta. Sto različnih odgovorov in teorij sva slišala. Ko je za pol ure prišla elektrika, sva v sobi prižgala televizijo, v upanju, da izveva kaj koristnega. V novicah so res pokazali posledice plazu, a več od imena kraja, v katerem se je zgodil, nisva razumela.

Ni dovolj, da sva v najbolj neverjetni deželi na svetu, v Indiji. Sva v njeni najbolj nemirni regiji, v Kašmirju. Več tem, kaj sva doživljala v teh dneh, ne bom pisal, saj bi zvenelo kot napihnjena domišljijska zgodba.

Epilog

Včeraj zvečer je lokalna policija naznanila dobro novico:”Cesta je odprta!” Po hotelu se je zaslišalo kričanje in vpitje, ljudje so se začeli množično odpravljati na odhod iz kraja v katerem so obtičali.

Midva sva odrinila danes zjutraj ob pol šestih. Z motorjem. Če bi bila s katerimkoli drugim prevoznim sredstvom, bi še zmeraj tičala nekje v več kot desetkilometrski koloni vozil. Tako pa sva se skupaj z drugimi motoristi, ki jih v teh krajih ni malo, prerinila mimo nešteto kamionov in drugih vozil, vse do samega plazu, katerega posledice so še vedno odpravljali. Sprva motorjev skozi plaz niso spuščali, saj je bila voda previsoka, a ko se nas je nabralo že ogromno, so popustili in spustili prvega. Motorista, ki se je zapodil v tričetrt metra globoko in dobrih sto metrov dolgo blatno reko, skozi plaz. Naokrog je bilo na stotine ljudi, a naenkrat je zavladala popolna tišina. Ko je uspešno prilezel čez plaz, je zavrešalo! In smo šli, eden za drugim z motorji v vodo. Tudi jaz.
image_1

5 komentarj/a/i/ev na “Obtičala v Kašmirju zaradi plazov in poplav

  1. Davor

    Andrej, lepo je prebrati podobno izkušnjo. Kašmir je res ena izmed najbolj človeku negostoljubnih regij, kar smo jih obiskali. Tukajšnji ljudje s plazovi, poplavami, večdnevnimi zastoji in nemiri živijo, zato jih lažje prenašajo kot mi, ki prihajamo iz povsem drugačnega sveta. No, tudi midva sva imela srečo in sva jo, glede na to, kaj vse se nama je dogajalo in skoraj zgodilo, poceni odnesla.

    Spitti valley pa sva si pustila za drugo priložnost.

  2. Andrej

    Podobna zgodba se nama je zgodila lani. Plazovi so del njihovih življenj, to pa mi zahodnjaki težko razumemo. Večino poti sva prepotovala z lokalnimi avtobusi. V enem dnevu smo obstali 3x, enkrat je bila predrta guma, 2. okvarjen tovornjak na zelo ozkem delu ceste(ni ga bilo mogoče obvoziti) in 3. plaz na cesti. Vse to se je zelo dobro končalo. Opazil sem, da so domačini zelo umirjeni in preudarni medtem, ko mi zahodnjaki nervozno čakamo, kdaj se bomo spet peljali. Včasih ko misliš, da se bo vse dobro končalo, pa pride najhujše. Velike poplave v Kashmirju (omenjale so se številke 500 mrtvih…), midva pa planiran let iz tam. Na srečo sva po 3h čakanju na letališču v Lehu le dobila potrjen let iz Leha. In nato nadaljevanje proti domu.
    Upam, da sta si pogledala Spitti valley, po moje eden boljših delov S Indije, še posebej male vasice v okolici so prijetne, ker ni masovnega turizma. Primerna za kolesarjenje, če sta se naveličala motorja 😉

  3. Davor

    Saj sva pri sebi, to nama uspe vedno ohraniti. Zmešalo pa se nama bo zagotovo, a ne od elektornike, ampak, ko bova videla Mašo in Saro!

    Luka, prav, tudi te zgodbe bodo. Doživetij se je nabralo izjemno veliko, toliko, da si jih je bilo treba zapisovati v dnevnik. Le predelava še jih in takrat objaviva.

  4. Luka

    Nekaj malega napihnjenega, domišljiskega bi pa le radi prebrali. Kar z besedo na plan 🙂

  5. Jasmina

    wow… to ni dopust, to je avantura. Ko prideta domov, en teden dopusta da prideta k sebi..pa da se vama ne bo od interneta in vse elektronike zmešalo..::) Bon voyage, you crazies!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.