Norveška v besedi

Čas mineva drugače, ko potuješ po eni izmed goratih dežel. Najbrž je temu kriva razgibanost terena in način potovanja. Zdi se nama, da sva videla že toliko, da si več ne moreva vsega zapomniti in da je vsak dan popolnoma drugačen od prejšnjega. Čeprav imava neke vrste rutino, kot sem jo opisal nazadnje, se dan od dneva precej razlikuje, kar se tiče okolja, v katerem se nahajava. (V tem trenutku tega žal ne morem podkrepiti s fotografijami.) Pestrosti nama torej ne manjka. Sicer nam manjka kaj drugega, a ne bova tarnala nad zadevami, na katere nimava vpliva. Oba sva takše sorte, da vidiva kozarec napol poln. Sploh pa se nimava nad čem za pritoževati. Tako, kot najini pretekli motoristični podvigi na dolge proge, ima tudi ta svoje posebnosti in zahtevnost. A pred nama je še dolga pot, zato bo treba počakati, da se vrneva, da ne hvaliva in grajava dneva pred večerom.

Kar se tiče naravnih lepot, je Norveška dežela takšnih presežkov, da se (po najinih izkušnjah) lahko v Evropi z njo kosa morda le še Švica. Najbolj fascinantno tukaj je, ko se voziš po gorskem svetu med borovci, kjer je vse poraslo z mahom, za naslednjim ovinkom pa se znajdeš ob morju. Verjamem, da si je to težko predstavljati, oziroma se v besedi morda ne zdi niti malo fascinantno. A biti tukaj in to videti na lastne oči, je razlog, zaradi katerega sva tukaj.

Ugotavljava, da je ljubiteljev Norveških divjin dokaj malo. Srečujeva avtodomarje in motoriste, dvakrat pa se nama je zgodilo, do so naju preplavili ljubiteji križarjenj, ki jih nato z avtobusi prepeljejo do znamenitosti, ki ne smejo manjkati v fotoalbumih tistih, ki obiščejo te kraje. Seveda je Norveška ogromna, zato gneče ni za pričakovati, a ne glede na to, je obiskovalcev bore malo. Pravzaprav to sploh ni pomembno, vsak ima svoja pričakovanja in dopustniške želje. V to sem se spustil, ker je meni tukaj tako lepo in me je zaneslo v razmišljanje.

Škoda je le pisati o teh lepotah, zato je bolje, da na tem mestu neham in nadaljujem, ko bom besede lahko podkrepil s fotografijami. Do takrat pa, midva potujeva naprej!

Izgubljena med norveškimi fjordi

Norveška si lasti eno najbolj razgibanih pokrajin na svetu. Vožnja med fjordi je eno samo doživetje. Pot začneva dopoldan, ker se pred osmo ali deveto ne moreva zbuditi. Vožnja motorja in spanje na tankih blazinah v šotoru pač terja svoj davek, tako da potrebujeva kakšni dve uri spanja več, kot doma. Vsako noč. Potem seveda kuhava zajtrk in se pakirava, tako da pred pol enajsto ne odrineva. Kuhava tudi večerjo in to ne iz paketkov ali vrečk, čemu se drugi “kuharji” v avtokampih, ki bolj kot kuhajo, pogrevajo, čudijo. Na srečo je dan dolg, saj je več kot 16ur svetlo tukaj poleti, kar je krasno! Najbrž je jasno, kaj to pomeni za zimski čas. Potem pa na pot.

Norvežani imajo voljo in očitno tudi sredstva, da so pokrajino prilagodili svojim potrebam. Ceste so namreč speljane čez, preko in skozi najbolj nemogoča gorovja in vode. Tunel je speljan tako, da se cesta strmo spušča do globine nekaj sto metrov pod morjem, nakar se prične strmo dvigati in pride ven na drugi obali. Ali pa cesta pelje čez gorovja po zavitih serpentinah, mimo pokrajine kot iz pravljice. Kjer res ne gre po kopnem, pa s trajektom (na enem izmed katerih tole pišem). In tako kilometer za kilometrom v neskončnost. Tako se nama vsaj dozdeva, saj sva danes med fjordi že peti dan in je na zemljevidu ogromne Norveške videti, kot da se sploh ne premikava. Zato se res počutiva, da sva se tukaj, daleč proč od civilizacije, izgubila.

Nenavadno, a to vse skupaj naju oba precej spominja na Indijo. Na najinino motoristično potovanje po Ladaku in Kašmirju, konkretno. Res neverjetno, da je toliko podobnosti med eno najmanj in eno najbolj razvitih držav na svetu. Seveda v teh odročnih krajih, drugače nikakor.

No, kar se civilizacije tiče, so ti kotički tukaj le proč od večjih krajev, ljudi, predvsem popotnikov, pa se nas najde kar nekaj. Predvsem se srečujemo na trajektih, razglediščih in avtokampih, saj je kljub temu, da je na Norveškem kampiranje na prostem dovoljeno, potreba po umivanju prevelika. No, tako je vsaj pri naju, saj si na motorju ves dan izpostavljen vsej mogoči nesnagi ter takšnim ali drugačnim vremenskim vplivom, kar je zvečer treba sprati s sebe. Ni nujno, je pa fajn!

Pravzaprav se nama kar dopade to, kar počneva tukaj in nama je všeč biti izgubljena med fjordi.

Galerija in še kaj ob drugi priložnosti oziroma na daljši plovbi s trajektom (če mi uspe spraviti kaj skupaj s telefonom). Do takrat pa ostajava, podobno kot v Ladakhu, izgubljena. A tokrat po lastni volji, ne zaradi naravnih katastrof.

Pot ni vedno cilj

Pisati dnevnik je dobro. Pravzaprav je še kaj več, če je verjeti Stoikom, ki pravijo, da je pisanje dnevnika filozofija. Spominjanje na preteklost in pripravljanje na prihodnost. Spomniti se na pretekle dogodke in izkušnje, prebrati lastne misli in to uporabiti za izboljšanje sedanjosti oz. prihodnosti, je neprecenljivo. Upam, da to ne zveni narobe, a na to gledam tako, da informacije, ki sem jih sam zapisal (nekoč), uporabim raje kot to, kar je zapisal nekdo drug (danes). V praksi to pomeni, da bolj zaupam lastnim besedam: »V povprečju sem za 540 kilometrov vožnje dnevno, porabil 50€, 15€ za spanje in prav toliko za hrano. Manj bi porabil, če bi prevozil manj kilometrov in če bi večkrat spal na prostem. Na račun hrane bi težko prihranil. Torej z 80€ na dan sem prepotoval najdražje dežele Evrope. Če bi bila na motorju dva, znesek zagotovo ne bi bil višji od 50€ po osebi na dan.«, zapisanim pred osmimi leti, kot temu, kar danes piše na straneh najpopularnejšega popotniškega vodnika. Slednji namreč omenja precej višje zneske, ki jih povprečen popotnik potrebuje za potovanje po Norveškem. No, ko bova s Sabrino začela zapravljati, se bo izkazalo, kdo se je bližje resnici.

Želel sem povedati še tole, da imam težavo s tem, da pravijo, da se povsod najde nekaj lepega. To že drži, da vsaka dežela ponuja nekaj za vsakogar, je pa seveda razlika med stopnjo navdušenja, ki jo ponuja razgled na Machu Picchu in razgled nad Hannovrom. Saj dojemanje lepote in navduševanje nad znamenitostmi je subjektivno. Ali ne? Gre namreč za to, da na poti skozi ogromno Nemčijo nisem našel niti ene same znamenitosti, zaradi katere bi se mi zdelo vredno narediti obvoz in si jo ogledati. Zraven tega se dobro zavedam mantre, pot je cilj, a na dolgih potovanjih to žal ni vedno mogoče. Do Osla, kjer se tokratno potovanje šele prične, je celih dva tisoč kilometrov vožnje po avtocestah. In nazaj! Zato je včasih, da sploh pridemo do začetka, treba zamižati, stisniti zobe in pohoditi plin.

Tega garanja v obliki premagovanja neskončnih razdalj po nezanimivih cestah sva se prenajedla na lanski motoristični pustolovščini. Zato sva letošnjo pot načrtovala drugače. A več o tem ob drugi priložnosti.

Severna obzorja, prihajava!

Sedem let je prav posebno obdobje oziroma cikel: Sedem let skomin. Sedem Saturnovih let. Sedem let v Tibetu. Vsakih sedem let se zgodi življenjski premik. Na vsakih sedem let vse prav pride. Vsakih sedem let se vse celice v človekovem telesu ponovno obnovijo.

Zakaj se potem ne bi vsakih sedem let lotili enakih popotniških podvigov?

Pred natanko sedmimi leti sem se z motorjem sam odpravil v Skandinavijo. Glede na ta sedemletni cikel je torej zdaj čas, da to pustolovščino ponovim. Z eno modifikacijo; tokrat potujeva dva. Sabrina in jaz, seveda. No, pa Hondo je zamenjal Suzuki. Tudi pot bo drugačna in najbrž še kaj.

Pravzaprav je morala ta ideja dozoreti pri Sabrini, saj sem ji večkrat ponudil ta izlet, a se nekako ni pustila prepričati, da jo peljem na sever. To ni njena priljubljena smer. A letos se je vdala. Mislim, da je k temu botrovala lanska izkušnja, ko sva se na poti po Srednji Aziji, ko sva imela dva tedna vsak dan 40 stopinj, v motorističnih oblačilih skuhala.

Ko sem se takrat sam potikal po teh krajih, oziroma drvel skoznje, mi je bilo žal, da prizorov ne morem deliti s Sabrino. V dnevnik sem zapisal: »Fotografiral sem lepote Lofotov, ki jih je na pretek, od ribiških vasic, pokrajine, morja, peščenih plaž in strmih skal. Upam, da enkrat sem pripeljem Sabrino, da si to ogleda.«
Skandinavija-061
Skandinavija-049
Več vtisov z zadnjega motorističnega potepa po Skandinaviji.

Končno je prišel ta čas, česar se zelo veselim. Kar se naravnih lepot tiče, je Norveška v mojih očeh še danes tam, kjer je bila pred sedmimi leti, ko sem zapisal: »Naravne lepote Norveške, te nesramno bogate in pregrešno drage države so me očarale. Tako so me navdušile le še tri od vseh dežel, kar sem jih že kdaj obiskal.« Seveda pa gre za kraje, ki so zelo daleč od nas, zato naju čaka precej garanja. Pred sedmimi leti sem, po vrnitvi s poti, zapisal: »Za menoj je devetnajstdnevna vožnja z motorjem do skrajnega severa Evrope in nazaj. Prevozil sem 9.252 kilometrov in sedemnajstkrat postavil šotor.«

skandinavija_pot

Noro, a ne? A očitno ne dovolj, da tega ne bi poskusil ponoviti. Računam na to, da sva dolgih motorističnih potepov opravila že kar nekaj, zato upam, da sva utrjena. No, bomo videli, kako se nama bodo izšla pričakovanja.

Na zadnjem sedežu motorja

Iz arhiva sem izbrskal (še neobjavljeni) prispevek, ki ga je Sabrina na lanski odisejadi čez Rusijo in Srednjo Azijo spisala o tem, kako doživlja vožnjo z motorjem. Eno je, biti motoristični zanesenjak in uživati v zbranosti in popolnosti trenutka, ki ju zahteva in daje upravljanje motorja, drugo je biti sopotnik. Ta le sedi in ne počne ničesar. No, naj Sabrina sama pove, kako doživlja cele dneve sedenja zadaj na motorju.

Rusija 16. 7. 2017, 600 kilometrov niča
Danes je peti dan najine poti. Prevozila sva madžarski, ukrajinski in pol ruskega dela poti. 2500 kilometrov mimo neskončnih polj, kjer se menjavajo rumene sončnice, šelesteče žito in koruza. Tu in tam jih za nekaj kilometrov prekinejo dišeči iglasti gozdovi, ki jim sledijo kolone vitkih brez. Krasno! Ampak šeststo kilometrov in deset ur samo tega, na zadnjem sedežu motorja? Misli prihajajo in odhajajo, se menjavajo, prekrivajo. Prvi dan, ko je vse novo, si ne vzameš časa za vse te misli. Drugi dan jim daš več prostora. Obdeluješ jih, privabljaš dobre in odganjaš slabe. Tretji dan si že predelal vse o družini, službi, prijateljih, opravljenem delu, obveznostih, ki te čakajo. Četrti dan prihajajo nove domislice in je fajn.

Danes je peti dan in tudi novih misli ni več. So le neskončna polja in gozdovi, ki so sicer lepi, ampak že dolgočasni. Vse sem že predelala. Naposlušala sem se Bajage in Balaševiča. Kaj naj še počnem, da bo prej minilo teh deset ur danes? Ni gostiln ob cesti, ni dobre hrane, ni ljudi, so le majhne hiške tu in tam. Nič se ne dogaja. Potem zažge sonce. Iz jutranjih 14 se povzdigne na 32 in več stopinj. Zdaj pa se dogaja! Slačiva si odvečne kose oblačil, vihava rokave, odpirava čelade, težko dihava in komaj čakava, da prideva na cilj. Pozno popoldne sva na cilju, v majhni hiški sredi iglastega gozda, v ruskem kraju, ki zveni kot češnja po angleško. Kako je fajn! Vse dolgočasje, vseh šeststo kilometrov niča je pozabljenih.

Rusija

Tako je pogosto na naših potovanjih, da se več časa, kot z znamenitostmi dežele, ki jo obiskujemo, ukvarjamo sami s seboj in da je najlepši del dneva večer, ko utrujeni od potovanja sedemo in ne počnemo ničesar. Le občasno se vprašamo, zakaj? Zakaj nam je to potrebno? Kaj počnemo tukaj, v tem boguzahrbtju, v teh nemogočih pogojih, kjer ni ničesar izven nas, kar bi nas navduševalo? Odgovore na ta vprašanja sicer imam, a jih raje držim zase, saj se bojim, da zunaj moje glave ne bi poželi razumevanja. Saj menda nam ni treba vsega izdati, mar ne?

Epilog potovanja po Srednji Aziji

Sedemindvajset dni sva z motorjem potovala po svilni poti. Od osem tisoč kilometrov sva jih dobršen del prevozila po pustih ravnih cestah, kjer nisva videla ničesar markantnega in le majhen delež skozi kraje, ki so se nama vtisnili v spomin. V tem kontekstu je tole potovanje podobno marsičemu; obdobja, ko doživljamo nekaj lepega, srednja_azija_2017_068-jpg so precej krajša od obdobij, skozi katera se le prebijamo. To, kako in koliko se angažiramo, da razmerje med temi obdobji spremenimo sebi v prid, je odvisno predvsem od nas. Tako je potovati po nekaterih deželah čisti užitek, v drugih pa se je za to, da najdemo vsaj malce smisla v našem početju, treba presneto potruditi. Precej redko pa se zgodi, da potovanje, ne glede na to, kako krasno ali težavno je, zaznamuje en sam dogodek. Če je pozitiven, zasenči vse tegobe, ki smo jih na potovanju dali skozi, če je negativen, seveda obratno.

Od neljubega dogodka, ki me je za dvanajst dni spravil v kirgizijske bolnišnice in zasenčil vse drugo, kar sva doživela na svilni poti, je minilo tri mesece. Dovolj, da so se sence, ki jih je na naju pustilo pomanjkanje pozitivnih vtisov, razblinile. Sedaj namreč na potovanje po svilni poti gledava manj neprizadeto, morda celo objektivno. A naj skušam biti še tako selektivno pozabljiv in se spomniti le lepih trenutkov, ki sva jih na poti doživela, moram priznati, da imam s tem težave. Ne bi rad zvenel pesimistično ali negativno, zato bom zapisal takole: potovati z motorjem po svilni poti je lahko krasna dogodivščina, če nas to, da od potovanja prejmemo precej manj, kot vanj vložimo, ne moti.

A vendar, zakaj ne bi zapisal tega, kar sem ob koncu potovanja po Srednji Aziji v resnici občutil? Zame, kot bralca, je iskrena izpoved vredna več kot vso drugo besedičenje. Morda še za kogar. Takole sem zapisal v dnevnik:
»Najtežje potovanje do sedaj. Šlo je zgolj za preizkušanje. Sabrine. Motorja. Samega sebe. Vzdržljiva sva, to sva dokazala. Enako Suzuki. Šele sedemindvajseti dan na poti sva našla raj, ki sva si ga želela obiskati. Žal je najino bivanje v raju trajalo le nekaj uric. Kakšno potovanje! Ojej, ojej«

Vsekakor najina izkušnja ne pomeni, da Srednje Azije ni vredno obiskati. Nekateri od tamkajšnjih krajev so resnično edinstveni na svetu in kot takšni izjemno zanimivi ter vredni obiska. A ne na tak način in v takšnem času ter obsegu, kot sva to naredila midva. Zraven tega ne želim ponoviti napake, ki sem jo naredil po obisku Kitajske, ko sem zapisal, da se tja več ne želimo vrniti in se od nje poslovil z Adijo Kitajci, pa brez zamere. Danes bi namreč z veseljem ponovno obiskal Kitajsko. Zato se od Srednje Azije poslavljam le do naslednje priložnosti, da se bolje spoznamo. A če ta priložnost ne pride, mi ne bo prav nič žal.

Kirgizistanska odisejada

Od vseh stanov; Kazah, Uzbeki, Tadžiki, Turkmeni in Kirgizi se mi zdi, da je prav zadnji največji magnet, ki vabi navdušence nad neokrnjeno pokrajino, da obiščejo Srednjo Azijo. Visokoležeča dežela nima neskončnih puščav, kot jih ima Kazahstan in pravljičnih mest, kot je Samarkand v Uzbekistanu. Temveč je porasla z razkošnimi gozdovi, travnato stepo in prisrčnimi ljudmi, kar jo naredi resnično posebno in pristno privlačno.

Če bi pot v tiste kraje ponovno načrtoval, bi deset dni, ki sva ji porabila, da sva se prebila skozi Ukrajino, Rusijo in Kazahstan, raje namenil Kirgiziji. Sicer sva bivanje v Kirgiziji resda za deset dni podaljšala, a proti svoji volji in ne na način, kot sva si želela.

Seveda tudi v Kirgizistan ni vse tako, kot je videti na prvi pogled ali slišati na daljavo. Na vrhu enega od gorskih prelazov sva srečala mlado Kanadčanko na kolesu. Ko me je prosila, da jo fotografiram, da ovekoveči kolesarski dosežek, nama je zaupala bridko izkušnjo. S prijateljem sta prenočila v jurti, tradicionalnem bivališču nomadov, ki je pravzaprav šotor in je ena izmed največjih atrakcij v teh krajih. Prenočevanje v jurti pri domačinih, namreč. No, povedala je, da so jima med tem, ko sta spala, izmaknili nekaj dragocenosti in denarja, kar sta opazila šele naslednji dan, ko sta bila že daleč proč. Še en razlog, zaradi katerega najraje potujeva kot polžka in svojo hiško nosiva s seboj.

Potovati skozi tuje dežele, ne da bi si vzeli čas za stik s pristnimi domačini, nekako nima pravega smisla. Neznanje jezika ni nobena ovira, vse se zmenimo.
srednja_azija_2017_061
Otroci in v ozadju njihov dom. Kamor so nas seveda povabili in sva poskusila kurut, kroglice iz posušenega jogurta. Glb.
srednja_azija_2017_062
srednja_azija_2017_063
Zavite ceste, ki se vijejo visoko čez gorske prelaze z razgledi na gorovja, ki se jih ni mogoče naveličati.
srednja_azija_2017_064
srednja_azija_2017_065
srednja_azija_2017_066
srednja_azija_2017_067

Na tem mestu se je najino potovanje po Kirgiziji nepričakovano prekinilo. Odisejada se je šele pričela…

Slaba dobrodošlica v Kirgizistanu

Končno Kirgizija! Dolgo in daleč sva potovala, da sva prispela do zadnje dežele na najini poti skozi Srednjo Azijo. Toliko sva prepotovala, da se nama 4600 metrov visok gorski prelaz med Tadžikistanom in Kirgizistanom ni zdel nič zahtevnega. Še mejo sva prestopila brez zapletov.

Skriti potnici na strehi terenca na meji: srednja_azija_2017_054
Zvedavi otroci: srednja_azija_2017_055

Prvič naju je ujel dež in sva želela na hitro poiskati prenočišče. V teh odročnih krajih so na voljo le prenočišča pri domačinih. Sabrina si je ogledala nekaj teh Homestay-ev, a so bili v obupnem stanju. Poljskih WC-jev sva se že privadila in tudi sicer sva vajena zanikrnih sob, a tokrat nisva bila pri volji in s sebe sva želela sprati umazanijo. Dež je še kar padal, ko sva poizvedovala pri domačinih, kje bi lahko prespala, dokler nisva pristala v dokaj lični hiši. Glede na lokalne razmere, seveda. Na tem mestu moram omeniti, da smo na potovanjih po svetu že večkrat spali pri domačinih. Homestay bi naj bil najboljši način spoznavanja domačinov. O ja, smo jih spoznali! Dovoljkrat, da se tega, razen ko resnično ni drugih možnosti, več ne poslužujemo. Na primer, v Bukhari so naju “gostoljubni gostitelji”, ker sva šla skozi verando do sobe obuta, namesto, da bi obula copatke, tako okarali, da sva ostala brez besed. To sva si tako zapomnila, da mi je včeraj Sabrina, ko je nek prodajalec v trgovini osuplo reagiral, ker je napačno ravnala z nekim artiklom, doma povedala, da je podoživela izkušnjo “s copatki”.

Podobno sta se gostiteljici lične hiše v Sary Tash, kjer sva ostala prvo noč v Kirgiziji, do naju vedli, kot čemerni vzgojiteljici do porednih otrok. Le kdo takšnim gostiteljem v recenzijo zapiše, da so prijazni? Vrhunec gostoljubja sva doživela naslednje jutro, ko sva odhajala. Ko sem gostiteljici za nočitev in hrano v vrednosti 40 dolarjev, plačal s štirimi bankovci po 10 dolarjev, namesto s sto dolarskim, kot je zahtevala, je vzkipela. Češ, da so 10 dolarski bankovci vredni manj in da naj plačava s sto dolarskim in nama bo vrnila 60 dolarjev. A dolarske stotake hraniva na skrivnem mestu za rezervo oz. vsak primer. Zraven tega sta bila v najinih očeh tako njen način kot njen argument neupravičena. Tako sem na mizo odložil štiri desetake in sva odšla. Prišla je za nama do motorja in zažugala: » Gresta v Osh? Bom uredila, da bosta imela na poti težave!« Bila sva šokirana. Kaj takšnega nama ni še nihče rekel; pa verjemite, da sva se na potovanjih soočila z nešteto konflikti. Kot, da niso to že dovolj težavni kraji za potovanje z motorjem, sva dobila zraven še prekletstvo zmešane babnice. Odpeljala sva se in črnih scenarijev, v smislu, da naju bo kdo zrinil s ceste, ki so se nama obema motali po glavah, ni manjkalo. Pred nama je bilo pol dneva vožnje po samotni pokrajini preko gorovij in če bi kdo res želel, bi nam z lahkoto zagrenil pot.

Popoldan sva prišla do Osha, prvega mesta po enem tednu in se odločila, da se tukaj ustaviva za dva dni, pozabiva na uroke in nabereva moči za zadnjo etapo potovanja. Seveda nisva počivala, ampak sva čas izrabila za pohajkovanje po mestu. Najraje po tržnici, kajpada:
srednja_azija_2017_056
srednja_azija_2017_057
srednja_azija_2017_058
Lokalne dobrote: srednja_azija_2017_060
Tole pa poznamo iz Indije: peč tandori, v kateri se pečejo samose. Le da jim tukaj pravijo samse. srednja_azija_2017_059

Jezero treh idiotov v Tadžikistanu

Včasih nas je tako preprosto prepričati, da odpotujemo na drugi konec sveta zaradi fotografije ali prizora, ki smo ga videli v filmu. Sabrina se spomni fotografije Machu Picchu, ki sta nama jo kazala znanca pred davnimi časi, ko sta potovala po tistih krajih. Ta fotografija nas je do Machu Picchu pripeljala precej let kasneje, ko smo ga na enoletnem potovanju obiskali v živo.

Podobnih fotografij in drugih sprožilcev, zaradi katerih smo prepotovali del sveta, je bilo v naši popotniški karieri kar nekaj. Najmočnejši od vseh je bil prizor iz indijskega filma Trije idioti. Zadnje scene filma se namreč odvijajo na eni izmed najbolj krasnih lokacij, kar smo jih videli na filmu. Jezero Pangong Tso v Ladakhu leži na nadmorski višini 4300 metrov in je tako odročno, da sva s Sabrino potrebovala štiri leta, da sva ga obiskala v živo. Žal nama vreme v Kašmirju takrat ni bilo naklonjeno in je bilo jezero videti tako povprečno, da sva bila dokaj razočarana. Jezero, v filmu posneto v idealnih vremenskih razmerah pod modrim nebom, se je bleščalo v najčudovitejših odtenkih modre, ki si jih je mogoče predstavljati. A žal le v filmu. Na oblačen dan, ko sva jezero obiskala midva, je bilo takšno, da fotografij nisem niti objavil.

A zgodi se, da ti to, kar si dovolj želiš, pride samo naproti, če si dovolj potrpežljiv. Tako sva v Tadžikistanu našla najino jezero treh idiotov, ne da bi ga iskala. Zadnje kilometre potovanja po Tadžikistanu sva na podobni nadmorski višini, okrog 4000 metrov prišla do prizora, ki nama je vzel sapo. Jezero, iz katerega se strmo dvigajo visoka gorovja, se je pod modrim nebom lesketalo v najmodrejši barvi, kar obstaja. Od same zatopljenosti v prizor sem se pozabil ukvarjati s fotografiranjem in nisem naredil nobene dovolj dobre fotke, s katero bi pokazal veličastnost trenutkov, ki sva jih doživela ob najinem jezeru treh idiotov. Naj bo dovolj, včasih je treba verjeti na besedo.

Bližnje srečanje z Afganistanom

Na svilni poti sva z motorjem prevozila sedem mej med osmimi državami. Razen na prvi meji sva za prestope porabila več ur, da sva izpolnila vso potrebno dokumentacijo in opravila carinske preglede. Najzahtevnejšega carinskega pregleda sva bila deležna v Uzbekistanu, kjer so na seznamu prepovedanih uvoznih artiklov tudi vsakodnevne stvari. Na primer tabletke proti alergiji. Tako sem moral, ko sva Uzbekistan zapuščala, izprazniti vse kovčke, vse škatle, vse vreče in torbe, kar sva jih imela s seboj, da sta jih dva carinika temeljito pregledala. Vsako škatlico tabletk, ki sva jo imela s seboj, je vzel v roko in jo pregledal. Ko sva mislila, da je že konec, sta pripeljala še psa, ki je vse prevohal. Najtemeljitejši pregled, kar sva jih bila deležna v popotniški karieri. Našli in odvzeli nama niso ničesar, le pomahali so nama in naju spustili v Tadžikistan.

Majhna deželica (v primerjavi s sosedami) je ravno toliko odročna in divja, da je raj za motoriste in kolesarje, ki se radi podajamo v takšne kraje. Pamirska avtocesta je ena izmed najbolj znanih cest na svetu, ki vabijo entuziaste iz vsega sveta na preizkušanje lastnih zmogljivosti. Tako sva se tudi midva (predvsem jaz) čutila poklicane, da vidiva ali jo zmoreva.

Pamirske ceste sva se lotila v glavnem mestu, Dušanbe, kjer, razen okusnih šašlikov, nisva doživela ničesar omembe vrednega. Kot je v tej regiji navada, se je cesta kmalu zatem, ko sva zapustila območje bližine glavnega mesta, spremenila v kolovoz. Tako slab, luknjast in prašen, da sem resnično dvomil, da nama bo uspelo, če bo šlo tako naprej. Treba je vedeti, da je vodenje motorja z dvema potnikoma in polno prtljage po tako slabih cestah, dokaj naporno početje. Ne le zaradi samega manevriranja in izogibanja pastem, temveč tudi zaradi vročine in prahu. V motoristični opremi je pri hitrosti kakšnih 30 kilometrov na uro precej vroče, in ko zraven tega jahaš skozi oblake prahu, gostejše od megle, se pogosto vprašaš po smislu tega početja. »Prah in vročina! Crkujeva!« sem zapisal v dnevnik.

Pamirska cesta naju je vodila vzdolž reke, onkraj katere je Afganistan. srednja_azija_2017_045 Pet dni sva se vozila ob meji z Afganistanom, vesela, da sva na tej strani reke, saj je prašni kolovoz, v primerjavi s tem, kar je bilo videti onstran reke, videti kot avtocesta.

Seveda sva bila poplačana z razgledi, srednja_azija_2017_044
srednja_azija_2017_046
srednja_azija_2017_047 srednja_azija_2017_048 ki jih ni manjkalo. Prav ti razgledi in neskončna prostranstva so največji magnet, ki nezadržno privablja.

Obcestnih počivališč ni, zato se je treba zadovoljiti s tem, kar imaš s seboj. srednja_azija_2017_049

Motorist iz Koreje, ki sva ga srečala, nama je povedal, da je na tem delu poti v mehkem pesku večkrat padel. Kar glede na to, kako naložen motor ima, ni nenavadno. srednja_azija_2017_053

A kljub tem sem se čez ta mehki pesek raje zapeljal sam. srednja_azija_2017_050

Hrana je bila sicer precej borna, kar je jasno, saj v teh krajih težko kaj zraste. A sva se je privadila in sva bila po dolgi vožnji vesela vsakega toplega obroka. Četudi je bila to le redka juha in več dni star trd kruh. srednja_azija_2017_051

Ko sva zapustila bližino Afganistana, sva končno zapustila tudi obupno slabe ceste in se kot otroka razveselila asfalta. A še vedno sva bila sredi neokrnjene narave. To seveda obožujeva in se je nikakor ne moreva naveličati. Zato sva tudi, ko sva prenočila v mestu, namesto v hotelski sobi, spala v šotoru. Kljub nadmorski višini 3619 metrov! srednja_azija_2017_052