Po sledeh velikanov v Srednjo Azijo

Aleksander Veliki, Džingiskan, Timur, Lenin, Stalin in Marko Polo. Največja imena, ki so skozi znano zgodovino spreminjala regijo, ki ji danes pravimo Srednja Azija. Glede na to, da so to regijo osvajali, oblikovali in prepotovali takšni velikani, je nedvomno nekaj posebnega. S Sabrino si greva končno pogledati, kaj je tam tako zanimivega. Končno zato, ker naju regija bivše Sovjetske zveze do sedaj ni privlačila. No, če sem iskren, naju zapuščina Sovjetske zveze ne privlači niti danes. A glede na tisočletno zgodovino predvidevava, da je tam precej več, kot le sovjetska zapuščina, saj je sovjetski jarem trajal manj kot stoletje. Sploh pa so dežele, skozi katere tokrat potujeva, zgolj kulisa samega potovanja.

Osrednji del avanturističnega potovanja z motorjem skozi tako težko dostopne dežele je namreč drugje. V premagovanju ovir, reševanju zapletov in soočanju z vsem, kar ti v tako odročnem in človeku neprijaznem okolju pride naproti. Nekaj izkušenj s podobno regijo sicer imava z motorističnega potovanja po Kašmirju, kjer sva po komaj prevoznih cestah premagovala gorske prelaze čez 5.000 metrov. A domnevava, da se razen same pokrajine, Tadžikistan in Kirgizistan precej razlikujeta od Indije.

A to so le domneve in pričakovanja, o katerih tako nerad pišem. Pričakovanja so namreč boter nejevolje. Zato se s tem, kaj pričakovati v deželah, kamor se podajava, ne obremenjujeva vnaprej. Meni zadostuje, da o deželi, kamor potujem, preberem kakšno knjigo in se seznanim z njeno zgodovino ter se naučim nekaj pozdravnih fraz, saj te odprejo več vrat kot vse druge predhodne priprave. Kaj več pa pred samim potovanjem ne naredim. Seveda poskrbim za logistiko, za katero upam, da nisem spregledal česar, kar bi nama utegnilo na potovanju povzročati težave. Bomo videli.

Sploh pa je besedičenje pred samim potovanjem odveč. Najprej potovati, nato govoriti!

Z motorjem po svileni poti

Somi, somoni, sumi, tenge, rublji, grivne, forinti in evri! Osem denarnih valut, osem dežel, osem tisoč kilometrov, Suzuki, Sabrina in jaz.

Tako je, s Sabrino se odpravljava na motoristično pustolovščino v Azijo! Štartava doma in se z motorjem zapeljeva do Srednje Azije. Pot naju bo vodila čez Madžarsko, Ukrajino, Rusijo, Kazahstan, Uzbekistan, Tadžikistan, vse do Kirgizije oz. Kirgizistana. Na poti bova “oplazila” tudi Turkmenistan, Afganistan in Kitajsko ter se na nekaj sto kilometrov približala Kašmirju, ki sva ga predlani prevozila z Royal Enfieldom.

Za boljšo predstavo:

Odrineva čez deset dni, časa za potovanje pa imava en mesec. To je to!

Seveda bi se lahko na dolgo in široko razpisal o pripravah motorja, transporta, urejanju vizumov, cepljenj in drugih logističnih pripravah ter zapletih. Ali o vsem, kar naju morebiti čaka na tej pustolovščini, ki je na nek način zahtevnejša od moje lanske poti čez Afriko. A nekako so se letošnja potovanja, izleti in pustolovščine nagrmadili na kup, tako, da za obsežne priprave ter debate o tem, zakaj in kako, preprosto nisem namenil časa. V zadnjih šestih mesecih smo namreč mesec dni potovali po Indiji, se za prvomajske potepali po Siciliji, sledil je moj osemdnevni pohod čez Velebit in enotedenski oddih na morju. Pred vrati pa je že naslednja pustolovščina. Skratka, potujemo!

Z motorjem v Egipt

Od 54 afriških držav je bore malo takšnih, katerim sem se želel izogniti. Iz preprostega razloga, niso varne. Predvsem sever Afrike je arabska pomlad naredila tako rekoč neprevozen. Zato sem vrnitev domov načrtoval čez Savdsko Arabijo in Izrael. A po dveh zavrnitvah na Savsko-arabskih ambasadah sem obupal. Če sem želel Afriko prevoziti od pete do glave, mi ni preostalo drugega, kot da se podam v Egipt.

Kopenska meja med Sudanom in Egiptom že dolga leta slovi kot najtežja v Afriki. »Če ne boš plačal fikserju, ne boš prišel čez to mejo!« so me svarili redki in izkušeni popotniki, ki sem jih srečeval v Afriki. »Bom poskusil!« sem trmasto odgovarjal. Težave so se začele že na sudanski strani, ker me policist ni hotel spustiti naprej, ker nisem znal arabščine. »Arabic! Arabic!« je vpil vame. V takšnih situacijah ne preostane drugega, kot da počakaš, da se pojavi nekdo, ki je pripravljen pomagati. Na egiptovski strani je bila procedura uvoza motorja tako zahtevna, da je trajalo štiri ure, da sem obhodil vse uradnike in pridobil potrebne papirje. In je šlo. »Zakon, v Egiptu sem!« sem čestital samemu sebi. Menda tudi zato, da sem potlačil strah pred vsem, kar se v teh časih v Egiptu dogaja.

Ni trajalo dolgo, ko me je ustavila policijska kontrola. Vzeli so mi potni list in me pustili čakati. Oblečen v motoristična oblačila pod žgočim puščavskim soncem nisem zdržal dolgo in sem začel kazati nejevoljo. Kaj drugega ni šlo, saj nihče od petih policistov ni znal besedice angleščine. Ko mi je nek smrkavec s puško v policijski uniformi zabrusil: »Arabic!«, sem vedel, da me v Egiptu čakajo preizkušnje povsem novih razsežnosti. Podobnih kontrol in kontrol, kjer je bila tudi vojska z oklepniki, sem srečal še precej. Nekajkrat so mi vzeli potni list in telefonirali kaj vem komu, preden so mi ga vrnili, drugič pa so le zamahnili z roko. Nikjer se še zaradi prisotnosti policije in vojske nisem počutil tako ogroženega kot v Egiptu. Niti v Kolumbiji ali v Kašmirju! Tako so mi prišli čez glavo, da se nisem hotel pridružiti »varnemu« konvoju vozil na poti čez puščavo, ampak sem se peljal kar sam.

A vse slabo je za nekaj dobro, pravijo. Skorajda v popolni samoti sem si ogledal Abu Simbel, Luksor z dolino kraljev in piramide v Gizi. Imeti največja in najlepša čudesa starega sveta le zase je velik privilegij.
Deir el-Bahari, Egipt
osamljene piramide v Gizi
pogovor z domačinko

Zraven tega sem si za peščico dolarjev lahko privoščil hotele s petimi zvezdicami. Tako sem si v Luksorju delil cel luksuzni resort z menda petimi gosti. To je bil moj 60. dan v Afriki. osamljen v resortu v Luksorju
Egipt sem sicer želel prevoziti v čim krajšem času in po čim krajši poti, spet pa ne tako, da bi kar odbrzel mimo čudes sveta. Hotel sem videti tudi Rdeče morje in famozno Hurgado. Dan poprej sem rezerviral enega najdražjih resortov z največ zvezdicami v Hurgadi in se šel turista. Tistega s plastično zapestnico.

Na tem mestu sem imel Afrike dovolj, začelo se mi je muditi domov. Očitno je imela Afrike dovolj tudi Yamaha. Na zadnji etapi 17.430 kilometrov dolge poti je motor izgubil moč. Kljub polnemu plinu ga nisem spravil čez 100 na uro, poraba se je povečala iz 4 na 9 litrov. Do cilja pa sem imel še celih 700 kilometrov. Motor sem s svojim znanjem pregledal in poservisiral, a našel nisem ničesar. Seveda sem bil v skrbeh, saj je pot pred menoj vodila čez puščavo, kjer ni pametno obtičati. A je šlo. Počasi in z veliko porabo, a glavno da sem se peljal.

Znašel sem se v kaotičnem 20-milijonskem Kairu, vpričo katerega je drugih osem prestolnic, ki sem jih prevozil na poti čez Afriko, otroška igra. Sem pa imel sobo s pogledom na piramide v Gizi. Ko sem lastniku hotela rekel, da ne bom pustil motorja na cesti, je na stopnice, ki so vodile v hišo, vrgel nekaj blazin in z motorjem sem se zapeljal v dnevno sobo. Gost je kralj, še posebej, če je edini!

Zadnji dan poti čez Afriko sem urejal papirje za prevoz motorja in na koncu Yamaho pustil zdelano in umazano v kleti špediterja. Ni mi bilo prav, a to je bila edina pot domov. Šele ko sem uredil pot domov za motor, sem začel urejati pot domov zase. Pravzaprav sem jo »urejal« tako, da sem se brez letalske vozovnice zapeljal s taksijem na letališče, prepričan, da jo bom kupil tam. Ups! Na letališču letalskih vozovnic ne prodajajo. A živimo v časih, ko je telefon z dostopom do interneta izjemno orodje, s katerim se lahko izvlečeš iz še tako brezizhodne situacije. Po nekaj urah telefoniranja in brskanja sem tako uspel dobiti letalske vozovnice za domov. Sicer čez istanbulsko letališče, kjer je bil nekaj ur pred tem teroristični napad, a sem zaupal v teorijo, da strela ne udari dvakrat na isto mesto.

S tem sem zapustil dvanajsto afriško državo, Egipt in zaključil z dvomesečno motoristično pustolovščino čez Afriko od Capetowna do Kaira.

Tako kot danes zaključujem s pisanjem o Afriki. Seveda le do prihodnjega obiska črne celine.

Epilog

Nerazumljeni Sudan

Vračam se v Afriko (žal le po spominu)! Ostali sta mi namreč še dve izjemni deželi, ki sem ju obiskal na poti čez Afriko, o katerima bi želel nekaj povedati.

Nikoli si nisem mislil, da se bom podal v katero od dežel, ki so na tako slabem glasu kot Sudan. Celo tako daleč so zadeve zakomplicirane, da potem, ko enkrat obiščeš Sudan, več ne moreš preprosto v ZDA. V tem kontekstu sodi Sudan v isto kategorijo kot Irak, Iran in Sirija. Dežele, v katere se naj ne potuje. A ker se skušam ne spuščati v politiko in ostati kot popotnik neprizadet zaradi morebitnih političnih zapletov (seveda, koliko je to pač mogoče), si s tem nisem belil glave. Če so mi izdali turistični vizum, že ne more biti tako hudo, sem razmišljal. Sploh pa sem moral čez Sudan, če sem hotel zaključiti pot čez Afriko in priti domov.

Po formalnostih na meji, ki so v Afriki zmeraj nepredvidljive, sem se znašel v enajsti deželi na poti čez Afriko. Občutek, ko ti uspe zapusti eno deželo in vstopiti v drugo, je fenomenalen. Počutiš se, kot da si premagal najtežje birokratske ovire, kar se tiče obiska dežele. Čemur pričajo nešteta pričevanja popotnikov, ki niso imeli te sreče. Govorim seveda o prečkanju kopenskih meja z lastnim vozilom. Skratka, ko stopiš na tla še neosvojene in težko dostopne dežele, občutiš, da ti to, kar pravkar počneš, gre od rok.

Prvič na poti sem srečal dva motorista, s katerima smo se dogovorili, da ostanemo skupaj. Predvsem zaradi boljšega občutka, saj smo vsi imeli namen spati na divje v puščavi. Predsodkov o nevarnostih, ki prežijo nate v Sudanu, pač ne moreš povsem ignorirati. Zato smo bili veseli, da smo se Avstralec, Kitajka in Slovenec našli v Sudanu in »pazili« drug na drugega. In res, v troje je bilo preprosteje prepričati policijske in vojaške kontrole, da smo le popotniki. Ne eni od kontrol mi je policist z glave snel očala in si jih nadel. »Na meni so lepša!« se je režal in ni kazal namena, da mi jih vrne. Pa je moj novi avstralski prijatelj stopil z motorja do policista, mu snel moja očala, jih nadel meni in se zasmejal: »Neeee, njemu lepše sedijo!« Vsi skupaj smo se sicer zarežali, a bilo je jasno, da smo na tankem letu. Bilo je kot v napeti sceni iz filma. Hitro smo pohodili plin in odbrzeli naprej.

Prenočili smo na prostem, sami trije sredi ničesar, v puščavi. Izjemna izkušnja. A ko smo to ponovili nekaj dni kasneje in nekaj sto kilometrov severneje, smo ugotovili, da spanje v šotoru, ko se temperature spustijo na 40 stopinj, ni mogoče. Jaz sem sprva še poskušal, a po petih minutah sem bil premočen, zato sem se raje pridružil njima, ki sta ležala na betonski strehi. Spanja je bilo pri takšnih temperaturah bore malo.

Za prenočevanje smo izbrali mistične piramide Meroe:
Sudan, piramide Meroe
Sudan, piramide Meroe
Sudan, piramide Meroe

Do tukaj mi je vreme na poti čez Afriko dobro služilo, saj so bile temperature idealne, padavin pa skoraj nič. Šele v Etiopiji, kjer sem večino poti prevozil na višinah čez dva in tri tisoč metrov, me je konkretneje zazeblo in namočilo. A proti peklu, ki me je čakal v Sudanu, sta dež in mraz otroška igra. Sredi junija v saharski Afriki pač ne more biti drugače.

Po neprespani noči sem se poslovil od sopotnikov in pred sončnim vzhodom, da bi se izognil najhujši vročini, odbrzel naprej. Na prvi bencinski črpalki sem hotel kupiti vodo, a so bili vsi hladilniki zaklenjeni. Ramadan! Tega v Sudanu jemljejo skrajno resno; od zore do mraka brez hrane, pijače in še marsičesa. A dobri ljudje so me napotili v skrito trgovinico, kjer sem lahko kupil vodo, brez katere v takšnih razmerah resnično ni mogoče preživeti.

Vozil sem do poldneva, nato pa se ustavil in sklenil počakati do večera, da lahko nadaljujem. A ko sem se v najhujši vročini dneva znašel v nekem mestecu, so mi bila vsa vrata zaprta. Le nek mladenič, po rodu Etiopijec, me je sprejel v zaprt hotel, da sem lahko v senci čakal, da vročina mine. Mladenič mi je med drugim zaupal, da v štirih letih, odkar je tukaj, še ni deževalo. A po nekaj urah sem imel čakanja dovolj in se ob treh popoldan odpravil naprej. Največja napaka, kar sem jih naredil na poti čez Afriko! Pred menoj je bilo 200 kilometrov puščave do naslednjega kraja, jaz pa sam na motorju skozi pekel. Še avtov ni bilo, lokalci že vedo, zakaj. Bilo je čez 50 stopinj Celzija v senci, kaj šele na soncu, ki je sijalo s polno močjo. Vozil sem z zaprto čelado, v zaprti jakni in rokavicah, kar me je ščitilo pred zrakom, ki je bil tako vroč, kot bi vozil skozi krušno peč. Voda, ki sem jo vozil v plastenkah, je bila prevroča, da bi jo pil. Tako, kot sem bil zaskrbljen na tem delu poti, nisem bil še nikjer. A na srečo sem etapo prevozil brez težav in prispel do civilizacije. Bil sem tako zdelan, da sem se odločil, da naslednji dan ne grem nikamor. Cel dan sem počival v klimatizirani sobi, ven sem šel šele pred sončnim zahodom, ko je oživela tržnica, da sem si kupil večerjo. “V takšnih razmerah več ne vozim!” sem rekel sam pri sebi, vedoč, da bom že v naslednji deželi, Egiptu, moral požreti te besede.

Sudanci in Nubijci so zanimivi ljudje, a žal se kriza, ki jo doživlja dežela, vidi na vsakem koraku. Zraven tega živijo v eni najneprijaznejših pokrajin na svetu. Niti predstavljati si ne moremo, kako jim je. Tako so do tujcev upravičeno zadržani, a ko je led prebit, so izjemno ustrežljivi. Seveda le moški, v Sudanu niti z eno žensko nisem spregovoril (razen s Kitajko).
Sudan
Sudan
Nubijec

Kako zelo drugačni so od sosedov, sem spoznal šele, ko sem imel prvi stik z Egipčani.

Najlepše vode južno od Kolpe

Ta vikend so se zadeve končno uspele postaviti na prava mesta in sva ga s Sabrino izkoristila kot se spodobi. Usedla sva se na motor in se brez konkretnih načrtov ali itinerarja zapodila proti Bosni in Hercegovini. Začela sva z Banja Luko, kjer sva se znašla na maturantski dan, zaradi katerega se je v centru trlo na stotine maturantov. Pozornost (predvsem tistih z objektivi) so vzbujala svečano oblečena dekleta v dvajset centimetrskih petah. A naju je bolj pritegnila lepota reke Vrbas, ob kateri sva šotorila prvo noč. Ob reki Vrbas
Vrbas

Očitno naju je spanje ob reki napolnilo z neko neustavljivo privlačnostjo voda, ki naju je spremljala vse štiri dni. Tako sva naslednji dan nadaljevala ob Neretvi.
Neretva
Neretva

Mislila sva, da so poti do Boračkega jezera Boračko jezero
zakotne, dokler se nisva podala na Zelengoro. Zelengora

Cest je že zdavnaj zmanjkalo (niti na topografski karti jih ni), ko sva še kar rinila in rinila, dokler je šlo. Nato sva odkrila raj!
Zelengora
Zelengora
Zelengora Le enkrat samkrat mi je Sabrina dovolila zapeljati s poti na travo. Moral sem poskusiti, ob takšnih razgledih sem ob pamet!

Sledila je noč v šotoru ob Sutjeski, še eni krasni reki tam daleč, v krajih, ki so jih vsi (razen zgodovinarjev) pozabili.
Sutjeska
Sutjeska

Nadaljevala sva mimo jezera Klinje, Klinje
obiskala izvir Bune izvir Bune
in zaključila s selfijem ob Neretvi. Neretva

A ker za nas ni potepa ali izleta po Balkanu brez morja, sva se četrti dan podala v Dalmacijo in severneje vzdolž čudovite jadranske obale. Seveda sva se tudi okopala v morju, nato pa naju je zadnji dan na poti domov opral še dež. Tako, da sva opravila tako rekoč z vsemi vodami, kar jih je.

Fantastičen izlet, s katerim sva si znova dokazala, kako blizu in preprosto dostopne so nam najlepše naravne lepote tega sveta.

Nepričakovane razmere v Afriki

Na daljših potovanjih po eksotičnih deželah je nemogoče biti pripravljen na vse, kar se ti utegne pripetiti. Nemogoče se je pripraviti vnaprej in nemogoče je biti pripravljen tam. Bolj kot je okolje, kamor se podajamo, drugačno od domačega in težje kot so tamkajšnje razmere, večja je verjetnost, da se nam pripeti kaj nepričakovanega. Seveda ne gre nujno za slabe stvari, tudi dobre in lepe dogodivščine so lahko nepričakovane, pravzaprav zaželene. Je dogodivščina, ki je vnaprej do potankosti načrtovana in se odvija natanko po načrtu sploh dogodivščina? Ne bi rekel. To sem že omenil, a še danes o tem razmišljam in se o tem pogovarjam. Načrtovanje in priprave na potovanja so pač nekaj, o čemer se ljudje, preden odpotujemo v neznano, radi pogovarjamo z nekom, ki je tam že bil. Seveda bi bili vsi radi pripravljeni na to, kar nas na neznanem terenu v daljni deželi utegne pričakati. A negotovosti in možnih situacij, ki nas na potovanjih čakajo in bi nam utegnile popestriti ali prekrižati pot, je preprosto preveč. Z njimi se v resnici soočimo šele tam, tako da nam še tako skrbno načrtovanje ni v veliko pomoč. Seveda pride prav, če imamo s seboj zdravila, rezervne dela ali če obvladamo prvo pomoč, a nekje je treba potegniti črto in pustiti prostor za nepredvidljive situacije.

Afriko sem skrbno načrtoval, a sem se vsak dan znašel v več nepričakovanih, kot pričakovanih situacijah. Na primer, preden sem se odpravil v Afriko, me nihče ni opozoril na živali. Ne mislim na slone, žirafe, zebre in druge divje afriške živali, teh sem se seveda veselil, ko sem jih srečal. V mislih imam domače živali, ki vladajo tamkajšnjim cestam. Osli, koze, krave, ki se sprehajajo po cestah, kot da so tam doma, so me dnevno ogrožale. Bolj sproščeno sem lahko vozil le v redkih deželah, kjer so bile te živali, ko so se pasle ob cesti, privezane. največja afriška grožnja za motorista

Se je povprečnemu slovenskemu pešcu mogoče vnaprej pripraviti na prečkanje ceste v Hanoju? Ni. Tako kot se povprečni slovenski motorist ne more pripraviti na razmere, ki ga čakajo v Afriki. Edino oz. ključno pravilo na cestah izven »urejenega sveta« je, izogniti se vsem oviram na cesti. Izogniti se luknjam, blatu, prepadom, norim voznikom, obcestnim roparjem in tudi policijskim kontrolam, zahteva nenehno pozornost. V Ugandi sem se med prehitevanjem kombija, natrpanega s potniki za las izognil bruhanju. Ne lastnemu, tujemu! Ravno sem bil vštric s kombijem, ko je skozi okno pokukala glava ženske, ki je v curku praznila vsebino želodca. Če bi bil par sekund počasnejši… Na račun višje hitrosti sem se izognil tudi policijski kontroli. Na odprti cesti sem ga šibal čez 100, ko je na cestišče stopil policist z iztegnjenim loparjem. Prepozno, da bi lahko hitro in varno ustavil. Opazil sem le, da sta bila z njim še dva policista, ki sta sedela v vozilu z mitraljezom na strehi. V takšnih situacijah odločajo delčki sekunde in jaz sem se takrat odločil, da se ne ustavim. Privil sem gas in oddirjal naprej. Še dolgo sem gledal v vzvratno ogledalo, kdaj bodo pridirjali za menoj, a jih ni bilo. To sem si upal v Ugandi, v Sudanu in Egiptu na kaj takšnega nisem niti pomislil. Za vožnjo skozi gladke puščavske asfaltne ceste namreč ni bila potrebna zbranost, tam so bile grožnje na povsem drugem nivoju.
samota v sudanski puščavi samota v sudanski puščavi

Kar se same vožnje tiče, je bil en največjih izzivov, s katerim sem se v Afriki soočil, prebijanje skoz jutranjo prometno konico v Nairobiju. Pravijo, da je Nairobi morning rush hour največji prometni zamašek v Afriki. Jasno, da sem ga moral doživeti.

S to objavo za nekaj mesecev zaključujem pisanje o Afriki. Odpravljamo se na ¾ družinsko potovanje. Končno!

Med prijatelji v Ugandi

V Ugandi sem prvič na pozdrav, »Hi, how are you?« dobil negativen odgovor. Pozdravil sem varnostnika pred bankomatom in mi je odgovoril: »Not well!« Kar me je seveda začudilo, saj sem bil vajen pozitivnih odzivov na ta vljudnostni pozdrav. Zanimalo me je, kaj je narobe in sem ga vprašal, kako to, da ni v redu. »I am hungry!« je odvrnil. To, da je s puško oborožen odrasel moški, varnostnik pred banko, lačen, ne more biti dobro, sem pomislil. Ne da bi se česarkoli bal, zdi se mi narobe, da je lačen nekdo, ki opravlja delo v instituciji, ki ji denarja najbrž ne primanjkuje. Sem se pošalil in mu rekel, da to, da dela v banki in nima denarja ne gre skupaj, pa je odvrnil, da je denar znotraj banke, ne zunaj, tam kjer je on. Revež se mi je kar zasmilil. A prigrizka, ki bi mu ga lahko ponudil, žal nisem imel pri sebi. Tako daleč, da bi varnostniku pred banko dajal denar, pa še nisem. Zato sem mu lahko potem, ko sem iz bankomata dvignil zanj najbrž vrtoglavo visoko vsoto, naklonil le pogled in se odpeljal.

V Afriki sem hitro ugotovil, da moram biti pri tem, kje jem, previden. Ko sem se ustavil kje ob cesti, da bi kaj pomalical, nisem bil dolgo sam. Če je šel kdo mimo, se je ob meni ustavil in mi dal vedeti, da je lačen. Sem pač podelil z njim, če sem lahko. Včasih so od mene hrano kar zahtevali. Drugič pa sem jim želel kaj podariti, pa so, ko sem ob kom ustavil, od mene bežali. Na neki bencinski črpalki, kjer za pojest ni bilo ničesar drugega kot roza jogurt, sem pač kupil roza jogurt. A bil je tako umetnega in neprijetnega okusa, da ga nisem mogel spravit po grlu. V Afriki se hrana seveda na meče proč, zato sem ga želel nekomu pokloniti, a vedno, ko sem ustavil ob dečkih, ki so posedali ob cesti, so pobegnili.

Gorata in vlažna osrednja Afrika je idealna za gojenje čajevca. Skozi plantaže sem prevozil precej kilometrov, a do tega, da bi lahko čaj poskusil, nisem uspel priti. Srečal sem sicer nabiralke čaja in se peljal mimo tovarn, kjer so čaj predelovali, a lokala, kjer bi čaj lahko poskusil, ni bilo. Šele v Ugandi mi je uspelo biti ob pravem času na pravem mestu. Bilo je na posestvu tovarne čaja v regiji Igara. Končno prava afriška čajnica. Na pultu so bile velike termos steklenice s tako črnim čajem, kot ga še nisem videl. Opazoval sem, kako so si ga možje pripravljali: v skodelice so si nalili za dober centimeter gostega črnega čaja in ga prelili z vodo ali mlekom. K pultu sem pristopil tudi sam in si naredil čaj po njihovem vzoru. Nakar so me povabili, da prisedem k veliki mizi, kjer je sedel ducat mož v delovnih haljah. Pili so čaj in klepetali. Nato so se začela vprašanja; od kod sem, od kod prihajam, kam grem, zakaj to počnem in tako naprej. Seveda so se čudili temu, kaj sem imel za povedati, saj sami še niso pokukali onkraj meja svoje dežele ali celo regije. Možje so bili veliki in temni kot noč, z gromkimi glasovi, a tako srčni in nasmejani, da sem se med njimi počutil kot med najboljšimi prijatelji.

To, da te domačini kot popolnega tujca, od katerih se razlikuješ prav v vsem, razen v temeljnih človeških lastnostih, sprejmejo medse in se s teboj sproščeno pogovarjajo, je zame ena največjih nagrad, kar jih dajejo potovanja.
ekvator sem prevozil trikrat

Nazaj v Ruando

Afriko si napačno predstavljamo kot zeleno celino. No, vsaj jaz sem si jo tako predstavljal. A že pogled na satelitski posnetek črne celine razkrije, da je Afrika v resnici bolj rjavkaste kot zelene barve. Zeleni pas je le ob ekvatorju oz. ob porečju reke Kongo v centralni Afriki. Tej regiji sem se najbolj približal v Ruandi. Prišel sem celo do meje z veličastnim Kongom, a mi tokrat ni bilo dano, da ga obiščem. Sem pa imel stik z otroci Konga. Tam nekje bogu za hrbtom v južni Ruandi sem se ustavil v manjši vasi, ko sem zagledal nogometno igrišče polno otrok. Prizor več sto bosonogih kratkohlačnikov je bil edinstven, ki sem mu bil priča v Afriki. Ustavil sem ob robu ceste, a še preden mi je uspelo izvleči telefon, da bi jih fotografiral, so me opazili in navalili name. Okrog mene se jih je nabralo toliko, da sploh nisem več videl ven iz gruče. Z besedami se žal nismo znali sporazumeti, smo se pa odlično razumeli z nasmeški. A ni dolgo trajalo, saj so za otroci pritekli učitelji ali vzgojitelji, morda celo pazniki, ki so začeli otroke preganjati s šibami. Otroci so bili begunci iz nemirnega Konga.

Ekvatorialna Afrika je sicer zelena, ni pa v celoti prikrita z džunglo, temveč jo je treba najti. Džunglo seveda, če jo iščeš. In jaz sem jo iskal, saj jo obožujem. Ob več priložnostih smo se potikali po džunglah Azije in Amerike, saj gre za prav poseben ekosistem, ki mu ni para. Vročina, visoka vlažnost, komaj prehodna goščava in nešteto zvokov, skratka raj na zemlji. Da sem to našel v Ruandi, sem se moral zapeljati do narodnega parka Nyungwe. 500 odtenkov zelene! ruandska džungla ruandska džungla

Tam, kjer so džunglo izsekali, so zasadili čaj. Nizki zeleni grmički čaja, do koder seže pogled. Prizori, ki se jih ne morem nagledati, kljub temu, da sem jim bil priča že tolikokrat, da niti več ne vem kje vse. čajne plantaže brez meja ruandski razgledi
Kot sem že omenil, je Ruanda bolj razvita od sosednjih držav, zato sem se moral, da sem našel še eno afriško posebnost, pošteno potruditi. Rdečkaste blatne kolovoze, ki vodijo skozi zeleno pokrajino, namreč. Da je Yamaha narejena za brezpotja sem vedel, nisem pa bil prepričan, če sem tudi jaz. Kmalu se je izkazalo, da nama gre odlično. Celo bolje, kot sem pričakoval. Sicer sva se občasno v blatu povaljala, a nikoli tako hudo, da se ne bi pobrala.

Tako je izgledala Yamaha po valjanju v blatu, sebe nisem fotografiral… valjanje v blatu

Na srečo je v tistih krajih vode in pridnih rok, ki so pripravljene pomagati, na pretek. pranje motorja

Z vožnjo po teh odročnih goratih krajih po blatnih kolovozih sem si pridelal precej garanja. Ceste (če jih sploh lahko tako imenujem) so namreč v takšnem stanju, da sem za 80 kilometrov porabil več kot 4 ure. A bilo je vredno. Zaradi doživetja, prizorov in pogledov domačinov, ki so strmeli vame, kot da sem padel z neba. otroci ne delajo v tovarnah, ampak doma otroci Ruande

Ker je Ruanda le malce večja od Slovenije, sem jo v treh dneh prevozil po dolgem in počez. Kar žal mi je bilo, da je tako majhna in da jo moram že zapustiti. Na poti čez Afriko sem bil omejen s časom, zato sem moral naprej. A od Ruande se nisem poslovil z zbogom, temveč z nasvidenje. Le Sabrino še navdušim.

Brezdomec v Afriki

Po treh tednih v šotoru sem moral prespati v hotelu. Bilo je v Tanzaniji, v kraju Sumbawanga. Eno uro sem se vozil naokrog in iskal primerno mesto, kjer bi postavil šotor, a nisem našel ničesar primernega. Na koncu sem se vdal in izbral sobo v nekem cerkvenem konferenčnem centru. Kaj drugega ni bilo na voljo. Moram poudariti, da mi je to, da ne bom spal v šotoru, ampak v hotelu, težko padlo. Spanje pod zvezdami, v šotoru je tudi del rutine, ki mi je na poti čez Afriko toliko pomenila. A ko ne gre, pač ne gre. Z motorja sem snel vse torbe, jih odnesel v sobo in si naredil tabor kar v sobi. Gorilnik sem postavil na mizo in si kuhal. Tudi na posteljo sem se ulegel in zaspal v spalni vreči. Stvar navade pač.

Spanje v šotoru sem nadaljeval tudi v naslednji deželici, ki ji pravijo afriška Švica. Nisem prepričan, če zaradi tega, ker je vsa gričevnata ali ker je (v primerjavi s sosedami) tako bogata. afriška Švica afriška Švica

Zdelo se mi je, da sem za trenutek zapustil Afriko in se znašel nekje drugje. Ob cestah so pločniki, na cestah ni lukenj, omejitve hitrosti skozi naselje so 40 kilometrov na uro in vsaj šest radarskih kontrol je ciljalo name na 150 kilometrski poti do prestolnice. Drugi svet. V prestolnici Ruande sem obiskal turistično-informacijski center in se tam zadržal tri ure! A ne zaradi informacij, ampak zato, ker je bil to po enem mesecu prašne in divje Afrike prvi sodobno opremljen, čist, klimatiziran in udoben prostor, kamor sem se usedel in sem imel mir. Nepopisen užitek je najti zatočišče v daljnem svetu. Tam se znova spomniš od kod prihajaš, se resetiraš in se prerojen vrneš na ulico. Strehe nad glavo namreč nimaš. Si brezdomec s šotorom.

V Ruandi sem spal le trikrat in to vedno na dvorišču hotela. A v »Švici« to ne pomeni prašnega parkirišča, temveč na kratko pristriženo zeleno travico. Še gugalnico sem dobil. šotorjenje po ruandsko

Ko sem se z gugalnice ozrl navzgor, sem se zasmejal do ušes, saj sem šotoril pod avokadovcem, s katerega so viseli sadeži velikosti rokometne žoge. avokado v izobilju

Morda sedaj kdo lažje razume, zakaj pravim, da spanja v šotoru ne bi menjal za sobo v hotelu s petim zvezdicami. Kljub temu, da me je v Ruandi vsako noč krepko namočilo, saj je lilo kot iz škafa. Seveda ima spanje v šotoru sredi močnega naliva poseben čar le, če ti uspe ostati suh. Mene je prvo noč zalilo, saj dežja nisem pričakoval in sem šotor postavil za suho noč. Se pravi, da ga nisem pritrdil z dovolj klini in vrvicami ter ga nisem napel. Ko se je začel ulivati močan dež, je voda pritekla v šotor. Kaj sem hotel drugega, kot da skušam rešiti, kar se da. Sredi noči sem čepel v šotoru, ki ga je zalivala voda in nase vlekel dežni kombinezon in čelado. Stopil sem na dež in se lotil pritrjevanja klinov, vrvic ter napenjanja platna. Zalivanje šotora sem ustavil, a moja »postelja« je bila že mokra. Tudi za to sem imel rešitev. Med vso odvečno prtljago, ki sem jo tovoril s seboj, sem imel tudi veliko nepremočljivo platno. Tako sem se zavlekel v spalno vrečo, se kot sarma zavil v platno in na mokrih tleh šotora zaspal kot dojenček.

Policijske zadeve po tanzanijsko

Verjeli ali ne, Afrika je ogromna. Tako je velika, da je preprosto ne gre stisniti in strpati v nekaj kratkih objav. Pravzaprav bi lahko o poti čez Afriko napisal knjigo, a ker sem tam prebil premalo časa, ni prišlo do metamorfoze, potrebne za pisanje knjige. Zato zapiske iz afriške poti objavljam na teh straneh. A to počnem že štiri mesece in sem šele na polovici poti, v Tanzaniji. Sicer bi lahko pisanje pospešil in o vsaki državi napisal le nekaj stavkov, a to nekako ni moj način. Seveda bi bilo najlepše, če bi, ko to pišem, bil še vedno nekje v Afriki in bi objave nastajale sproti, a to je nerealno. Zato nadaljujem z objavami v ustaljenem ritmu, če pa nas vmes odnese na kakšno potovanje, se bomo pač javljali od tam, afriški vtisi bodo pa počakali.

Ena izmed ključnih zadev pri načinu potovanja čez Afriko, ki sem ga izbral, je bila, da sem bil samozadosten. To pomeni, da sem imel s seboj vse, kar sem potreboval glede prehranjevanja, spanja in prevoza. Šotor, spalna vreča, gorilnik, rezervno gorivo, orodje, oblačila, posoda za kuhanje, hrana, voda, oblačila, vreča zdravil, polno orodja za vse mogoče primere in še marsikaj. Vse to je šlo z menoj vred na motor. Sicer na potovanja vzamem zelo malo prtljage, a tokrat ni šlo. Preprosto zaradi tega, ker je potovati sam po odročnih afriških poteh varneje, če imaš s seboj reči, ki so v primeru težav življenjskega pomena. Že tako je bil to, da sem šel z motorjem sam čez Afriko, dovolj velik izziv, da bi zraven tega potoval brez esencialnih potrebščin, bi bilo že neumno. (O tem, kar je za nekoga izziv, za drugega pa neumnost, nima smisla razpravljati.) Ker je nemogoče vedeti, kaj vse je potrebno za takšno pot, sem vzel le to, kar sem mislil, da bi mi utegnilo priti prav. Še dobro, da sem bil omejen s prostornino prtljage, saj je spisek potrebščin za vse, kar se ti na potovanju čez Afriko utegne pripetiti, lahko neskončen. Čeprav to, da bi se ukvarjal s tem, kaj vse se mi utegne pripetiti, ni moj način. Jasno, saj če bi bil, o solo podvigu čez Afriko ne bi niti razmišljal. Tako sem od polne vreče vseh mogočih zdravil porabil le škatlico tabletk, ostalo pa sem tovoril s seboj brez potrebe. Podobno velja za orodje, ki sem ga imel za cel kovček, uporabil pa sem le nekaj kosov, ki sem jih potreboval za menjavo gume. Po drugi strani pa s seboj nisem imel rezervnih gum, kar bi mi lahko v primeru konkretne poškodbe gume povzročilo precejšne težave. A tako pač gre, ko se odpravljaš v neznano; nekaj vzameš, drugega ne in upaš na to, da se ti ne pripeti ravno tisto, za kar nimaš rešitve.

Skratka, Yamaho sem natovoril s tremi kovčki in s štirimi torbami. Ko sem se nanjo usedel še sam, je neka tehtnica, čez katero sem zapeljal, pokazala čez 400 kilogramov! afrika_084
Tako sem bil na brezpotjih sicer okoren, a sem se navadil in je šlo. Le tu in tam pri nižji hitrosti sem kdaj izgubil ravnotežje in ko se je motor dovolj nagnil, da ga več nisem mogel zadržati, se je zgodilo neizogibno, telebnila sva na stran kot v risanki. Yamaha, odlična kot je bila, mi je nudila tako popolno zaščito, da se pri teh padcih niti enkrat nisem poškodoval.

Bilo je na prašnem kolovozu na eni izmed policijskih kontrol v Tanzaniji. Ko sem pripeljal do rampe, sem videl policista v uniformi sedeti ob neki baraki. Pogledal sem ga, če me bo ustavil ali mi pomahal, naj peljem naprej. Ničesar ni dal od sebe, zato sem ustavil. A ker so bila tla neravna in spolzka, mi je zdrsnilo, motor se je nagnil in … obležala sva v prahu. Ko sem dvignil pogled, sem videl prizor, ki ga imam še danes jasno pred očmi; policist je sedel na plastičnem stolu s prekrižanimi rokami in se tako močno krohotal, da so mu roke poskakovale na okroglem trebuhu, čez katerega je bila srajca tako napeta, da je skozi razporke med gumbi, ki so bili tik pred tem, da odletijo, bleščala bela majica.

V tistem trenutku sem bil besen za znoret! Zaradi tega, ker se mi je tako režal, ne zaradi nerodnega padca. Pomahal sem nekim fantom, ki so prizor spremljali od daleč, da so mi pomagali dvigniti motor, sedel nanj in se odpeljal, ne da bi se ozrl proti krohotajočemu se policistu. Jeza me je seveda takoj minila, saj sem razumel, kako zabavna je morala biti moja nerodnost za opazovalca. Na njegovem mestu bi se najbrž tudi jaz režal do ušes (z manj napeto srajco, seveda).