Bližnje srečanje z Afganistanom

Na svilni poti sva z motorjem prevozila sedem mej med osmimi državami. Razen na prvi meji sva za prestope porabila več ur, da sva izpolnila vso potrebno dokumentacijo in opravila carinske preglede. Najzahtevnejšega carinskega pregleda sva bila deležna v Uzbekistanu, kjer so na seznamu prepovedanih uvoznih artiklov tudi vsakodnevne stvari. Na primer tabletke proti alergiji. Tako sem moral, ko sva Uzbekistan zapuščala, izprazniti vse kovčke, vse škatle, vse vreče in torbe, kar sva jih imela s seboj, da sta jih dva carinika temeljito pregledala. Vsako škatlico tabletk, ki sva jo imela s seboj, je vzel v roko in jo pregledal. Ko sva mislila, da je že konec, sta pripeljala še psa, ki je vse prevohal. Najtemeljitejši pregled, kar sva jih bila deležna v popotniški karieri. Našli in odvzeli nama niso ničesar, le pomahali so nama in naju spustili v Tadžikistan.

Majhna deželica (v primerjavi s sosedami) je ravno toliko odročna in divja, da je raj za motoriste in kolesarje, ki se radi podajamo v takšne kraje. Pamirska avtocesta je ena izmed najbolj znanih cest na svetu, ki vabijo entuziaste iz vsega sveta na preizkušanje lastnih zmogljivosti. Tako sva se tudi midva (predvsem jaz) čutila poklicane, da vidiva ali jo zmoreva.

Pamirske ceste sva se lotila v glavnem mestu, Dušanbe, kjer, razen okusnih šašlikov, nisva doživela ničesar omembe vrednega. Kot je v tej regiji navada, se je cesta kmalu zatem, ko sva zapustila območje bližine glavnega mesta, spremenila v kolovoz. Tako slab, luknjast in prašen, da sem resnično dvomil, da nama bo uspelo, če bo šlo tako naprej. Treba je vedeti, da je vodenje motorja z dvema potnikoma in polno prtljage po tako slabih cestah, dokaj naporno početje. Ne le zaradi samega manevriranja in izogibanja pastem, temveč tudi zaradi vročine in prahu. V motoristični opremi je pri hitrosti kakšnih 30 kilometrov na uro precej vroče, in ko zraven tega jahaš skozi oblake prahu, gostejše od megle, se pogosto vprašaš po smislu tega početja. »Prah in vročina! Crkujeva!« sem zapisal v dnevnik.

Pamirska cesta naju je vodila vzdolž reke, onkraj katere je Afganistan. srednja_azija_2017_045 Pet dni sva se vozila ob meji z Afganistanom, vesela, da sva na tej strani reke, saj je prašni kolovoz, v primerjavi s tem, kar je bilo videti onstran reke, videti kot avtocesta.

Seveda sva bila poplačana z razgledi, srednja_azija_2017_044
srednja_azija_2017_046
srednja_azija_2017_047 srednja_azija_2017_048 ki jih ni manjkalo. Prav ti razgledi in neskončna prostranstva so največji magnet, ki nezadržno privablja.

Obcestnih počivališč ni, zato se je treba zadovoljiti s tem, kar imaš s seboj. srednja_azija_2017_049

Motorist iz Koreje, ki sva ga srečala, nama je povedal, da je na tem delu poti v mehkem pesku večkrat padel. Kar glede na to, kako naložen motor ima, ni nenavadno. srednja_azija_2017_053

A kljub tem sem se čez ta mehki pesek raje zapeljal sam. srednja_azija_2017_050

Hrana je bila sicer precej borna, kar je jasno, saj v teh krajih težko kaj zraste. A sva se je privadila in sva bila po dolgi vožnji vesela vsakega toplega obroka. Četudi je bila to le redka juha in več dni star trd kruh. srednja_azija_2017_051

Ko sva zapustila bližino Afganistana, sva končno zapustila tudi obupno slabe ceste in se kot otroka razveselila asfalta. A še vedno sva bila sredi neokrnjene narave. To seveda obožujeva in se je nikakor ne moreva naveličati. Zato sva tudi, ko sva prenočila v mestu, namesto v hotelski sobi, spala v šotoru. Kljub nadmorski višini 3619 metrov! srednja_azija_2017_052

Samarkand ni pol sveta

Štirinajsti dan potovanja sva po prevoženih 5726 kilometrih končno prispela do opevanega Samarkanda. Kar je dokaj hitro v primerjavi s karavanami, ki so po bolj ali manj isti poti potovale mesece in mesece, da so iz eksotičnih dežel v Evropo pripeljale raznovrstno blago. No, midva razen radovednosti v Samarkand nisva pripeljala ničesar. Seveda sva prinesla tudi denar, brez tega ne gre niti v Uzbekistanu. Pravzaprav še najmanj v Uzbekistanu, kjer imajo radi velike količine denarja.

Kmalu po prestopu meje sva se sredi ničesar zaustavila, da sem iz plastenk prelil bencin v rezervoar. Ni minilo nekaj minut, ko se je ob nama zaustavila Lada iz osemdesetih let prejšnjega tisočletja, iz katere je izstopil možakar in naju pozdravil z: »Dollar, Dollar!« Seveda, dolarje imava in potrebujeva Uzbekistanske Some! Opravila sva prvo menjavo na črno, kot se za te kraje spodobi, saj je na črnem trgu menjalni tečaj več kot dvakrat višji od uradnega. Pri tem je bilo najbolj zabavno, da sva za 80 dolarjev dobila tako zajeten šop denarja, da sva ga morala spraviti v vrečko. srednjaazija2017_031

Tudi prodajalka perila na tržnici je milijonarka. srednjaazija2017_032

Tržnico sva obiskala v Khivi, majhnem, a izjemno avtentičnem mestecu, polnem minaretov, palač mošej in drugih dokazov, ki pričajo o bogati zgodovini teh krajev. srednjaazija2017_033 srednjaazija2017_035 srednjaazija2017_034

Motor sva parkirala kar v avli hotela, kamor nama je lastnik prijazno dostavil bencin. Seveda na črno, saj ga drugače ni mogoče dobiti. srednjaazija2017_037

Veličastnega Samarkanda ne bi imelo smisla opevati, prav tako kot ne bi bilo fer o njem izražati lastnega (najinega) mnenja. Pravzaprav je najbolje, da ostane pri fotografijah, saj pravijo, da povedo več kot tisoč besed.

Mošeja Bibi-Khanim. srednjaazija2017_038
Registan. srednjaazija2017_042
Mavzolej Gur-e Amir. srednjaazija2017_043
Nekropola Shah-i-Zinda. srednjaazija2017_041 srednjaazija2017_040 srednjaazija2017_039

Lepe zgradbe na pogled od zunaj, ni kaj. A vročina nama je tukaj že tako presedala, da naju ni nič kaj navduševalo. Pri temperaturah okrog 40 stopinj Celzija je pač težko ohraniti trezno glavo in se, razen nad počitkom v senci, navduševati nad čemerkoli. No, za hip sva se navdušila nad kučmami, ko sva jih preizkušala, če so res uporabne v poletni vročini. srednjaazija2017_036

Uzbekistan skozi želodec

Samarkand. Že samo ime najbolj opevanega mesta ob svilni poti izraža takšno moč, da se mu nisva mogla upreti. Menda sva se prav zaradi Samarkanda odločila, da se na pot v Srednjo Azijo podava kar od doma in si na poti ogledava ena izmed največjih čudes Azije. Seveda je bila pot do tja vse prej kot preprosta. Prvi dan v Uzbekistanu je nudil največ izzivov na najini poti. Od najslabše ceste, najbolj zloglasne meje (med Kazahstanom in Uzbekistanom), najdaljše etape čez puščavo, najhujše vročine, žalostnih ostankov Aralskega morja in še česa. A vse po vrsti sva uspešno premagala in po dvanajstih urah zgarana prispela do prvega kraja v Uzbekistanu. Potem, ko sva s sebe sprala tono puščavskega prahu, sva se kljub temu, da sva bila zelo utrujena, odpravila na večerjo. Gre za to, da ob celodnevnem jahanju na motorju pri visokih temperaturah človek izgubi toliko kalorij, da bi bilo izpustiti večerjo hudo narobe. Bil je sobotni večer, kar očitno tudi v teh krajih pomeni, da se gre ven, saj sva naletela na poln lokal, kjer je pivo teklo v potokih. Sicer je Uzbekistan dežela, kjer je več kot 90 odstotkov prebivalcev pripadnikov muslimanske vere, ki je, glede na to, kar sva videla, manj stroga kot drugje. V lokalu je na povzdignjenih podestih, takšnih, kjer se sedi s prekrižanimi nogami, sedelo več kot petdeset gostov. Niti ene same ženske. Sabrina je bila edina. Nekako so jo ignorirali oziroma spregledali in se obregali le vame. Me vabili k njihovim mizam in mi ponujali pivo. A midva sva raje izbrala svojo mizo. Kar nama seveda ni zagotovilo miru, saj so naju takoj obiskali vidno okajeni radovedneži, ki so z nama želeli klepetati. Z njimi sva hitro opravila, saj sem bil že tako lačen, da mi ni bilo do ničesar, razen hrane. Naročil sem kar tri šašlike. srednjaazija2017_026 Če šašlik prevedem v mesna nabodala ali ražnjiče, bi šašliku naredil krivico. Šašlik je namreč izum nomadskih plemen Srednje Azije, katerim je bil to osnovni način priprave hrane. Danes so ga izpopolnili do potankosti in šašlik ni mesno nabodalo, temveč precej več.

V Uzbekistanu sva končno lahko prišla do hrane, ki naju je pritegnila. Sicer so bili ostanki sovjetske kuhinje še vedno prisotni, a so bile uzbekistanske specialitete nekaj povsem drugačnega. Pravzaprav je Uzbekistan najbolj posebna od vseh dežel, ki sva jih obiskala na tej poti. Ljudje niso podobni niti Azijcem, niti Rusom, temveč so Turkmenci. Spet veva nekaj novega. Skratka, osvežila sva se lahko tudi čez dan in sicer z melonami in lubenicami vseh barv in oblik, ki so jih prodajali ob cesti. Ko sva se zaustavila pri prodajalcih, niso pustili, da lubenico pojeva sama, ampak so naju povabili k njim in smo jedli skupaj. Še čaj sva dobila. srednjaazija2017_027 Najboljše pri vsem pa je bilo, da so nama, ko sva se odpravljala in usedla na motor, prinesli še dve ogromni lubenici za zraven. V dar! A kaj, ko na motorju nisva imela prostora za dodatno prtljago, kaj šele deset kilogramski lubenici. Niso nama pustili, da odkloniva njihov dar in sva eno lubenico le uspela stlačiti v sprednjo torbo na rezervoarju motorja. Oh, kako sva jim bila hvaležna naslednji dan, ko sva jo sredi puščave pomalicala.

Mljask! Če sem že pri hrani, bom kar nadaljeval, Samarkand bo že počakal. Trenutki, ki jih na potovanju namenimo slastnim in pristnim obrokom, so nedvomno eni najlepših. Vsaj pri nas je tako. Spomenike, muzeje, parke in druge znamenitosti, ki si jih na potovanjih ogledujemo, pozabimo. Dobrega obroka nikdar! Čisto zares. Še danes, ko beseda nanese na potovanja po Vietnamu ali Mehiki, od katerih je deset let, se pogovarjamo o dobrotah, ki smo jih tam jedli. Ne le ljubezen, tudi spomini na potovanja gredo skozi želodec.

Plov je še ena jed, brez katere v Srednji Aziji ne gre. Grmada riža z več vrstami zelenjave in mesa, ki je tako polna okusov, da je samostojna jed. srednjaazija2017_028 Pravijo, da jedo plov za kosilo vsak dan.

Uzbekistan je ena tistih dežel, kjer si kot tujec pod nadzorom. Spati je treba v registriranih hotelih in v vsakem dobiš potrdilo, ki ga moraš pokazati na meji, ko zapustiš državo. Gorje tebi, če za kateri dan nimaš potrdila. Zato sva skrbno zbirala potrdila iz hotelov, šotor pa pustila zložen v kovčku. Kar je seveda pomenilo, da si nisva kuhala, temveč sva morala jesti v restavracijah in hotelih. Kar se tiče zajtrkov, to niti ni bilo tako slabo. srednjaazija2017_030 srednjaazija2017_029

Čez Kazahstan

Iz ene gromozanske države v drugo sva potovala in nizala tisoče kilometrov, kot za šalo. Sicer so nama jo visoke temperature tam okrog 40 stopinj Celzija krepko zagodle in otežile potovanje, a proti temu nisva mogla storiti ničesar. Razen tega, da sva vstajala ob petih zjutraj, da sva tako levji delež dnevnih etap prevozila pred najhujšo vročino. A do Kazahstana je še šlo, saj so bile do tja odlične ceste, po katerih sva lahko hitro potovala. Potem pa so se začeli pontonski mostovi, puščave in tako zanič ceste, kot jih niti v Afriki nisem videl. Resnično. Tako obupno uničenih glavnih tranzitnih poti, po katerih poteka mednarodni promet, nisem videl še nikjer. Ko sva videla, kako slab odsek je pred nama, sva razmišljala o tem, da bi naredila ovinek in bi mejo med Kazahstanom in Uzbekistanom prečkala drugje. To idejo sva kmalu opustila, saj je bilo do sosednjega mejnega prehoda med tema dvema državama 2300 kilometrov!

Pontonski most, ki naju je čakal tik pred rusko-kazahstansko mejo, ni bil nič posebnega, le zvijal se je, ko sva peljala čezenj, da se nama je zdelo, kot da jezdiva kačo. čez pontonski most v Rusiji

Povprečno kazahstansko mestece je videti dokaj pusto, mestece v Kazahstanu

dokler človek ne stopi v katero od trgovinic, ki so bolje založene kot supermarketi. dobro založena trgovina v Kazahstanu

Razen hotelov, bencinskih črpalk, trgovin in restavracij, v Kazahstanu nisva obiskala nobenih znamenitosti. Predvsem zato, ker nisva videla ničesar, kar bi naju pritegnilo. Z vsem, kar sva potrebovala, sva se morala oskrbeti v mestih, saj med dvema krajema, ki sta bila lahko oddaljena tudi 400 kilometrov, največkrat ni bilo ničesar. Postajališča ob cesti, ki jih imenujejo čajkane, kjer je mogoče dobiti vodo in kaj za pod zob, so bila dokaj redka. Ta je bila celo zaprta, še dobro, da sva imela vodo in hrano s seboj. zaprta čajkana v Kazahstanu

Le neskončna cesta skozi suho stepsko pokrajino. Bencinske črpalke so bile še bolj narazen, tako, da sva morala rezervno gorivo točiti v plastenke (in ga prevažati na dokaj čudnem mestu). na bencinski črpalki v Kazahstanu sva točila v plastenke

Najslabših odsekov cest nisem fotografiral, saj so zahtevale vso mojo pozornost in sem bil popolnoma zatopljen v vožnjo. Nekaj kilometrov sva se peljala po »cesti«, ki je bila zgrajena iz armiranega betona. Čas, vremenske razmere in težki tovornjaki so terjali svoj davek in od ceste je ostala le še železna armatura, ki so jo držali skupaj razbiti kosi betona. Manevrirati sem moral med za prst debelimi kosi železne armature, ki so štrleli v zrak, kot na koruznem strnišču. Če bi zapeljal na enega, bi se zadeve hudo zakomplicirale.

Zadnji del (glavne in v tem delu Kazahstana edine) ceste proti Uzbekistanu, je bil videti tako: prostranstva Kazahstana

Zavedam se, da opisi Svilene poti zvenijo nekako negativno oziroma nezainteresirano, a takšna je najina izkušnja iz teh krajev. Sicer se trudim, da bi opisal kaj lepega in zapisal kaj pozitivnega, a najdem bore malo. Po drugi strani pa, kdo pravi, da morajo biti vsi popotniški zapisi polni čudovitih zgodb, fascinantnih krajev, krasnih ljudi in zanimivih pripetljajev? Tako zapisi najine poti po Srednji Aziji morda niso navdušujoči, so pa iskrena izpoved najinega doživljanja na 40-dnevnem motorističnem potovanju.

Čez Rusijo

»Petrovič, poglej! Za jest!« Je v ukrajinščini vzkliknil carinik na ukrajinsko ruski meji, ko je med pregledom prtljage na motorju iz kovčka izvlekel 40 centimetrski nož, ki ga imava s seboj za kampiranje in ga pokazal kolegu. Dvanajst meja sem prestopil v Afriki s tem »Rambo« nožem skritim med prtljago in vedel, da bo slej kot prej prišel trenutek, ko mi ga bodo našli in zasegli. A Ukrajinec je bil prvi, ki ga je našel. Pozvali so me na zaslišanje v kontejner, Sabrina je morala ostati zunaj. Jaz sem si, kot po navadi ob prestopu meja, kjer uradniki izkazujejo svojo premoč nad popotniki, nadel nasmešek in čakal na razplet. A policisti oz. cariniki v kontejnerju so bili smrtno resni. Spregovorili so le nekaj besed v ukrajinščini ali ruščini, ki jih nisem razumel, zato nanje nisem odgovarjal, nakar so mi zaukazali, da zapustim kontejner. Menda naju ne bodo zdaj zaradi butastega noža že na prvi meji maltretirali, sva ugibala s Sabrino medtem, ko sva čakala. Noža sicer nisem hotel izgubiti, a če je cariniku tako všeč, naj ga ima in naju naj spusti naprej, sem si mislil. Promet čez mejo je tekel mimo naju, midva sva kar čakala. Čez čas je prišlo do nekega dogajanja, zaradi katerega so začeli policisti in cariniki hoditi sem ter tja. Petrovičev kolega je prišel do mene, mi izročil nož in z roko zamahnil proti Rusiji: »Pojdi!« Vzkliku carinika: »Petrόvič, vidi! Za pόjest!« se smejiva še danes.

Če je bila Ukrajina povsem sodobna in spodobna dežela, je za prvo regijo Rusije, ki sva jo obiskala, Kursk, veljalo popolno nasprotje. Revne kmetije, ob katerih so ležali ostanki razpadle mehanizacije iz prejšnjega tisočletja, so dajale vtis, da sva zašla v obdobje sovjetskih kolhozov. Nič kaj mikavno in obetavno ni bilo videti. Še dobro, da so ceste dokaj spodobne, da sva lahko šibala naprej. Tako, da razen postankov na bencinskih črpalkah, ni bilo niti enega samega razloga za postanek. Še hrano sva s težavo dobila. Najina prva ruska večerja so bili v vrečki kuhani koruzni žganci. Pravzaprav je bila to tudi najina druga večerja v Rusiji, saj kaj drugega za pod zob nisva našla. Šele tretji dan, v Volgogradu, sva prišla do prave hrane. A ne v Ruski, temveč v Gruzijski restavraciji.

Volgograd, nekdaj Stalingrad, kjer se je odvijala ena najhujših bitk v zgodovini, je danes ogromno mesto. Kampirala sva v samem mestu ob najdaljši evropski reki, Volgi. Široka Volga v Volgogradu A izkušnje v najslabšem kampu, kar sva jih v življenju obiskala, ne bom opisoval, saj že tako ali tako o teh krajih nisem zapisal ničesar pozitivnega. Sva pa končno odlično jedla.

Kakšnih dva tisoč kilometrov, ki sva jih prevozila čez Rusijo, se na zemljevidu te ogromne države komaj pozna. Dolgih cest, kjer sva v enem kosu brez postanka prevozila tudi do 300 kilometrov (na motorju!), kar ni hotelo biti konec. Če sem že pri razdaljah, naj omenim, da sva v prvem tednu prevozila 3400 kilometrov. Zato sva si privoščila dvodnevni postanek v Astrakhanu, zadnjem ruskem mestu na najini poti. Mimogrede, v deželi, kjer sta si dva kraja lahko oddaljena osem tisoč kilometrov, se na razdalje gleda drugače, kot pri nas. Na poti sva srečala Ruse, ki so se v Astrakhan pripeljali s kombijem iz 1400 kilometrov oddaljene Moskve na ribiški vikend! No, nama Moskve ni bilo treba obiskati, saj ima tudi Astrakhan svoj Kremlin. Sprehajala sva se po urejenem mestu, jedla v odličnih restavracijah in spala v spodobnem hotelu. Dvodnevni počitek nama je dobro del. Tako je to; včasih pride tako daleč, da si na dopustu potreben oddiha.
Kremlin v Astrakhanu
Lenin je živ

Čez Madžarsko in Ukrajino

Prva od sedmih dežel, ki sva jih prevozila na poti proti Srednji Aziji, je Madžarska. Ni kaj za povedati, vsi jo poznamo. Bolj naju je mikala in tudi prevzela naslednja, saj tam še nisva bila. Ukrajina je gromozanska dežela, menda največja v Evropi. Všeč nama je postala takoj, ko sva prišla čez mejo, saj sva se znašla v Karpatih. Krasni zeleni hribi, čez katere so speljane vijugaste ceste, raj za vožnjo.

Prvi dan sva se utaborila v hostlu, saj je deževalo. Čeprav so razlogi, da sva na tem potovanju kampirala manj, kot sva želela, drugje. A o tem kasneje. To, da sva se namesto v kampu, 25 kilometrov od mesta, namestila v samem centru mesta Lviv, je bila odlična ideja. Tako sva si lahko privoščila sprehod po čudovitem zgodovinsko bogatem ukrajinskem mestu, v katerega turisti redko zaidejo. Ko sva spoznala, kako poceni je v Ukrajini, sva si privoščila večerjo v eni boljših restavracij v kleti samostana. Fantastičen ambient, vključno z natakarji, ki so imeli brade in pričeske urejene na način, ko še ga nisva videla. Poskusila sva seveda lokalne dobrote: Uzvr (ali nekaj podobnega) – kompot iz prekajenih sliv, jabolk in hrušk. Sledila je rdeča pesa s hrenom, čebulna pita, boršč in zeljne roladice. Okusi, ki sva jih tukaj prvič poskusila, so naju spremljali do konca potovanja. Vse dežele, ki sva jih obiskala, so bile namreč del Sovjetske zveze, katere zapuščina se še danes pozna na pogrnjenih mizah.

Ukrajinski boršč. ukrajinski boršč
Hladna juha s koprom, cmočki, pečena skuta in zelenjava. ukrajinsko kosilo

Naslednje jutro sva se zapeljala do 560 kilometrov oddaljene ukrajinske prestolnice, Kijev. Gromozansko mesto; ko sva peljala mimo znaka, ki označuje začetek mesta, mi je navigacija pokazala, da je do hotela v centru mesta še 25 kilometrov. Za spanje sva morda iz nostalgičnih razlogov in malce za hec, izbrala kolosalni sovjetski hotel z epohalnim imenom Mir.
nostalgični hotel Mir v Kijevu

Kolosalne stavbe in kipi v teh deželah niso nič posebnega.
Kolos v Kijevu

Kijev na daleč morda ni najlepše mesto,
Kijev
Kijev

a od blizu nama je bil prav všeč.
bogata ulična ponudba v Ukrajini

Tudi tukaj sva si privoščila dobro restavracijo v samem središču mesta. Taras Bulba se imenuje, najbrž ste že slišali zanj. Za epskega Kozaka, ne restavracijo. No, če že toliko pišem o restavracijah in hrani, naj zapišem še to, da sva zraven lokalne hrane, ki nama je hitro presedla, iskala tudi restavracije iz drugih koncev sveta. Cmoke in rdečo peso sicer marava, a ne pri vsakem obroku. Z začimbo koper, s katero posujejo skorajda vse, kar postavijo na mizo, sva se tako predozirala, da je ne želiva nikdar več poskusiti.

Ponovno boršč, cmočki, juha in solata. Vse s koprom! ukrajinsko kosilo

Nostalgični sladoled. nostalgični sladoled

Ukrajino sva prevozila v treh dneh, kar je vsekakor premalo za vtis o deželi. A to kar sva videla, doživela in poskusila, nama je bilo všeč. Tudi ljudje, ki so bili večinoma prijazni, a zadržani. Za globlja spoznanja pa tokrat žal ni bilo priložnosti, saj naju je čakala mati Rusija.

Neuravnoteženo potovanje po svileni poti

Tudi tokratno potovanje je bilo tako zahtevno, da preprosto ni bilo časa, da bi doživljanje zapisoval sproti v obliki prispevkov na teh straneh. No, čas bi si že lahko vzel, a ker sva tega že tako imela skopo odmerjenega, ga nisem želel nameniti pisanju prispevkov. Zraven tega sem mnenja, da se je na potovanju treba soočiti in obremenjevati s tistim, kar se nam dogaja na samem potovanju, ne pa s tem, da bi bili ves čas v stiku s tistim, kar smo pustili doma. Bolj kot znamo odrezati popkovino in pozabiti na dom, več kapacitet imamo za doživljanje tega, s čemer se soočamo na samem potovanju. Bolj kot se odklopimo od domačih ljudi in navad, bolj absorbiramo deželo, po kateri se pravkar potepamo. Saj menda zaradi tega potujemo, mar ne? Zaradi tega, da doživljamo! Seveda del doživetij radi delimo z vsemi, ki jih to utegne zanimati. Temu je tudi namenjena ta stran, na kateri se trudimo ne objavljati instant novičk, kot na drugih virtualnih zidovih, temveč predelane vtise s potovanj.

Pred samim potovanjem sem zapisal, da se na pot odpravljava brez konkretnih pričakovanj. Kaj lahko o tem zapišem danes, ko je potovanje za nama?

Srednji Aziji se nismo zaman tako dolgo izogibali. Gre za regijo, ki ne ponuja naravnih znamenitosti kot Argentina ali Avstralija, kulturnega šoka kot Indija ali Kitajska ter kulinaričnih dobrot kot Tajska ali Šrilanka. Seveda ima Srednja Azija svoje posebnosti, lepote in dobrote, ki pa so (glede na to, kar sva do sedaj doživela in videla) zmernejše. Zraven tega je bilo samo potovanje izjemno zahtevno. Tudi če ga primerjam z Afriko, je bilo potovati po svileni poti pogosto zahtevnejše, kot čez Afriko. Pri tem gre za dva parametra, da se tako izrazim; prvi je zahtevnost potovanja, drugi je užitek v potovanju. Naj pojasnim. Zahtevna potovanja so nam vedno izziv, a zahtevnost se mora uravnotežiti z užitki, ki jih potovanje nudi. Na primer; 8 ur jahati na motorju po zdelanih cestah je garanje, a če pri tem srečuješ zanimive ljudi, opazuješ zebre, slone ali krasno pokrajino, se konec dneva pripelješ do kampa, kjer se lahko stuširaš, dobro naješ in usedeš, so to užitki, s katerimi je ves trud poplačan. Garanje, ki ga vložiš v potovanje je uravnoteženo z užitki. Najino potovanje po svileni cesti ni bilo uravnoteženo. Daleč od tega. (Pa sploh ne zaradi težav, ki sva jih imela na koncu.)

Sicer brez pričakovanj, a z očitno previsoko zastavljenimi cilji. Prevoziti 8000 kilometrov z motorjem v 30 dneh po obupnih cestah in brezpotjih, skozi puščave in preko gorovij, mimo tisoč policijskih kontrol, čez sedem nenavadnih dežel, je bil cilj, ki sva si ga zastavila. Veliko preveč. A to sva spoznala šele po kakšnem tednu na cesti, ko sva cele dneve šibala in šibala po neskončnih cestah brez ene same znamenitosti, ki bi naju pritegnila dovolj, da bi se zaradi nje ustavila. Dvanajsti dan sva prišla do prvega mesta, ki sva si ga imela namen ogledati! Ste že kdaj potovali 12 dni do tja, kamor ste nameravali? Saj veva, da je pot cilj, zato sva tudi s tega potovanja prinesla marsikatero izkušnjo. Ne pa tudi recepta. Recepti jedi, ki nam v deželi, po kateri potujemo, teknejo, so moji najljubši spominki. Iz Srednje Azije si nisem prinesel nobenega.

Sabrina je pravkar rekla: “Glede na dane razmere sva se imela zelo fajn!” To je to, kar šteje!

Rusija
Kazahstan
Kirgizistan
Tadžikistan
Tadžikistan
Neskončna prostranstva so šele v Pamirju začela dobivati privlačno obliko.

Po sledeh velikanov v Srednjo Azijo

Aleksander Veliki, Džingiskan, Timur, Lenin, Stalin in Marko Polo. Največja imena, ki so skozi znano zgodovino spreminjala regijo, ki ji danes pravimo Srednja Azija. Glede na to, da so to regijo osvajali, oblikovali in prepotovali takšni velikani, je nedvomno nekaj posebnega. S Sabrino si greva končno pogledati, kaj je tam tako zanimivega. Končno zato, ker naju regija bivše Sovjetske zveze do sedaj ni privlačila. No, če sem iskren, naju zapuščina Sovjetske zveze ne privlači niti danes. A glede na tisočletno zgodovino predvidevava, da je tam precej več, kot le sovjetska zapuščina, saj je sovjetski jarem trajal manj kot stoletje. Sploh pa so dežele, skozi katere tokrat potujeva, zgolj kulisa samega potovanja.

Osrednji del avanturističnega potovanja z motorjem skozi tako težko dostopne dežele je namreč drugje. V premagovanju ovir, reševanju zapletov in soočanju z vsem, kar ti v tako odročnem in človeku neprijaznem okolju pride naproti. Nekaj izkušenj s podobno regijo sicer imava z motorističnega potovanja po Kašmirju, kjer sva po komaj prevoznih cestah premagovala gorske prelaze čez 5.000 metrov. A domnevava, da se razen same pokrajine, Tadžikistan in Kirgizistan precej razlikujeta od Indije.

A to so le domneve in pričakovanja, o katerih tako nerad pišem. Pričakovanja so namreč boter nejevolje. Zato se s tem, kaj pričakovati v deželah, kamor se podajava, ne obremenjujeva vnaprej. Meni zadostuje, da o deželi, kamor potujem, preberem kakšno knjigo in se seznanim z njeno zgodovino ter se naučim nekaj pozdravnih fraz, saj te odprejo več vrat kot vse druge predhodne priprave. Kaj več pa pred samim potovanjem ne naredim. Seveda poskrbim za logistiko, za katero upam, da nisem spregledal česar, kar bi nama utegnilo na potovanju povzročati težave. Bomo videli.

Sploh pa je besedičenje pred samim potovanjem odveč. Najprej potovati, nato govoriti!

Z motorjem po svileni poti

Somi, somoni, sumi, tenge, rublji, grivne, forinti in evri! Osem denarnih valut, osem dežel, osem tisoč kilometrov, Suzuki, Sabrina in jaz.

Tako je, s Sabrino se odpravljava na motoristično pustolovščino v Azijo! Štartava doma in se z motorjem zapeljeva do Srednje Azije. Pot naju bo vodila čez Madžarsko, Ukrajino, Rusijo, Kazahstan, Uzbekistan, Tadžikistan, vse do Kirgizije oz. Kirgizistana. Na poti bova “oplazila” tudi Turkmenistan, Afganistan in Kitajsko ter se na nekaj sto kilometrov približala Kašmirju, ki sva ga predlani prevozila z Royal Enfieldom.

Za boljšo predstavo:

Odrineva čez deset dni, časa za potovanje pa imava en mesec. To je to!

Seveda bi se lahko na dolgo in široko razpisal o pripravah motorja, transporta, urejanju vizumov, cepljenj in drugih logističnih pripravah ter zapletih. Ali o vsem, kar naju morebiti čaka na tej pustolovščini, ki je na nek način zahtevnejša od moje lanske poti čez Afriko. A nekako so se letošnja potovanja, izleti in pustolovščine nagrmadili na kup, tako, da za obsežne priprave ter debate o tem, zakaj in kako, preprosto nisem namenil časa. V zadnjih šestih mesecih smo namreč mesec dni potovali po Indiji, se za prvomajske potepali po Siciliji, sledil je moj osemdnevni pohod čez Velebit in enotedenski oddih na morju. Pred vrati pa je že naslednja pustolovščina. Skratka, potujemo!

Z motorjem v Egipt

Od 54 afriških držav je bore malo takšnih, katerim sem se želel izogniti. Iz preprostega razloga, niso varne. Predvsem sever Afrike je arabska pomlad naredila tako rekoč neprevozen. Zato sem vrnitev domov načrtoval čez Savdsko Arabijo in Izrael. A po dveh zavrnitvah na Savsko-arabskih ambasadah sem obupal. Če sem želel Afriko prevoziti od pete do glave, mi ni preostalo drugega, kot da se podam v Egipt.

Kopenska meja med Sudanom in Egiptom že dolga leta slovi kot najtežja v Afriki. »Če ne boš plačal fikserju, ne boš prišel čez to mejo!« so me svarili redki in izkušeni popotniki, ki sem jih srečeval v Afriki. »Bom poskusil!« sem trmasto odgovarjal. Težave so se začele že na sudanski strani, ker me policist ni hotel spustiti naprej, ker nisem znal arabščine. »Arabic! Arabic!« je vpil vame. V takšnih situacijah ne preostane drugega, kot da počakaš, da se pojavi nekdo, ki je pripravljen pomagati. Na egiptovski strani je bila procedura uvoza motorja tako zahtevna, da je trajalo štiri ure, da sem obhodil vse uradnike in pridobil potrebne papirje. In je šlo. »Zakon, v Egiptu sem!« sem čestital samemu sebi. Menda tudi zato, da sem potlačil strah pred vsem, kar se v teh časih v Egiptu dogaja.

Ni trajalo dolgo, ko me je ustavila policijska kontrola. Vzeli so mi potni list in me pustili čakati. Oblečen v motoristična oblačila pod žgočim puščavskim soncem nisem zdržal dolgo in sem začel kazati nejevoljo. Kaj drugega ni šlo, saj nihče od petih policistov ni znal besedice angleščine. Ko mi je nek smrkavec s puško v policijski uniformi zabrusil: »Arabic!«, sem vedel, da me v Egiptu čakajo preizkušnje povsem novih razsežnosti. Podobnih kontrol in kontrol, kjer je bila tudi vojska z oklepniki, sem srečal še precej. Nekajkrat so mi vzeli potni list in telefonirali kaj vem komu, preden so mi ga vrnili, drugič pa so le zamahnili z roko. Nikjer se še zaradi prisotnosti policije in vojske nisem počutil tako ogroženega kot v Egiptu. Niti v Kolumbiji ali v Kašmirju! Tako so mi prišli čez glavo, da se nisem hotel pridružiti »varnemu« konvoju vozil na poti čez puščavo, ampak sem se peljal kar sam.

A vse slabo je za nekaj dobro, pravijo. Skorajda v popolni samoti sem si ogledal Abu Simbel, Luksor z dolino kraljev in piramide v Gizi. Imeti največja in najlepša čudesa starega sveta le zase je velik privilegij.
Deir el-Bahari, Egipt
osamljene piramide v Gizi
pogovor z domačinko

Zraven tega sem si za peščico dolarjev lahko privoščil hotele s petimi zvezdicami. Tako sem si v Luksorju delil cel luksuzni resort z menda petimi gosti. To je bil moj 60. dan v Afriki. osamljen v resortu v Luksorju
Egipt sem sicer želel prevoziti v čim krajšem času in po čim krajši poti, spet pa ne tako, da bi kar odbrzel mimo čudes sveta. Hotel sem videti tudi Rdeče morje in famozno Hurgado. Dan poprej sem rezerviral enega najdražjih resortov z največ zvezdicami v Hurgadi in se šel turista. Tistega s plastično zapestnico.

Na tem mestu sem imel Afrike dovolj, začelo se mi je muditi domov. Očitno je imela Afrike dovolj tudi Yamaha. Na zadnji etapi 17.430 kilometrov dolge poti je motor izgubil moč. Kljub polnemu plinu ga nisem spravil čez 100 na uro, poraba se je povečala iz 4 na 9 litrov. Do cilja pa sem imel še celih 700 kilometrov. Motor sem s svojim znanjem pregledal in poservisiral, a našel nisem ničesar. Seveda sem bil v skrbeh, saj je pot pred menoj vodila čez puščavo, kjer ni pametno obtičati. A je šlo. Počasi in z veliko porabo, a glavno da sem se peljal.

Znašel sem se v kaotičnem 20-milijonskem Kairu, vpričo katerega je drugih osem prestolnic, ki sem jih prevozil na poti čez Afriko, otroška igra. Sem pa imel sobo s pogledom na piramide v Gizi. Ko sem lastniku hotela rekel, da ne bom pustil motorja na cesti, je na stopnice, ki so vodile v hišo, vrgel nekaj blazin in z motorjem sem se zapeljal v dnevno sobo. Gost je kralj, še posebej, če je edini!

Zadnji dan poti čez Afriko sem urejal papirje za prevoz motorja in na koncu Yamaho pustil zdelano in umazano v kleti špediterja. Ni mi bilo prav, a to je bila edina pot domov. Šele ko sem uredil pot domov za motor, sem začel urejati pot domov zase. Pravzaprav sem jo »urejal« tako, da sem se brez letalske vozovnice zapeljal s taksijem na letališče, prepričan, da jo bom kupil tam. Ups! Na letališču letalskih vozovnic ne prodajajo. A živimo v časih, ko je telefon z dostopom do interneta izjemno orodje, s katerim se lahko izvlečeš iz še tako brezizhodne situacije. Po nekaj urah telefoniranja in brskanja sem tako uspel dobiti letalske vozovnice za domov. Sicer čez istanbulsko letališče, kjer je bil nekaj ur pred tem teroristični napad, a sem zaupal v teorijo, da strela ne udari dvakrat na isto mesto.

S tem sem zapustil dvanajsto afriško državo, Egipt in zaključil z dvomesečno motoristično pustolovščino čez Afriko od Capetowna do Kaira.

Tako kot danes zaključujem s pisanjem o Afriki. Seveda le do prihodnjega obiska črne celine.

Epilog