Po najvišji cesti na svetu

Glede na to, da se iz Kašmirja nisva mogla javljati “v živo”, zapise menda najbolj drzne pustolovščine, ki sva se je s Sabrino lotila, povzemam iz svojega dnevnika:

Sva nekje v Kašmirju, osmi dan brez povezave s svetom. Tako dolgo in daleč od civilizacije še nisva bila. A nič zato, nama kar ustreza, da lahko s polno mero uživava lepote tega odročnega sveta. Sva sredi Himalaje. Kako izjemno čudovit in hkrati težaven svet je tukaj. V Lehu, prestolnici Ladakha, ležečem 3.500 metrov nad morjem, sva pristala z enodnevno zamudo. Dan poprej je bil namreč oblačen in nismo mogli pristati, zato smo se obrnili nazaj proti Delhiju, kjer sva morala na naslednji let počakati 24 ur.

Prvi dan v Lehu sva morala ležati, saj je to edini način za umilitev višinske bolezni, če se na takšno višino povzpneš prehitro. Razen sprehoda do restavracije za kosilo in večerjo sva res počivala. Tako da prvi dan nisva imela težav. Bilo pa naju je strah, kaj bo naslednji dan, ko se namerava povzpeti na 5.500 metrov.

Naslednje jutro sva bila še “rahla”, vsak hiter korak in celo gib, sva čutila v glavi in pljučih. A ko sva po več urah dogovarjanja in urejanja vsega potrebnega, prevzela motor Royal Enfield Classic 500,
2015-kasmir_12
s katerim se nameravava po teh krajih prevažati kakšna dva tedna, je bila višinska bolezen pozabljena. A ne za dolgo. Cesta se je strmo vzpenjala, tako, da sva se kmalu znašla 4.700 metrov visoko, kjer sva morala pokazati dovoljenje, brez katerega je tujcem vstop v te kraje prepovedan. Tam se je nehal asfalt in se je začelo garanje. A po ravnini je še šlo.
2015-kasmir_10 (Ob nekaterih napisih na obcestnih kamnih sva se pošteno nasmejala.)
2015-kasmir_11

Motor, naložen z dvema osebama, prtljago za več dni, nahrbtnikom, polnim orodja in rezervnih delov ter dvema kanistroma rezervnega bencina je bilo treba voditi. In to po strmi, blatni, luknjasti, prepadni ozki cesti, kakršne še nisva videla.
2015-kasmir_13
2015-kasmir_14
2015-kasmir_15

Sicer sem ob povečanem naporu (krmiliti motor na takšni cesti in v takšnih razmerah je res trdo delo) zaradi redkega zraka komaj dihal, a je šlo. Počasi. Glavobol me na srečo ni dajal. A bila sva premražena in premočena. Snega je bilo veliko in opoldansko sonce ga je spreminjalo v potoke, ki so poplavljali cesto. Te deroče potoke sva prečkala neštetokrat. Plitvejše kar brez ustavljanja, tiste bolj globoke, kjer se ni videlo dno, pa vsak zase; Sabrina peš, jaz na motorju.
2015-kasmir_16

Ob tem sva se oba ves čas dobro zavedala, da voziva po cesti, ki ne dovoljuje napak in to v krajih, ki so tako odročni, da so dostopni le redkim in še to le kakšne tri mesece na leto. A prav to je magnet, ki naju je pritegnil v ta divji svet.

Khardung La, 5.600 metrov nad morjem – najvišja cesta na svetu za motorizirana vozila” piše na vrhu. 2015-kasmir_17 (Sicer bi naj GPS pokazal nekaj nižjo nadmorsko višino, a še vedno je to skorajda dvakrat višje od Triglava. Z motorjem!)

Ko sva prilezla na vrh (Sabrina pravi, da sva prijahala, saj se je motor na luknjasti cesti tako pozibaval, da sva se počutila kot da jahava konja), sem od navdušenja vriskal. Dosegel sem nekaj, o čemer sem več let sanjaril. Kaj ne bi vriskal, še skakal bi, če bi imel dovolj kisika! Od vsega adrenalina, napora, navdušenja in tudi pomanjkanja kisika, sem bil zadet! Zame je to takšen dosežek, da ga niti ne morem, niti želim primerjati s katerimkoli drugim. A dovolj o mojih občutkih, tako ali tako jih ne gre pojasniti.

4 komentarj/a/i/ev na “Po najvišji cesti na svetu

  1. Petra

    Bravo!!! To pa je uspeh. Dobra sta! Mi se v naslednih dneh odpravljamo v Romunijo in Moldavijo. Transfagaraš se z vajino Himaljo ne more primerjati, se pa vseeno zelo veselim. 🙂 Srečno pot še naprej!

  2. Helena Vimer

    Juuuuhhhuuuuuuu ! Čestitam dosežku ! Zelo sem vesela, da je uspelo in da sta živa !
    Helena

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.