En dan v Indiji

Tisti dan, ko sva obtičala v ne preveč gostoljubnem Kargilu in čakala, da očistijo posledice plazu in odprejo cesto, sva imela veliko časa. V sobi je sicer bila televizija z menda 200 kanali, a kaj, ko niti elektrike ni bilo. A tudi, ko se je elektrika na kratek čas vrnila, sva TV prižgala le toliko, da bi pogledala, če bodo karkoli povedali o plazu, pa niso. Zato sva dan izkoristila za pogovarjanje z domačini in razmišljanje. Razmišljanje je pač nekaj, česar ne moreš početi med vožnjo z motorjem, zato je bil dan počitka v resnici dobrodošel.

Razmišljal sem o tem, kako neverjeten je en samcat dan v Indiji. Zjutraj se zbudiš v hotelski sobi brez kopalnice, ki ni ne lepa, ne urejena, ne čista in ne dišeča. Za zajtrk poješ pust čapati s pečenim jajcem in popiješ sladek čaj. Zobe si umiješ na prostem, saj razmere v prostoru, ki mu pravijo kopalnica, tega ne dovoljujejo. Srečen, ker si zapustil zaprt prostor, zadihaš s polnimi pljuči, oziroma s polovico pljuč, saj si 3.800 metrov nad morjem, kjer je zraka bore malo. Končno zajahaš motor in se odpelješ novim dogodivščinam naproti. Med tem, ko voziš, si stoodstotno pozoren in predan vožnji, saj voziš po takšni cesti, v takšnih krajih in v takšnih razmerah, ki ne odpuščajo napak. Zato se lepoti narave, ki te obdaja, lahko popolnoma predaš šele, ko se zaustaviš in jo srkaš vase z vsemi čutili.

Stopnja negotovosti, ki te prežema skorajda ves čas, je tolikšna, da se vedno znova čudiš, da se nekaj ne zgodi. Ko se pripeti več neprijetnosti ena za drugo, si rečeš, da si na preizkušnji, ko se ne pripeti nič, si rečeš, da si imel srečo. Ves čas te je na nek način strah. Seveda pa je tvoja volja trša in zaupanje v dobro močnejše, sicer ne bi bil tukaj. Bojiš se divjih rek, ki so zaradi dežja porastle in preplavile ceste. Bojiš se prečkanja deročih potokov, ki so nastali s taljenjem snega. Strah te je padanja kamenja in plazov. Naletiš na tovornjak, ki je nasedel v visoki vodi, iz katere ga skuša izvleči 20 ljudi. Isti ljudje, ki so zaradi tega tovornjaka, ki je zaprl cesto (kajpada edino, tukaj obvozov ni), obtičali. Srečen si, da si na motorju, saj si dovolj ozek, da se tovornjaku izogneš, prečkaš vodo in pot nadaljuješ. Boriš se z majhnimi otroci, ki ti iz dlani skušajo iztrgati več, kot en bombon, da bi jih lahko enakomerno porazdelil v iztegnjene dlani. Od tem pomisliš, kakšen dvoličnež si, saj svojim otrokom govoriš, naj ne vzamejo ničesar od tujcev.

Na motorju sediš šest, sedem, osem ur. Si prašen, lačen, žejen in utrujen, a te to sploh ne moti, saj tako močno uživaš v pustolovščini, ki se ji pravkar predajaš. Popoldan prideš na cilj, v mesto, ki se ti je pred štirimi dnevi, ko si čakal, da neha deževati, zdelo zanikrno. Danes, ko se vračaš iz divjine, pa se ti zdi najčudovitejši kraj na svetu. Čaka te namreč voda iz pipe, postelja, brisača in hrana, ki ni zgolj riž, čapati, dal in piškoti. A k vsemu udobju, ki si ga pogrešal tam zunaj in ga ponuja civilizacija, sodijo tudi mestni prah, hrup, gneča, smrad, vonj po bencinu. Nič zato. A še preden začneš uživati v komoditetah, izveš, da ni ne elektrike, ne telefona, ne interneta. Edina cesta, po kateri si se naslednji dan nameraval odpeljati iz teh človeku negostoljubnih krajev, je zaradi plazu zaprta. Si potrt. Greš na policijsko postajo, da ti povedo, kdaj predvidoma se cesta odpre, a ne vedo ničesar. Dajo ti le telefonsko številko centra za obveščanje (kjer nihče ne dviguje telefona) in te povabijo na čaj, kjer z dvema policistoma v civilu debelo uro klepetaš o politični situaciji v Kašmiru. Nakar te eden od njiju vpraša: »Je v Evropi podobno, kot v Ladakhu?«

Indija je čustveni tobogan, ki mu ni para. Kot smo ugotovili že, ko smo jo obiskali prvič, je od tega, da se smejiš ali jočeš, ljubiš ali sovražiš, sprejemaš ali zavračaš, tako tanka meja, da se ti zdi, da je to nemogoče prenesti. Šele, ko se predaš in prepustiš, ugotoviš, da ne le, da to vse je mogoče, vsi ti strašansko neposredni in doživeti napadi na čutila in čustva, ki se znesejo nad teboj v enem dnevu v Indiji, te naredijo bolj dojemljivega, bolj sprejemljivega in (po)polnejšega. 

2 komentarj/a/i/ev na “En dan v Indiji

  1. Davor

    Helena, hvala za ta komentar. No, če si sedaj: “kot, da bi bila tam”, gresta na naslednjo podobno pustolovščino z motorjem zraven! 🙂

  2. Helena Vimer

    Bravo! Odličen zapis. Kar potegne te noter in napolni z občutki, ki jih opisuješ.
    Doživetja res znaš dobro opisati in ko k temu dodaš še odlične fotografije, je potopis popoln. Kot da sem bila tam…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.