Kakšno prioriteto imajo potovanja?

Potoval sem vzdolž Amazonke, prepešačil puščavo Kalahari, preživel pet tednov v Sahari; vse to je NIČ v primerjavi z dvodnevnim potovanjem od Srinagarja do Leha po Kašmirski dolini v gorovje Ladakha!
Neznan francoski popotnik.

A ni ta stavek kot močan magnet, ki pritegne radovednost, da se vprašamo, kaj neki mora biti v Kašmirju takšnega, da je potovati tam težje kot po divji Amazonki in prostranih afriških puščavah?

To radovednost lahko potešimo le na dva načina: z branjem oziroma poizvedovanjem ali pa tako, da se o tem, kako je v Kašmirju, prepričamo na lastne oči.

Za Ladakh sem prvič izvedel preko enega najbolj branih slovenskih romanov, Flisarjevega Čarovnikovega vajenca. Kasneje sem o Ladakhu in Kašmirju slišal in prebral precej drugih nenavadnih in mamljivih dogodivščin, s čemer sem do neke mere tešil svojo radovednost o teh daljnih, nenavadnih krajih. A potešil sem jo šele, ko sva jih s Sabrino letos končno obiskala in jih doživela.

Razumljivo, da pustolovske zgodbe ne pritegnejo oziroma motivirajo vsakogar do te mere, da opisane kraje dejansko obišče. Ampak včasih je fiktivni svet, ki ga je doživel, opisal in v našo domišljijo zasadil nekdo drug, treba zapustiti in ga doživeti v prvi osebi z lastnimi čutili. Le odpotovati je treba.

Jasno, da je to precej lažje zapisati, kot storiti. Saj je preprosteje zateči se k ultimativnemu izgovoru o pomanjkanju časa in denarja, za katerim se največkrat skriva pomanjkanje motivacije. Pomanjkanje motivacije za potovanje, da ne bo pomote. To, kako radi bi ljudje potovali, a nimajo časa in denarja, sem slišal neštetokrat. A ne bi bilo preprosteje reči: »Saj potovati je lepo, ampak jaz s svojim časom in denarjem raje počnem nekaj drugega. Uživam ob branju zgodb, ki so jih doživeli drugi in to mi ustreza.« Bravo! Kdo pa pravi, da so potovanja najboljše, kar lahko nekdo počne s svojim časom in denarjem? Daleč od tega.

Lepo je, če razumemo in spoštujemo to, da imamo ljudje različne želje, možnosti in prioritete. Ob tem morda ni odveč spoznanje tega, da, kadar je želja po potovanju tako močna, da postane prva prioriteta, v katero usmerjamo energijo, nas pri tem (skoraj) nič ne more zaustaviti. Nikakor to ne velja le za potovanja, uresničimo lahko precej več, kot si mislimo, če se le za to dovolj potrudimo. Pri tem je treba paziti le na to, da so prioritete, zavoljo katerih se trudimo, naše, ne prioritete nekoga drugega.

Kar nekaj Slovencev je v tem trenutku na daljšem (vsaj štiri tedne dolgem) potovanju. Nekaj je tudi popotnikov, ki so zdoma že več kot eno leto. Vprašanje, ki se mi ob tem poraja je, po čem se ti popotniki razlikujejo od drugih ljudi, po zmožnostih ali po prioritetah?

Usklajevanje želja, možnosti in prioritet je trdo delo. A se izplača, saj nas ponese v neslutene višave:
2015-kasmir_73 (Živimo v času selfijev, pa če se temu še tako upiramo.)

2 komentarj/a/i/ev na “Kakšno prioriteto imajo potovanja?

  1. Davor

    Hvala, Petra!

    Res je, popotniki, oziroma ljudje, ki radi potujemo, smo očitno obsojeni na to, da nas enačijo s tem, da imamo veliko denarja. Ne glede na to, kolikokrat pokažemo, da so potovanja cenejša kot povprečen avto v Sloveniji. Da o tem, kako dolgo vtisi, ki jih pustijo potovanja, v primerjavi z vtisom, ki ga pusti nov avto, niti ne govorimo.

    Po drugi strani pa je res, da so potovanja luksus, ki si ga marsikdo ne more privoščiti. A tudi to je že druga zgodba.

    Zadnji stavek pa zmaga, bravo! 😉

  2. Petra

    Lepo napisano. Prioritete so tisto, kar je pomembno. Vsak ima svoje. Mene čudi, kako se potovanje vedno enači s tem, da ima nekdo veliko denarja, češ “on si lahko privošči”. Na primer: dopust na morju je za vse sprejemljiv, prvomajsko potovanje v Albanijo pa strašen luksuz. S tem, da naju je slednji prišel 550 evrov za 2 osebi + psa 🙂 za 9 dni, vključeno vse (bencin, cestnine, spanje, hrana, vstopnine…). Še dobro, da sva bogata, ker spisek destinacij, ki jih želiva obiskati, je vedno daljši. 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.