Tehnologija slepi popotnike

Nazadnje sem pisal o tem, da je napredek neizbežen. K temu želim dodati komentar o tem, kako tehnologija vpliva na popotništvo. Naj že kar na začetku zapišem, da sem mnenja, da lahko nenadzorovana in prekomerna uporaba mobilnega telefona razvrednoti pristnost še tako avanturističnega potovanja.

Potovati v sami osnovi pomeni zapustiti dom, družino, prijatelje in znance, skratka to, kar nam je blizu. Potovati pomeni tudi odklopiti se od rutine in od tega, kar nam je znano ter se predati spoznavanju in doživljanju nečesa novega. Čas, ko si ga vzamemo za potovanje in zase je namreč neprecenljiv.

Če potujemo zaradi tega, da bi spoznali in se naučili nečesa novega (tudi o sebi), je za to potrebno opustiti rutino in prekiniti stik z domom. Seveda ni smiselno, da na potovanju opustimo vse, kar smo vajeni početi doma. Jutranjo kavo, opoldanski čaj ali popoldansko pivo in podobne bombončke, s katerimi si lepšamo dneve doma, lahko ohranimo tudi na potovanju. Razen, če morda želimo katero od domačih navad opustiti in menimo, da nam bo to zaradi spremembe okolja lažje uspelo na potovanju. Drugače se majhnim radostim, s katerimi se osrečujemo doma, na potovanju nima smisla odpovedati. Res pa je da, če odpotujemo dovolj daleč (danes to, kako daleč proč od civilizacije zaidemo, merimo po tem, koliko dni smo brez wifija) in v dovolj divje kraje, smo se majhnim radostim primorani odpovedati. Še celo tistim, za katere se nam zdi, da brez njih ne moremo živeti. Zgodi se, da se na potovanju zvečer niti ne slečeš, ker je postelja, na kateri boš spal, preveč umazana. Zgodi se, da več tednov ne spiješ svojega priljubljenega napitka, poješ priljubljenega prigrizka. Takrat veš, da si zašel daleč. A v tem se skriva sreča, s katero nas osrečujejo potovanja; saj je, ko prideš domov, postelja najmehkejša na svetu, kava najslajša in pražen krompir najokusnejši.

Tako, kot moramo na potovanjih pogrešati čisto posteljo, jutranjo kavo in pražen krompir, moramo pogrešati ljudi, ki jih imamo radi. Zato je tehnologija, ki omogoča, da smo nenehno v stiku z ljudmi, ki bi jih na potovanju sicer pogrešali, ovira. Dobro no, če se že moramo javiti mami vsak dan, ko smo v džungli v Urugvaju, pride internet prav. A vsi vemo, da dostopa do interneta ne uporabimo le za to, temveč tudi še za vse drugo, s čemer se na potovanju ne bi rabili ukvarjati.

Prepotovali smo tisoče kilometrov, da smo prišli v eksotično deželo na drugem koncu sveta, kjer je vse drugače kot doma. Ljudje govorijo drugačen jezik, stojnice na ulicah ponujajo drugačno hrano, drugačno je podnebje, drugačne so barve, drugačne so vonjave. Skratka, nič ni tako, kot doma. Najbrž smo zaradi tega, ker tukaj nič ni tako, kot doma, sem sploh prišli. Vse, kar se nam je zdelo doma, ko smo o kraju, kamor smo pripotovali, razmišljali, je sedaj pred našim očmi. V živo! Če namesto za tem, oprezamo za napisom wi-fi, potem je z nami nekaj narobe. Prepustimo se trenutku, v katerem se pravkar nahajamo. Vonjajmo, tipajmo, okušajmo in srkajmo vase to, čemur smo pravkar priča. Pomislimo na to: »Ta trenutek in jaz tukaj, sva neponovljiva!« Neverjetni trenutki nas na potovanju pričakujejo na vsakem koraku. A v nepozabne spomine zrastejo le, če se jim v tistem trenutku predamo z vsemi čuti, ne pa tako, da jih fotografiramo in razmišljamo o tem, kako jih bomo delili s prijatelji na virtualnem zidu.

Zato naj bo čas, ki ga na potovanju namenimo »stiku z domačimi«, kakor danes pravimo brskanju po virtualnem zidu, odmerjen premišljeno. Tega se učimo tudi mi.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.