Osvajalci notranjega sveta

Veliko ljudi potuje po svetu tako, da tam pušča del sebe ali tako, da del sveta prinese domov. Poslovneži, ki z domačini sklepajo posle. Misijonarji, ki širijo svojo vero. Vojaki, ki osvajajo ali branijo ozemlja. Zdravniki brez meja, ki zdravijo po celem svetu. Alpinisti, ki se potikajo po gorskem svetu, zaradi česar jih je eden začetnikov alpinizma, Lionel Terray, poimenoval Osvajalci nekoristnega sveta. In popotniki.

Kaj popotniki širimo po svetu? Kaj pustimo v daljnih deželah, ki jih obiščemo? Kaj prinesemo domov?

Popotniki smo s tem, ko potujemo po svetu in s tem, kakšno sled puščamo, morda podobni misijonarjem. Na nek način širimo vero in zaupanje. Na eni strani gre za vero v to, da ljudje tam daleč niso takšni, kot jih prevečkrat prikazujejo mediji. Obiskali smo zloglasne dežele, kot so Iran, Sudan, Kolumbija in tam imeli le dobre izkušnje, zato smo domov prinesli le lepe besede. Seveda je to, kar zapišemo in izrečemo mi (in drugi popotniki), neprimerljivo z močjo in dosegom, ki ga imajo mediji. A (popotniki) vendarle dosežemo nekaj ljudi, ki po naših izpovedih na to, kakšni so ljudje po svetu, gledajo drugače. Nekatere najbrž prepričamo v to, da ljudje tam daleč niso nič slabši oziroma nevarnejši kot mi tukaj. Na nek način je to vera, ki jo popotniki iz daljnih dežel prinašamo domov.

Na drugi strani pa gre za vero v to, da mi kot bogati beli zahodnjaki, kot nas vidijo ljudje v daljnih in največkrat revnejših deželah, nismo nič kaj drugačni od njih. Ravno tako kot oni, se radi zapletamo v debate o tem, kako je pri nas in kako je pri njih. A razlike, ki jih najdemo, so sistemske: drugačno šolstvo, politika, prehrana, podnebje, okolje itd. V tem, kar si želimo za svoje bližnje in zase, smo si bolj ali manj enaki. Seveda imajo tudi oni svoje medije, ki ljudi in način življenja na bogatem zahodu (Evropa in Amerika, da se razumemo) portretirajo v drugačni luči. Zato je to, da se popotniki na potovanjih srečujemo z domačini in jim pokažemo, da smo takšni kot oni, izjemnega pomena. To je vera, ki jo popotniki širimo v daljnih deželah.

Za vse, ki prisegajo na bolj oprijemljivo; v tujih deželah puščamo tudi denar. Na zadnjem potovanju po Indiji smo tam pustili več kot dva tisoč evrov. Resda ni veliko, a trudimo se, da denar puščamo pri ljudeh, ne korporacijah. Spimo v manjših, družinskih hotelih, kupujemo na tržnicah, se prevažamo z rikšami, kovance pa polagamo na iztegnjene dlani. A denar je le sredstvo, ne namen, zato ga nerad omenjam. Iz tega vidika nismo ne poslovneži, ne dobrotniki. Vzporednico raje potegnem z alpinisti, le da smo popotniki osvajalci notranjega sveta.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.