Slaba dobrodošlica v Kirgizistanu

Končno Kirgizija! Dolgo in daleč sva potovala, da sva prispela do zadnje dežele na najini poti skozi Srednjo Azijo. Toliko sva prepotovala, da se nama 4600 metrov visok gorski prelaz med Tadžikistanom in Kirgizistanom ni zdel nič zahtevnega. Še mejo sva prestopila brez zapletov.

Skriti potnici na strehi terenca na meji: srednja_azija_2017_054
Zvedavi otroci: srednja_azija_2017_055

Prvič naju je ujel dež in sva želela na hitro poiskati prenočišče. V teh odročnih krajih so na voljo le prenočišča pri domačinih. Sabrina si je ogledala nekaj teh Homestay-ev, a so bili v obupnem stanju. Poljskih WC-jev sva se že privadila in tudi sicer sva vajena zanikrnih sob, a tokrat nisva bila pri volji in s sebe sva želela sprati umazanijo. Dež je še kar padal, ko sva poizvedovala pri domačinih, kje bi lahko prespala, dokler nisva pristala v dokaj lični hiši. Glede na lokalne razmere, seveda. Na tem mestu moram omeniti, da smo na potovanjih po svetu že večkrat spali pri domačinih. Homestay bi naj bil najboljši način spoznavanja domačinov. O ja, smo jih spoznali! Dovoljkrat, da se tega, razen ko resnično ni drugih možnosti, več ne poslužujemo. Na primer, v Bukhari so naju “gostoljubni gostitelji”, ker sva šla skozi verando do sobe obuta, namesto, da bi obula copatke, tako okarali, da sva ostala brez besed. To sva si tako zapomnila, da mi je včeraj Sabrina, ko je nek prodajalec v trgovini osuplo reagiral, ker je napačno ravnala z nekim artiklom, doma povedala, da je podoživela izkušnjo “s copatki”.

Podobno sta se gostiteljici lične hiše v Sary Tash, kjer sva ostala prvo noč v Kirgiziji, do naju vedli, kot čemerni vzgojiteljici do porednih otrok. Le kdo takšnim gostiteljem v recenzijo zapiše, da so prijazni? Vrhunec gostoljubja sva doživela naslednje jutro, ko sva odhajala. Ko sem gostiteljici za nočitev in hrano v vrednosti 40 dolarjev, plačal s štirimi bankovci po 10 dolarjev, namesto s sto dolarskim, kot je zahtevala, je vzkipela. Češ, da so 10 dolarski bankovci vredni manj in da naj plačava s sto dolarskim in nama bo vrnila 60 dolarjev. A dolarske stotake hraniva na skrivnem mestu za rezervo oz. vsak primer. Zraven tega sta bila v najinih očeh tako njen način kot njen argument neupravičena. Tako sem na mizo odložil štiri desetake in sva odšla. Prišla je za nama do motorja in zažugala: » Gresta v Osh? Bom uredila, da bosta imela na poti težave!« Bila sva šokirana. Kaj takšnega nama ni še nihče rekel; pa verjemite, da sva se na potovanjih soočila z nešteto konflikti. Kot, da niso to že dovolj težavni kraji za potovanje z motorjem, sva dobila zraven še prekletstvo zmešane babnice. Odpeljala sva se in črnih scenarijev, v smislu, da naju bo kdo zrinil s ceste, ki so se nama obema motali po glavah, ni manjkalo. Pred nama je bilo pol dneva vožnje po samotni pokrajini preko gorovij in če bi kdo res želel, bi nam z lahkoto zagrenil pot.

Popoldan sva prišla do Osha, prvega mesta po enem tednu in se odločila, da se tukaj ustaviva za dva dni, pozabiva na uroke in nabereva moči za zadnjo etapo potovanja. Seveda nisva počivala, ampak sva čas izrabila za pohajkovanje po mestu. Najraje po tržnici, kajpada:
srednja_azija_2017_056
srednja_azija_2017_057
srednja_azija_2017_058
Lokalne dobrote: srednja_azija_2017_060
Tole pa poznamo iz Indije: peč tandori, v kateri se pečejo samose. Le da jim tukaj pravijo samse. srednja_azija_2017_059

4 komentarj/a/i/ev na “Slaba dobrodošlica v Kirgizistanu

  1. Petra

    Ves zapis je poln smešnih dogodivščin. Ampak samo z mojega kavča. 🙂 V živo vem, da take stvari niso ravno fajn.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.