Čez Kazahstan

Iz ene gromozanske države v drugo sva potovala in nizala tisoče kilometrov, kot za šalo. Sicer so nama jo visoke temperature tam okrog 40 stopinj Celzija krepko zagodle in otežile potovanje, a proti temu nisva mogla storiti ničesar. Razen tega, da sva vstajala ob petih zjutraj, da sva tako levji delež dnevnih etap prevozila pred najhujšo vročino. A do Kazahstana je še šlo, saj so bile do tja odlične ceste, po katerih sva lahko hitro potovala. Potem pa so se začeli pontonski mostovi, puščave in tako zanič ceste, kot jih niti v Afriki nisem videl. Resnično. Tako obupno uničenih glavnih tranzitnih poti, po katerih poteka mednarodni promet, nisem videl še nikjer. Ko sva videla, kako slab odsek je pred nama, sva razmišljala o tem, da bi naredila ovinek in bi mejo med Kazahstanom in Uzbekistanom prečkala drugje. To idejo sva kmalu opustila, saj je bilo do sosednjega mejnega prehoda med tema dvema državama 2300 kilometrov!

Pontonski most, ki naju je čakal tik pred rusko-kazahstansko mejo, ni bil nič posebnega, le zvijal se je, ko sva peljala čezenj, da se nama je zdelo, kot da jezdiva kačo. čez pontonski most v Rusiji

Povprečno kazahstansko mestece je videti dokaj pusto, mestece v Kazahstanu

dokler človek ne stopi v katero od trgovinic, ki so bolje založene kot supermarketi. dobro založena trgovina v Kazahstanu

Razen hotelov, bencinskih črpalk, trgovin in restavracij, v Kazahstanu nisva obiskala nobenih znamenitosti. Predvsem zato, ker nisva videla ničesar, kar bi naju pritegnilo. Z vsem, kar sva potrebovala, sva se morala oskrbeti v mestih, saj med dvema krajema, ki sta bila lahko oddaljena tudi 400 kilometrov, največkrat ni bilo ničesar. Postajališča ob cesti, ki jih imenujejo čajkane, kjer je mogoče dobiti vodo in kaj za pod zob, so bila dokaj redka. Ta je bila celo zaprta, še dobro, da sva imela vodo in hrano s seboj. zaprta čajkana v Kazahstanu

Le neskončna cesta skozi suho stepsko pokrajino. Bencinske črpalke so bile še bolj narazen, tako, da sva morala rezervno gorivo točiti v plastenke (in ga prevažati na dokaj čudnem mestu). na bencinski črpalki v Kazahstanu sva točila v plastenke

Najslabših odsekov cest nisem fotografiral, saj so zahtevale vso mojo pozornost in sem bil popolnoma zatopljen v vožnjo. Nekaj kilometrov sva se peljala po »cesti«, ki je bila zgrajena iz armiranega betona. Čas, vremenske razmere in težki tovornjaki so terjali svoj davek in od ceste je ostala le še železna armatura, ki so jo držali skupaj razbiti kosi betona. Manevrirati sem moral med za prst debelimi kosi železne armature, ki so štrleli v zrak, kot na koruznem strnišču. Če bi zapeljal na enega, bi se zadeve hudo zakomplicirale.

Zadnji del (glavne in v tem delu Kazahstana edine) ceste proti Uzbekistanu, je bil videti tako: prostranstva Kazahstana

Zavedam se, da opisi Svilene poti zvenijo nekako negativno oziroma nezainteresirano, a takšna je najina izkušnja iz teh krajev. Sicer se trudim, da bi opisal kaj lepega in zapisal kaj pozitivnega, a najdem bore malo. Po drugi strani pa, kdo pravi, da morajo biti vsi popotniški zapisi polni čudovitih zgodb, fascinantnih krajev, krasnih ljudi in zanimivih pripetljajev? Tako zapisi najine poti po Srednji Aziji morda niso navdušujoči, so pa iskrena izpoved najinega doživljanja na 40-dnevnem motorističnem potovanju.

Čez Rusijo

»Petrovič, poglej! Za jest!« Je v ukrajinščini vzkliknil carinik na ukrajinsko ruski meji, ko je med pregledom prtljage na motorju iz kovčka izvlekel 40 centimetrski nož, ki ga imava s seboj za kampiranje in ga pokazal kolegu. Dvanajst meja sem prestopil v Afriki s tem »Rambo« nožem skritim med prtljago in vedel, da bo slej kot prej prišel trenutek, ko mi ga bodo našli in zasegli. A Ukrajinec je bil prvi, ki ga je našel. Pozvali so me na zaslišanje v kontejner, Sabrina je morala ostati zunaj. Jaz sem si, kot po navadi ob prestopu meja, kjer uradniki izkazujejo svojo premoč nad popotniki, nadel nasmešek in čakal na razplet. A policisti oz. cariniki v kontejnerju so bili smrtno resni. Spregovorili so le nekaj besed v ukrajinščini ali ruščini, ki jih nisem razumel, zato nanje nisem odgovarjal, nakar so mi zaukazali, da zapustim kontejner. Menda naju ne bodo zdaj zaradi butastega noža že na prvi meji maltretirali, sva ugibala s Sabrino medtem, ko sva čakala. Noža sicer nisem hotel izgubiti, a če je cariniku tako všeč, naj ga ima in naju naj spusti naprej, sem si mislil. Promet čez mejo je tekel mimo naju, midva sva kar čakala. Čez čas je prišlo do nekega dogajanja, zaradi katerega so začeli policisti in cariniki hoditi sem ter tja. Petrovičev kolega je prišel do mene, mi izročil nož in z roko zamahnil proti Rusiji: »Pojdi!« Vzkliku carinika: »Petrόvič, vidi! Za pόjest!« se smejiva še danes.

Če je bila Ukrajina povsem sodobna in spodobna dežela, je za prvo regijo Rusije, ki sva jo obiskala, Kursk, veljalo popolno nasprotje. Revne kmetije, ob katerih so ležali ostanki razpadle mehanizacije iz prejšnjega tisočletja, so dajale vtis, da sva zašla v obdobje sovjetskih kolhozov. Nič kaj mikavno in obetavno ni bilo videti. Še dobro, da so ceste dokaj spodobne, da sva lahko šibala naprej. Tako, da razen postankov na bencinskih črpalkah, ni bilo niti enega samega razloga za postanek. Še hrano sva s težavo dobila. Najina prva ruska večerja so bili v vrečki kuhani koruzni žganci. Pravzaprav je bila to tudi najina druga večerja v Rusiji, saj kaj drugega za pod zob nisva našla. Šele tretji dan, v Volgogradu, sva prišla do prave hrane. A ne v Ruski, temveč v Gruzijski restavraciji.

Volgograd, nekdaj Stalingrad, kjer se je odvijala ena najhujših bitk v zgodovini, je danes ogromno mesto. Kampirala sva v samem mestu ob najdaljši evropski reki, Volgi. Široka Volga v Volgogradu A izkušnje v najslabšem kampu, kar sva jih v življenju obiskala, ne bom opisoval, saj že tako ali tako o teh krajih nisem zapisal ničesar pozitivnega. Sva pa končno odlično jedla.

Kakšnih dva tisoč kilometrov, ki sva jih prevozila čez Rusijo, se na zemljevidu te ogromne države komaj pozna. Dolgih cest, kjer sva v enem kosu brez postanka prevozila tudi do 300 kilometrov (na motorju!), kar ni hotelo biti konec. Če sem že pri razdaljah, naj omenim, da sva v prvem tednu prevozila 3400 kilometrov. Zato sva si privoščila dvodnevni postanek v Astrakhanu, zadnjem ruskem mestu na najini poti. Mimogrede, v deželi, kjer sta si dva kraja lahko oddaljena osem tisoč kilometrov, se na razdalje gleda drugače, kot pri nas. Na poti sva srečala Ruse, ki so se v Astrakhan pripeljali s kombijem iz 1400 kilometrov oddaljene Moskve na ribiški vikend! No, nama Moskve ni bilo treba obiskati, saj ima tudi Astrakhan svoj Kremlin. Sprehajala sva se po urejenem mestu, jedla v odličnih restavracijah in spala v spodobnem hotelu. Dvodnevni počitek nama je dobro del. Tako je to; včasih pride tako daleč, da si na dopustu potreben oddiha.
Kremlin v Astrakhanu
Lenin je živ

Čez Madžarsko in Ukrajino

Prva od sedmih dežel, ki sva jih prevozila na poti proti Srednji Aziji, je Madžarska. Ni kaj za povedati, vsi jo poznamo. Bolj naju je mikala in tudi prevzela naslednja, saj tam še nisva bila. Ukrajina je gromozanska dežela, menda največja v Evropi. Všeč nama je postala takoj, ko sva prišla čez mejo, saj sva se znašla v Karpatih. Krasni zeleni hribi, čez katere so speljane vijugaste ceste, raj za vožnjo.

Prvi dan sva se utaborila v hostlu, saj je deževalo. Čeprav so razlogi, da sva na tem potovanju kampirala manj, kot sva želela, drugje. A o tem kasneje. To, da sva se namesto v kampu, 25 kilometrov od mesta, namestila v samem centru mesta Lviv, je bila odlična ideja. Tako sva si lahko privoščila sprehod po čudovitem zgodovinsko bogatem ukrajinskem mestu, v katerega turisti redko zaidejo. Ko sva spoznala, kako poceni je v Ukrajini, sva si privoščila večerjo v eni boljših restavracij v kleti samostana. Fantastičen ambient, vključno z natakarji, ki so imeli brade in pričeske urejene na način, ko še ga nisva videla. Poskusila sva seveda lokalne dobrote: Uzvr (ali nekaj podobnega) – kompot iz prekajenih sliv, jabolk in hrušk. Sledila je rdeča pesa s hrenom, čebulna pita, boršč in zeljne roladice. Okusi, ki sva jih tukaj prvič poskusila, so naju spremljali do konca potovanja. Vse dežele, ki sva jih obiskala, so bile namreč del Sovjetske zveze, katere zapuščina se še danes pozna na pogrnjenih mizah.

Ukrajinski boršč. ukrajinski boršč
Hladna juha s koprom, cmočki, pečena skuta in zelenjava. ukrajinsko kosilo

Naslednje jutro sva se zapeljala do 560 kilometrov oddaljene ukrajinske prestolnice, Kijev. Gromozansko mesto; ko sva peljala mimo znaka, ki označuje začetek mesta, mi je navigacija pokazala, da je do hotela v centru mesta še 25 kilometrov. Za spanje sva morda iz nostalgičnih razlogov in malce za hec, izbrala kolosalni sovjetski hotel z epohalnim imenom Mir.
nostalgični hotel Mir v Kijevu

Kolosalne stavbe in kipi v teh deželah niso nič posebnega.
Kolos v Kijevu

Kijev na daleč morda ni najlepše mesto,
Kijev
Kijev

a od blizu nama je bil prav všeč.
bogata ulična ponudba v Ukrajini

Tudi tukaj sva si privoščila dobro restavracijo v samem središču mesta. Taras Bulba se imenuje, najbrž ste že slišali zanj. Za epskega Kozaka, ne restavracijo. No, če že toliko pišem o restavracijah in hrani, naj zapišem še to, da sva zraven lokalne hrane, ki nama je hitro presedla, iskala tudi restavracije iz drugih koncev sveta. Cmoke in rdečo peso sicer marava, a ne pri vsakem obroku. Z začimbo koper, s katero posujejo skorajda vse, kar postavijo na mizo, sva se tako predozirala, da je ne želiva nikdar več poskusiti.

Ponovno boršč, cmočki, juha in solata. Vse s koprom! ukrajinsko kosilo

Nostalgični sladoled. nostalgični sladoled

Ukrajino sva prevozila v treh dneh, kar je vsekakor premalo za vtis o deželi. A to kar sva videla, doživela in poskusila, nama je bilo všeč. Tudi ljudje, ki so bili večinoma prijazni, a zadržani. Za globlja spoznanja pa tokrat žal ni bilo priložnosti, saj naju je čakala mati Rusija.

Neuravnoteženo potovanje po svileni poti

Tudi tokratno potovanje je bilo tako zahtevno, da preprosto ni bilo časa, da bi doživljanje zapisoval sproti v obliki prispevkov na teh straneh. No, čas bi si že lahko vzel, a ker sva tega že tako imela skopo odmerjenega, ga nisem želel nameniti pisanju prispevkov. Zraven tega sem mnenja, da se je na potovanju treba soočiti in obremenjevati s tistim, kar se nam dogaja na samem potovanju, ne pa s tem, da bi bili ves čas v stiku s tistim, kar smo pustili doma. Bolj kot znamo odrezati popkovino in pozabiti na dom, več kapacitet imamo za doživljanje tega, s čemer se soočamo na samem potovanju. Bolj kot se odklopimo od domačih ljudi in navad, bolj absorbiramo deželo, po kateri se pravkar potepamo. Saj menda zaradi tega potujemo, mar ne? Zaradi tega, da doživljamo! Seveda del doživetij radi delimo z vsemi, ki jih to utegne zanimati. Temu je tudi namenjena ta stran, na kateri se trudimo ne objavljati instant novičk, kot na drugih virtualnih zidovih, temveč predelane vtise s potovanj.

Pred samim potovanjem sem zapisal, da se na pot odpravljava brez konkretnih pričakovanj. Kaj lahko o tem zapišem danes, ko je potovanje za nama?

Srednji Aziji se nismo zaman tako dolgo izogibali. Gre za regijo, ki ne ponuja naravnih znamenitosti kot Argentina ali Avstralija, kulturnega šoka kot Indija ali Kitajska ter kulinaričnih dobrot kot Tajska ali Šrilanka. Seveda ima Srednja Azija svoje posebnosti, lepote in dobrote, ki pa so (glede na to, kar sva do sedaj doživela in videla) zmernejše. Zraven tega je bilo samo potovanje izjemno zahtevno. Tudi če ga primerjam z Afriko, je bilo potovati po svileni poti pogosto zahtevnejše, kot čez Afriko. Pri tem gre za dva parametra, da se tako izrazim; prvi je zahtevnost potovanja, drugi je užitek v potovanju. Naj pojasnim. Zahtevna potovanja so nam vedno izziv, a zahtevnost se mora uravnotežiti z užitki, ki jih potovanje nudi. Na primer; 8 ur jahati na motorju po zdelanih cestah je garanje, a če pri tem srečuješ zanimive ljudi, opazuješ zebre, slone ali krasno pokrajino, se konec dneva pripelješ do kampa, kjer se lahko stuširaš, dobro naješ in usedeš, so to užitki, s katerimi je ves trud poplačan. Garanje, ki ga vložiš v potovanje je uravnoteženo z užitki. Najino potovanje po svileni cesti ni bilo uravnoteženo. Daleč od tega. (Pa sploh ne zaradi težav, ki sva jih imela na koncu.)

Sicer brez pričakovanj, a z očitno previsoko zastavljenimi cilji. Prevoziti 8000 kilometrov z motorjem v 30 dneh po obupnih cestah in brezpotjih, skozi puščave in preko gorovij, mimo tisoč policijskih kontrol, čez sedem nenavadnih dežel, je bil cilj, ki sva si ga zastavila. Veliko preveč. A to sva spoznala šele po kakšnem tednu na cesti, ko sva cele dneve šibala in šibala po neskončnih cestah brez ene same znamenitosti, ki bi naju pritegnila dovolj, da bi se zaradi nje ustavila. Dvanajsti dan sva prišla do prvega mesta, ki sva si ga imela namen ogledati! Ste že kdaj potovali 12 dni do tja, kamor ste nameravali? Saj veva, da je pot cilj, zato sva tudi s tega potovanja prinesla marsikatero izkušnjo. Ne pa tudi recepta. Recepti jedi, ki nam v deželi, po kateri potujemo, teknejo, so moji najljubši spominki. Iz Srednje Azije si nisem prinesel nobenega.

Sabrina je pravkar rekla: “Glede na dane razmere sva se imela zelo fajn!” To je to, kar šteje!

Rusija
Kazahstan
Kirgizistan
Tadžikistan
Tadžikistan
Neskončna prostranstva so šele v Pamirju začela dobivati privlačno obliko.

Živa in zdrava v Sloveniji

40 dni je trajala najina odsotnost od doma. Precej več, kot sva nameravala. A Maša in Sara sta se odlično izkazali brez naju. Neverjetno, kako veliki in samostojni sta že. Vsakič, ko ju vidim v tem prehodno dekliško-odraslem obdobju, pomislim na to, kakšno srečo smo imeli, da smo s potovanji začeli že, ko sta bili še v plenicah. Torej dovolj zgodaj, da smo skupaj doživeli nekaj izjemno čarobnega, prepotovali svet. Danes vem še nekaj več. Bolj kot kadarkoli prej sem hvaležen za to, da se nam na nobenem potovanju ni pripetilo nič, s čemer bi bilo resneje ogroženo naše zdravje ali življenje. Ne bom našteval drznih izzivov, ki smo se jih lotevali ali nevarnih pripetljajev, ki smo jih prestajali. Tako ali tako so zapisani nekje na teh straneh. Skratka, hvala vsem dobrim mislim in silam, ki so poskrbele za nas.

Da se razumemo, ne gre za nobeno streznitev, novo poglavje ali večjo spremembo, ki bi resno vplivala na naša prihodnja potovanja. Gre za novo spoznanje, s pomočjo katerega bodo naša bodoča potovanja morda drugačna. A treba je pustiti času, da naredi svoje. Bomo videli naslednjič, ko se odpravimo na resnejše potovanje.

Seveda, nezgoda! Morda je videti, da sem zavezan k molčečnosti ali da kaj skrivam, ker ne želim povedati, kaj se je pripetilo. Ničesar ne skrivam, razen podrobnosti, o katerih ne želim govoriti. Vsaj ne tukaj, javno. Zraven tega na teh straneh ne želim videti črne kronike, sploh ne o samem sebi!

Resda se s tem, kar zapišem na teh straneh, pogosto razgalim in povem več intimnih zadev, kot se spodobi, a tokrat tega ne bom storil. Vsaj kar se podrobnosti o nezgodi tiče. Z največjim veseljem pa povem, da sem bil včeraj v UKC, kjer so slovenski zdravniki požegnali delo kolegov iz Kirgizije in povedali, da se rane celijo v pravi smeri in da bom čez nekaj tednov v redu.

To je to!

Prispevki z vtisi s potovanja po Svileni cesti sledijo.

Po sledeh velikanov v Srednjo Azijo

Aleksander Veliki, Džingiskan, Timur, Lenin, Stalin in Marko Polo. Največja imena, ki so skozi znano zgodovino spreminjala regijo, ki ji danes pravimo Srednja Azija. Glede na to, da so to regijo osvajali, oblikovali in prepotovali takšni velikani, je nedvomno nekaj posebnega. S Sabrino si greva končno pogledati, kaj je tam tako zanimivega. Končno zato, ker naju regija bivše Sovjetske zveze do sedaj ni privlačila. No, če sem iskren, naju zapuščina Sovjetske zveze ne privlači niti danes. A glede na tisočletno zgodovino predvidevava, da je tam precej več, kot le sovjetska zapuščina, saj je sovjetski jarem trajal manj kot stoletje. Sploh pa so dežele, skozi katere tokrat potujeva, zgolj kulisa samega potovanja.

Osrednji del avanturističnega potovanja z motorjem skozi tako težko dostopne dežele je namreč drugje. V premagovanju ovir, reševanju zapletov in soočanju z vsem, kar ti v tako odročnem in človeku neprijaznem okolju pride naproti. Nekaj izkušenj s podobno regijo sicer imava z motorističnega potovanja po Kašmirju, kjer sva po komaj prevoznih cestah premagovala gorske prelaze čez 5.000 metrov. A domnevava, da se razen same pokrajine, Tadžikistan in Kirgizistan precej razlikujeta od Indije.

A to so le domneve in pričakovanja, o katerih tako nerad pišem. Pričakovanja so namreč boter nejevolje. Zato se s tem, kaj pričakovati v deželah, kamor se podajava, ne obremenjujeva vnaprej. Meni zadostuje, da o deželi, kamor potujem, preberem kakšno knjigo in se seznanim z njeno zgodovino ter se naučim nekaj pozdravnih fraz, saj te odprejo več vrat kot vse druge predhodne priprave. Kaj več pa pred samim potovanjem ne naredim. Seveda poskrbim za logistiko, za katero upam, da nisem spregledal česar, kar bi nama utegnilo na potovanju povzročati težave. Bomo videli.

Sploh pa je besedičenje pred samim potovanjem odveč. Najprej potovati, nato govoriti!

Z motorjem po svileni poti

Somi, somoni, sumi, tenge, rublji, grivne, forinti in evri! Osem denarnih valut, osem dežel, osem tisoč kilometrov, Suzuki, Sabrina in jaz.

Tako je, s Sabrino se odpravljava na motoristično pustolovščino v Azijo! Štartava doma in se z motorjem zapeljeva do Srednje Azije. Pot naju bo vodila čez Madžarsko, Ukrajino, Rusijo, Kazahstan, Uzbekistan, Tadžikistan, vse do Kirgizije oz. Kirgizistana. Na poti bova “oplazila” tudi Turkmenistan, Afganistan in Kitajsko ter se na nekaj sto kilometrov približala Kašmirju, ki sva ga predlani prevozila z Royal Enfieldom.

Za boljšo predstavo:

Odrineva čez deset dni, časa za potovanje pa imava en mesec. To je to!

Seveda bi se lahko na dolgo in široko razpisal o pripravah motorja, transporta, urejanju vizumov, cepljenj in drugih logističnih pripravah ter zapletih. Ali o vsem, kar naju morebiti čaka na tej pustolovščini, ki je na nek način zahtevnejša od moje lanske poti čez Afriko. A nekako so se letošnja potovanja, izleti in pustolovščine nagrmadili na kup, tako, da za obsežne priprave ter debate o tem, zakaj in kako, preprosto nisem namenil časa. V zadnjih šestih mesecih smo namreč mesec dni potovali po Indiji, se za prvomajske potepali po Siciliji, sledil je moj osemdnevni pohod čez Velebit in enotedenski oddih na morju. Pred vrati pa je že naslednja pustolovščina. Skratka, potujemo!