Epilog potovanja po Srednji Aziji

Sedemindvajset dni sva z motorjem potovala po svilni poti. Od osem tisoč kilometrov sva jih dobršen del prevozila po pustih ravnih cestah, kjer nisva videla ničesar markantnega in le majhen delež skozi kraje, ki so se nama vtisnili v spomin. V tem kontekstu je tole potovanje podobno marsičemu; obdobja, ko doživljamo nekaj lepega, srednja_azija_2017_068-jpg so precej krajša od obdobij, skozi katera se le prebijamo. To, kako in koliko se angažiramo, da razmerje med temi obdobji spremenimo sebi v prid, je odvisno predvsem od nas. Tako je potovati po nekaterih deželah čisti užitek, v drugih pa se je za to, da najdemo vsaj malce smisla v našem početju, treba presneto potruditi. Precej redko pa se zgodi, da potovanje, ne glede na to, kako krasno ali težavno je, zaznamuje en sam dogodek. Če je pozitiven, zasenči vse tegobe, ki smo jih na potovanju dali skozi, če je negativen, seveda obratno.

Od neljubega dogodka, ki me je za dvanajst dni spravil v kirgizijske bolnišnice in zasenčil vse drugo, kar sva doživela na svilni poti, je minilo tri mesece. Dovolj, da so se sence, ki jih je na naju pustilo pomanjkanje pozitivnih vtisov, razblinile. Sedaj namreč na potovanje po svilni poti gledava manj neprizadeto, morda celo objektivno. A naj skušam biti še tako selektivno pozabljiv in se spomniti le lepih trenutkov, ki sva jih na poti doživela, moram priznati, da imam s tem težave. Ne bi rad zvenel pesimistično ali negativno, zato bom zapisal takole: potovati z motorjem po svilni poti je lahko krasna dogodivščina, če nas to, da od potovanja prejmemo precej manj, kot vanj vložimo, ne moti.

A vendar, zakaj ne bi zapisal tega, kar sem ob koncu potovanja po Srednji Aziji v resnici občutil? Zame, kot bralca, je iskrena izpoved vredna več kot vso drugo besedičenje. Morda še za kogar. Takole sem zapisal v dnevnik:
»Najtežje potovanje do sedaj. Šlo je zgolj za preizkušanje. Sabrine. Motorja. Samega sebe. Vzdržljiva sva, to sva dokazala. Enako Suzuki. Šele sedemindvajseti dan na poti sva našla raj, ki sva si ga želela obiskati. Žal je najino bivanje v raju trajalo le nekaj uric. Kakšno potovanje! Ojej, ojej«

Vsekakor najina izkušnja ne pomeni, da Srednje Azije ni vredno obiskati. Nekateri od tamkajšnjih krajev so resnično edinstveni na svetu in kot takšni izjemno zanimivi ter vredni obiska. A ne na tak način in v takšnem času ter obsegu, kot sva to naredila midva. Zraven tega ne želim ponoviti napake, ki sem jo naredil po obisku Kitajske, ko sem zapisal, da se tja več ne želimo vrniti in se od nje poslovil z Adijo Kitajci, pa brez zamere. Danes bi namreč z veseljem ponovno obiskal Kitajsko. Zato se od Srednje Azije poslavljam le do naslednje priložnosti, da se bolje spoznamo. A če ta priložnost ne pride, mi ne bo prav nič žal.

Kirgizistanska odisejada

Od vseh stanov; Kazah, Uzbeki, Tadžiki, Turkmeni in Kirgizi se mi zdi, da je prav zadnji največji magnet, ki vabi navdušence nad neokrnjeno pokrajino, da obiščejo Srednjo Azijo. Visokoležeča dežela nima neskončnih puščav, kot jih ima Kazahstan in pravljičnih mest, kot je Samarkand v Uzbekistanu. Temveč je porasla z razkošnimi gozdovi, travnato stepo in prisrčnimi ljudmi, kar jo naredi resnično posebno in pristno privlačno.

Če bi pot v tiste kraje ponovno načrtoval, bi deset dni, ki sva ji porabila, da sva se prebila skozi Ukrajino, Rusijo in Kazahstan, raje namenil Kirgiziji. Sicer sva bivanje v Kirgiziji resda za deset dni podaljšala, a proti svoji volji in ne na način, kot sva si želela.

Seveda tudi v Kirgizistan ni vse tako, kot je videti na prvi pogled ali slišati na daljavo. Na vrhu enega od gorskih prelazov sva srečala mlado Kanadčanko na kolesu. Ko me je prosila, da jo fotografiram, da ovekoveči kolesarski dosežek, nama je zaupala bridko izkušnjo. S prijateljem sta prenočila v jurti, tradicionalnem bivališču nomadov, ki je pravzaprav šotor in je ena izmed največjih atrakcij v teh krajih. Prenočevanje v jurti pri domačinih, namreč. No, povedala je, da so jima med tem, ko sta spala, izmaknili nekaj dragocenosti in denarja, kar sta opazila šele naslednji dan, ko sta bila že daleč proč. Še en razlog, zaradi katerega najraje potujeva kot polžka in svojo hiško nosiva s seboj.

Potovati skozi tuje dežele, ne da bi si vzeli čas za stik s pristnimi domačini, nekako nima pravega smisla. Neznanje jezika ni nobena ovira, vse se zmenimo.
srednja_azija_2017_061
Otroci in v ozadju njihov dom. Kamor so nas seveda povabili in sva poskusila kurut, kroglice iz posušenega jogurta. Glb.
srednja_azija_2017_062
srednja_azija_2017_063
Zavite ceste, ki se vijejo visoko čez gorske prelaze z razgledi na gorovja, ki se jih ni mogoče naveličati.
srednja_azija_2017_064
srednja_azija_2017_065
srednja_azija_2017_066
srednja_azija_2017_067

Na tem mestu se je najino potovanje po Kirgiziji nepričakovano prekinilo. Odisejada se je šele pričela…

Slaba dobrodošlica v Kirgizistanu

Končno Kirgizija! Dolgo in daleč sva potovala, da sva prispela do zadnje dežele na najini poti skozi Srednjo Azijo. Toliko sva prepotovala, da se nama 4600 metrov visok gorski prelaz med Tadžikistanom in Kirgizistanom ni zdel nič zahtevnega. Še mejo sva prestopila brez zapletov.

Skriti potnici na strehi terenca na meji: srednja_azija_2017_054
Zvedavi otroci: srednja_azija_2017_055

Prvič naju je ujel dež in sva želela na hitro poiskati prenočišče. V teh odročnih krajih so na voljo le prenočišča pri domačinih. Sabrina si je ogledala nekaj teh Homestay-ev, a so bili v obupnem stanju. Poljskih WC-jev sva se že privadila in tudi sicer sva vajena zanikrnih sob, a tokrat nisva bila pri volji in s sebe sva želela sprati umazanijo. Dež je še kar padal, ko sva poizvedovala pri domačinih, kje bi lahko prespala, dokler nisva pristala v dokaj lični hiši. Glede na lokalne razmere, seveda. Na tem mestu moram omeniti, da smo na potovanjih po svetu že večkrat spali pri domačinih. Homestay bi naj bil najboljši način spoznavanja domačinov. O ja, smo jih spoznali! Dovoljkrat, da se tega, razen ko resnično ni drugih možnosti, več ne poslužujemo. Na primer, v Bukhari so naju “gostoljubni gostitelji”, ker sva šla skozi verando do sobe obuta, namesto, da bi obula copatke, tako okarali, da sva ostala brez besed. To sva si tako zapomnila, da mi je včeraj Sabrina, ko je nek prodajalec v trgovini osuplo reagiral, ker je napačno ravnala z nekim artiklom, doma povedala, da je podoživela izkušnjo “s copatki”.

Podobno sta se gostiteljici lične hiše v Sary Tash, kjer sva ostala prvo noč v Kirgiziji, do naju vedli, kot čemerni vzgojiteljici do porednih otrok. Le kdo takšnim gostiteljem v recenzijo zapiše, da so prijazni? Vrhunec gostoljubja sva doživela naslednje jutro, ko sva odhajala. Ko sem gostiteljici za nočitev in hrano v vrednosti 40 dolarjev, plačal s štirimi bankovci po 10 dolarjev, namesto s sto dolarskim, kot je zahtevala, je vzkipela. Češ, da so 10 dolarski bankovci vredni manj in da naj plačava s sto dolarskim in nama bo vrnila 60 dolarjev. A dolarske stotake hraniva na skrivnem mestu za rezervo oz. vsak primer. Zraven tega sta bila v najinih očeh tako njen način kot njen argument neupravičena. Tako sem na mizo odložil štiri desetake in sva odšla. Prišla je za nama do motorja in zažugala: » Gresta v Osh? Bom uredila, da bosta imela na poti težave!« Bila sva šokirana. Kaj takšnega nama ni še nihče rekel; pa verjemite, da sva se na potovanjih soočila z nešteto konflikti. Kot, da niso to že dovolj težavni kraji za potovanje z motorjem, sva dobila zraven še prekletstvo zmešane babnice. Odpeljala sva se in črnih scenarijev, v smislu, da naju bo kdo zrinil s ceste, ki so se nama obema motali po glavah, ni manjkalo. Pred nama je bilo pol dneva vožnje po samotni pokrajini preko gorovij in če bi kdo res želel, bi nam z lahkoto zagrenil pot.

Popoldan sva prišla do Osha, prvega mesta po enem tednu in se odločila, da se tukaj ustaviva za dva dni, pozabiva na uroke in nabereva moči za zadnjo etapo potovanja. Seveda nisva počivala, ampak sva čas izrabila za pohajkovanje po mestu. Najraje po tržnici, kajpada:
srednja_azija_2017_056
srednja_azija_2017_057
srednja_azija_2017_058
Lokalne dobrote: srednja_azija_2017_060
Tole pa poznamo iz Indije: peč tandori, v kateri se pečejo samose. Le da jim tukaj pravijo samse. srednja_azija_2017_059

Jezero treh idiotov v Tadžikistanu

Včasih nas je tako preprosto prepričati, da odpotujemo na drugi konec sveta zaradi fotografije ali prizora, ki smo ga videli v filmu. Sabrina se spomni fotografije Machu Picchu, ki sta nama jo kazala znanca pred davnimi časi, ko sta potovala po tistih krajih. Ta fotografija nas je do Machu Picchu pripeljala precej let kasneje, ko smo ga na enoletnem potovanju obiskali v živo.

Podobnih fotografij in drugih sprožilcev, zaradi katerih smo prepotovali del sveta, je bilo v naši popotniški karieri kar nekaj. Najmočnejši od vseh je bil prizor iz indijskega filma Trije idioti. Zadnje scene filma se namreč odvijajo na eni izmed najbolj krasnih lokacij, kar smo jih videli na filmu. Jezero Pangong Tso v Ladakhu leži na nadmorski višini 4300 metrov in je tako odročno, da sva s Sabrino potrebovala štiri leta, da sva ga obiskala v živo. Žal nama vreme v Kašmirju takrat ni bilo naklonjeno in je bilo jezero videti tako povprečno, da sva bila dokaj razočarana. Jezero, v filmu posneto v idealnih vremenskih razmerah pod modrim nebom, se je bleščalo v najčudovitejših odtenkih modre, ki si jih je mogoče predstavljati. A žal le v filmu. Na oblačen dan, ko sva jezero obiskala midva, je bilo takšno, da fotografij nisem niti objavil.

A zgodi se, da ti to, kar si dovolj želiš, pride samo naproti, če si dovolj potrpežljiv. Tako sva v Tadžikistanu našla najino jezero treh idiotov, ne da bi ga iskala. Zadnje kilometre potovanja po Tadžikistanu sva na podobni nadmorski višini, okrog 4000 metrov prišla do prizora, ki nama je vzel sapo. Jezero, iz katerega se strmo dvigajo visoka gorovja, se je pod modrim nebom lesketalo v najmodrejši barvi, kar obstaja. Od same zatopljenosti v prizor sem se pozabil ukvarjati s fotografiranjem in nisem naredil nobene dovolj dobre fotke, s katero bi pokazal veličastnost trenutkov, ki sva jih doživela ob najinem jezeru treh idiotov. Naj bo dovolj, včasih je treba verjeti na besedo.

Bližnje srečanje z Afganistanom

Na svilni poti sva z motorjem prevozila sedem mej med osmimi državami. Razen na prvi meji sva za prestope porabila več ur, da sva izpolnila vso potrebno dokumentacijo in opravila carinske preglede. Najzahtevnejšega carinskega pregleda sva bila deležna v Uzbekistanu, kjer so na seznamu prepovedanih uvoznih artiklov tudi vsakodnevne stvari. Na primer tabletke proti alergiji. Tako sem moral, ko sva Uzbekistan zapuščala, izprazniti vse kovčke, vse škatle, vse vreče in torbe, kar sva jih imela s seboj, da sta jih dva carinika temeljito pregledala. Vsako škatlico tabletk, ki sva jo imela s seboj, je vzel v roko in jo pregledal. Ko sva mislila, da je že konec, sta pripeljala še psa, ki je vse prevohal. Najtemeljitejši pregled, kar sva jih bila deležna v popotniški karieri. Našli in odvzeli nama niso ničesar, le pomahali so nama in naju spustili v Tadžikistan.

Majhna deželica (v primerjavi s sosedami) je ravno toliko odročna in divja, da je raj za motoriste in kolesarje, ki se radi podajamo v takšne kraje. Pamirska avtocesta je ena izmed najbolj znanih cest na svetu, ki vabijo entuziaste iz vsega sveta na preizkušanje lastnih zmogljivosti. Tako sva se tudi midva (predvsem jaz) čutila poklicane, da vidiva ali jo zmoreva.

Pamirske ceste sva se lotila v glavnem mestu, Dušanbe, kjer, razen okusnih šašlikov, nisva doživela ničesar omembe vrednega. Kot je v tej regiji navada, se je cesta kmalu zatem, ko sva zapustila območje bližine glavnega mesta, spremenila v kolovoz. Tako slab, luknjast in prašen, da sem resnično dvomil, da nama bo uspelo, če bo šlo tako naprej. Treba je vedeti, da je vodenje motorja z dvema potnikoma in polno prtljage po tako slabih cestah, dokaj naporno početje. Ne le zaradi samega manevriranja in izogibanja pastem, temveč tudi zaradi vročine in prahu. V motoristični opremi je pri hitrosti kakšnih 30 kilometrov na uro precej vroče, in ko zraven tega jahaš skozi oblake prahu, gostejše od megle, se pogosto vprašaš po smislu tega početja. »Prah in vročina! Crkujeva!« sem zapisal v dnevnik.

Pamirska cesta naju je vodila vzdolž reke, onkraj katere je Afganistan. srednja_azija_2017_045 Pet dni sva se vozila ob meji z Afganistanom, vesela, da sva na tej strani reke, saj je prašni kolovoz, v primerjavi s tem, kar je bilo videti onstran reke, videti kot avtocesta.

Seveda sva bila poplačana z razgledi, srednja_azija_2017_044
srednja_azija_2017_046
srednja_azija_2017_047 srednja_azija_2017_048 ki jih ni manjkalo. Prav ti razgledi in neskončna prostranstva so največji magnet, ki nezadržno privablja.

Obcestnih počivališč ni, zato se je treba zadovoljiti s tem, kar imaš s seboj. srednja_azija_2017_049

Motorist iz Koreje, ki sva ga srečala, nama je povedal, da je na tem delu poti v mehkem pesku večkrat padel. Kar glede na to, kako naložen motor ima, ni nenavadno. srednja_azija_2017_053

A kljub tem sem se čez ta mehki pesek raje zapeljal sam. srednja_azija_2017_050

Hrana je bila sicer precej borna, kar je jasno, saj v teh krajih težko kaj zraste. A sva se je privadila in sva bila po dolgi vožnji vesela vsakega toplega obroka. Četudi je bila to le redka juha in več dni star trd kruh. srednja_azija_2017_051

Ko sva zapustila bližino Afganistana, sva končno zapustila tudi obupno slabe ceste in se kot otroka razveselila asfalta. A še vedno sva bila sredi neokrnjene narave. To seveda obožujeva in se je nikakor ne moreva naveličati. Zato sva tudi, ko sva prenočila v mestu, namesto v hotelski sobi, spala v šotoru. Kljub nadmorski višini 3619 metrov! srednja_azija_2017_052

Samarkand ni pol sveta

Štirinajsti dan potovanja sva po prevoženih 5726 kilometrih končno prispela do opevanega Samarkanda. Kar je dokaj hitro v primerjavi s karavanami, ki so po bolj ali manj isti poti potovale mesece in mesece, da so iz eksotičnih dežel v Evropo pripeljale raznovrstno blago. No, midva razen radovednosti v Samarkand nisva pripeljala ničesar. Seveda sva prinesla tudi denar, brez tega ne gre niti v Uzbekistanu. Pravzaprav še najmanj v Uzbekistanu, kjer imajo radi velike količine denarja.

Kmalu po prestopu meje sva se sredi ničesar zaustavila, da sem iz plastenk prelil bencin v rezervoar. Ni minilo nekaj minut, ko se je ob nama zaustavila Lada iz osemdesetih let prejšnjega tisočletja, iz katere je izstopil možakar in naju pozdravil z: »Dollar, Dollar!« Seveda, dolarje imava in potrebujeva Uzbekistanske Some! Opravila sva prvo menjavo na črno, kot se za te kraje spodobi, saj je na črnem trgu menjalni tečaj več kot dvakrat višji od uradnega. Pri tem je bilo najbolj zabavno, da sva za 80 dolarjev dobila tako zajeten šop denarja, da sva ga morala spraviti v vrečko. srednjaazija2017_031

Tudi prodajalka perila na tržnici je milijonarka. srednjaazija2017_032

Tržnico sva obiskala v Khivi, majhnem, a izjemno avtentičnem mestecu, polnem minaretov, palač mošej in drugih dokazov, ki pričajo o bogati zgodovini teh krajev. srednjaazija2017_033 srednjaazija2017_035 srednjaazija2017_034

Motor sva parkirala kar v avli hotela, kamor nama je lastnik prijazno dostavil bencin. Seveda na črno, saj ga drugače ni mogoče dobiti. srednjaazija2017_037

Veličastnega Samarkanda ne bi imelo smisla opevati, prav tako kot ne bi bilo fer o njem izražati lastnega (najinega) mnenja. Pravzaprav je najbolje, da ostane pri fotografijah, saj pravijo, da povedo več kot tisoč besed.

Mošeja Bibi-Khanim. srednjaazija2017_038
Registan. srednjaazija2017_042
Mavzolej Gur-e Amir. srednjaazija2017_043
Nekropola Shah-i-Zinda. srednjaazija2017_041 srednjaazija2017_040 srednjaazija2017_039

Lepe zgradbe na pogled od zunaj, ni kaj. A vročina nama je tukaj že tako presedala, da naju ni nič kaj navduševalo. Pri temperaturah okrog 40 stopinj Celzija je pač težko ohraniti trezno glavo in se, razen nad počitkom v senci, navduševati nad čemerkoli. No, za hip sva se navdušila nad kučmami, ko sva jih preizkušala, če so res uporabne v poletni vročini. srednjaazija2017_036

Uzbekistan skozi želodec

Samarkand. Že samo ime najbolj opevanega mesta ob svilni poti izraža takšno moč, da se mu nisva mogla upreti. Menda sva se prav zaradi Samarkanda odločila, da se na pot v Srednjo Azijo podava kar od doma in si na poti ogledava ena izmed največjih čudes Azije. Seveda je bila pot do tja vse prej kot preprosta. Prvi dan v Uzbekistanu je nudil največ izzivov na najini poti. Od najslabše ceste, najbolj zloglasne meje (med Kazahstanom in Uzbekistanom), najdaljše etape čez puščavo, najhujše vročine, žalostnih ostankov Aralskega morja in še česa. A vse po vrsti sva uspešno premagala in po dvanajstih urah zgarana prispela do prvega kraja v Uzbekistanu. Potem, ko sva s sebe sprala tono puščavskega prahu, sva se kljub temu, da sva bila zelo utrujena, odpravila na večerjo. Gre za to, da ob celodnevnem jahanju na motorju pri visokih temperaturah človek izgubi toliko kalorij, da bi bilo izpustiti večerjo hudo narobe. Bil je sobotni večer, kar očitno tudi v teh krajih pomeni, da se gre ven, saj sva naletela na poln lokal, kjer je pivo teklo v potokih. Sicer je Uzbekistan dežela, kjer je več kot 90 odstotkov prebivalcev pripadnikov muslimanske vere, ki je, glede na to, kar sva videla, manj stroga kot drugje. V lokalu je na povzdignjenih podestih, takšnih, kjer se sedi s prekrižanimi nogami, sedelo več kot petdeset gostov. Niti ene same ženske. Sabrina je bila edina. Nekako so jo ignorirali oziroma spregledali in se obregali le vame. Me vabili k njihovim mizam in mi ponujali pivo. A midva sva raje izbrala svojo mizo. Kar nama seveda ni zagotovilo miru, saj so naju takoj obiskali vidno okajeni radovedneži, ki so z nama želeli klepetati. Z njimi sva hitro opravila, saj sem bil že tako lačen, da mi ni bilo do ničesar, razen hrane. Naročil sem kar tri šašlike. srednjaazija2017_026 Če šašlik prevedem v mesna nabodala ali ražnjiče, bi šašliku naredil krivico. Šašlik je namreč izum nomadskih plemen Srednje Azije, katerim je bil to osnovni način priprave hrane. Danes so ga izpopolnili do potankosti in šašlik ni mesno nabodalo, temveč precej več.

V Uzbekistanu sva končno lahko prišla do hrane, ki naju je pritegnila. Sicer so bili ostanki sovjetske kuhinje še vedno prisotni, a so bile uzbekistanske specialitete nekaj povsem drugačnega. Pravzaprav je Uzbekistan najbolj posebna od vseh dežel, ki sva jih obiskala na tej poti. Ljudje niso podobni niti Azijcem, niti Rusom, temveč so Turkmenci. Spet veva nekaj novega. Skratka, osvežila sva se lahko tudi čez dan in sicer z melonami in lubenicami vseh barv in oblik, ki so jih prodajali ob cesti. Ko sva se zaustavila pri prodajalcih, niso pustili, da lubenico pojeva sama, ampak so naju povabili k njim in smo jedli skupaj. Še čaj sva dobila. srednjaazija2017_027 Najboljše pri vsem pa je bilo, da so nama, ko sva se odpravljala in usedla na motor, prinesli še dve ogromni lubenici za zraven. V dar! A kaj, ko na motorju nisva imela prostora za dodatno prtljago, kaj šele deset kilogramski lubenici. Niso nama pustili, da odkloniva njihov dar in sva eno lubenico le uspela stlačiti v sprednjo torbo na rezervoarju motorja. Oh, kako sva jim bila hvaležna naslednji dan, ko sva jo sredi puščave pomalicala.

Mljask! Če sem že pri hrani, bom kar nadaljeval, Samarkand bo že počakal. Trenutki, ki jih na potovanju namenimo slastnim in pristnim obrokom, so nedvomno eni najlepših. Vsaj pri nas je tako. Spomenike, muzeje, parke in druge znamenitosti, ki si jih na potovanjih ogledujemo, pozabimo. Dobrega obroka nikdar! Čisto zares. Še danes, ko beseda nanese na potovanja po Vietnamu ali Mehiki, od katerih je deset let, se pogovarjamo o dobrotah, ki smo jih tam jedli. Ne le ljubezen, tudi spomini na potovanja gredo skozi želodec.

Plov je še ena jed, brez katere v Srednji Aziji ne gre. Grmada riža z več vrstami zelenjave in mesa, ki je tako polna okusov, da je samostojna jed. srednjaazija2017_028 Pravijo, da jedo plov za kosilo vsak dan.

Uzbekistan je ena tistih dežel, kjer si kot tujec pod nadzorom. Spati je treba v registriranih hotelih in v vsakem dobiš potrdilo, ki ga moraš pokazati na meji, ko zapustiš državo. Gorje tebi, če za kateri dan nimaš potrdila. Zato sva skrbno zbirala potrdila iz hotelov, šotor pa pustila zložen v kovčku. Kar je seveda pomenilo, da si nisva kuhala, temveč sva morala jesti v restavracijah in hotelih. Kar se tiče zajtrkov, to niti ni bilo tako slabo. srednjaazija2017_030 srednjaazija2017_029

Čez Kazahstan

Iz ene gromozanske države v drugo sva potovala in nizala tisoče kilometrov, kot za šalo. Sicer so nama jo visoke temperature tam okrog 40 stopinj Celzija krepko zagodle in otežile potovanje, a proti temu nisva mogla storiti ničesar. Razen tega, da sva vstajala ob petih zjutraj, da sva tako levji delež dnevnih etap prevozila pred najhujšo vročino. A do Kazahstana je še šlo, saj so bile do tja odlične ceste, po katerih sva lahko hitro potovala. Potem pa so se začeli pontonski mostovi, puščave in tako zanič ceste, kot jih niti v Afriki nisem videl. Resnično. Tako obupno uničenih glavnih tranzitnih poti, po katerih poteka mednarodni promet, nisem videl še nikjer. Ko sva videla, kako slab odsek je pred nama, sva razmišljala o tem, da bi naredila ovinek in bi mejo med Kazahstanom in Uzbekistanom prečkala drugje. To idejo sva kmalu opustila, saj je bilo do sosednjega mejnega prehoda med tema dvema državama 2300 kilometrov!

Pontonski most, ki naju je čakal tik pred rusko-kazahstansko mejo, ni bil nič posebnega, le zvijal se je, ko sva peljala čezenj, da se nama je zdelo, kot da jezdiva kačo. čez pontonski most v Rusiji

Povprečno kazahstansko mestece je videti dokaj pusto, mestece v Kazahstanu

dokler človek ne stopi v katero od trgovinic, ki so bolje založene kot supermarketi. dobro založena trgovina v Kazahstanu

Razen hotelov, bencinskih črpalk, trgovin in restavracij, v Kazahstanu nisva obiskala nobenih znamenitosti. Predvsem zato, ker nisva videla ničesar, kar bi naju pritegnilo. Z vsem, kar sva potrebovala, sva se morala oskrbeti v mestih, saj med dvema krajema, ki sta bila lahko oddaljena tudi 400 kilometrov, največkrat ni bilo ničesar. Postajališča ob cesti, ki jih imenujejo čajkane, kjer je mogoče dobiti vodo in kaj za pod zob, so bila dokaj redka. Ta je bila celo zaprta, še dobro, da sva imela vodo in hrano s seboj. zaprta čajkana v Kazahstanu

Le neskončna cesta skozi suho stepsko pokrajino. Bencinske črpalke so bile še bolj narazen, tako, da sva morala rezervno gorivo točiti v plastenke (in ga prevažati na dokaj čudnem mestu). na bencinski črpalki v Kazahstanu sva točila v plastenke

Najslabših odsekov cest nisem fotografiral, saj so zahtevale vso mojo pozornost in sem bil popolnoma zatopljen v vožnjo. Nekaj kilometrov sva se peljala po »cesti«, ki je bila zgrajena iz armiranega betona. Čas, vremenske razmere in težki tovornjaki so terjali svoj davek in od ceste je ostala le še železna armatura, ki so jo držali skupaj razbiti kosi betona. Manevrirati sem moral med za prst debelimi kosi železne armature, ki so štrleli v zrak, kot na koruznem strnišču. Če bi zapeljal na enega, bi se zadeve hudo zakomplicirale.

Zadnji del (glavne in v tem delu Kazahstana edine) ceste proti Uzbekistanu, je bil videti tako: prostranstva Kazahstana

Zavedam se, da opisi Svilene poti zvenijo nekako negativno oziroma nezainteresirano, a takšna je najina izkušnja iz teh krajev. Sicer se trudim, da bi opisal kaj lepega in zapisal kaj pozitivnega, a najdem bore malo. Po drugi strani pa, kdo pravi, da morajo biti vsi popotniški zapisi polni čudovitih zgodb, fascinantnih krajev, krasnih ljudi in zanimivih pripetljajev? Tako zapisi najine poti po Srednji Aziji morda niso navdušujoči, so pa iskrena izpoved najinega doživljanja na 40-dnevnem motorističnem potovanju.

Čez Rusijo

»Petrovič, poglej! Za jest!« Je v ukrajinščini vzkliknil carinik na ukrajinsko ruski meji, ko je med pregledom prtljage na motorju iz kovčka izvlekel 40 centimetrski nož, ki ga imava s seboj za kampiranje in ga pokazal kolegu. Dvanajst meja sem prestopil v Afriki s tem »Rambo« nožem skritim med prtljago in vedel, da bo slej kot prej prišel trenutek, ko mi ga bodo našli in zasegli. A Ukrajinec je bil prvi, ki ga je našel. Pozvali so me na zaslišanje v kontejner, Sabrina je morala ostati zunaj. Jaz sem si, kot po navadi ob prestopu meja, kjer uradniki izkazujejo svojo premoč nad popotniki, nadel nasmešek in čakal na razplet. A policisti oz. cariniki v kontejnerju so bili smrtno resni. Spregovorili so le nekaj besed v ukrajinščini ali ruščini, ki jih nisem razumel, zato nanje nisem odgovarjal, nakar so mi zaukazali, da zapustim kontejner. Menda naju ne bodo zdaj zaradi butastega noža že na prvi meji maltretirali, sva ugibala s Sabrino medtem, ko sva čakala. Noža sicer nisem hotel izgubiti, a če je cariniku tako všeč, naj ga ima in naju naj spusti naprej, sem si mislil. Promet čez mejo je tekel mimo naju, midva sva kar čakala. Čez čas je prišlo do nekega dogajanja, zaradi katerega so začeli policisti in cariniki hoditi sem ter tja. Petrovičev kolega je prišel do mene, mi izročil nož in z roko zamahnil proti Rusiji: »Pojdi!« Vzkliku carinika: »Petrόvič, vidi! Za pόjest!« se smejiva še danes.

Če je bila Ukrajina povsem sodobna in spodobna dežela, je za prvo regijo Rusije, ki sva jo obiskala, Kursk, veljalo popolno nasprotje. Revne kmetije, ob katerih so ležali ostanki razpadle mehanizacije iz prejšnjega tisočletja, so dajale vtis, da sva zašla v obdobje sovjetskih kolhozov. Nič kaj mikavno in obetavno ni bilo videti. Še dobro, da so ceste dokaj spodobne, da sva lahko šibala naprej. Tako, da razen postankov na bencinskih črpalkah, ni bilo niti enega samega razloga za postanek. Še hrano sva s težavo dobila. Najina prva ruska večerja so bili v vrečki kuhani koruzni žganci. Pravzaprav je bila to tudi najina druga večerja v Rusiji, saj kaj drugega za pod zob nisva našla. Šele tretji dan, v Volgogradu, sva prišla do prave hrane. A ne v Ruski, temveč v Gruzijski restavraciji.

Volgograd, nekdaj Stalingrad, kjer se je odvijala ena najhujših bitk v zgodovini, je danes ogromno mesto. Kampirala sva v samem mestu ob najdaljši evropski reki, Volgi. Široka Volga v Volgogradu A izkušnje v najslabšem kampu, kar sva jih v življenju obiskala, ne bom opisoval, saj že tako ali tako o teh krajih nisem zapisal ničesar pozitivnega. Sva pa končno odlično jedla.

Kakšnih dva tisoč kilometrov, ki sva jih prevozila čez Rusijo, se na zemljevidu te ogromne države komaj pozna. Dolgih cest, kjer sva v enem kosu brez postanka prevozila tudi do 300 kilometrov (na motorju!), kar ni hotelo biti konec. Če sem že pri razdaljah, naj omenim, da sva v prvem tednu prevozila 3400 kilometrov. Zato sva si privoščila dvodnevni postanek v Astrakhanu, zadnjem ruskem mestu na najini poti. Mimogrede, v deželi, kjer sta si dva kraja lahko oddaljena osem tisoč kilometrov, se na razdalje gleda drugače, kot pri nas. Na poti sva srečala Ruse, ki so se v Astrakhan pripeljali s kombijem iz 1400 kilometrov oddaljene Moskve na ribiški vikend! No, nama Moskve ni bilo treba obiskati, saj ima tudi Astrakhan svoj Kremlin. Sprehajala sva se po urejenem mestu, jedla v odličnih restavracijah in spala v spodobnem hotelu. Dvodnevni počitek nama je dobro del. Tako je to; včasih pride tako daleč, da si na dopustu potreben oddiha.
Kremlin v Astrakhanu
Lenin je živ

Čez Madžarsko in Ukrajino

Prva od sedmih dežel, ki sva jih prevozila na poti proti Srednji Aziji, je Madžarska. Ni kaj za povedati, vsi jo poznamo. Bolj naju je mikala in tudi prevzela naslednja, saj tam še nisva bila. Ukrajina je gromozanska dežela, menda največja v Evropi. Všeč nama je postala takoj, ko sva prišla čez mejo, saj sva se znašla v Karpatih. Krasni zeleni hribi, čez katere so speljane vijugaste ceste, raj za vožnjo.

Prvi dan sva se utaborila v hostlu, saj je deževalo. Čeprav so razlogi, da sva na tem potovanju kampirala manj, kot sva želela, drugje. A o tem kasneje. To, da sva se namesto v kampu, 25 kilometrov od mesta, namestila v samem centru mesta Lviv, je bila odlična ideja. Tako sva si lahko privoščila sprehod po čudovitem zgodovinsko bogatem ukrajinskem mestu, v katerega turisti redko zaidejo. Ko sva spoznala, kako poceni je v Ukrajini, sva si privoščila večerjo v eni boljših restavracij v kleti samostana. Fantastičen ambient, vključno z natakarji, ki so imeli brade in pričeske urejene na način, ko še ga nisva videla. Poskusila sva seveda lokalne dobrote: Uzvr (ali nekaj podobnega) – kompot iz prekajenih sliv, jabolk in hrušk. Sledila je rdeča pesa s hrenom, čebulna pita, boršč in zeljne roladice. Okusi, ki sva jih tukaj prvič poskusila, so naju spremljali do konca potovanja. Vse dežele, ki sva jih obiskala, so bile namreč del Sovjetske zveze, katere zapuščina se še danes pozna na pogrnjenih mizah.

Ukrajinski boršč. ukrajinski boršč
Hladna juha s koprom, cmočki, pečena skuta in zelenjava. ukrajinsko kosilo

Naslednje jutro sva se zapeljala do 560 kilometrov oddaljene ukrajinske prestolnice, Kijev. Gromozansko mesto; ko sva peljala mimo znaka, ki označuje začetek mesta, mi je navigacija pokazala, da je do hotela v centru mesta še 25 kilometrov. Za spanje sva morda iz nostalgičnih razlogov in malce za hec, izbrala kolosalni sovjetski hotel z epohalnim imenom Mir.
nostalgični hotel Mir v Kijevu

Kolosalne stavbe in kipi v teh deželah niso nič posebnega.
Kolos v Kijevu

Kijev na daleč morda ni najlepše mesto,
Kijev
Kijev

a od blizu nama je bil prav všeč.
bogata ulična ponudba v Ukrajini

Tudi tukaj sva si privoščila dobro restavracijo v samem središču mesta. Taras Bulba se imenuje, najbrž ste že slišali zanj. Za epskega Kozaka, ne restavracijo. No, če že toliko pišem o restavracijah in hrani, naj zapišem še to, da sva zraven lokalne hrane, ki nama je hitro presedla, iskala tudi restavracije iz drugih koncev sveta. Cmoke in rdečo peso sicer marava, a ne pri vsakem obroku. Z začimbo koper, s katero posujejo skorajda vse, kar postavijo na mizo, sva se tako predozirala, da je ne želiva nikdar več poskusiti.

Ponovno boršč, cmočki, juha in solata. Vse s koprom! ukrajinsko kosilo

Nostalgični sladoled. nostalgični sladoled

Ukrajino sva prevozila v treh dneh, kar je vsekakor premalo za vtis o deželi. A to kar sva videla, doživela in poskusila, nama je bilo všeč. Tudi ljudje, ki so bili večinoma prijazni, a zadržani. Za globlja spoznanja pa tokrat žal ni bilo priložnosti, saj naju je čakala mati Rusija.