Sedemmesečni post

Dolga zima je za nami. Končno!

Tako dolgih zim, kot je bila letošnja, nismo vajeni. A ne zaradi tega, ker je bila resnično dolga, saj je kar ni in ni hotelo biti konec, temveč zaradi tega, ker je nismo presekali. Nismo odpotovali v južne kraje, kjer bi prezimili. Kot štorklje. Sicer ne v Afriki in ne za tri mesece, kot si to privoščijo štorklje, bi pa prav prišel enomesečni oddih na tropski plaži. No ja, tako dolgega lenarjenja ne bi zdržali, zato bi vmes skočili na kakšen vulkan, v tempelj ali na treking po čajni plantaži. Vmes bi kaj dobrega pojedli, tako trikrat na dan. Skratka, nekje na vročem soncu bi se imeli lepo. A pustimo sanjarjenje, kot rečeno, smo se to zimo pač imeli lepo doma.

Upam, da prehitro ne hvalim dneva pred večerom in da se zima ne vrne pred letošnjim decembrom. Dnevi postajajo toplejši in daljši, prihaja torej čas za predajanje užitkom, ki jih nudi narava v naši neposredni bližini, v Sloveniji z okolico. Seveda ima zima svoj čar, predvsem, če je bela, a ne gre je primerjati s cvetočim prihodom pomladi. To je čas, ko nas po zimskem spanju začne razganjati in bi želeli biti povsod ter početi vse. Dogodkom je najbolj izpostavljen mesec junij, ko se dogaja toliko, da se lahko človeku zmeša. To je nori čas, ko se človeku zahoče kislih kumaric.
Ampak, saj se znamo obvladovati in se udeleževati le tolikšnega števila dogodkov, kot jih zmoremo, da nam ne povzročajo več stresa, kot veselja, a ne?

Sploh pa je do junija še dva meseca, nima si smisla beliti glave s tem, kaj bo takrat. Dva meseca pomladnega časa pomenita neznansko paleto možnosti za predajanje pustolovščinam, izletom in potovanjem. S poudarkom na tem, da lahko to vse počnemo tako rekoč doma. Lokalno. Ni nam treba zapravljati časa in denarja za obisk eksotičnih dežel, ampak se lahko preprosto usedemo na kolo, zapeljemo do morja, podamo na sprehod ali lokalne resurse izkoristimo na drug način.

A dejstvo, da je tukaj pomlad, žal ne pomeni, da nam je sedemmesečni popotniški post lahko padel. Jasno, da ni. Saj je normalno, da tudi med postom hrepenimo po dobrotah, ki se jim v času posta odrekamo, mar ne? Le da se v času posta bolje obvladujemo, kot sicer. Če v času posta ne bi pogrešali dobrot, katerih se postimo, potem post ne bi bil post, ampak trajno stanje. Morda sem ponovno zašel preveč v podrobnosti. Skratka, eksotiko pogrešamo, čeprav se je postimo.

Ampak, pred vrati so prvomajski prazniki!

Pomladni razgled z Zelengore:
Zelengora

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.