Pohodništvo | Popotniški dnevnik družine Bračko

Rota Vicentina, Almograve – Aljezur

Posted on 26. november 2023 by Davor

Tretji dan naju je pričakal dež. Zato sva se odločila, da ta dan izkoristiva za počitek. Sicer ga po dveh dneh hoje še nisva potrebovala, a sva se vendarle odločila, da na dan, ko bi naj ves čas deževalo, ne hodiva. Majhna vasica Almograve nama je ta dan nudila zatočišče z natanko eno trgovinico in dvema gostilnicama. Sobo sva našla v pezionu, ki so ga upravljale Ukrajinke in bi bila v redu, če bi imela klimo ali kakršnokoli gretje. Tako pa se nama oblačila, ki sva jih ta dan oprala, nikakor niso posušila. Sob v teh vasicah izven turistične sezone ni toliko, da bi si popotnik lahko privoščil biti izbirčen. A v glavnem sva našla kar lepe sobe, ki sva jih rezervirala dan poprej ali šele, ko sva prišla na lokacijo. Hotela sva namreč ohraniti fleksibilnost in sva se zares sproti odločala, v katero smer in kako daleč bova sleherni dan hodila. Načrt poti sva si sicer naredila vnaprej, a se ga v glavnem nisva držala.

Pogled skozi okno penziona. Le kako naj človek ob takšnem razgledu verjame, da bo naslednji dan ves čas deževalo?

Po neskončno dolgem deževnem dnevu v sobici penziona v Almograve je naslednji dan ponovno posijalo sonce. Deževni dnevi, ko je treba nekje ždeti in čakati na boljše vreme, so zame na potovanjih tako težki, da se še danes spomnim, kako smo leta 2009 čakali monsun, da se končno preneha zlivati na Himalajo, da se lahko podamo okrog Anapurn. Ja, ja, saj vem, da za vsakim dežjem posije sonce, a zdržati je treba do takrat. Skratka, oprano portugalsko nebo je naslednje jutro na etapi do kraja Zambujeira do Mar naredilo prečudovite razmere. Pesek, po katerem sva pretežno hodila, zahvaljujoč dežju ni bil tako sipek in je manj polnil najine čevlje. Tudi razgledi so imeli več modrine, kot sicer.

Četrti dan naju je čakala podobna pot ves čas ob morju, le zadnji del je bil zoprn. Zaviti je bilo namreč treba proč od morja in hoditi po asfaltni cesti do kraja, ki sva ga videla že od daleč. A bolj, kot sva se mu približevala, bolj se nama je zdelo, da se oddaljuje. Teh nekaj kilometrov po asfaltu je bil najtežja etapa na poti. Predvsem zaradi psihe, ki je na dolgočasni asfaltni cesti popustila.

Morje na desni in reka na levi. Tukaj sva sestopila do reke ob kateri sva nato hodila daleč do kraja Odeceixe. Na plaži je videti tudi nekaj kopalcev.

Odeceixe se imenuje ta kraj, kjer je meja med pokrajinama Alentejo in skrajnim jugom, pokrajino Algarve, ki je sinonim za oddih na portugalskem morju. A Odeceixce ni niti na pravi lokaciji, saj je nekaj kilometrov proč od morja, niti ne ponuja ničesar, po čemer bi človek sklepal, da se je znašel v opevani pokrajini. To se takoj opazi, saj je bil kraj precej manj privlačen, kot kraji, ki ležijo ob morju in so zaradi večjega števila obiskovalcev preprosto lepši. Odprt je bil le en lokal, zato sva se odločila, da tako za večerjo, kot za zajtrk poskrbiva sama, saj je bila v hostlu, kjer sva bila edina gosta, opremljena kuhinja. Skrbnica nama je odklenila in naju nato pustila sama, da sva kot graščaka vladala samotnemu dvorcu. Kot je v hostlih navada, je bilo tudi tukaj v kuhinji nekaj sestavin in hrane, ki jo gostje potem, ko jih več ne potrebujejo, pustijo za druge. Nekdo je prijazno na kuhinjskem pultu pustil celo steklenico olja, na katerem je pisalo Castor oil. Še dobro, da Sabrina ve, kaj to pomeni, sicer bi jaz jajca spekel na ricinusovem olju. Dvomim, da bi naslednji dan naredila kak korak, če bi uporabil to olje.

Sledila je etapa, ki sva jo nameravala preskočiti, a sva ugotovila, da imava dovolj časa, da jo dodava v itinerar, zato sva pot proti jugu podaljšala do kraja Aljezur. Sprva se je bilo treba vrniti do morja, a začuda se nama je skoraj ista pot, po kateri sva se dan poprej tako namučila, zdela neprimerljivo krajša. Ponovno sva bila ob morju, kjer sva najraje. Naletela sva celo na klop, kjer sva se lahko odpočila in si za kosilo privoščila avokado. Zadnji del poti se je ponovno odcepil v notranjost, kar naju ni preveč motilo, saj sva vedela, da se v prihodnjih dneh ponovno vračava na morje.

Aljezur bi naj v desetem stoletju ustanovili Berberi in na nek način je njihova sled vidna še danes. A vasica je na dan vseh svetih, ko sva prišla, samevala. Le tu in tam je bil odprt kakšen lokal, da sva si lahko privoščila večerjo. Tokrat tajsko. Naslednje jutro je Aljezur ponovno oživel. Za zajtrk sva se sprehodila mimo šestih odprtih lokalov in šele sedmega izbrala za zajtrk. Tudi Aljezur nama je nudil vse, kar sva potrebovala. O tem, kako sta nama bila všeč ta dva kraja v notranjosti, priča tudi to, da sem v štirinajstih dneh na Portugalskem posnel več kot tisoč fotografij, a niti ene same v krajih Odeceixe in Aljezur.

Krajev in pohajkovanja v notranjosti, proč od morja, sva imela dovolj. Sedla sva na avtobus in se zapeljala do morja. Od tam sva pot nadaljevala proti zahodu in nato proti severu, a ves čas ob morju.

Rota Vincentina, Porto Covo – Almograve

Posted on 19. november 2023 by Davor

Po pristanku v Lizboni, ki je za naju eno najprivlačnejših evropskih mest, sva se sprehodila čez mesto in obiskala nekaj nama znanih kotičkov. Nato sva sedla na avtobus in se odpeljala proti jugu do kraja Porto Covo. Prvi od majhnih krajev, skozi katere naju je vodila pot. Simpatična vasica z vsem, kar pohodnik na večdnevnem pohajkovanju potrebuje.

Kar naju je presenetilo, je bilo število tujcev, ki so bili očitno priseljenci, a so v pomanjkanju dela postopali naokrog. Najbrž zaradi tega, ker trenutno ni sezona del v rastlinjakih, sadovnjakih, vinogradih, na poljih in podobno. Presenetilo naju je tudi to, da niso bili videti kot Afričani, temveč kot Indijci. To se je poznalo tudi po tamkajšnjih lokalih. Vsaj polovica vasic, skozi katere sva šla, je imela vsaj indijsko ali nepalsko trgovinico, če ne še restavracijo. Povsod, kjer je bilo mogoče, sva jim naredila nekaj prometa. Jaz sem namreč tisti, ki se ne more upreti obisku indijskega mini marketa, da o pristnih indijskih restavracijah niti ne govorim. Pristnih v tem oziru zame pomeni, da me takoj, ko stopim v takšen lokal, odnese v Indijo. Vonjave, oprema lokala, ljudje in njihova govorica v trenutku izdajo ali je lokal pristen ali ne. Občutkov, ko se znajdem v takšnem prostoru, ne znam opisati, a saj sem o tem, kako močna čustva gojim do dežele, ki nam je ostala najbolj nerazumljena, napisal dovolj. Ko v takšnem lokalu okusim še jedi, je to zaokrožena celota, ki je v mojem svetu občutek popolnosti.

Morda se zdi, da to ni povezano z najinim pohajkovanjem po Portugalski. Ampak je in to močno. To, da se po celodnevni hoji obdariš z najbolj slastno hrano, najokusnejšimi napitki in lepo sobo, je sila pomembno. Vtisi, ki jih pridno nabiraš čez ves dan, s tem postanejo še bolj lepi in še bolj trajni. Najlepše pri vsem skupaj pa je to, kar je o sreči ugotovil že Chris McCandless in najbrž še kdo. Vključno z menoj.

Prvi dan naju je pot vodila do vasice Vila Nova De Milfontes. Hodila sva predvsem po pesku in ozkih poteh, a ves čas tik ob morju. Kakših 25 kilometrov sva naredila ta dan.

Postanke sva delala tam, kjer nama je bilo všeč, nenačrtno. Ponekod so bile razgledne točke, ki so bile opremljene z razkošnim lesenim podestom in celo kakšna klopca se je našla.

Drugi dan sva ujela čoln, ki naju je zapeljal čez reko, s čemer nama je bilo prihranjena ena ura hoje po cesti.

S tem niti nisva prekršila uradne začrtane trase Ribiške poti, saj je namenoma speljana tako, da je za prečkanje reko treba na čoln, ne čez most. Dobra domislica. Trase teh poti, po katerih sva hodila, so začrtane izjemno premišljeno, res pohvalno za tiste, ki so se tega domislili.

Pohajkovanje po Portugalski

Posted on 12. november 2023 by Davor

S Sabrino sva se po dolgem času odpravila na peš potovanje. V mojem izrazoslovju peš potovanje pomeni, da je rdeča nit potovanja pešačenje. Vsak dan. Dan za dnem. Ta način potovanja nam je bil vedno zelo pri srcu, a ne vsem članom naše družine v enaki meri. Menda ni daleč od resnice, če povem, da sem v naši hiši jaz tisti, ki ima do pešačenja največje veselje. Otrokom se svet vrti z drugačno hitrostjo, kot odraslim, zato jim pomanjkanja navdušenja do pešačenja niti ne gre zameriti. A smo kljub temu skupaj, v družinski zasedbi, uspeli narediti kar nekaj lepih večdnevnih pohodov. Od Nepala, Turčije, Grčije, Gruzije in tako naprej. Podrobneje v kategoriji pohodništvo. Seveda sva tudi tokrat na potovanju otroke pogrešala, a to, da pohajkujeva sama, je izjemno nagrajujoča oblika potovanja.

Za cilj sva izbrala jug Portugalske in pot, ki se nama je zdela primerna. Imenuje se Rota Vicentina in je sestavljena iz 750 kilometrov pešpoti. Tisti konec Portugalske že poznava, saj sva ga tokrat obiskala že tretjič, a prvič z namenom večdnevnega pohajkovanja. Tako sva po eni strani vedela, kam, ne pa povsem, v kaj se podajava. Namreč, že več let nisva hodila tako, da bi vsak dan prepešačila kakšnih dvajset kilometrov dan za dnem. Na nek način je to kar izziv. Najin sleherni dan je bil videti tako, da sva zjutraj počasi pozajtrkovala. Enkrat v pekarni, drugič v kavarni, včasih pa kar v sobi ali apartmaju. Še pomembneje; pred vsakim zajtrkom sva si privoščila eksotično sadje, ki ga na Portugalskem ne manjka. Nato sva si oprtala vsak svoj nahrbtnik, v katerem sva imela vse stvari za štirinajstdnevno potovanje, nekaj litrov vode in prigrizek ali kosilo, ter se odpravila na pot. Dnevno sva prehodila nekje dvajset kilometrov, včasih več, včasih manj, za kar sva porabila med pet in osem ur. Skupaj s postanki. Sicer ne vem, če je to uporaben podatek, a hodila sva v povprečju s hitrostjo 3,8 kilometrov na uro. Odvisno od terena, vremena, razpoloženja, razgledov, terena, vzponov, postankov in drugih faktorjev. Po uradni poti sva hodila devet dni, en dan sva zaradi dežja vedrila v sobi, drugače pa sva hodila vsak dan, tudi v Lizboni, kjer sva v pol dneva prepešačila 12 kilometrov. Eh, zataknil sem se za številke, raje se vračam k opisu najinega dneva. Torej, kosilo sva si privoščila nekje ob poti. Včasih gurmansko, drugič takšno, da nama ni najbolj teknilo. A ko se po več urah hoje utrujen usedeš in zazreš v Atlantik, ki buči le nekaj deset metrov od tebe, je težko, da hrana ne bi teknila. Na cilj sva praviloma prispela med tretjo in peto uro popoldan in se odpravila naravnost v sobo na zaslužen počitek. Sobe sva rezervirala sproti, saj sva tako imela vso svobodo odločanja o tem, kako daleč in v katero smer se bova odpravila kateri dan. Tako sva imela tudi možnost, da se etapam, za katere sva ugotovila, da so dolgočasne, izogneva. Proti večeru ali celo prej sva se odpravila na večerjo in pri tem seveda prehodila še nekaj dodatnih kilometrov. Zaradi hoje nisva imela prav nobenih težav, razen rahle utrujenosti. Vsak dan sva dovolj počivala, tako, da sva se zjutraj prebudila spočita, resetirana in pripravljena na nove kilometre. To je pravzaprav ključno; saj če se na večdnevnem pohodu zjutraj prebujaš z bolečinami ali celo brez veselja do hoje, zna to biti precej hudo. Midva resnih izzivov, s katerimi bi se soočala, pravzaprav nisva imela. Ukvarjala sva se le z vprašanji, kot na primer, ali bo sijalo sonce, bo padal dež, bo več vzpona, bo več peska, bova našla dobro restavracijo, kdaj lahko narediva check-in in podobno. Vsak dan sva spala v svoji sobi, v krajih, ki so dovolj veliki, da so na voljo restavracije in vsaj ena trgovina. Skratka, večdnevno pohajkovanje skorajda ne more biti bolj lagodno, kot se nama je zdelo tukaj.

Najdaljše družinsko potovanje

Posted on 25. oktober 2023 by Davor

Ali se le meni dozdeva, ali svet postaja vse manjši z leti? Svet popotništva in potovanj, namreč. Saj vem, da je to naravni cikel in ga tudi razumem, a ko se sam zalotiš, da si se vanj ujel in to občutiš na lastni koži, je vendarle precej drugače, kot če nekaj le veš, ne da bi dejansko izkusil. Kaže, da sva s Sabrino, ko je treba spakirati in odpotovati, ponovno sama, kot sva bila nekoč. Takrat, ko še nisva imela otrok in sva potovala v dvoje. Sledila so leta družinskih potovanj in sedaj se je cikel obrnil, tako da sva ponovno v dvoje. Saj ne, da v dvoje nisva potovala, ko so bili otroci zreli za potovanja, a tisto so bila predvsem motoristična potovanja, ko drugače kot v dvoje (ali solo) ne gre. Sedaj pa je videti, da se bova na potovanja odpravljala le še v dvoje. Z izjemo mojih občasnih solo podvigov, o katerih ne smem sedaj niti razmišljati, kaj šele razpravljati.

Tako se nocoj, ko to pišem, s Sabrino odpravljava na najdaljše družinsko potovanje v letošnjem letu. Ob tem, ko sem to zapisal se sprašujem ali smo še sploh upravičeni do naziva, ki ga nosi naša spletna stran, Popotniški dnevnik družine Bračko. Nisem prepričan. A glede na to, da je naš spletni dnevnik že v petnajstem, ja v 15. letu, bo ime najbrž ostalo. Morda pa nama še kdaj uspe prepričati Mašo ali Saro ali celo obe, da se odpravimo na kakšno skupno potovanje, kdo bi vedel.

Skratka, potovanje v Izrael sva dokončno odpovedala in tudi letalski prevoznik je končno odpovedal let. Tako lahko brez slabe vesti že čez dve uri odpotujeva drugam. Tja, kamor greva z največjim veseljem, na Portugalsko. Kar še posebej razveseljuje tako mojo popotniško žilico, kot tudi minimalistično plat, je to, da je vsa najina prtljaga v dveh nahrbtnikih, ki skupaj tehtata borih 9 kilogramov. A sedaj se spuščam že v podrobnosti, ki jih raje prihranim za pisanje po potovanju.

Pohajkovanje po Kriških podih

Posted on 1. oktober 2023 by Davor

Minulo nedeljo sem objavi namenil preveč besed v primerjavi s fotografijami. Rek, da slika pove več, kot tisoč besed, je sicer pogosto prikladen, a ravno tako pogosto so besede tiste, ki povedo več. Zato bom poskusil tokrat z manj besedami in več fotografijami opisati doživljanje Julijskih Alp, ki mi je bilo dano to poletje.

Bogastvo slovenskega visokogorja je resnično neprecenljivo. A bojim se, da je Slovencev, ki se tega zavedamo, vedno manj, če sodim po obisku gora. Je pa tujcev, ki te iste lepote cenijo, vedno več. Morda se motim, saj verodostojnosti tega nisem preverjal, pišem zgolj po tem, kar sem v gorah v zadnjih treh desetletjih sam opazil. Zato se v razloge za to ne bom niti spuščal. Me pa resnično bega to, da se na prekrasno sončno soboto, za katero je napovedano prečudovito in stabilno vreme, v dvomilijonski deželi tako malo duš odpravi na izlet v visokogorje. Ta dan sem hodil vsaj osem ur in pri tem premagal dobrih 13 kilometrov po enem najlažje dostopnih visokogorskih območji. Skratka, obdelal sem nekaj terena. Pa vendar v celotnem dnevu (razen na koči) nisem srečal kaj več, kot nekaj deset ljudi. Saj vem, da imamo ljudje različne sprožilce, ki v nas prebudijo občutek, da smo del nečesa velikega, nedoumljivega, božanskega ali kakorkoli že spoznanje, da se svet ne vrti le okrog nas, imenujemo. In če so nam za prebujanje teh spoznanj potrebni zunanji pogoji, potem so v slovenskem visokogorju zagotovo eni najboljših, kar jih je na tem svetu.

Za dobro jutro me je pod Bovškim Gamsovcem od blizu pozdravil ta kapitalec.

Nov dan je prinesel sveže nebo in prečudovite razglede.

Eno od treh jezer na Kriških podih.

Železnina.

Sivino in modrino občasno popestrijo tudi druge barve.

Sestop proti Luknji. V ozadju Triglav.

V pričakovanju sončnega zahoda na Kriških podih.

Prečudovit dan v Julijcih

Posted on 24. september 2023 by Davor

Koledarsko poletje se je končalo, a poletno vreme še kar vztraja. Vztrajajo tudi spomini na poletne dogodivščine, ki jih to poletje ni manjkalo. Nazadnje sem pisal o motorističnem izletu, zato bom tokrat presedlal na nekaj drugega. Pravzaprav na nič, oziroma na lastne noge. Od vseh mogočih zunanjih aktivnosti, ki si jih lahko zamislimo in se z njimi ukvarjamo, je lepo vreme za nekatere bolj ključnega pomena, kot za druge. V dežju sicer lahko tudi zunaj marsikaj počnemo, kar resda ni tako prijetno, kot v soncu, a se da. A pri obisku visokogorja slabo vreme v nobenem primeru ne pride v poštev, če ima človek količkaj razuma. Kar pa ne pomeni, da se gornikom slej kot prej ne zgodi, da jih ujame megla, dež, toča, sneg ali tisto najstrašnejše, nevihta z grmenjem in strelami. Zato je naravni pojav, ki ga imenujemo vreme, na katerega po eni strani nimamo popolnoma nobenega vpliva, izjemno pomembno upoštevati. V gorah gre za življenjsko ogroženost, a tudi sicer ima vreme precej večji vpliv na nas, kot si pogosto priznamo. Ničkolikokrat nam je na potovanjih zagodlo vreme, o čemer sem pred nedavnim pisal. A tokrat sem se, predvsem vremenu zahvaljujoč, podal tja, kjer je najlepše, proti nebu.

Bila je še ena hipna odločitev, ko me je Sara, menda v petek pri kosilu, ujela nepripravljenega in me vprašala, kam grem čez vikend. Načrtov zares nisem imel, a sem izziv takoj sprejel in resnično v hipu sprejel odločitev, da grem v gore. Tiste prave gore, kjer ni več zelene barve, ki jo sicer obožujem, ampak zgolj siva barva skal in modra barva neba, ki se združita v najpopolnejše barvno sožitje. To najraje počnem v samoti, saj uspem le tako izostriti svoje čute za dojemanje lepot, ki jih nudi pohajkovanje po visokogorju. Ob tem me vedno znova fascinira, kako že po enem dnevu popolne samote, skupine ljudi, ki jih nekje v divjini srečam, dojemam kot motilce spokojnosti. Saj biti del skupine, predvsem v dobri družbi, je popoln recept za preživljanje časa in bolj ali manj imamo vsi ljudje to potrebo po pripadnosti. Tudi v gorah je zabavneje in varneje pohajkovati v skupini, kar ima neizpodbitne prednosti pred samoto. A velja tudi obratno. Povrhu sem že dolgo tega spoznal, da je z dobro družbo povsod lepo, ne le v gorah; medtem, ko je samota, kot jo doživiš v gorah, edinstvena.

Za tokratni cilj sem izbral Julijske Alpe, saj so najmogočnejše in najvišje gorovje pri nas. Da bi ujel najlepše urice, sem vstal kmalu po tretji uri in se zapeljal v dolino Vrata. Še dobro, da sem bil tako zgoden, saj se je majhno parkirišče že polnilo zaradi gorskega teka, ki se je odvijal tisti dan. Bojda se je odvijal Triglav trail run, kjer so pričakovali 3000 tekačev z vsega sveta. Ne le, da se mi je obrestovala zgodnja ura, temveč tudi to, da nisem preveril ali se kaj dogaja. Če bi vedel, da se ta dan obeta tako velik športni dogodek, se zagotovo ne bi odpravil tja.

Dobro poznana rdeče-bela markacija je označevala pot proti vrhu druge najvišje slovenske gore, do katerega bi naj bilo šest ur. Ker se že dolgo nisem podal na tako zahteven pohod, predvsem zaradi veliko vzpona in ker se na pot sploh nisem kondicijsko pripravljal, sem si obljubil, da bom šel z zmernim tempom in delal redne postanke. Namreč, ko hodim sam, nikoli nimam pravega občutka, ali sem hiter ali počasen, saj je to odvisno predvsem od kondicije, za katero tudi nisem povsem prepričan, kakšno imam. Hodil sem že tako, da se mi je zdelo, da hitim, a sem bil glede na predvidene čase počasen in tudi obratno. Zanimivo, da mi tega poznavanja samega sebe še po toliko pohodih ni uspelo osvojiti. Skratka, držal sem se tega, kar sem si obljubil in hodil zmerno. Vsako uro sem se za nekaj minut ustavil, nekaj popil in nadaljeval z vzponom. Ko je bilo treba pred vstopom v steno nadeti čelado in varovalni komplet, sem postanek izkoristil še za malico. Potem sem se spomnil še na to, da z vrha sestopam po isti poti, zato sem tam, po stari planinski navadi, temelječi na zaupanju, pustil poln nahrbtnik in se na vrh povzpel peresno lahek. Na 2740 metrov visok vrh Škrlatice sem stopil ob 11. uri, precej hitreje, kot sem nameraval. Resnično nimam občutka, kako hitro hodim. Prehiter vzpon sem kompenziral z daljšim posedanjem na vrhu in se predajal razgledom. Kajpada v družbi, saj je samotna Triglavova žena, kot pravijo Škrlatici, na sončen poletni dan vse prej kot osamljena.

Omenjena sivo-modra kombinacija (ki je seveda ne gre primerjati z doživljanje v živo).

Še s podnapisi.

A ker sem bil šele na polovici poti in je bilo do varnega zavetja planinske koče še daleč, sem se od Škrlatice poslovil in jo ubral proti Kriškim podom, kjer sem v prepolni postojanki prenočil.

Pohajkovanje po narodnem parku Yosemite

Posted on 11. september 2022 by Davor

V narodnem parku Yosemite sem cele dneve pohajkoval od ene do druge znamenitosti, saj teh zlepa ne zmanjka. Jezera, slapovi, rečice, tolmuni, izviri, trate, livade, gozdovi in tako naprej. Razgledišča so, kot se spodobi, na najlepših krajih narodnega parka in praviloma ponujajo čudovite razglede. Potem, ko sem enkrat uspel razvozlati logistiko v narodnem parku, sem ugotovil, da je javni prevoz neuporaben in sem hodil peš ali uporabil avto. Sicer sem to, da je kampiranje v ZDA poglavje zase, že omenil, a je res fascinantno, kako drugače so tam urejene nekatere reči. Na primer, tudi v najbolj obiskanih narodnih parkih ZDA, kampi ponekod nimajo tušev ali pa jih imajo tako daleč, da je do njih treba z avtom. Z avtom, ki je ponavadi na parkirišču, daleč od šotora. Do tuša! Bolj zoprno je bilo, da nikoli ne veš vnaprej ali je tuš plačljiv ali deluje na kovance ali deluje na žetone ali kaj četrtega. Če napišem, da se v kampih posoda pomiva pri šotoru in da se odpadna voda zliva kar po tleh, bo menda kar preveč. Morda pa se kdo odpravlja na kampiranje v ZDA in mu te informacije pridejo prav.

Yosemite je prepreden s pohodniškimi potmi, tako, da lahko vsakdo zase najde pešpot, ki mu ustreza. Sam sem si jih izbral kar nekaj. Najlepša mi je bila Four-mile trail, 15 kilometrska (v obe smeri) pešpot do razgledišča Glacier point. Tam se veličastni Half Dome prikaže v vsej svoji lepoti.

Nanj se je mogoče tudi povzpeti, a je za to (seveda) treba zadeti na loteriji. Ker sem zadel že dvakrat, v tretje sreče nisem izzival. Half Dome je menda najbolj prepoznavna gora v tistih koncih, saj je tako edinstvene oblike, da ga ni mogoče zamenjati z nobeno drugo goro. Od daleč in od spodaj je videti takole.

Že sama pot do razgledišča Glacier Point je tako čudovita, da se je prizorov nemogoče naveličati. Tudi na odsekih poti, ko si skrit v gozdu, saj je gozd nekaj izjemnega.

Izkazalo se je, da je nekaj posebnega tudi mah, ki je skorajda fluorescentne barve.

Gre za najbolj obiskan narodni park v Kaliforniji in peti najbolj obiskan v ZDA. Če si lahko predstavljamo, da je američanov 330 milijonov, potem je najbrž jasno, da gre za vrtoglavo število ljudi, ki se v kratki sezoni gnetejo v parku. Seveda se je gneči mogoče izogniti, če se na pešpoti podaš dovolj zgodaj. Takrat si lahko kakšen lep razgled privoščiš celo v samoti.

Pohorski biseri

Posted on 23. avgust 2020 by Davor

Šele pred tremi tedni smo se vrnili iz Grčije, tako da imamo o letošnjem poletnem potovanju še kar nekaj za povedati. A ta vikend je bil prečudovit, zato bodo danes sveži pohorski spomini zamenjali grške, ki smo jih dali malce na čakanje.

Tisti, ki to sami počnete, dobro veste, kako gorski zrak prevetri glavo. Skok v naravo ali še bolje divjino, kjer se znova začutimo in za nekaj trenutkov spomnimo, kar nam je resnično pomembno. V tem kontekstu je divjina del narave, kjer te v enem dnevu manj kot petkrat pozdravijo z dober dan. Na včerajšnjem družinskem pohajkovanju po Pohorju smo dober dan izrekli vsaj stokrat. Malce preveč. Na srečo sem vikend raztegnil in se dan poprej podal prav tako na Pohorje in ga doživel v popolnoma drugačni luči.

Prvi dan sem se podal s kolesom po Pohorski kolesarski transverzali, ki se po vije po slemenih Pohorja po prekrasnih gozdnih poteh od Kremžarjevega vrha nad Slovenj Gradcem do Bellevueja na mariborskem Pohorju. Pot sem si malce podaljšal in prikolesaril do doma. Na začetek poti sem se pripeljal z avtom in ga tam pustil, zato je bilo treba ponj. Tako smo se naslednji dan Sabrina, Maša in jaz odpravili peš po avto. Znova čez Pohorje, a v drugi smeri. Začeli smo na Ribniški koči, jo mahnili na Črni vrh, čez Kope in po dobrih šestih urah prispeli do Kremžarjevega vrha, kjer nas je čakal avto.

Pohorje je moj hrib že celo moje življenje. Zato nerad delam zanj reklamo, saj ne bi rad še več kot stokrat odzdravljal. Sebično, priznam. Priznam pa tudi, da mi je bilo všeč, ko sem na Pohorju videval avtomobile z registracijami iz cele Slovenije in tudi tujine. A nič zato, saj je Pohorje tako polno skritih kotičkov, kamor nihče ne zaide, da je dovolj prostora za vse. Pohorski biseri pa se naj, tako kot se za bisere spodobi, pokažejo le tistim, ki se zanje najbolj potrudijo.

Pohorski razgledi.
Pohorske vode.

Od Ribniške koče proti Kopam.
Razgled s Črnega vrha. V ozadju Grintavci, Raduha, Olševa, Uršlja, Peca in vse vmes.
Tik pred Kremžarico.

Vtisi s Slovenske planinske pešpoti

Posted on 7. junij 2020 by Davor

Tisti, ki pravi, da je Slovenija majhna ali da je deželica, je najbrž še ni prehodil. Razdalja, ki jo pohodnik prehodi v enem dnevu ne zveni veliko, kakšnih dvajset ali trideset kilometrov, a če to počneš dan za dnem, se kar nabere. A od enega do drugega konca Slovenije, ki je dokaj prepredena z daljšimi pešpotmi oziroma obhodnicami, ne prepešačiš zlahka. Tokrat sem se lotil 617 kilometrov dolge Slovenske planinske pešpoti (SPP oz. transverzale, kot se je sprva imenovala), ki pohodnika pelje od Maribora do Ankarana. Za pohod sem izbral zadnji del poti, tisti, ki mi je najmanj poznan, saj sem Julijske Alpe, Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe, gorske skupine, ki tvorijo glavnino najpomembnejše pešpoti pri nas, že prehodil. A ne v enem kosu, kot tokrat. To, da pot opravim v enem kosu, je bila namreč iztočnica, da sem se na pot sploh podal. Na enodnevnih in dvodnevnih pohodih sem večino SPP že tako opravil, zato mi to ni predstavljalo nobenega izziva. Hotel sem preizkusiti, kako je, ko se odpravim na daljšo pešpot, ko hodim več kot en teden, dan za dnem. Seveda sam in čim bolj neodvisen. Prvič sem to doživel na sedemdnevnem pohodu čez Velebit, kar se mi je vtisnilo v spomin, kot ena najbolj divjih izkušenj. Sedaj sem želel to nadgraditi in se lotil še daljše poti. Nikakor pa ta ni bila bolj divja, kot pešpot čez Velebit, čeprav sem tokrat srečal manj pohodnikov, kot na Velebitu. Domnevam, da maj za marsikoga ni primeren čas za pohodništvo, čeprav je po drugi strani ravno letošnji maj bil najprimernejši. Tako poti, kot planinske koče so samevale in sem jih imel le zase. So pa prijazni oskrbniki koč pomagali, da sem imel vedno streho nad glavo in pogosto še topel obrok. Celo sicer zaprto kočo so prišli samo zame odpret. Trikrat sem spal v bivakih, štirikrat v kočah in enkrat v apartmaju, saj ni bilo druge možnosti, tako, da šotora na srečo nisem nosil s seboj, le spalno vrečo. S seboj sem nosil tudi kuhalnik in precej hrane. Le da sem se tokrat znašel tako, da sem en paket hrane poslal na pošto, ki je bila nekje na pol poti in ga tam prevzel. Vsak dekagram v nahrbtniku, ki ga nosiš dan za dnem, se pozna, zato sem skušal težo minimizirati. Niti vetrovke nisem imel s seboj! Za pranje las, telesa, oblačil, rok in namesto brivske pene, sem uporabljal isto tekočino iz 100ml plastenke, ki mi jo je natočila Sabrina. Vode nisem kupil niti enkrat, vedno sem jo lahko nekje natočil, celo na Krasu, kjer vodnjaki ali mestni vodovod poskrbijo za žejne popotnike. Hodil sem v lahkih tekaških copatih, saj je hoja v njih, v primerjavi s katerimikoli drugimi čevlji, neprimerljivo lahkotnejša. Kot bi hodil po oblaku, kar se pri 40.000 korakih dnevno pozna bolj, kot katerikoli drugi kos opreme. Tega sem se naučil od pohodnikov, ki se lotevajo precej daljših pohodov in iz lastnih izkušenj.

Zanimivo se mi zdi tudi to, da sem šel skozi le eno mesto in da na več kot 200 kilometrov dolgi poti v devetih dneh ni bilo niti ene same odprte trgovine. Skozi Idrijo sem šel v nedeljo popoldan, ko je bilo vse zaprto, trgovina v Colu pa je bila zaprta zaradi pokvarjenega računalnika. Več trgovin na celotni trasi nisem videl. To sicer niso tegobe, ki bi zanimale eno do dvo-dnevne pohodnike, saj o teh rečeh tudi jaz na krajših pohodih ne razmišljam. Ali morda poznate koga, ki je ob zbiranju žigov na SPP uporabljal storitev poštno ležeče? Morda ob kateri drugi priložnosti razdelam razlike med krajšim in daljšim pohodom, oz. pohodom v enem kosu.

Znova sem si dokazal, kako se predvidevanje in načrtovanje od doma, razlikujeta od tega, kar potem na potovanju dejansko počneš. Tudi tisto, o čemer si bil doma trdno prepričan, da ne boš. V času karantene in zaprtih gostiln, koč ipd., sem doma razmišljal, da tudi po odprtju še nekaj časa ne bomo hodili v lokale in jim pomagali pri tem, da v promet spravijo stare zaloge hrane. A ko je prišel oskrbnik koče na Slavniku, pred katero sem tri ure čakal, da jo odpre, sem ga sestradan vprašal, če ima kaj za pojest. »Le kranjsko klobaso,« je rekel. Zmazal sem jo s takšnim veseljem, kot že dolgo ne in mi je bilo popolnoma vseeno za takšne ali drugačne pomisleke, ki jih imam glede prehranjevanja.

Za lažjo predstavo, izsek iz »uradne« trase SPP, kateri je bila moja dokaj identična, a je nisem beležil.

Po Slovenski planinski poti

Posted on 31. maj 2020 by Davor

Lepo je pobegniti v divjino in se odklopiti od vsega. Lepo je tudi vrniti se v civilizacijo. Predvsem, če ti uspe ohraniti bogastvo, s katerim te obdari daljše bivanje tam zunaj, proč od ljudi in informacij. Priznati moram, da je to eden največjih privilegijev, kar jih imam in neizmerno sem hvaležen vsem, ki mi to omogočajo.

Pravkar sem se vrnil s pohoda po Slovenski planinski pešpoti. Izbral sem del med Bohinjem in Ankaranom, za katerega sem ocenil, da ga bom prehodil v enem kosu. 222 kilometrov je pokazal števec na telefonu po devetih dneh hoje čez hribe in travnike, skozi gozdove in po cestah. Kakšnih 20.000 višinskih metrov vzponov in spustov se je vmes nabralo. Ves čas sem hodil po markirani poti in le občasno zašel, a na koncu le prepešačil do Ankarana.

Nekaj fotografij za pokušino, več prihodnjič, ko predelam vtise in si odpočijem noge.

Na začetku poti v Bohinjski Bistrici.
Razgled s Porezna.
Hotel za prvo noč.
Razgled proti Postojni z Nanosa.
Razgled na Vipavsko dolino.