Čez Madžarsko in Ukrajino

Prva od sedmih dežel, ki sva jih prevozila na poti proti Srednji Aziji, je Madžarska. Ni kaj za povedati, vsi jo poznamo. Bolj naju je mikala in tudi prevzela naslednja, saj tam še nisva bila. Ukrajina je gromozanska dežela, menda največja v Evropi. Všeč nama je postala takoj, ko sva prišla čez mejo, saj sva se znašla v Karpatih. Krasni zeleni hribi, čez katere so speljane vijugaste ceste, raj za vožnjo.

Prvi dan sva se utaborila v hostlu, saj je deževalo. Čeprav so razlogi, da sva na tem potovanju kampirala manj, kot sva želela, drugje. A o tem kasneje. To, da sva se namesto v kampu, 25 kilometrov od mesta, namestila v samem centru mesta Lviv, je bila odlična ideja. Tako sva si lahko privoščila sprehod po čudovitem zgodovinsko bogatem ukrajinskem mestu, v katerega turisti redko zaidejo. Ko sva spoznala, kako poceni je v Ukrajini, sva si privoščila večerjo v eni boljših restavracij v kleti samostana. Fantastičen ambient, vključno z natakarji, ki so imeli brade in pričeske urejene na način, ko še ga nisva videla. Poskusila sva seveda lokalne dobrote: Uzvr (ali nekaj podobnega) – kompot iz prekajenih sliv, jabolk in hrušk. Sledila je rdeča pesa s hrenom, čebulna pita, boršč in zeljne roladice. Okusi, ki sva jih tukaj prvič poskusila, so naju spremljali do konca potovanja. Vse dežele, ki sva jih obiskala, so bile namreč del Sovjetske zveze, katere zapuščina se še danes pozna na pogrnjenih mizah.

Ukrajinski boršč. ukrajinski boršč
Hladna juha s koprom, cmočki, pečena skuta in zelenjava. ukrajinsko kosilo

Naslednje jutro sva se zapeljala do 560 kilometrov oddaljene ukrajinske prestolnice, Kijev. Gromozansko mesto; ko sva peljala mimo znaka, ki označuje začetek mesta, mi je navigacija pokazala, da je do hotela v centru mesta še 25 kilometrov. Za spanje sva morda iz nostalgičnih razlogov in malce za hec, izbrala kolosalni sovjetski hotel z epohalnim imenom Mir.
nostalgični hotel Mir v Kijevu

Kolosalne stavbe in kipi v teh deželah niso nič posebnega.
Kolos v Kijevu

Kijev na daleč morda ni najlepše mesto,
Kijev
Kijev

a od blizu nama je bil prav všeč.
bogata ulična ponudba v Ukrajini

Tudi tukaj sva si privoščila dobro restavracijo v samem središču mesta. Taras Bulba se imenuje, najbrž ste že slišali zanj. Za epskega Kozaka, ne restavracijo. No, če že toliko pišem o restavracijah in hrani, naj zapišem še to, da sva zraven lokalne hrane, ki nama je hitro presedla, iskala tudi restavracije iz drugih koncev sveta. Cmoke in rdečo peso sicer marava, a ne pri vsakem obroku. Z začimbo koper, s katero posujejo skorajda vse, kar postavijo na mizo, sva se tako predozirala, da je ne želiva nikdar več poskusiti.

Ponovno boršč, cmočki, juha in solata. Vse s koprom! ukrajinsko kosilo

Nostalgični sladoled. nostalgični sladoled

Ukrajino sva prevozila v treh dneh, kar je vsekakor premalo za vtis o deželi. A to kar sva videla, doživela in poskusila, nama je bilo všeč. Tudi ljudje, ki so bili večinoma prijazni, a zadržani. Za globlja spoznanja pa tokrat žal ni bilo priložnosti, saj naju je čakala mati Rusija.

Neuravnoteženo potovanje po svileni poti

Tudi tokratno potovanje je bilo tako zahtevno, da preprosto ni bilo časa, da bi doživljanje zapisoval sproti v obliki prispevkov na teh straneh. No, čas bi si že lahko vzel, a ker sva tega že tako imela skopo odmerjenega, ga nisem želel nameniti pisanju prispevkov. Zraven tega sem mnenja, da se je na potovanju treba soočiti in obremenjevati s tistim, kar se nam dogaja na samem potovanju, ne pa s tem, da bi bili ves čas v stiku s tistim, kar smo pustili doma. Bolj kot znamo odrezati popkovino in pozabiti na dom, več kapacitet imamo za doživljanje tega, s čemer se soočamo na samem potovanju. Bolj kot se odklopimo od domačih ljudi in navad, bolj absorbiramo deželo, po kateri se pravkar potepamo. Saj menda zaradi tega potujemo, mar ne? Zaradi tega, da doživljamo! Seveda del doživetij radi delimo z vsemi, ki jih to utegne zanimati. Temu je tudi namenjena ta stran, na kateri se trudimo ne objavljati instant novičk, kot na drugih virtualnih zidovih, temveč predelane vtise s potovanj.

Pred samim potovanjem sem zapisal, da se na pot odpravljava brez konkretnih pričakovanj. Kaj lahko o tem zapišem danes, ko je potovanje za nama?

Srednji Aziji se nismo zaman tako dolgo izogibali. Gre za regijo, ki ne ponuja naravnih znamenitosti kot Argentina ali Avstralija, kulturnega šoka kot Indija ali Kitajska ter kulinaričnih dobrot kot Tajska ali Šrilanka. Seveda ima Srednja Azija svoje posebnosti, lepote in dobrote, ki pa so (glede na to, kar sva do sedaj doživela in videla) zmernejše. Zraven tega je bilo samo potovanje izjemno zahtevno. Tudi če ga primerjam z Afriko, je bilo potovati po svileni poti pogosto zahtevnejše, kot čez Afriko. Pri tem gre za dva parametra, da se tako izrazim; prvi je zahtevnost potovanja, drugi je užitek v potovanju. Naj pojasnim. Zahtevna potovanja so nam vedno izziv, a zahtevnost se mora uravnotežiti z užitki, ki jih potovanje nudi. Na primer; 8 ur jahati na motorju po zdelanih cestah je garanje, a če pri tem srečuješ zanimive ljudi, opazuješ zebre, slone ali krasno pokrajino, se konec dneva pripelješ do kampa, kjer se lahko stuširaš, dobro naješ in usedeš, so to užitki, s katerimi je ves trud poplačan. Garanje, ki ga vložiš v potovanje je uravnoteženo z užitki. Najino potovanje po svileni cesti ni bilo uravnoteženo. Daleč od tega. (Pa sploh ne zaradi težav, ki sva jih imela na koncu.)

Sicer brez pričakovanj, a z očitno previsoko zastavljenimi cilji. Prevoziti 8000 kilometrov z motorjem v 30 dneh po obupnih cestah in brezpotjih, skozi puščave in preko gorovij, mimo tisoč policijskih kontrol, čez sedem nenavadnih dežel, je bil cilj, ki sva si ga zastavila. Veliko preveč. A to sva spoznala šele po kakšnem tednu na cesti, ko sva cele dneve šibala in šibala po neskončnih cestah brez ene same znamenitosti, ki bi naju pritegnila dovolj, da bi se zaradi nje ustavila. Dvanajsti dan sva prišla do prvega mesta, ki sva si ga imela namen ogledati! Ste že kdaj potovali 12 dni do tja, kamor ste nameravali? Saj veva, da je pot cilj, zato sva tudi s tega potovanja prinesla marsikatero izkušnjo. Ne pa tudi recepta. Recepti jedi, ki nam v deželi, po kateri potujemo, teknejo, so moji najljubši spominki. Iz Srednje Azije si nisem prinesel nobenega.

Sabrina je pravkar rekla: “Glede na dane razmere sva se imela zelo fajn!” To je to, kar šteje!

Rusija
Kazahstan
Kirgizistan
Tadžikistan
Tadžikistan
Neskončna prostranstva so šele v Pamirju začela dobivati privlačno obliko.

Živa in zdrava v Sloveniji

40 dni je trajala najina odsotnost od doma. Precej več, kot sva nameravala. A Maša in Sara sta se odlično izkazali brez naju. Neverjetno, kako veliki in samostojni sta že. Vsakič, ko ju vidim v tem prehodno dekliško-odraslem obdobju, pomislim na to, kakšno srečo smo imeli, da smo s potovanji začeli že, ko sta bili še v plenicah. Torej dovolj zgodaj, da smo skupaj doživeli nekaj izjemno čarobnega, prepotovali svet. Danes vem še nekaj več. Bolj kot kadarkoli prej sem hvaležen za to, da se nam na nobenem potovanju ni pripetilo nič, s čemer bi bilo resneje ogroženo naše zdravje ali življenje. Ne bom našteval drznih izzivov, ki smo se jih lotevali ali nevarnih pripetljajev, ki smo jih prestajali. Tako ali tako so zapisani nekje na teh straneh. Skratka, hvala vsem dobrim mislim in silam, ki so poskrbele za nas.

Da se razumemo, ne gre za nobeno streznitev, novo poglavje ali večjo spremembo, ki bi resno vplivala na naša prihodnja potovanja. Gre za novo spoznanje, s pomočjo katerega bodo naša bodoča potovanja morda drugačna. A treba je pustiti času, da naredi svoje. Bomo videli naslednjič, ko se odpravimo na resnejše potovanje.

Seveda, nezgoda! Morda je videti, da sem zavezan k molčečnosti ali da kaj skrivam, ker ne želim povedati, kaj se je pripetilo. Ničesar ne skrivam, razen podrobnosti, o katerih ne želim govoriti. Vsaj ne tukaj, javno. Zraven tega na teh straneh ne želim videti črne kronike, sploh ne o samem sebi!

Resda se s tem, kar zapišem na teh straneh, pogosto razgalim in povem več intimnih zadev, kot se spodobi, a tokrat tega ne bom storil. Vsaj kar se podrobnosti o nezgodi tiče. Z največjim veseljem pa povem, da sem bil včeraj v UKC, kjer so slovenski zdravniki požegnali delo kolegov iz Kirgizije in povedali, da se rane celijo v pravi smeri in da bom čez nekaj tednov v redu.

To je to!

Prispevki z vtisi s potovanja po Svileni cesti sledijo.

Zadržana v Kirgizistanu

S potovanji po krajih, ki so polni nepredvidenega, je pač tako, da se prej kot slej pripeti tisto, kar ti načrte in pričakovanja sesuje v prah. Jasno, potovanja so sama po sebi povezana z določeno stopnjo tveganja, odvisno od tega kam in kako se odpravimo. Večino nepredvidljivih situacij, v katerih se na potovanju znajdeš vsak dan, bolj ali manj obvladaš, odvisno od izkušenj in sreče, ki te spremlja na poti. Glede na naše dolgoletne izkušnje in popotniško kilometrino si upam reči, da nam je šlo obvladovadnje nepredvidljivega odobro od rok. A na lep ponedeljek, 7. avgusta, se je usoda odločila, da nam (na srečo le meni, ki sem to očitno potreboval) v odročnem Kirgizistanu prekriža načrte.

Ni šlo za prometno, ampak kljub temu za dovolj težko nezgodo, zaradi katere ostajava tukaj. Jaz kot ponesrečenec, ki sem po treh posegih v treh klinikah v sedmih dneh izvedel, da bom čez čas v redu in skrbna Sabrina, ki me ne želiti zapustiti niti za trenutek.

Ko se nalednjič oglasiva, bova v Sloveniji.

Po sledeh velikanov v Srednjo Azijo

Aleksander Veliki, Džingiskan, Timur, Lenin, Stalin in Marko Polo. Največja imena, ki so skozi znano zgodovino spreminjala regijo, ki ji danes pravimo Srednja Azija. Glede na to, da so to regijo osvajali, oblikovali in prepotovali takšni velikani, je nedvomno nekaj posebnega. S Sabrino si greva končno pogledati, kaj je tam tako zanimivega. Končno zato, ker naju regija bivše Sovjetske zveze do sedaj ni privlačila. No, če sem iskren, naju zapuščina Sovjetske zveze ne privlači niti danes. A glede na tisočletno zgodovino predvidevava, da je tam precej več, kot le sovjetska zapuščina, saj je sovjetski jarem trajal manj kot stoletje. Sploh pa so dežele, skozi katere tokrat potujeva, zgolj kulisa samega potovanja.

Osrednji del avanturističnega potovanja z motorjem skozi tako težko dostopne dežele je namreč drugje. V premagovanju ovir, reševanju zapletov in soočanju z vsem, kar ti v tako odročnem in človeku neprijaznem okolju pride naproti. Nekaj izkušenj s podobno regijo sicer imava z motorističnega potovanja po Kašmirju, kjer sva po komaj prevoznih cestah premagovala gorske prelaze čez 5.000 metrov. A domnevava, da se razen same pokrajine, Tadžikistan in Kirgizistan precej razlikujeta od Indije.

A to so le domneve in pričakovanja, o katerih tako nerad pišem. Pričakovanja so namreč boter nejevolje. Zato se s tem, kaj pričakovati v deželah, kamor se podajava, ne obremenjujeva vnaprej. Meni zadostuje, da o deželi, kamor potujem, preberem kakšno knjigo in se seznanim z njeno zgodovino ter se naučim nekaj pozdravnih fraz, saj te odprejo več vrat kot vse druge predhodne priprave. Kaj več pa pred samim potovanjem ne naredim. Seveda poskrbim za logistiko, za katero upam, da nisem spregledal česar, kar bi nama utegnilo na potovanju povzročati težave. Bomo videli.

Sploh pa je besedičenje pred samim potovanjem odveč. Najprej potovati, nato govoriti!

Z motorjem po svileni poti

Somi, somoni, sumi, tenge, rublji, grivne, forinti in evri! Osem denarnih valut, osem dežel, osem tisoč kilometrov, Suzuki, Sabrina in jaz.

Tako je, s Sabrino se odpravljava na motoristično pustolovščino v Azijo! Štartava doma in se z motorjem zapeljeva do Srednje Azije. Pot naju bo vodila čez Madžarsko, Ukrajino, Rusijo, Kazahstan, Uzbekistan, Tadžikistan, vse do Kirgizije oz. Kirgizistana. Na poti bova “oplazila” tudi Turkmenistan, Afganistan in Kitajsko ter se na nekaj sto kilometrov približala Kašmirju, ki sva ga predlani prevozila z Royal Enfieldom.

Za boljšo predstavo:

Odrineva čez deset dni, časa za potovanje pa imava en mesec. To je to!

Seveda bi se lahko na dolgo in široko razpisal o pripravah motorja, transporta, urejanju vizumov, cepljenj in drugih logističnih pripravah ter zapletih. Ali o vsem, kar naju morebiti čaka na tej pustolovščini, ki je na nek način zahtevnejša od moje lanske poti čez Afriko. A nekako so se letošnja potovanja, izleti in pustolovščine nagrmadili na kup, tako, da za obsežne priprave ter debate o tem, zakaj in kako, preprosto nisem namenil časa. V zadnjih šestih mesecih smo namreč mesec dni potovali po Indiji, se za prvomajske potepali po Siciliji, sledil je moj osemdnevni pohod čez Velebit in enotedenski oddih na morju. Pred vrati pa je že naslednja pustolovščina. Skratka, potujemo!

207.000 korakov čez Velebit

Velebitsko planinsko pešpot v dolžini 140 kilometrov sem prehodil v 50 urah oz. sedmih dneh. Verjeli ali ne, za to sem moral narediti 207.000 korakov! Še sam ne verjamem, da je to mogoče, a telefon pravi, da drži. Z vsakim korakom čez drn in strn, v burji in peklenski vročini, skozi temačne gozdove in čez gorske grebene sem na hrbtu nosil 20 kilogramov težek nahrbtnik. A to so le številke, ki o tem, s čemer sem se soočal in o ovirah, ki sem jih za to moral premagati, ne povedo popolnoma nič.

Ko sta me pred dobrim tednom Sabrina in Maša odložili na začetku poti ob vhodu v narodni park Severni Velebit, je Sabrina vprašala paznika: “Ima li životinja?” Resen možakar je začel naštevati: “Divje svinje, volkovi, kače, medvedi in še kaj!” To je odgovor, ki ga jaz nisem želel slišati, zato tudi vprašanja nisem postavil. Ni kaj, Velebit je pristna divjina, kjer ti kmalu postane jasno, da kot človek tja ne sodiš. A kaj, ko je, podajati se tja, kamor ne sodiš, tako mamljivo.

Od vseh lokalnih prebivalcev, pred katerimi so me tako strašili, da sem nenehno oprezal za njimi, sem srečal le enega. Poskoka, ki velja za najbolj strupeno evropsko kačo. Na srečo mi je pot prekrižal nekaj metrov pred menoj in se nisva pobliže spoznala. Eni pravijo, da je poskok modras, drugi pravijo, da ni. A dokler ne ugrizne, je vseeno, zato se s tem nisem ubadal. Kosmatinca z vrha prehranjevalne verige, katerega ime zbuja strahospoštovanje, nisem videl, sem pa ga slišal, kako se oglaša.

Pot je razdeljena na osem etap, ki sem jih nameraval prehoditi v osmih dneh. A ko sem tretji dan izvedel, da je bivak, v katerem sem nameraval prenočiti naslednjo noč, zrušen, sem moral v enem dnevu prehoditi dve etapi. Tisti dan sem hodil 11 ur in pol. Na poti nisem srečeval veliko ljudi, le v kočah in bivališčih, kjer smo si delili izkušnje in doživetja. Razen na dveh etapah, kjer cel dan nisem srečal žive duše. Na poti sem srečal le še enega norca, ki se je celotne pešpoti lotil v enem kosu.

A tegob in uspehov ter spoznanj in doživetij, ki sem jih bil deležen ob 207.000 korakih pohajkovanja čez Velebit, ne morem strniti v eno objavo. Naj povem le, da je šlo za izjemno preizkušnjo meja vzdržljivosti, dojemanja samote in soočanja s strahovi.

img_4935
img_4930
img_4929
img_4931
img_4932
img_4933
img_4934
img_4936
img_4937
img_4938

Peš čez Velebit

Velebit. Saj veste, tista gromozanska skala, ki jo je nemogoče spregledati, če gremo na morje k sosedom kamorkoli med Reko in Zadrom. Za kakšne tri triglavske narodne parke je velik. Cel greben od severa do juga meri 145 kilometrov in je največje gorovje na Hrvaškem. Pri tem je najlepše seveda to, da ga je mogoče v kakšnih 7-9 dneh prehoditi. Zakaj pa ne?

Ni potrebno veliko, da se zagrejem za takšno avanturo. Sploh, ko izvem, da gre za divjino, kjer ni naselij in so na celotni trasi poti le tri koče. Preostalih pet do šest noči je mogoče prespati v zavetiščih. Torej gre za eno najodročnejših področij, kar jih je mogoče najti v bližini. Kar pomeni tudi to, da vso hrano, ki jo potrebujem za osem dni, nosim s seboj. Nahrbtnik je pokazal 20 kilogramov! Kljub temu, da sem vzel manj hrane, kot bi jo potreboval glede na predvideno porabo kalorij. Tukaj sta še dva litra vode, katere zalogo bom dnevno dopolnjeval v zavetiščih oz. vodnjakih. V nahrbtniku so še kuhalnik s posodo, spalna vreča in podloga, telefon z rezervno baterijo (predvsem za navigacijo, saj GSM signala tam bojda ni), zdravila, prva pomoč, razkuževalec za vodo in oblačila. Teh sem vzel le toliko, kot da grem na dnevni sprehod.

Sedemdnevna zaloga hrane, ki sem jo potem, ko sem nahrbtnik stehtal, še zmanjšal.
zaloga hrane za osemdnevni pohod čez Velebit

Česar podobnega se še nisem lotil. Gre za svojevrsten podvig, ki ga predvsem zaradi odročnosti in samote spremlja nešteto negotovosti. A o teh bom razpredal, ko se vrnem v civilizacijo.

Pestro popotniško leto

Izleti, pustolovščine, motoristični potepi, gore, morje, prestolnice in še kaj. Včasih se zdi, da nam ne uspe niti zadihati med enim in drugim potovanjem. Na srečo ni tako, saj bi nas v tem primeru potovanja obremenjevala, ne osvobajala. Sicer je res, da je bilo zadnjih dvanajst mesecev iz popotniškega vidika pri nas kar pestro: Afrika, Indija, Sicilija, Praga, večkrat na morje, v Bosno, Črna goro in še kam. A leto je dolgo in svet čudovit. Zakaj ga ne bi uživali?

Kar je pri tem (vsaj zame) zelo pomembno, je to, da se osredotočimo na potovanje ali izlet, na katerem smo v tistem trenutku in da takrat še ne razmišljamo o naslednjem podvigu ali izzivu. Kar ni preprosto, sploh kadar že natanko vemo, kam se podajamo prihodnjič. Gre namreč za to, da so večji in bolj avanturistični podvigi precej bolj mamljivi in spodbujajo večjo strast, kot krajši izleti. Saj je fino iti na morje in tega se zmeraj veselimo, a občutki, ki te prežemajo ob tem, ko se odpravljaš na resno preizkušnjo, so popolnoma drugačni. Najočitnejša razlika je v dozi strahu, ki je sorazmerna z zahtevnostjo potovanja; zahtevnejše kot so priprave, večji je strah, da bo kaj šlo po zlu. Sicer lahko skušaš strah ignorirati, a je racionalneje, da s pripravami zmanjšaš morebitno tveganje. Kar pomeni, da se moraš s pripravami ukvarjati, torej o potovanju razmišljati. Ampak če dovolimo, da nam priprave na naslednje potovanje zameglijo užitke potovanja, na katerem smo pravkar, smo zgrešili samo bistvo potovanj. Povrhu imam jaz zmeraj v ozadju idejo za kakšen nov izziv, tako, da moram te ideje brzdati.

A dovolj o tem, kje vse smo bili v minulih dvanajstih mesecih. Obdobje, ki je pred nami, bo še bolj pestro. V poletnih mesecih namreč načrtujemo tri podvige: prvega solo, s katerim se spopadem sam čez nekaj dni. Za osem dni se podajam sam v divjino. Peš. Na drugem, družinskem, bomo dopustovali. Tretji, ki se ga bova lotila s Sabrino, pa sodi v kategorijo najbolj avanturističnih, tistih, ki narišejo nasmeh okrog in okrog obraza že, ko pomislim nanje.

A tako, kot poskušam ne prehitevati z mislimi, se trudim ne prehitevati z objavami načrtov potovanj. Vsaj dokler se resnično vse ne postavi na pravo mesto, nekako ne vidim razlogov za to, da bi obelodanjal načrte, ki so še v zraku oziroma nekje v prihodnosti. Sem mnenja, da je treba najprej potovati in šele nato o tem govoriti. To se mi zdi danes, ko ima hvalisanje o načrtih za prihodnost večjo težo od tega, kar v resnici storimo, še posebej pomembno. Zato sam najraje pišem šele potem, ko so doživetja že doživeta in jih v miru predelam. Kar je pogosto šele doma. Tukajšnje objave so torej rezultat predelanih doživetij s potovanj. Kadar pa se s potovanj javimo v živo, pa je to najpogosteje v obliki “instant utrinkov” na https://www.facebook.com/BrackotiNaPotovanju/.

Le toliko, da se ne spozabimo in ne zamenjamo vzroka in posledice. Potujemo! Vse drugo sledi.