Krasno propadli načrti

Tokrat sem se “ujel” na lastni dogmi. Namreč na tej, da trdim, da je treba potovanja, izlete in podobne dogodivščine čim manj načrtovati in čim več prepustiti usodi. Razumem, da je to težko razumljivo in še težje izvedljivo, sploh, če imate radi občutek, da so zadeve pod nadzorom. A prave izkušnje, kjer se pokaže iz kakšnega testa smo sami in naši sopotniki, nas čakajo izven meja načrtovanega. No, o tem sem že dovoljkrat razpredal.

Skratka, danes sem se končno odpravil v gore. Prizori novozapadlega snega, ki pobeli travnike, skale in drevesa, so zame nekaj najlepšega, kar zimski čas ponuja. Za cilj sem izbral Peco. Včeraj sem se psihično pripravil in danes v temi odrinil proti Koroški. Da ne dolgovezim (naporen dan je za menoj), Peca me je tudi tokrat zavrnila. V zadnjih letim sem jo skušal pozimi trikrat osvojiti, a mi je uspelo le enkrat. Dvakrat mi je preglobok sneg dal jasno vedeti, da nimam tam kaj iskati, dokler se razmere ne stabilizirajo. Na silo v gore seveda ne gre. Kaj šele pozimi!

Priznal sem poraz, Sabrini poslal sms, da prihajam domov in se odpeljal proti domu.

A po nekaj kilometrih iz meglene Črne sem naenkrat uzrl modro nebo in smerokaz levo, na katerem je pisalo: »Uršlja gora«. Če obstajajo znamenja, ki jim moramo v življenju slediti, je bilo to eno najočitnejših, kar sem jih bil deležen. Zavil sem proti Uršlji in parkiral ob drugih avtomobilih. Seveda je bila narejena gaz. Sabrini sem poslal sms, da še ne pridem domov, ker grem na Uršljo goro. In sem šel.

Načrtovana Peca in neuspeli poskus vzpona sta bila pozabljena. Nenačrtovana Uršlja pa se je izkazala kot krasna gostiteljica!

Po sledeh drugih gre kot za šalo. gaz na Uršlji gori
Snega na pretek. gaz na Uršlji gori
Pogled z vrha proti domu. gaz na Uršlji gori
Zimska idila. zimska idila na Uršlji gori zimska idila na Uršlji gori

Kaj je potrebno, da postanem popotnik?

Popotnik potrebuje veliko, da lahko potuje. Tako vsaj pravijo. Iskanje (ali naprtitev razlogov drugim), zaradi katerih nečesa ne moremo početi, je pač lažje, kot vlaganje energije v to, da se nečesa lotimo. Najbrž to na nek način počnemo vsi, ko se sebi in drugim opravičujemo ali iščemo vzroke, zakaj se nečesa ne lotimo. Kadar so to potovanja, je iskanje razlogov proti še toliko lažje. Potovanja so nevarna, hoteli dragi, letala neudobna, hrana neokusna, gneča nepopisna, umazanija neznosna in še kaj. Zato je v današnjih časih, ko največja vrednota postaja udobje, povsem razumljivo, da je ljudi, ki se potovanj lotevamo, tako malo. Pišem seveda o tem, kako potujejo popotniki, ne turisti v organiziranih in vodenih skupinah. Popotnik, ki se odloča o potovanju, mora namreč v ozir vzeti precej več dejavnikov, kot tisti, ki načrtovanja, organizacijo in vodenje potovanja prepusti nekomu drugemu. Res pa je, da tako turist kot popotnik v potovanje vlagata in se prav tako odrekata udobju. Seveda vsak po svojih zmožnostih in preferencah.

Ampak, ali res popotnik potrebuje veliko, da lahko potuje?

Seveda potrebuje. Ampak potrebuje predvsem vrednote, o katerih se ne govori na glas. To so pogum, drznost, odločnost, predvsem pa volja; ključne vrednote oziroma sestavine bodočega popotnika. Jasno, da potovanja zahtevajo tudi čas in denar, a to nista vrednoti, zgolj sredstvi za dosego cilja. Predvsem pa najpogostejša izgovora, ki sta pa žal tako močna, temeljna in neizpodbitna, da že v kali zatreta nadaljnja razmišljanja o potovanjih. Za marsikoga, ne pa za vse. Na za tiste, ki jim (da ne zapišem, nam) potovanja pomenijo nekaj več. Vseh ostalih, torej tistih, ki jim potovanja ne pomenijo dovolj in tistih, ki bi radi potovali, a žal ne premorejo dovolj časa, denarja, priložnosti ali razumevanja, tako nima smisla prepričevati o tem, kaj potrebujejo, da bi potovali. Prav tako nima smisla prepričevati tistih, ki so že popotniki in se zavedajo tako vložka, kot izkupička, ki ga potovanja terjajo oziroma prinašajo. Je pa prav, da tisti, ki imamo s tem izkušnje, skušamo pomagati potencialnim popotnikom. Torej tistim, katerim so potovanja dovolj mikavna in imajo hkrati dovolj »temeljnih« sredstev, manjka jim pa poriv.

Kaj torej potrebuje potencialni popotnik, da postane pravi popotnik? Morda le namig ali nasvet. Morda le spodbudo ali navdih. Tisto malenkost, ki je potrebna, da se jeziček na tehnici prevesi v pravo smer, da se odloči za potovanje. To seveda le zveni kot malenkost. V resnici pa prav ta malenkost iz sanjača naredi popotnika.

Sedaj sem ponovno prebral besede, ki sem jih pravkar zapisal. Le kaj bo rekla Sabrina, ko bo videla, da pišem o spodbujanju. Jaz, ki sem dolga leta trdil, da odrasli ne potrebujejo spodbude. Le kdo se tukaj spreminja, časi ali mi?

Kam gremo?

V novo leto vstopamo doma in brez popotniških načrtov. Sprašujejo nas, kako to, da smo doma in kam potujemo naslednjič. Na prvo vprašanje še najdemo odgovor, na drugega ne. Seveda si želimo potovati, a uresničuje se naša slutnja; da je treba potovati, dokler so otroci majhni. Seveda nas je ta slutnja popeljala na čudovita družinska potovanja in nam omogočila doživeti svet, ki ga sedaj, ko imamo doma otroke, ki jih ni mogoče kar tako navdušiti za potovanje, obiskujemo redkeje (čeprav sumim, da se nam to le dozdeva). Zato še danes, ko mineva devet let od trenutka, ko sva se s Sabrino odločila za enoletno potovanje, mislim, da je bila to najina najboljša odločitev v življenju (do tega trenutka).

Seveda ni pomanjkanje navdušenja otrok za potovanja edini razlog, zaradi katerega ostajamo doma. Niti ni izgovor. Preprosto čakamo na primeren trenutek ali dobro priložnost. Je pa res, da je zadnja leta vedno manj priložnosti, da odpotujemo vsi štirje skupaj. Kar posledično pomeni, da je več priložnosti za naju s Sabrino, da greva kam sama, kar je seveda krasno. A nekako računava na to, da bo priložnosti za to, da kam odpotujeva sama, brez otrok, še dovolj. Maša namreč še vedno rada potuje. Že nekajkrat je v zadnjem času omenila, da si želi potovati. Da bi šla v Indijo! Tja, kjer ji je bilo na zadnjih dveh potovanjih tako hudo. Še en dokaz, da hude in slabe stvari, ki se nam dogajajo na potovanjih, pozabljamo oziroma jih predelamo v doživetja in lepe spomine. Seveda nama je to, da Maša želi potovati z nama, v veliko veselje. Moram pa na tem mestu priznati, da je tega veselja pri Sabrini več, kot pri meni. Vzljubil sem motoristična potovanja, kjer pa je prostora žal le za dva in v tem primeru Maša pač ne more potovati z nama. Verjeli ali ne, lotil sem se iskanja motorja s stransko prikolico, tako da bi se na motoristično pustolovščino lahko podali vsi trije. Hitro sem ugotovil, da ti motorji s stransko prikolico niso mišljeni za tri potnike. Vsaj ne takšne, kot smo mi. Da o prtljagi ne govorimo.

Pri tem je najbolj zabavno to, da, ko sem poguglal »Motor s stransko prikolico«, sem na prvem mestu dobil rezultat svojega prispevka na tej strani! Natanko pred tremi leti sem na teh straneh pisal o isti temi kot danes. Ta pa je dobra, da pri iskanju vira naletiš na samega sebe, ne da bi to pričakoval. Evidence o tem, kar na teh straneh pišem, pač nimam, zato se pri napisanih že skoraj 500 prispevkih v devetih letih dogaja tudi to, da kaj zapišem večkrat. Saj menda s tem ni nič narobe, ali pač?

No, da se vrnem nazaj, k našemu stanju na področju potovanj. Smo, kjer smo, povsod in nikjer. Zadnji stavek je le floskula, ki ne pomeni nič. V resnici smo na tem, da se odločamo, kam in kdaj bomo odpotovali. Trije. Morda se podamo kam daleč, morda blizu, morda tja, kjer še nismo bili, morda v znane kraje, morda med zimskim, prvomajskimi ali poletnimi počitnicami. Morda pa med vsakimi, kar bi bilo najlepše!

So potovanjem šteti dnevi?

Kaj šteje, samo dejanje ali to, kako znamo o njem pripovedovati?

Čas, v katerem smo se znašli, zaznamuje paradoks, da imajo besede večjo težo od dejanj. Celo raziskave to dokazujejo. V argumentiranju naj bi dosegli več, če namesto tega, da povemo, kaj počnemo, govorimo o tem, kar nam je všeč. Lajkanje na družbenih medijih je dovolj zgovoren dokaz. Študija tudi omenja, da se ljudje raje nagibamo k drugim zaradi njihovih naklonjenosti, ne zaradi njihovih dejanj. Povedano drugače: radi lajkamo to, kar lajkajo drugi, hkrati pa si želimo to, česar drugi nimajo. Psihologi pravijo, da je podrejanje v človeški naravi, a da se raje podrejamo stališčem drugih, ne pa tudi temu, kar drugi počno. V tem smislu si želimo biti drugačni. Zato svetujejo, da če želimo biti všečni (dobiti več lajkov, v sodobni terminologiji), moramo govoriti o tem, kar nam je všeč, ne o tem, kar počnemo ali imamo. Tako je oglaševalce nekoč zanimalo, kaj kupujemo, da bi nas bolje ciljali z reklamami, jih danes bolj zanima to, kaj lajkamo. Informacije, ki jih o sebi izdajamo na družbenih medijih, imajo precej večjo težo, kot si mislimo. Pregovor: »Povej mi, kaj bereš (ali ješ), in povem ti, kdo si.« zamegljuje kruta resnica, da na družbenih medijih izdajamo precej več o sebi, kot s tem, če povemo, kaj beremo oziroma jemo.

Ups, ponovno sem zašel preveč v psihologijo, proč o potovanj. Se vidi, da je zimski čas, ko berem resno literaturo. Najbrž bi bilo pametneje odpotovati in svet dojemati skozi lastna čutila, kot skozi besede drugih. A kot kaže, bomo to zimo preživeli za zapečkom. Tako imam vsaj priložnost, da sledim trendom in se namesto dejanjem posvetim besedam. Le kdo se še spomni pregovora, ki pravi, da dejanja govore glasneje kot besede?

Torej, ne glede na dejansko oziroma objektivno zahtevnost, ki jo je od nas zahtevalo neko potovanje, je od tega pomembneje, kako znamo svoje doživljanje ubesediti. Bolj, kot o tem razmišljam, bolj vidim, da drži. Na potovanjih in doma smo imeli priložnost spoznati veliko popotnikov, ki svojih neverjetnih doživetij, niso znali ali želeli prav ubesediti. Po drugi strani pa vsi poznamo ljudi, ki znajo iz vsakdanjih trivialnih pripetljajev narediti krasne zgodbe
.
Objektivno zahtevnost sem omenil prav zato, ker postaja zaradi zgoraj omenjenih razlogov razvrednotena oziroma predelana v subjektivnost. Eno je, da ljudje neustrašnost pojmujemo različno, saj si nekateri drznejo početi stvari, ob katerih se drugim zvrti že ob gledanju. Drugo pa je primerjati vzpon na Everest z vzponom na Uršljo goro. A ker beseda danes več ne rabi postati meso, lahko vzpon na Uršljo goro opišemo kot najdrznejšo pustolovščino. Nekje sem prebral vabilo na potopis: »Poučna zgodba o neustrašnosti, pogumu in odločnosti, avantura, polna dogodivščin. Ni poznal poti, ni vedel, kje bo spal in kako dolgo bo za pot potreboval, nikogar na poti ni poznal. Kjer je volja, tam je pot!« In tako naprej, dokler ne prebereš, da gre za nekajdnevno kolesarjenje od hrvaškega morja do doma v Sloveniji! Nikakor ne želim omalovaževati, saj je jasno, da je dojemanje lastnih doživetij subjektivno. Vse manj jasno pa postaja, kaj je objektivnost.

A mi imamo srečo. Ne potujemo zaradi drugih. Ne potujemo zato, da bi o potovanjih besedičili in pisali. Zato nas ni strah, da bi bili našim potovanjem šteti dnevi, saj so vzroki, zaradi katerih potujemo, del nas, ne posledica trendov ali lajkov. Ti zapisi so le naravna posledica naših potovanj in o doživetjih pišem po razpoloženju. Včasih bolj, drugič manj objektivno, a vedno s pridihom subjektivnosti.

Naš prvi intervju za časopis na potovanju. Malezija 2009. 2009-Malezija_47

Koliko resursov namenimo potovanjem

Staro leto in z njim stare dogodivščine, bolj in manj ljubi pripetljaji ter dosežki so za nami. Pridelali smo si kar nekaj spominov. A ne bi mogel reči, da je bilo več dobrih ali več slabih. Spominov, namreč. Pravzaprav slabih spominov na potovanja nimamo. Jasno, da se nam je na potovanjih pripetilo kar nekaj neljubih pripetljajev, a ko jih gledamo za nazaj, temu ne bi mogel reči, da so slabi spomini. Nanje gledamo kot na izkušnje, ki so nas naučile nekaj novega in nas na ta način obogatile. Kopičenje tovrstnega bogastva je pravzaprav največji izkupiček naših potovanj.

Ob tem sem pomislil na to, kako ljudje različno investiramo čas in denar v zameno za nove izkušnje in znanja, ki nas bogatijo. Najbrž nas večina to počne v okvirjih, ki ju narekujeta prav dva omenjena dejavnika; čas in denar. Koliko smo ju pripravljeni nameniti za potovanja? Seveda ni nikogar, ki bi imel neomejeno zalogo teh resursov, zato je smotrno, če k temu, kako ju izrabljamo, pristopamo preudarno. Sploh danes, v času potrošništva in tako rekoč neomejene palete aktivnosti, ko je tako čas, kot denar mogoče zapravljati vedno in povsod. Tako se nam dogaja, da nam zmanjka časa in denarja, še preden bi ju utegnili nameniti aktivnostim, ki bi nas resnično bogatile. Po eni strani je to razumljivo, saj smo ljudje racionalna bitja, ki se bolj ali manj ravnamo po isti lestvici potreb. Če povzamem Maslowa, so kognitivne potrebe (znanje, spoznanje, radovednost ipd.) šele na petem mestu. Potemtakem smo, šele ko zadovoljimo štiri prve oziroma osnovne potrebe, pripravljeni resurse nameniti za potovanja. Seveda, če v njih sploh vidimo nekaj, s čemer bomo pridobili nove izkušnje in nova znanja. Žal tudi, če nam potem, ko zadovoljimo osnovne potrebe, sploh še preostane kaj resursov. A če nam, se po tem, kako zadovoljujemo ne-osnovne potrebe, ljudje najbrž zelo razlikujemo. Pustimo psihologijo, najsi bo še tako zanimiva, se tukaj nima smisla vanjo poglabljati.

Dejstvo je, da v potovanjih vsak išče nekaj drugega. Nekateri mir, drugi adrenalin, tretji eksotiko, četrti samega sebe, peti teši lakoto, šesti zvedavost in tako naprej. Seveda pa se moramo za to vsi nečemu odreči. (Tudi tisti, katerih vreča z denarjem nima dna in jim denarja zaradi potovanj ne primanjkuje drugje. Odreči se morajo vsaj času, ki bi ga sicer namenili čemu drugemu.) Ko potujemo, se odrekamo zasebnim in poslovnim priložnostim, ki jih zamujamo doma, odrekamo se prijetnim trenutkom, ki bi jih preživeli s prijatelji ali družino in še marsičemu. A najjasneje oziroma najlažje dojemljivo je dejstvo, da se v zameno za bogastvo, ki ga nabiramo na potovanjih, odrekamo materialnemu bogastvu doma. »Sabrina, kdaj bomo kupili novo kuhinjo?« včasih vprašam doma, bolj za šalo kot zares, čeprav je naša kuhinja že hudo stara, in Sabrina odgovori: »Gremo raje v Indijo!«

Je to racionalno? Da se namesto več let trajajočim užitkom, ki bi nam jih nudila nova bleščeča kuhinja, za nekaj tednov predamo vse prej kot bleščečim tegobam Indije? Niti ne. A tako je pri nas, saj se naše “popotniške” prioritete razlikujejo od prioritet nekoga drugega, zato je delež resursov, ki jih potovanjem namenjamo mi, drugačen od deleža, ki ga potovanjem namenjajo drugi. Tega ali je pod- ali nadpovprečen si ne upam soditi.

Obiskati sto držav

Zadnjič sem pisal o tem, da potovanja niso številke. A vendar z njimi nekatere dosežke najlažje postavimo v razumljivo perspektivo. Torej, ko sva se vrnila iz Kirgizije in sem doma celil rane, sem imel čas prešteti države, ki smo jih prepotovali oziroma obiskali v naši popotniški karieri. Preden sem se lotil štetja, sem tako na pamet ugibal, da je teh držav dobrih šestdeset. A ko sem jih začel preštevati, se številka nikakor ni hotela ustaviti. Naredil sem zemljevid, poklikal obiskane države in se je kar barval in barval. Številka se je ustavila pri 88! To je število držav, ki smo jih na naših potovanjih obiskali.

88 obiskanih držav!



88 je precej več, kot sem domneval. A ko sem pomislil na lansko avanturo čez Afriko in letošnjo po svilnati poti, sem le na teh dveh potovanjih naštel 18 držav. Tako, da številka 88 kar drži. Do stotke nam torej manjka še 12 držav. A bolj, kot gledam zemljevid, manj mi je jasno, katerih 12 bi izbral. A pustimo to za drugo priložnost.

Je torej naš cilj obiskati sto držav? Niti ne, bomo pa veseli, ko ga dosežemo. 

Potovanja niso številke

Tu in tam se je treba ustaviti. Pomisliti na to, kje smo bili in razmisliti o tem, kam gremo. Brezkončno doseganje in iskanje novih, vedno težjih ciljev ter pehanje za dosežki, ne osmisli našega početja. Še tako veliki dosežki, katerih rezultat je le kljukica ali uvrstitev na neko lestvico, so neprimerljivi z majhnimi dosežki, s katerimi sežemo v srca. Drugih in svoje. V mislih imam seveda potovanja, čeprav je trditev mogoče uporabiti v navezi z vsemi potmi, na katere se podajamo v življenju.

Ostanimo pri potovanjih.

Kaj pravzaprav je število potovanj in kako ga izmeriti?

Formule za izračun ne poznam, zato uporabljam to, kar imamo na razpolago. Številke. Sam sicer nisem ljubitelj štetja metrov, kilometrov, ur in drugih matematičnih parametrov, kadar opisujem dežele in doživetja. A glede na vprašanja, ki smo jih bili v popotniški karieri deležni, razumem, da so za marsikoga številke najbolj dojemljiv način. »Koliko kilometrov si prehodil?« So me spraševali, ko sem sedem dni sam pešačil čez drn in strn ene najmanj obljudenih in najbolj divjih regij v naši bližini, Velebita. Kakšni kilometri! Nisi za sekundo me ni zanimalo, koliko kilometrov sem prehodil. Ukvarjal sem se s tem, da tam, sam, daleč od civilizacije ne stopim na smrtno nevarno kačo. Da ne srečam medveda. Da pridem do pitne vode. Da najdem zavetišče. A to so neotipljivi in težko primerljivi parametri za nekoga, ki ni sam doživel nečesa podobnega. Kar je vsekakor razumljivo. Zato postrežem s številkami, ki jih imam na razpolago, saj verjamem, da so za marsikoga številke tisto, po čemer je dosežke najlažje umestiti.

Nekaj številčnih dosežkov iz naših objav:
30 dni in 5000 km dolgo družinsko potovanje po južni Mehiki.
207.000 korakov čez Velebit.
Plačevali smo z 18 različnimi valutami in 7 plačilnimi karticami.
Na enoletnem potovanju smo obiskali 16 držav, 34 krat poleteli z letalom in spali v 151 hotelih.

Tega je na teh straneh najbrž veliko.

Po drugi strani pa se mi zdi zanimivo, da nas zelo redko vprašajo, po čem smo si neko potovanje najbolj zapomnili. Sem namreč mnenja, da se doživetja ne merijo v številkah, temveč po tem, kako globoko se zapišejo v spomin. Ne le naš, temveč tudi spomin tistih, ki jim naša doživetja na kakršen koli način predstavljamo. Zato, raje kot s številkami, naša potovanja osmišljam z zgodbami. Kot je tale, po čemer sem si jaz najbolj zapomnil Ugando:

Opazoval sem, kako so si ga možje pripravljali: v skodelice so si nalili za dober centimeter gostega črnega čaja in ga prelili z vodo ali mlekom. K pultu sem pristopil tudi sam in si naredil čaj po njihovem vzoru. Nakar so me povabili, da prisedem k veliki mizi, kjer je sedel ducat mož v delovnih haljah. Pili so čaj in klepetali. Nato so se začela vprašanja; od kod sem, od kod prihajam, kam grem, zakaj to počnem in tako naprej. Seveda so se čudili temu, kaj sem imel za povedati, saj sami še niso pokukali onkraj meja svoje dežele ali celo regije. Možje so bili veliki in temni kot noč, z gromkimi glasovi, a tako srčni in nasmejani, da sem se med njimi počutil, kot med najboljšimi prijatelji.

Pa srečen in vesel božič. Brez številk.

Pogled na Ooty, kjer smo preživeli lanski božič.
img_0650

Popotniško leto 2017 v zrcalu

Kje in kako smo dopustovali, potovali in pohajkovali v letu 2017? Je bilo letošnje leto uspešno v smislu doseganja popotniških ciljev? Smo zadovoljni?

V leto smo stopili na najlepši možni način, v Indiji. Tretjič! Zadnje enomesečno potovanje po Indiji je bilo krasno. Bili smo v tričlanski zasedbi, saj se je Sara morala ukvarjati z resnejšimi zadevami, s šolo. A mi smo se predajali plažam v Goi, Skupinsko moditiranje na plaži v Goi se navduševali na templji v Karnataki, Višnujeva kočija, Hampi obiskovali šole in sirotišnice v Tamil Nadu, Dekleta pozirajo se fotografirali z Indijci Poziranje in se mastili z najokusnejšo hrano na svetu. Masala dosa da te kap

A ko smo se vrnili iz Indije, zime še ni bilo konec. Poiskali smo užitek v snegu. wp_20170121_11_27_03_pro__highres

Zima se je poslovila, zaželeli smo si morja in sonca. V povečani, petčlanski postavi, smo se odpravili na Sicilijo. Na pravi road trip, obogaten s čudovitimi prizori narave Sicilija 2017 in seveda sladoleda. Veliko sladoleda. sladoled, Sicilija

V spomladanskih mesecih ne podivja le narava, ampak tudi naš popotniški duh. S Sabrino sva izkoristila prvi topel in sončen vikend in se z motorjem zapodila na jug. Vse do Sutjeske. Sutjeska in Zelengore. Zelengora

Ušla nam ni niti Praga! photo-29-05-2017-10-50-27 photo-27-05-2017-18-30-24

Pred evforijo, ki se tradicionalno zajame najlepši mesec v letu, junij, sem pobegnil na Velebit in ga v 207.000 korakih prehodil. Zapisal sem: »Izjemna preizkušnja meja vzdržljivosti, dojemanja samote in soočanja s strahovi!« img_4935 img_4936

A šele, ko se je leto prevesilo v drugo polovico, sva se s Sabrino podala na najdrznejšo pustolovščino leta in se z motorjem zapeljala po svileni poti. Potovanje sva sicer neslavno končala, pravzaprav jaz, a s tem je najina pustolovščina dobila prav posebno noto. srednja_azija_2017_068-jpg srednjaazija2017_041 srednjaazija2017_036

Ni kaj, priznati moramo, da smo s popotniškimi dosežki v letu 2017 zadovoljni. Za nami je krasno leto. Predvsem pa sem radosten zaradi tega, ker sem ugotovil, da nam dva večja letošnja incidenta na potovanjih nista zmanjšala želje po potovanjih. Svet je lep, potujemo naprej!

Vzorni popotniki

Biti vzor ni nekaj, za kar se sam odločiš, temveč gre za naravni razvoj dogodkov, kadar to, kar počneš, počneš dovolj dolgo, dovolj dobro in dovolj odmevno. Seveda gre za vzor, prislužen z dejanji, ne za vzor, pridobljen s položajem. Slednjega dajemo starši svojim otrokom, politiki državljanom, direktorji podrejenim in tako naprej. Vedenje in dejanja nekoga na položaju (v primeru s položajem pridobljenega statusa) se transponirajo in odražajo v vedenju in dejanjih tistih, ki sledijo njihovim vzorcem. A žal se tega, da smo nekomu vzor, prepogosto ne zavedamo. Tudi kot starši pozabljamo, da s svojim vedenjem najbolj vplivamo na to, v kakšne odrasle bodo naši otroci zrasli. Pozabljamo tudi to, da so negativni vzorci precej bolj »lepljivi«, kot pozitivni. Saj je prevzemanje slabih vzorcev najpogosteje preprosteje, kot posnemanje dobrih. Zato je biti dober vzor je izjemno zahtevna in odgovorna naloga.

Morda pa je kriza vrednot, kot pogosto slišimo, da poimenujejo današnji čas, posledica napačnih vzornikov oziroma vzornikov, ki se premalo zavedajo odgovornosti svojega položaja?

Vseh vzornikov si ne izberemo sami, saj so nam »dodeljeni«, zato se raje posvetimo tistim, ki si jih izbiramo sami. Glasbeniki, kuharji, umetniki, športniki, pisatelji, popotniki in drugi. Te izbiramo po svojem okusu oziroma takšne, ki so nam všeč in takšne, ki nam pomagajo, da se izoblikujemo v smeri, kot si želimo. Ste kdaj pomislili na to, v kako privilegiranem položaju smo se znašli v današnjem svetu, ko imamo tako rekoč takojšen in neomejen dostop do skoraj vsega, kar so ustvarili največji umi tega sveta? Dva, trije kliki z miško ali dotiki zaslona na mobilniku in že proučujemo Da Vincijev helikopter, akorde Beatlov, potovanje priljubljenega popotnika. Najsi bo Da Vinci, The Beatles ali Pico Iyer, do vzornika na katerem koli področju ni težko priti. Seveda pa vsi ne zaupamo oz. se ne znajdemo v virtualnem svetu in se raje držimo lokalnega okolja in »otipljivih« ljudi. Dober primer so potopisna predavanja, kjer gre za dokaj oseben in neposreden način predajanja izkušenj popotnikov tistim, ki jih potovanja privlačijo. Tudi mi smo na ta način našli nekatere od vzornikov, ki so nas prepričali o blagodejnih učinkih potovanj, zaradi česar smo postali popotniki, kakšni smo danes. Morda nekaj podobnega počnemo tudi mi. Nemalokrat slišimo, da smo nekoga navdušili za potovanje. Slišali smo tudi že: »Vi ste krivi, da sva odpotovala po svetu!« Tovrstne krivde ni težko sprejeti. Na tem mestu priznam; kljub temu, da sem zgoraj zapisal, da je biti dober vzor izjemno zahtevna in odgovorna naloga, se za to ne trudim. Ne trudim(-o) se biti dober vzor. Preprosto potujemo po svojih najboljših močeh in v skladu s svojimi interesi ter zmožnostmi. Če je to dovolj, da smo komur koli vzor, nam je to v čast. Ko delimo izkušnje s potovanj na teh straneh, v knjigi, na potopisnih predavanjih in še kje, je to le naravna pot oziroma logična posledica naših potovanj. Nikoli obratno. Nikoli ne potujemo zato, da bi lahko povedali, kje smo bili in kaj smo doživeli.

Lepo je, če si potem, ko pri sebi odkrijemo, kaj nas veseli in izpopolnjuje, poiščemo vzornika. A nikakor mu ne sto odstotno slediti in verjeti vsemu, kar pove, napiše ali naredi. Povsem dovolj je v vzorniku najti tisti manjkajoči košček v našem mozaiku, ki je potreben, da se končno odločimo in začnemo uresničevati to, v kar verjamemo.

2009-Malezija_39 Naša vzornica v srčnosti, Maša. Malezija 2009.

Uresničimo sanje

O čem sanjarimo? O neizmernem bogastvu. Brezpogojni ljubezni. Zavidljivem uspehu. Rajskem potovanju. Sanjarimo o soncu, ki bi pregnalo sive oblake, ki nas tiščijo k tlom. Sanjarimo o nedosegljivem v upanju, da nas bo to osrečilo. Skratka, sanjarimo, da bi se nam uresničile neke želje, ki se v nekem trenutku zdijo nedosegljive. Najbrž to na nek način počnemo vsi. Vsi imamo svoje želje, o katerih sanjarimo in upamo, da se bodo nekoč uresničile. S tem, da se nekateri z dejstvom, da zakopane skrinje z zlatniki ne bodo našli, sprijaznijo prej, nekateri kasneje. Najbrž pa so tudi takšni, ki se s tem nikoli ne sprijaznijo in še vedno mislijo, da bodo nekega dne zadeli na loteriji.

Seveda sanj drugih, tako kot verskih prepričanj, ne gre obsojati. Najsi bodo sanje nekoga še tako daljnosežne, so njegove. So njegovo upanje na to, da bo njemu nekoč bolje. In, če s svojimi sanjami ne posega v naše pravice, ni prav, da mi z razblinjanjem njegovih sanj posegamo v njegove. Razen izjemoma. Na primer, kot starši smo odgovorni za to, da občasno posežemo v sanje svojih otrok in jih razblinimo, kadar so otroci preveč zasanjani. A to je že druga zgodba.

Kruta resnica je, da se sanje ne uresničijo same po sebi, temveč se moramo za to, da jih materializiramo, presneto potruditi. Največkrat sami. Podobno kot uspeh, za katerega je videti, kot da se je zgodil čez noč, v resnici pa je plod dolgoletnega truda. Avtor Igre prestolov, George R. R. Martin zase pravi, da je njegov »uspeh čez noč« rezultat štiridesetletnega dela. Po drugi strani pa (še en priznan pisec) Paulo Coelho, pravi: »Nikoli ne prenehajmo sanjati! Sanje so hrana za dušo.« Jaz to razumem tako, da je po eni strani treba sanjariti, po drugi pa ostati na trdnih tleh in se truditi, da sanje dosežemo.

Ni nas malo, ki sanjamo o rajskem potovanju. Sanjskih destinacij in razkošnih načinov, na katere bi si želeli potovati, na tem svetu ne manjka. A za nobene nedoživete sanje nisem slišal toliko razlogov oziroma izgovorov, kot za sanje o potovanjih. Žal je tako, da sanjskega potovanja največkrat ne dosanjamo, ostanejo le nedoživete sanje. Domnevam, da se nam zgodi življenje. Preprosto. Sanjsko potovanje zameglijo tegobe vsakdana in doseganje drugih ciljev, za katere racionalno sklepamo, da imajo trajnejšo vrednost, kot sanjsko potovanje. Ampak, ali je kdaj kdo, ki je denar (raje, kot za potovanje) namenil novemu avtu, oblekam in drugim minljivim materialnim dobrinam, gledal fotografije avta ali oblek za nazaj z nostalgijo in se ob tem spominjal nepozabnih trenutkov? Dvomim.

Sanjajmo, sanjarimo, a bodimo realni in se zavedajmo, da se nam bodo sanje uresničile le, če se bomo zanje trudili. Čas beži in prehitro se lahko znajdemo tam, kjer se je našel Bora Đorševič, ki v pesmi Poslednja pesma o tebi ugotavlja »Izgleda da sam uzalud stario ništa od snova nisam ostvario!«

2007-vietnam_07.JPG Vietnam 2007