Haiku popotnik

Haiku. Ena tistih čudovitih besed, za katero vsi ne vemo od kot prihaja in kaj pomeni, vemo pa, da krasno zveni. Na tem mestu naj zadostuje, da gre za kratko, 17 zložno poezijo, ki bi naj imela korenine med japonskimi menihi in Zen budizmom. Na nek način gre za preprostost oziroma minimalizem. Dva izjemno močna pojma, ki tistim, ki jima znajo prisluhniti, pomaga pokazati jezik potrošništvu in neskončni izbiri. In še čemu.

Le katero izbrati v tej poplavi vodke? dobro založena trgovina v Kazahstanu
Na srečo pijač, ki jih pijemo mi, ni v toliko različicah.

Ne bom našteval različnih tipov testenin na neskončnih policah v trgovinah, kombinacij paketov opreme avtomobilov, vzorcev parketa in kandidatov na volitvah, ki so nam danes na voljo, saj jih je nemogoče prešteti, kaj šele odločiti se za pravo ali pravega. Popolnoma enako velja tudi za popotniške destinacije. A najbrž vsi teh dilem nimamo. Zagotovo je kar nekaj takšnih, ki se že rodijo z izbranim okusom in od drugega razreda osnovne šole vedo, da bo njihov avto VW golf srebrne barve. Ali pa si že od nekdaj želijo na Bali. Drugi pa preizkušamo in iščemo pravega, dokler se nam okus ne izostri do te mere, da natančno vemo, kaj hočemo. Ali pa nam postane vseeno. Kar se tiče potovanj, mi te prelomne točke še nismo dosegli. Ni nam niti vseeno, kam bomo odpotovali, niti ne vemo, kaj si od destinacije želimo. Je naš popotniški cilj preprostost in minimalizem? Pri pakiranju in načrtovanju zagotovo.

Pri samem doživljanju, ki ga od destinacje, kamor se podamo na potovanje pričakujemo, pa se v tej smeri šele premikamo. Na prvem mestu je omejevanje, kot je omejen tudi Haiku na zgolj sedemnajst zlogov. Omejevanje v številu postankov in krajev, ki jih na enem potovanju obiščemo. Najbrž gremo skorajda vsi popotniki skozi obdobje, ko želimo v najkrajšem možnem času v okviru enega potovanja, videti in doživeti čim več. Z leti se nam brezglavo dirjanje iz enega v drugi kraj zdi vedno manj pomembno, saj smo ugotovili, da neko deželo precej bolje spoznamo, če namesto malo časa v več krajih, preživimo več časa v manj krajih. Nenazadnje se na ta način ustvarjeni spomini tudi trajneje zapišejo.

Na drugem mestu je pomembnost prave izbire doživetij na potovanjih. Podobno kot je Haiku brez odvečnih besed, naj bodo tudi doživetja na potovanjih skrbno izbrana. Po možnosti po lastni izbiri, ne po izbiri turističnega vodnika, ki na prvo mesto postavlja cerkve, spomenike in muzeje. Haiku popotnik tako ne potuje z namenom v najkrajšem možnem času doživeti čim več. Vzame si čas, da se preda uživanju v lepoti (najraje naravnih) čudes in ob tem ne razmišlja že o naslednji destinaciji ali žigu v planinski knjižici oziroma potnem listu.

Razumljivo pa, da je pot do tja težka. Nasploh vpričo trendov in drugih, ki nas prepričujejo, da je treba poskusiti vse in doživeti čim več. Za začetek je treba to, da si želimo preveč, prepoznati in ozavestiti. Šele nato se lahko začnemo spreminjati v Haiku popotnika. A kot nobena pomembna sprememba, se tudi ta ne more zgoditi čez noč. Počasi in vztrajno. Tako sem, na primer, v rekordnem času zdirjal čez Afriko, kar je v popolnem nasprotju s Haiku filozofijo. Jasno, saj so potovanja skupek izbir, ki temeljijo na podlagi želja in razpoložljivih virov (čas, denar in podobno) v okvirjih realnega sveta, česar filozofija ne vzame vedno v ozir. No, prav tukaj, kjer se naše želje soočijo s samoomejevanjem, preprostostjo in minimalizmom, ki jih narekuje Haiku, postane zanimivo. A o tem kdaj drugič.

Kako družine širom sveta preživljajo počitnice

Pred nekaj dnevi sem naletel na krasen članek na temo potovanj. Ne kakršnihkoli, temveč družinskih potovanj. Torej, ko se na potovanje ali dopust odpravimo s člani najožje družine. Saj se razume, za kaj gre. Potovati skupaj z družino namreč ni samoumevno za vse. Tudi za nas, popotnike, ki smo z družino prepotovali kar nekaj držav sveta, to že nekaj let ni več edini način, na katerega potujemo. Pa ne bom spet o tem, da čas beži in da otroci rastejo in da pride čas, ko ne želijo potovati skupaj s starši. Ampak o tem, da imajo prav družinska potovanja največji čar. Seveda je krasno, če si lahko vzamemo čas le zase in se odpravimo nekam v divjino, kjer se prepuščamo samoti. Ali potujemo sami in spimo po hostlih, kjer se družimo s sorodnimi popotniškimi dušami. Ali odpotujemo le z ženo oziroma možem, otroke pa zaupamo babici. A potovanja, na katera se podamo s tistimi najbližjimi, ki so nam najbolj pri srcu, so nekaj posebnega. O čemer sem na teh straneh že velikokrat pisal, saj gre za
Popotniški dnevnik družine Bračko na potepu po svetu. Zato se ne bom ponavljal.

Ni pa lahko izpolnjevati popotniških in dopustniških želja vseh. Svojih, njenih, otrokovih in tako naprej. Zato se je seveda treba odrekati, oziroma prilagajati ali sklepati kompromise, saj to zveni bolje. Saj veste, eni bi na morje, drugi v hribe, tretji na Hrvaško, četrti v Pariz, peti na romantični dopust brez otrok, šesti z motorjem, sedmi s kolesom, osmi peš in tako naprej. Zraven tega bi eni šli z vsemi, še z babico, drugi s fantom, tretji s prijatelji, četrti sami in tako naprej. Skratka, možnosti, kako in s kom preživeti dopust ali se odpraviti na potovanje, je neskončno. Na tem mestu moram priznati, da me je Sabrina naučila, katera potovanja imajo prednost. Ni dvoma, da so to družinska potovanja. Čeprav bi bežen pogled na moja solo potovanja nakazoval drugače. Prvič sem resno potoval sam, ko sem se z motorjem podal na sever Evrope. Izkušnjo samote sem opisal v prispevku Vtisi samotnega motorista. S Sabrino sva se na prvo daljše potovanje brez otrok podala v Švico. Takrat sem se spraševal, kaj je bolje, potovati sam, v dvoje ali z družino? Pisal sem tudi o tem ali je bolje potovati sam ali v družbi? Da dvomesečnega solo potovanja z motorjem čez Afriko ne omenjam. Podobnih solo podvigov sem si v zadnjih letih privoščil kar nekaj. Vsekakor so nekaj posebnega, a so popolnoma neprimerljivi z družinskimi potovanji.

A ker sem zapisal, da se v tem prispevku ne bom ponavljal, je bolje, da na tem mestu preneham poveličevati družinska potovanja. Saj to tako ali tako počnem v večini prispevkov. Zato tokrat prepričevanje o tem, kako čarobna so družinska potovanja, prepuščam drugim. Časopisu New York Times s prispevkom How Do Families Around the World Spend Their Vacations?

Vredno ogleda!

Čakanje se ne obrestuje

Drzen naslov, priznam. A naj pojasnim. Ne gre za potrpežljivost, ta se vsekakor obrestuje. Če ne na kratek, pa na dolgi rok zagotovo. S čakanjem, ki se ne obrestuje, imam v mislih nekaj drugega. Angleščina ima za to precej nenavadno besedo: procrastination. V slovenščini to imenujemo odlašanje, zavlačevanje, prelaganje ali celo čakanje na boljše čase.

Jasno, da je na nekatere stvari v življenju treba počakati, a tukaj pišem o potovanjih. Torej o čakanju na boljše čase, ki nam bodo bolj naklonjeni za potovanje. Bodo res prišli? Se bodo zadeve v deželi faraonov, Egiptu res stabilizirale do te mere, da bo to deželo varno obiskati? Brez strahu zaradi terorističnega napada, se razume. Bo v eksotični Kolumbiji kdaj zavladala izvoljena oblast, namesto kartelov? Podobno velja za Myanmar. Tibet. Severno Korejo. Sirijo. Afganistan. Resda so to objektivno nevarne dežele in kot takšne niso primerne za večino popotnikov, kaj šele turiste. Kaj pa Kuba? Mi je nismo obiskali in to prav zaradi odlašanja. Zamudili smo namreč zlate čase in danes je Kuba destinacija, ki nas niti najmanj ne privlači. Podobna situacija je z Bangladešom. V Dhaki smo sicer bili, a le na letališču. Še danes se spomnim dobrih karijev, ki smo jih jedli v letališkem salonu ob treh zjutraj. Če spomin na dobro hrano ni vreden, da deželo ponovno obiščeš, ne vem, kaj je. Zato že nekaj let čakamo, da bi se tamkajšnje razmere stabilizirale, a zaman. Upam, da kdo ne čaka na pravi čas, da bi obiskal čudovito turkizno karibsko mehiško morje. Če se ne motim, je skoraj izginilo, oziroma so ga prekrile morske trave. Podobnih primerov je nešteto. Žal je resnica kruta in destinacij, ki jih ne uničijo vojne ali naravne katastrofe, uničujemo sami. Dober primer je Glamping – luksuzno kampiranje v divji naravi. Seveda ne v šotoru, ampak v razkošni hiški. Počasi nam bo popotnikom, ki v avtokamp pridemo s šotorom, vstop dejansko prepovedan. To se mi je dejansko zgodilo letos v Makarski, kjer imajo avtokamp za petičneže. Razkošje in avantura hkrati, pravijo. Če to ni oksimoron, potem ne vem, kaj je.

Torej niso vedno nevarnosti tiste, zaradi katerih prelagamo obisk neke dežele. Potovanja prelagamo zaradi vremena. Zaradi službenih obveznosti. Zaradi šolskih obveznosti. Zaradi pomanjkanja denarja, ki ga potem investiramo slabše, kot če bi ga zapravili na potovanju. Ker so otroci premajhni. Ker smo sami premladi. Vse to so legitimni razlogi in izgovori, zaradi katerih potovanja odlašamo. Vse do ultimativnega izgovora, ko rečemo, da smo prestari za potovanja.

Skratka, čakanje na primeren čas za potovanje se ne izplača. Saj vem, da sem to že neštetokrat zapisal. Tudi v knjigi. Ampak, to se mi zdi tako zelo pomembno za vse, ki potujemo ali o potovanjih razmišljamo, da se mi zdi vredno ponavljati. Tako kot mantra. Tako naj za potovanja velja: priložnost zamujena, ne vrne se nobena!

Ko so otroci dovolj majhni, se ne pritožujejo, ko jih strpaš na kripo kamiona (tam nekje spredaj so natlačene), polnega cestnih delavcev. Tako smo potovali po Mehiki s triletno Mašo in šestletno Saro. 2006-mehika_24.JPG

Da potovanja ne zbledijo

O potovanju po Norveški, Skandinaviji, Danski in Stockholmu ali kakorkoli že imenujem letošnjo motoristično odisejo, imam sicer še kaj za povedati, a nekje je treba potegniti črto in se prenehati ozirati nazaj. Čeprav razmišljanje o minulih potovanjih ni nujno nostalgično spominjanje in zrenje v preteklost, lahko je namreč odlična osnova za ustvarjanje prihodnosti. Pravzaprav so spomini namenjeni temu, da si z njimi pomagamo pri odločitvah v sedanjosti, mar ne? Najbrž pa se vsi kdaj in kdaj spozabimo in z nostalgijo gledamo stare fotografije ali se spominjamo časov ali potovanj, ki so za nami. Tukaj moram priznati, da nam gledanje starih fotografij ne gre najbolje od rok. Seveda imamo polne albume fotografij iz potovanj, ki so lepo urejeni, a zelo redko se usedemo in si jih skupaj ogledamo. Se pa zelo pogosto spomnimo na kak dogodek s katerega od potovanj, ki se nam je vtisnil v spomin. To nam je v veliko večje veselje, kot brskanje po starih fotografijah. Z največjim užitkom prisluhnem Sari ali Maši, ko se spomnita kakšne podrobnosti s potovanja. V teh drobcenih trenutkih se najbolj zavem sledi, ki so jo potovanja pustila v nas.

Pravzaprav sem hotel pisati o tem, kako si z doživetji na minulih potovanjih pomagamo pri načrtovanju prihodnjih potovanj. Predvsem zato, da bi se na potovanju, ki je pred nami, izognili nepotrebnim tegobam in zato, da bi si izboljšali izkušnjo. Motoristična potovanja so dober primer, saj gre za obliko potovanja, kjer si izjemno izpostavljen vsem mogočim zunanjim vplivom. Ne le vremenskim. Tako sva v dvajsetih letih, koliko je minulo od najinega prvega daljšega potovanja z motorjem, ko sva se odpravila v Maroko, že precej naučila. Kajpada na lastnih izkušnjah. Čeprav sem že davno tega nekje prebral, da se pametni učijo na napakah drugih, ne na lastnih. Potemtakem je morda najbolje še doživljanje prepustiti drugim. Kar seveda ne drži. Izkušnje, doživetja in spomini so namreč lahko le naši in od nikogar drugega.

Spomine na potovanja ohranjamo seveda v različnih oblikah. Resda so mi tisti, ki so se zapisali v življenja najinih otrok najbolj pri srcu, a tisti, ki jim najbolj zaupam pri načrtovanju, so zapisani. S tistimi, ki pravijo, da pametni pišejo, se namreč strinjam. Že na enem več tednov trajajočem potovanju, se pripeti toliko dogodivščin, da si je vse nemogoče zapomniti. Razen tistih, ta najboljših in ta najslabših trenutkov, teh ne gre kar tako pozabiti. Vse drugo pa je, če za to ne poskrbimo s pisano besedo ali fotografijo, podvrženo pozabi. Zato pišem. Preprosto. Tako da lahko, ko pride čas za razmišljanje o naslednjem potovanju, pogledam, kaj sem si o neki deželi, načinu potovanja ali doživetju zapisal.

Ko smo bili nazadnje vsi štirje v Indiji, smo (kot po navadi) potovali brez vnaprej rezerviranih hotelov. Zato se nam je v času novoletnih praznikov zgodilo, da so bili vsi hoteli polni, kar nam je povzročilo kar nekaj preglavic. V dnevnik sem zapisal: »Naslednjič za novo leto hotele rezervirati vnaprej!«. Kar smo na naslednjem potovanju v Indijo, ko smo prav tako potovali čez novoletne praznike, tudi storili. Morda tole zveni kot nekaj, kar bi si moral izkušen popotnik zapomniti, a priznam, da »pomnilniških kapacitet« ne trošim za logistične podrobnosti. Te sicer ne pripomorejo toliko k ohranjanju spomina na potovanja, s katerimi si izboljšujemo sedanjost in prihodnost, so pa nenadomestljiv pripomoček pri načrtovanju.

Kulinarični hedonizem po skandinavsko

Hrana, ki jo uživamo na potovanjih, ni le gorivo, ki ga potrebujemo, da lahko potujemo, temveč je precej več. Vsi štirje smo si sicer dokaj različni, a kar se tiče hrane, smo vsi istega mnenja; radi imamo dobro hrano. To sicer pomeni, da damo prednost kvaliteti pred kvantiteto, a smo tudi jedci, tako, da nam lične in butične porcije praviloma ne zadostujejo. Če pa že, si jih privoščimo več. Tudi zaporedoma. Mislim, da sta si željo, uživati v eksotičnih okusih in preizkušati nove, otroka privzgojila na potovanjih. Po resnici povedano, sta bili pogosto prisiljeni poskusiti kaj nenavadnega, saj kaj drugega ni bilo. Tako je Maša nekoč v Indiji pogosto jedla le riž, saj so ji bile sicer slastne indijske dobrote preveč pekoče. Danes Maša uživa v pekočih karijih. Zraven tega so trenutki, ko se na potovanjih (in doma) znajdemo za mizo dobrot, eni najlepših.

Kaj pa v deželah, kjer nas lokalne specialitete ne pritegnejo ali pa so nam nedostopne? Na primer v Portoriku. In seveda v Skandinaviji. Večerja v restavraciji na Norveškem bi naju stala več, kot sva na dan porabila za vse skupaj. Ni se nama zdelo vredno. Zraven tega skandinavske dobrote niso ravno “my kind of beef“. Zato sva si večerjo zunaj privoščila menda le dvakrat in se znašla po svoje, tako, kot nama je najljubše.

V Skandinaviji se je tako na najinih krožnikih znašel širni svet. Za zajtrk tibetanska tsampa z dodanim mandljevim maslom iz Kalifornije. 2018-norveska_43
2018-norveska_44

Belgijski vafelj s sladoledom za malico. 2018-norveska_45

Za večerjo nepalski dal bhat, 2018-norveska_46

italijanski risotto con porri, 2018-norveska_47

tajski zeleni kari, 2018-norveska_48

indijski sabdži 2018-norveska_49

in slovenski pražen krompir! 2018-norveska_50

Vse pripravljeno v kuhinji, ki sva jo vozila s seboj na motorju! 2018-norveska_51

Sva pa poskusila tudi dobrote v lokalnih restavracijah:

etiopijski, 2018-norveska_52

libanonski, 2018-norveska_53

sirijski, 2018-norveska_54

in turški. 2018-norveska_55

Pa naj kdo reče, da je hrana v Skandinaviji enolična!

Potovanje po Danski in Švedski

Letošnjo poletno potovanje sem poimenoval po Norveški, saj je bila ta najin cilj. Tam sva tudi prepotovala največji delež najine poti. Če odmislim avstrijske in nemške avtoceste, čez katere sem zdirjal do severa in nazaj. A prav zaradi dirjanja po avtocestah sem si lahko privoščil tri dni na Danskem. Hamletovo deželo sem sicer obiskal leta 2011, a takrat sem se mudil na vzhodni strani. Zato sem si letos privoščil zahodni del dežele najsrečnejših ljudi na svetu. Tako vsaj pravijo raziskave oziroma statistike. Kot popotnik se tam nisem dovolj dolgo mudil, da bi lahko ocenjeval ali so najsrečnejši na svetu ali ne. So pa zagotovo eni najprijaznejših gostiteljev. Pomislil sem tudi na to, da Hans Christian Andersen najbrž ni imel težav s tem, kje dobiti navdih za vse krasne pravljice, ki jih je napisal, saj je Danska videti kot pravljica. Tako je vsaj videti. A ne gre za kičaste gradove, kot v Disneylandu ali na Bavarskem, temveč za skrbno premišljeno in dodelano podobo krajev, podeželja in celo žitnih polj.

Vasica Møgeltønder. 2018-norveska_32
2018-norveska_33
2018-norveska_34

Starodavno mestece Ribe. 2018-norveska_35

Na danskem podeželju. 2018-norveska_36
2018-norveska_37

Skratka, Danska je čudovita! Pojdite pogledat, če ne verjamete.

Tretja skandinavska deželica, ki sva jo letos obiskala, je Švedska. Po podeželju sva sicer potovala dva dni, a sva se bolj ali manj le vozila, zato razen o Stockholmu, o Švedski nimava kaj za povedati. Nama je pa vpričo prostranosti te velike dežele postalo jasno, kje IKEA dobi surovine. Gozdovi, dokler seže pogled in še veliko dlje. Ob tem sem se spomnil luštkane zgodbice o odnosu med Danci in Švedi, ki imajo (tako kot vsi sosedi) kar nekaj zamer iz zgodovine. Pravzaprav ni zgodbica, ampak dejstvo, da je IKEA vse tepihe in preproge poimenovala po krajih na Danskem.

Stockholm. Pravijo, da je ena najlepših prestolnic na svetu. Tudi nama je bil všeč za tako veliko mesto.
2018-norveska_38
2018-norveska_39
2018-norveska_40

Čeprav imava oba raje lepote, ki jih je mogoče najti daleč od civilizacije. Kot mistični Ales Stenar.
2018-norveska_41
2018-norveska_42

Preprostost in dovršenost po skandinavsko

V zadnjem naslovu sem sicer zapisal, da je Norveška težavna, a to je šlo predvsem na račun vremena, ki otežuje bivanje (v šotoru) in potovanje (z motorjem) po tistih krajih. Seveda le, če pričakujemo sončno in toplo vreme. Če smo deževnega vremena vajeni ali mu ne pustimo, da nam pride do živega (kar znajo Skandinavci in popotniki v avtodomih, kot sva se prepričala na lastne oči), potem je Norveška pravzaprav izjemno preprosta država za potovanje. Ne le, da je urejena tako rekoč vsa infrastruktura, kot na primer prometne povezave, vse skupaj se zdi, kot da je narejeno z namenom olajšati in izboljšati doživetje tistih, ki se tam kakorkoli znajdejo in to infrastrukturo uporabijo. Kar me je navdušilo že na prvem potepu po severu.

Zelo preprosto je tudi plačevanje, kljub temu, da v vsaki od treh skandinavskih dežel uporabljajo različno denarno valuto in nobena od teh ni evro. Zraven tega teh valut ni mogoče dobiti pri nas na banki (se mi zdi), ampak je treba ob prihodu zamenjati evre v krone. Danske, norveške in švedske. Ali sproti dvigovati na bankomatih in paziti, da ne dvignemo preveč, saj si na Švedskem z norveškimi kronami nimaš kaj početi. In tako naprej. Verjamem, da je marsikdo, ki ne potuje predaleč, že pozabil, kako je to, če se podaš nekam, kjer plačuješ v več valutah. Vsekakor lahko zadeve postanejo zapletene. No, zakaj je v Skandinaviji plačevanje preprosto? Ker ne potrebuješ gotovine! Niti ene same krone ne. Čisto vsako reč je mogoče plačati s kartico. Kreditno, debetno, katerokoli. Ne le bencin, nočitev, kosilo in nakup. Tudi WC v knjižnici! Zraven tega so pos terminali brezstični in pin pri manjših zneskih ni potreben, tako, da je plačevanje sila preprosto. Saj vem, da zvenim, kot da delam reklamo, a v resnici je v tistih krajih mogoče praktične primere uporabe naprednih rešitev zaznati na vsakem koraku. A to še ni vse. V trgovinah ti ne izstavijo računa, ampak te prodajalec, potem ko plačaš, vpraša, ali morda potrebuješ račun. Precej kontroverzno v primerjavi s strogimi pravili, ki veljajo pri nas, a ne?

V avtokampu ne vprašajo za dokumente enega ali celo vseh, temveč te vprašajo le za ime kraja in države, od koder prihajaš. V času neuradnih ur recepcije plačaš tako, da denar vržeš v škatlo na zidu, ob kateri je obešen cenik. Da opremljene kuhinje, dnevne sobe s televizijo in razkošno velikega prostora, ki jih imaš v kampu na voljo, ne omenjam.

Razkošje prostora v avtokampih. 2018-norveska_21
2018-norveska_22
2018-norveska_23

Kopalnica v avtokampu na Danskem. 2018-norveska_25

Igrala v avtokampu na Danskem, ki te izzivajo, da se lotiš nečesa norega. 2018-norveska_24
Še eno razkošje, s katerim na severu skrbijo za to, da se popotnik počuti kot gospod. Skorajda povsod je mogoče najti mizico s klopco, kjer se lahko usedeš in pomalicaš. Ali zadremaš, kar sem tudi prakticiral, ko je bilo vožnje vrh glave. 2018-norveska_26

Ko sva tukaj malicala, je Sabrina zagledala lososa, kako je skočil visoko iz vode in navdušeno zakričala. Pa je rekla, naj ga grem ujet. In sem šel. Nastavil sem roke in čakal, da mi skoči v naročje. Začuda mi ni. Mislim, da bom moral dodelati svojo tehniko ribarjenja. 2018-norveska_27

Posedanje jim ni tuje, če kdo morda misli, kako ves čas marljivo delajo, v primerjavi z jugom Evrope.

Kafetkanje v Bergnu 2018-norveska_28
in sončenje v Trondheimu na Norveškem. 2018-norveska_29
Posedanje na plaži na Danskem 2018-norveska_30
in ob Donavi v Regensburgu. 2018-norveska_31

Skratka, priložnosti za posedanje in prepuščanje brezdelju je na severu več, kot si mislimo. Zagotovo so tam tudi marljivi delovni ljudje, ki skrbijo, da vse skupaj tako dobro teče, a teh nisva imela priložnosti videti pri delu. Tako nama je skrivnost njihovega uspeha ostala neznanka. Z uspehom imam v mislih urejenost in skrb za to, da so zadeve v resnici čim bolj preproste in uporabne. Kar čutimo tudi popotniki, ki nam je na ta način doživljanje in dojemanje teh dežel še prijetnejše.  

Norveška. Krasna, težavna, a poceni

V zadnjem času je moderno v čim krajšem času prepotovati čim več. Poznam kar nekaj popotnikov, ki so v času, ko sva midva prepotovala del Norveške, obkrožilo svet in motorista, ki je pot, za katero sva midva porabila 21 dni, porabil pol manj časa. Časi se spreminjajo in z njimi tudi zmožnosti ter želje popotnikov in drugih, ki potujemo. Tudi meni so se čudili, ko sem »zdirjal« čez Afriko v dveh mesecih, med tem, ko tisti, ki se odločijo za takšno pot, zanjo porabijo leto ali več. Čas je ena hecna reč.

Tokrat sva ponovno poskusila nekaj novega in si čas za potovanje prilagodila. Vsak po svoje. Čeprav sva potovala skupaj, je Sabrina za to potovanje porabila dva, jaz pa tri tedne. Kako? Preprosto, ona je do Skandinavije in nazaj poletela, jaz pa zdirjal. Tako je za pot do Osla porabila nekaj ur, jaz pa tri dni in prav toliko za pot nazaj iz Stockholma. Tako si je prihranila 4000 kilometrov oziroma 6 dni monotone (in naporne) vožnje z motorjem po avtocestah! Saj pravim, da idej, kako narediti potovanje vedno znova zanimivo in drugačno, čeprav na isto destinacijo, nikoli ne zmanjka. Le malce se je treba angažirati.

Tako mi je po sedmih letih, odkar sem se po teh krajih potikal sam, končno uspelo Sabrino prepričati, da je Norveška destinacija vredna vsega truda ter še marsičesa. Predvsem zaradi tega, ker si tam brez lastnega prevoza nimaš kaj za početi in je do tja treba nekako priti in ker so cene najemov avtodomov vrtoglave in še kaj. Zraven tega je tamkajšnje vreme daleč od vremena, kakšnega si želimo na potovanju. Midva sva imela dež skoraj vsak dan. Tudi tako, da sva se zjutraj v dežju zbudila in pozajtrkovala, pospravila šotor, prevozila nekaj sto kilometrov, se v drugem kraju namestila ter zvečer zaspala, pa vmes niti za hip ni nehalo deževati, sva parkrat doživela. Temperature so se spustile tudi pod sedem stopinj Celzija. Ure (ne dneve!), ko je bilo sončno in topleje kot dvajset stopinj, bi lahko preštel na prste. Ene roke. Čisto zares. Sicer pravijo, da je bilo letošnje poletje izjemno vroče, a najbrž mi južnjaki, vročino pojmujemo drugače, kot Skandinavci. Upam, da se razumemo, da ni veliko oblik potovanj, manj neprimernih za dež in mraz, kot potovanje z motorjem in šotorom. A presenetljivo dobro sva te neprijetnosti prenašala, najbrž je to treba pripisati popotniški kilometrini, ki ji imava za seboj. In seveda dobri opremi na motorju in v šotoru, ki naju je (v glavnem) ohranjala na suhem.

Seveda moram omeniti tudi stroške, saj Norveška velja za eno najdražjih držav za potovanje (in življenje) na svetu. Jaz pa lahko sedaj, po sedmih letih, ponovno zapišem, da to ne drži. Uspelo nama je uresničiti mojo napoved o tem, s koliko denarja lahko dva popotnika na Norveškem preživita. Pravzaprav sva porabila še manj! S tem, da sva vsak večer prenočila v plačljivem kampu in pravice do prenočevanja na prostem »The right to roam« nisva izrabila. Zakaj bi jo, če nočitev v avtokampu s toplo vodo, sanitarijami in opremljeno kuhinjo v povprečju stane skupaj 15-20 evrov. Stroški so tako predvsem odvisni od tega, kako, ne kam potujemo. Za kar se je seveda potrebno prilagajati. Pogosto bolj, kot si mislimo, da se bomo, preden odpotujemo.

Še okvirni (manjka nekaj ovinkov, pot do Osla in pot iz Stockholma) zemljevid najine poti:

Norveška odiseja v fotografijah

Tako, letošnjo motoristično pustolovščino na sever sva uspešno zaključila. Ne le uspešno, temveč neprimerno bolje kot lani, saj smo se tokrat vsi vrnili domov celi. Suzuki, Sabrina in jaz. Jutri namreč mineva natanko leto dni od dne, ko sem se polomljen vrnil iz Kirgizije. Priznati moram, da je ta neljubi dogodek pustil sledi, a ker je tega že eno leto in je tri potovanja, je čas, da na to pozabim.

Najino pot po severu sva pravkar zaključila in je najprej treba nadoknaditi zamujeno. Po prioritetah, seveda. Zraven tega sva se s severa oglašala predvsem v besedi, naj tokrat govorijo fotografije. O obiskanih krajih, prevoženih kilometrih, doživetjih, tehničnih težavah in vremenskih razmerah, pa prihodnjič.

Veličastna skala, Preikestolen. photo-02-08-2018-18-15-49
photo-02-08-2018-18-36-21

Bergen, baje eno najlepših mest na svetu. photo-03-08-2018-18-43-34
photo-03-08-2018-20-31-52

Balestrand. photo-05-08-2018-10-07-00

Vožnjo mimo ledenikov spremljajo mraz, dež in veter, a občutek je kljub šklepetanju zob tako izreden, da sva to ponovila večkrat. photo-05-08-2018-14-58-46
photo-05-08-2018-17-34-20

Lesene cerkvice so kot iz pravljic. photo-05-08-2018-20-45-18

Najbolj obiskan fjord, Geiranger. photo-06-08-2018-12-22-58

Krasne ceste. photo-06-08-2018-13-46-42
photo-09-08-2018-17-33-50
photo-11-08-2018-11-24-03

Razgledi, ki se jih je nemogoče naveličati. Resda so trenutki, ko se takole razodenejo, redki, a takrat so dih jemajoči. photo-07-08-2018-07-59-42
photo-11-08-2018-10-44-18
photo-09-08-2018-20-33-00

Vsak dan sva prenočila v šotoru, le za eno noč sva si privoščila hiško iz pravljice. Seveda zato, ker sva si edino tako lahko posušila od dežja premočeno opremo. photo-11-08-2018-09-26-28

Norveška v besedi

Čas mineva drugače, ko potuješ po eni izmed goratih dežel. Najbrž je temu kriva razgibanost terena in način potovanja. Zdi se nama, da sva videla že toliko, da si več ne moreva vsega zapomniti in da je vsak dan popolnoma drugačen od prejšnjega. Čeprav imava neke vrste rutino, kot sem jo opisal nazadnje, se dan od dneva precej razlikuje, kar se tiče okolja, v katerem se nahajava. (V tem trenutku tega žal ne morem podkrepiti s fotografijami.) Pestrosti nama torej ne manjka. Sicer nam manjka kaj drugega, a ne bova tarnala nad zadevami, na katere nimava vpliva. Oba sva takše sorte, da vidiva kozarec napol poln. Sploh pa se nimava nad čem za pritoževati. Tako, kot najini pretekli motoristični podvigi na dolge proge, ima tudi ta svoje posebnosti in zahtevnost. A pred nama je še dolga pot, zato bo treba počakati, da se vrneva, da ne hvaliva in grajava dneva pred večerom.

Kar se tiče naravnih lepot, je Norveška dežela takšnih presežkov, da se (po najinih izkušnjah) lahko v Evropi z njo kosa morda le še Švica. Najbolj fascinantno tukaj je, ko se voziš po gorskem svetu med borovci, kjer je vse poraslo z mahom, za naslednjim ovinkom pa se znajdeš ob morju. Verjamem, da si je to težko predstavljati, oziroma se v besedi morda ne zdi niti malo fascinantno. A biti tukaj in to videti na lastne oči, je razlog, zaradi katerega sva tukaj.

Ugotavljava, da je ljubiteljev Norveških divjin dokaj malo. Srečujeva avtodomarje in motoriste, dvakrat pa se nama je zgodilo, do so naju preplavili ljubiteji križarjenj, ki jih nato z avtobusi prepeljejo do znamenitosti, ki ne smejo manjkati v fotoalbumih tistih, ki obiščejo te kraje. Seveda je Norveška ogromna, zato gneče ni za pričakovati, a ne glede na to, je obiskovalcev bore malo. Pravzaprav to sploh ni pomembno, vsak ima svoja pričakovanja in dopustniške želje. V to sem se spustil, ker je meni tukaj tako lepo in me je zaneslo v razmišljanje.

Škoda je le pisati o teh lepotah, zato je bolje, da na tem mestu neham in nadaljujem, ko bom besede lahko podkrepil s fotografijami. Do takrat pa, midva potujeva naprej!