Življenje gre naprej,

pa naj gre z njim tudi naša spletna stran!

Minilo je tri mesece, odkar smo se vrnili domov z enoletnega potovanja po svetu. Vprašujete nas, če smo se že privadili na rutino. Kakor kdo. Maša in Sara z velikim veseljem hodita v šolo in se družita s prijatelji. Obožujeta varno zavetje doma, šole in prijateljev. Za naju s Sabrino pa je resnica malce drugačna.

Tik preden smo odšli na enoletno potovanje, sem v zapisu nekega popotnika, ki je bil zdoma več kot leto, prebral: “Ko se po enoletnem potovanju po svetu vrneš domov, opaziš, da je doma vse ostalo enako, edino kar se je spremenilo, si ti sam!” Ko sem to prebral, sem se kar malo ustrašil. Kako se bom spremenil? O tem na potovanju nisem razmišljal, ali pa sem se na to spomnil le, ko smo prejeli novice iz Slovenije, v smislu: “Pri nas je vse po starem!

Sedaj, ko je potovanje za nami, lahko o spremembah okolice in sebe po enoletni odsotnosti, sodim sam. Kaj se je torej spremenilo? Drevesa in trava, ceste in hiše, trgovine in ambulante, zagotovo ne, vsaj ne toliko, da bi bilo opazno. Spremenilo se ni nič. Razen ljudi. Nekaterih. Spremembe sem opazil pri ljudeh, ki so v času, ko se nismo videli, doživeli nekaj izjemno lepega. Nekaj, kar jih je trajno osrečilo. Drugačni se mi zdijo tudi ljudje, ki jim sreča ni bila naklonjena in so doživeli nekaj izjemno slabega. Tem so se spremenile vrednote, na svet gledajo drugače kot prej. Večina ljudi pa se mi zdi, da je ostala enaka, kar je v redu, saj tako vem kaj lahko od njih pričakujem. A ne glede na to, ali so se ljudje v resnici spremenili ali ne, jih jaz vidim drugače.

O tem, če sem se spremenil sam, morda drugič. A nekaj je zagotovo, spremenil se je moj pogled na svet. Svet ni nikoli več enak, potem ko ga enkrat vidiš. Enoletno potovanje je na nas pustilo pečat, to je neizpodbitno. Prepotovati, videti, doživeti, okusiti in občutiti šestnajst držav, od katerih niti ena sama ni niti najmanj podobna Sloveniji, te ne more ne spremeniti. Srečanja s tujimi ljudmi in običaji, neprijetnostmi in nevarnostmi, lepotami in užitki, čudesi in čudeži, samospoznanji in dognanji v daljnem svetu, ti zlezejo pod kožo. Vsi ti občutki, doživetja in spoznanja, ki smo jih bili neprestano deležni na potovanju, so se nalagali in kopičili v naši zavesti in podzavesti. Sedaj smo doma, nazaj v “normalnem” življenju. Prepuščamo se kolesju vsakodnevne rutine, dotok novih občutkov ter doživetij je enostavno usahnil. Da so potovanja opojna ve vsak resen popotnik. Pomanjkanje opojnih substanc pa ima za posledico abstinenčno krizo. A ta je odlična priložnost za raztolmačenje spoznanj in vrednot, ki so se nam v zadnjem letu obrnile na glavo.

Zato sem se odločil, da bom ta spoznanja, spremenjen pogled na svet, ki je neizogibna posledica dolgega potovanja, objavljal na naši spletni strani.

Do takrat pa vabljeni k ogledu albuma z izbranimi fotografijami in videov pred in med potovanjem. Ali pa še bolje, pridite na naše potopisno predavanje:

Četrtek, 18. novembra, ob 18. uri, Slovenska Bistrica
ZAVOD ZA KULTURO, SLOVENSKA BISTRICA
Prireditev bo v projekcijski dvorani gradu Slovenska Bistrica, Grajska ulica 11.

Vabljeni!

3 komentarj/a/i/ev na “Življenje gre naprej,

  1. Davor

    Predavanje v Ljubljani bo januarja, natančneje bomo vedeli v začetku prihodnjega meseca.

    Miha,
    ne gre za pomanjkanje ali iskanje sreče. Gre zgolj za spoznanja o vrednotah, ki so se nam porodila na potovanju in o nezdružljivosti le teh s tukajšnjim načinom življenja.

    Eno je iskanje sreče v vsakdanu, drugo pa je delovanje v skladu s svojimi vrednotami. Srečo v vsakdanjih opravilih, če se le dovolj potrudiš, najdeš. Kaj pa storiti z osebnimi vrednotami, nezdružljivimi z družbenimi?

    Bom na to temo še kaj napisal.

    Davor

  2. miha

    no fajn, če boste še kaj napisali na to temo. Ob tvojem pisanju sem ugibal kaj je pravzaprav tisto, kar vam daje tako drugačen občutek zdaj in da je največja krutost tega sveta v tem, da moraš znati preživeti in celo najti srečo prav na vsaki točki, kjer se pač znajdeš, mi smo se znašli prav tu, ker so naši v tisočletjih predniki pririnili prav sem, zato nam je ta košček sveta usojen.
    Morda vas matra pomanjkanje občutkov sreče, ki so na potovanju drugačni kot doma, ko iščemo občutke sreče v drobnih zadovoljtvih. Morda je pomembna izkušnja sobivanje s partnerjem in otroki 24 ur dnevno, v enem letu se toliko obrusiš, da se prilegaš drug drugemu kot skrbno obdelani kamni v kamnitem zidu. Vrnitev v vsakdanje življenje potem pomeni izpostavljenost vsem drugim komunikacijam, ki od nas zahtevajo nekaj drugega kot komunikacije na potovanju; morda pa ste pustili koščke duše nekje po svetu in morajo še priti za vami.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.