Kako smo razviti?

Dežele v katere najraje potujemo, sodijo med nerazvite, manj razvite, oziroma razvijajoče, kot jim pravijo sedaj v trendu mehčanja pretrdih besed. Edini razviti državi, ki smo jih na zadnjem potovanju obiskali, sta bili Singapur in Avstralija. Obiskali smo tudi Tokio in New York, ki pa sta le mesti v dveh najrazvitejših državah. Vse ostale države, ki smo jih prepotovali, ne sodijo v elitni klub 34 razvitih držav, med katere se je po kriterijih Mednarodnega denarnega sklada, pred nedavnim (zdi se mi, da v letu uvedbe Evra) vpisala tudi Slovenija. Kriteriji, ki jim je za vstop v ta elitni klub treba ugoditi, so predvsem, ne pa zgolj ekonomski: visoka pričakovana življenjska doba, izobrazba, življenjski standard, vlaganje v razvoj, storitve in napredne tehnologije, stabilno politično in ekonomsko okolje ipd.

Večina dežel po katerih smo potovali, kriterijev potrebnih za uvrstitev med razvite, ne dosega. Daleč od tega, v nekaterih živi pod pragom revščine celo dve tretjini prebivalstva. Se pravi, da nimajo strehe nad glavo, hrane ali oblačil za življenje. Prag revščine, kot vse na tem svetu, je moč izmeriti in kdo drug kot Svetovna banka je izmerila znesek v denarju, potreben za preseganje tega. Ti menda res vedo, koliko je potrebno, da nisi reven!

“Le kaj ste izgubili, da iščete tako daleč od doma, v tej revščini?” je vprašala moja mama, ko nas je prišla obiskat na Šrilanko. Ničesar nismo izgubili, a to kar iščemo, je lažje najti v manj razvitih državah, tam, kjer ima razvitost, kot jo pojmujemo v elitnem klubu razvitih, drugačen pomen. To smo spoznali, ko smo se potepali po državah, kjer so nas prizori revščine spremljali na vsakem koraku. Ljudje, s katerimi smo se zapletli v daljši pogovor, niso govorili o življenjskem standardu, plačnem sistemu, pričakovani življenjski dobi, vlaganju v razvoj ali ekonomskem okolju. Tudi, če smo jih po tem povprašali, niso za nobeno od teh tem izkazali zanimanja. Lahko, da smo se pogovarjali z napačnimi ljudmi. Morda, saj smo govorili le z ljudmi, ki smo jih srečevali zunaj, na cestah, tržnicah, v šolah, hotelih, restavracijah, v avtobusih. S temi navadnimi oziroma običajnimi ljudmi (ne najdem pravega izraza za Common people, ljudi ki sestavljamo glavnino prebivalstva), je pogovor ne glede na temo, slej kot prej nanesel na družino. Sogovorniki so radi pripovedovali o sestrah, bratih, otrocih, starših, bratrancih, sestričnah in o vseh ostalih sorodnikih do tako daljnega kolena, za katere se nam niti ne sanja, da jih imamo. O njih so govorili kot o nekom, ki jim je zelo blizu. Kako ne bi, saj je to, da pod skupno streho živijo velike družine, tam nekaj normalnega. Tudi to, da mi štirje potujemo kot družina, se jim je zdelo povsem normalno, nenavadno se je zdelo le komu iz razvitega sveta. Ljudje stopijo skupaj, ko kdo od bližnjih potrebuje pomoč. Le kdo se še spomni, kako so se pri nas gradile hiše, ko so ljudje še stopili skupaj? Sedaj tega več ni, saj smo vendar v elitnem klubu!

Kitajec Lin Yutang je zapisal, da so največji pokazatelj razvitosti ljudje, ki jih država ustvarja. A ne kako so ljudje razviti kot znanstveniki, državniki, voditelji, generali in inženirji, temveč kako so razviti kot možje in žene, očetje in matere, bratje in sestre. Naš odnos do najbližjih, tistih, ki nas imajo radi in tistih, ki so od nas odvisni in potrebujejo našo pomoč, največ pove o moralnih vrednotah v neki državi. Največ pove o tem kako moralno razviti smo. Vsi ostali dosežki te države so v primerjavi s tem, zanemarljivi. Komu služijo visok bruto družbeni proizvod, nizka stopnja inflacije in brezposelnosti, znanstveni in tehnološki dosežki, če so odnosi med najbližjimi slabi?

Na prvi pogled je morda videti, da ekonomska razvitost države nima nič skupnega z moralno razvitostjo ljudi. A sodeč po naših izkušnjah, sta zelo odvisni ena od druge. Vrednote ljudi v medsebojnih odnosih, se razlikujejo glede na stopnjo razvitosti države. Seveda ne vseh, ne vedno in ne tako, kot bi si ljudje upali priznati. Saj ne, da bili ljudje v razvitih državah nemoralni, le njihova morala je morda bolj podrejena zakonom, pravilom, iskanju bežnih občutkov zadovoljstva in kopičenju bogastva, kot osebna morala, značilna za ljudi v manj razvitih državah, kjer je vsega, predvsem potreb, manj.

To je le moj pogled, kako je v resnici, pa naj presodi vsak sam.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.