Month: april 2011

Utrinki iz enega najbolj privlačnih mest, kar smo jih imeli prilož‍nost obiskati na naših potovanjih:

Imamov trg:









Največja mošeja v Iranu:



Najlepša mošeja v Iranu:















Najlepša mošeja na svetu:






Sonce osvetljuje notranjost bazarja v času opoldanskega počitka:



Iranski mož‍je:












Iranske ‍žene:












Več v galeriji.

V Iranu veljajo pravila islama za ženske tudi za naju s Saro, za Mašo pa ne, ker je mlajša od devet let. Zato sva s Saro tokrat s seboj vzeli precej drugačna oblačila kot ponavadi, pa še ta niso dovolj ustrezna. Medtem, ko sva midve v lahkih srajcah, pod katerimi je obvezno še majica, so domačinke v strogo zapetih plaščih do kolen, ki so ponavadi črne barve. Tudi rute imajo večinoma črne, veliko pa jih ima na vrh še črni čador, s katerim se pokrivajo od glave do pete. Ni jim videti, da bi jih vročina motila. Pravzaprav tudi mene tako ne moti. Hitro smo se navadile na zahtevan način oblačenja, saj so vse ženske tako oblečene. Niti na misel mi na pride, da bi imela odpete gumbe na srajci ali da bi slučajno pozabila ruto, tudi ko smo v hotelu.

V sobi v Teheranu smo imeli tuš in umivalnik, ne pa WC-ja. Zato sva si morali s Saro vsakič, ko sva šli na WC ven iz sobe, obleči dolge hlače in srajco ter nadeti ruto. V naslednji sobi smo v kopalnici imeli tuš in WC, ne pa umivalnika. Tako sem morala med umivanjem zob in obraza, imeti na glavi ruto. In še nekaj, niti iz okna hotela ne smeš pogledati brez rute na glavi. No, to pravilo sem že večkrat prekršila.

Druga zadeva je ponižnost, tudi te sem se hitro navadila. Moški je agha (gospod), moški je glavni, vsi nagovarjajo le njega, ga pozdravljajo, mu ponujajo roko in mu zaželijo dobrodošlico v Iranu. Izjemoma kaj rečejo in ponudijo roko tudi puncama, meni nikoli. Davor se je na to vlogo hitro navadil in z zadovoljstvom izrablja svoje na novo pridobljene privilegije. Tudi govoriti je pričel z iranskim naglasom, tako da je res pravi agha. Vendar se njegovi novi privilegiji končajo takoj, ko pridemo v hotelsko sobo. Takrat smo spet punce glavne.

Danes smo se znašli v situaciji, ko ni bil glavni niti Davor, niti me punce, ampak šofer, s katerim smo se peljali v 125 km oddaljeni Isfahan. To je bila najbolj zažigalna vožnja, kar smo jih doživeli. Že ko smo vstopili v avto, smo zaznali vonj po bencinu. Tip je verjetno pravkar polnil rezervoar, sem pomislila. Vendar vonj tudi po nekaj minutah ni bil blažji, ampak je postal vedno bolj neznosen. Dihali smo skozi rute, robčke, odpirali okna, žvečili žvečilne; nič ni pomagalo, hlapi so bili tako močni, kot da bi imel pred nosom vedro polno bencina.

Gostoljubni šofer pa kar med vožnjo vzame termovko, nalije čaj v kristalni kozarec ter nam ga ponudi. Začuden vidi, da imamo rute preko obrazov in da se držimo za nosove. »Ne, ne bomo čaja, smrdi po bencinu!«, mu odvrnemo. On pa se prijazno nasmeji in pritrdi, da ima v prtljažniku steklenice polne bencina. V tistem se domisli rešitve in nas vse poškropi s parfumom. Bili smo zgroženi, saj smo pričakovali, da bo še bolj smrdelo, ampak za par trenutkov je res omilil vonj po bencinu. Po glavi mi je švigalo, da takoj v naslednjem kraju izstopimo in poiščemo drug prevoz, tega ne bomo zdržali. Ampak naslednjega kraja ni bilo, ker smo se peljali skozi puščavo. In kot nalašč, na poti sta bili le nuklearka in rafinerije. Ali bi naj izstopili tam? Potem gledam punci in si mislim, niti lepila človek ne bi smel vdihovati, mi pa vdihavamo bencin s polnimi pljuči. In to uro in pol! Kaj če začnemo bluziti, nam postane slabo, ali se zastrupimo? Ampak izhoda ni, levo in desno le puščava, spredaj prijazni šofer, zadaj pa zaboj steklenic z bencinom. Čez nekaj časa se šofer spomni in nam ponudi še cigarete! Tega sem se najbolj bala, da bo pričel kaditi ob vseh teh hlapih. Prosili smo ga, naj ne kadi, ker nas bo razneslo. On pa je prijazno odkimal, da mu res ni nujno zdaj kaditi. Kljub vsemu »podihanemu« bencinu, smo v Isfahan prispeli le rahlo omotični in prepojeni z vonjem bencina.

Šestintrideset ur zatem, ko smo zapustili dom, smo utrujeni ob sedmih zjutraj po lokalnem času, legli v postelje v hotelu v Teheranu, prestolnici Irana. Šele po krepčilnem spancu, smo se opoldan podali na ulice šestnajst milijonske metropole. Sabrina, Sara in Maša z rutami, ki jim pokrivajo lase, oblečene v ohlapna oblačila z dolgimi rokavi ter dolge hlače, kot se tukaj za ženske spodobi. Jaz pa privilegiran brez pokrivala in v »oprijeti« majici s kratkimi rokavi. Še dobro, da je dovoljeno obuti sandale brez nogavic, sicer bi v tej vročini zgoreli.

Med sprehajanjem po mestu, smo z zanimanjem opazovali mimoidoče, večinoma moške, saj je žensk zunaj precej manj. Tudi mimoidoči so z zanimanjem opazovali nas, menda popotniških družin v tem koncu sveta ni veliko. Ko smo se na kakšnem križišču ustavili in se ozirali naokrog, v kateri smeri bi nadaljevali pot, me je v angleščini ogovoril moški in povprašal če nam lahko kako pomaga. Zanimalo ga je od kod prihajamo, če smo prvič v Iranu in kam smo namenjeni. Povedal sem mu, da iščemo bazar in nam je v perzijščini na list papirja napisal navodila in dejal, naj to pokažemo mimoidočim, da nas bodo usmerili. Sara ga je začudena opazovala, kako je pisal nam povsem nerazumljive znake od desne proti levi. Danes so me na podoben način ogovorili še trije moški in nobeden od njih ni z mojimi dekleti spregovoril niti besede, le z menoj. Ti moški, ki so me ogovarjali, so razen receptorja, bili edini ljudje, s katerimi sem lahko spregovoril v angleščini. Izgleda, da se bomo morali naučiti Farsi…

Veliko domačink je oblečenih podobno kot pri nas, le da imajo vse brez izjeme, pokrito glavo in tuniko, ki se konča nad koleni. Redke, predvsem starejše, so od glave do pete odete v črno oblačilo. To, da nosijo lase pod ruto, ni razlog, da ne bi nosile bohotnih pričesk. Videli smo tudi precej prodajaln z lasuljami. Sam tega sicer nisem opazil, a moje punce pravijo, da so bila vsa dekleta naličena. Bolj kot ženski, pa smo se čudili moški modi; pri moških, predvsem mlajših, je videti, kot da so tesno oprijeta oblačila zapovedana.

Po dolgem iskanju, nam je uspelo najti restavracijo, kamor smo odšli na kosilo. Jedilni list je bil le v perzijščini, a imel je majhne fotografije jedi, po katerih smo naročili, bolj ali manj na pamet. Dobili smo obaro, tri vrste mesnih nabodal in vsak en zvrhan krožnik riža. Vsa zelenjava, kar smo jo dobili, so bile tri polovičke pečenega paradižnika, odločno premalo za nas. Kar pa se mesa tiče, pa je bilo precej močnega okusa, takšnega pri nas ne poznamo. Nič hudega, bomo že našli hrano, ki nam odgovarja, še vedno smo jo.

Teheran je velemesto, ki je za naš okus odločno preveliko in preveč zadušljivo, da bi se v njem zadrževali. Ogledati si nameravamo le še kakšen muzej, nato pa gremo naprej iskati kaj manjšega in bolj obvladljivega.

Že prvi dan v Iranu nam je postregel s precej zanimivi prizori iz vsakdanjega življenja te, na zahodu tako nerazumljene dežele. Sedaj je večer in v upanju, da nam bo potovanje v Iranu prineslo še več razodetij, se odpravljamo spat.

O Iranu vemo malo. Preden smo se odločili, da tja odpotujemo, sem o Iranu vedel, da je islamska država, v kateri vladajo Šiiti in šeriatsko pravo. Slišal sem tudi, da so ljudje tam prijazni. Kje pa niso? O ljudeh v vsaki državi, kamor se odpravljamo na potovanje, je kdo napisal, da so prijazni. Prebral sem tudi, da je hrana v Iranu zelo okusna. Kje pa ni? Če prav pomislim, smo še skorajda povsod dobro jedli. Vem tudi, da je alkohol tam strogo prepovedan in da Iranci niso Arabci. In da morajo ženske nositi rute in dolga neoprijeta oblačila, a to tem nisem povsem prepričan. Povedali so mi tudi, da moramo obvezno obiskati biser Perzije, Isfahan, kar je enako kot videti pol sveta. To so si baje izmislili Perzijci. Njihov imperij je bil resda velik, ampak pol sveta? Razen imen štirih krajev in nekaterih sosednjih držav, vem še to, da Iran na severu meji na Kaspijsko morje, na jugu pa Perzijski zaliv oziroma Arabsko morje.

Kljub temu, da je Iran blizu Slovenije v primerjavi z deželami daljne Azije ali Južne Amerike, tega dela sveta še ne poznamo. Iran sicer leži v neposredni bližini arabskih dežel, a se od njih razlikuje po religiji, jeziku, zgodovini, kulturi in verjetno še po čem. Od arabskih dežel smo obiskali le Maroko, od pretežno islamskih, pa še Malezijo in Indonezijo. Tukaj pa se naše poznavanje dežel, ki bi lahko spominjale na Iran, konča. Kam sodi Iran v resnici in kako je tam, ne vemo in si tega ne znamo niti predstavljati. Tako da sploh ne vemo, kaj naj od njega pričakujemo.

Več o zgodovini Irana, tamkajšnjemu načinu življenja in o Islamu, sem izvedel šele v zadnjem mesecu iz knjig. Iz romanov, ne iz turističnih vodnikov. Slednjega bomo sicer vzeli s seboj, a ga ne nameravam odpreti, preden se ne vkrcamo na letalo. V tem trenutku o našem potovanju po Iranu, vem le imena treh krajev, ki jih je Sabrina izbrala in bi jih naj obiskali. Če pomislim, da sem še ne toliko let nazaj, potovanja načrtoval do te mere, da sem vnaprej izdelal podroben itinerar, ki smo se ga celo v veliki meri držali. Ali pa da sem s pomočjo Google Earth iskal primerne plaže. Kakorkoli, sedaj več ne načrtujem, a o tem sem že napisal že dovolj.

Tako se v Iran se odpravljamo s kar se da malo pričakovanji in predsodki, da bomo, kolikor nam bo naša dojemljivost dopuščala, odprti za vse nenavadno. Pregovorno prijaznost Irancev bomo sami preizkusili in jo postavili ob bok prijaznosti ljudi, za katere menimo, da so najprijaznejši in smo jih srečali na preteklih potovanjih. Pristno prijaznost Vietnamcev, Nepalcev in Srbov bo težko preseči. Takoj za preizkusom prijaznosti domačinov, sledi test slovesa iranske kuhinje, saj se vsi štirje navdušujemo nad raznovrstno in okusno hrano. Težko verjamem, da bo slavni iranski kebab lahko premagal dišečo indijsko kormo, argentinski steak ali kitajske testenine s svežo zelenjavo in kokosom. Verjamem pa, da nas bo Iran navdušil. Le ne vem še s čem.

Do prihodnjič, iz Irana!