Zbogom, Iran

Kmalu po prihodu v Iran sem imel občutek, kot da smo se znašli v kakšni vzhodnoevropski državi v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Ljudje, avtomobili, stavbe, ponudba v trgovinicah s pultom in restavracijah; kamorkoli sem se ozrl, vse me je spominjalo na neko davno obdobje in na stvari, ki jih pri nas več ni. Celo inflacija, cene sob so bile namreč tudi za 300 odstotkov višje, kot v tri leta starem vodniku. Zbal sem se, da Iran ne bo upravičil mojih, pa najsi bodo še tako majhna, pričakovanj. Tolažil sem se s tem, da smo šele prišli in da je takšna le prestolnica. In res, obiskali smo kraj, za katerega se je Sabrina navdušila celo do te mere, da je zanj trdila, da je najlepši kraj, kar smo jih obiskali.

V deželah, ki jih obiščemo, največji vtis name naredijo ali narava ali ljudje. Kar se tiče narave, temu, čemur smo bili v Iranu priča, skorajda ne moremo reči narava. Iran, ki smo ga videli mi, zaznamuje peščena barva. Videli nismo niti enega travnika ali gozda. V mestih sicer so parki, drevoredi in zelene površine, ki so zelo lepo urejeni, a vse drugo je barve peska. Nič takšnega, kar bi name naredilo vtis.

Po drugi strani, pa so ljudje v Iranu, kot sem že napisal, zelo zanimivi. Ne le, da so nas, oziroma me, radi ogovarjali, še kaj drugega, bolj nenavadnega so počeli. Vsi štirje smo hodili skupaj in pristopil nam je moški, ki me je ogovoril in mi pri tem ponudil roko. Rokovala sva se, a moje roke ni izpustil. Pogovarjala sva se, on pa me je še kar držal za roko. Cel čas pogovora. Dokler mu je nisem iztrgal iz prijema. To, zame pretirano rokovanje sem doživel velikokrat. Podobno me je taksist med vožnjo, ko sva govorila, trepljal po nogi. Drugi me je trepljal po ramenu. Tovrstnih dotikov, ki bi me spravljali v neroden položaj, nisem doživel še nikjer. In mojim trem dekletom je bilo to seveda sila zabavno.

“V Iranu smo zelo omejeni, vse je pod vplivom vere!” me je prepričeval nek mladi Iranec. “Kako pa veš, kako je drugje?” sem ga radovedno vprašal. “Bil sem že v Grčiji in še kje,” mi je samozavestno odvrnil, “in tam sem videl kaj je svoboda!” Precej dolgo sva govorila o omejenosti svobode v Iranu. “Pa zapusti Iran!” sem mu rekel, predvsem iz radovednosti, kaj bo odvrnil. “Saj bi, a tam bi bil priseljenec. Vedno bi ostal tujec. Moral bi postali zdravnik ali bogataš, da bi me ljudje tam cenili. V Iranu me cenijo brez tega!” mi je pojasnil. Kar brez besed sem ostal ob modrih besedah mladeniča. Priznati moram, da so Iranci name naredili dober vtis, a neprijetnosti, ki jih je v Iranu doživela Sabrina, enostavno ne morem spregledati.

Iran, kot popotniška destinacija sicer je zanimiv in privlačen, a dva tedna sta nam bila več kot dovolj. Sabrina in jaz na enoletnem potovanju doma nisva niti enkrat pogrešala, v Iranu pa sva ga že po enem tednu. Po vrnitvi iz Irana sem imel kar težave z odgovarjanjem na vprašanje, kako nam je bilo všeč. V Sloveniji se Irana, kot popotniške destinacije, drži dober sloves in zdelo se mi je, da vsakdo pričakuje, da bom povedal, kako čudovito je v Iranu. A jaz tega nisem mogel reči. Saj Iranci so zanimivi in njihove mošeje privlačne, kaj več pa… Morda sem prezahteven, morda pa sta bila dva tedna premalo, da bi lahko bolje sodil o Iranu; ne vem. Kakorkoli, za večino držav, ki smo jih obiskali, lahko rečem, da so se mi zdele čudovite, a z Iranom se preprosto nismo ujeli. Zaključim lahko na enak način, kot pred enim letom, ko smo zapustili Kitajsko:

Spoznavati različne dežele, se na njih navezati in jih imeti rad, je podobno kot pri spoznavanju ljudi. Nekaterih pač ne moreš vzljubiti, pa če se še tako trudiš. Poskušaš jih spoznati in sprejeti, a enostavno ne gre in sploh ne veš, zakaj ti niso všeč. Iran je pač tak tip. Nikakor pa nam ni žal, da smo ga obiskali, le »ujeli« se nismo, to je vse.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.