Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

To je vprašanje, ki nam ga ljudje velikokrat postavljajo. Še najraje takrat, ko se iz potovanja vrnemo domov. Ne vem zakaj, kot da takrat, ko potujemo, že razmišljamo o tem kam bomo potovali v prihodnje. Naša potovanja so po navadi dovolj intenzivna in vznemirljiva, da nas posrkajo vase, tako, da smo, ko potujemo, polno zaposleni z ustvarjanjem vtisov. Ne pa, da bi si belili glavo s tem, kam in kako v prihodnje. Za to je vedno dovolj priložnosti doma; časa in navdihov za potovanja nikdar ni premalo.

Ne mine dan, da se ne bi spomnil na kakšen kraj ali deželo, oziroma dogodek, ki smo ga doživeli na preteklih potovanjih. Prav tako vsak dan pomislim na kakšno deželo, ki še je nismo obiskali in bi jo enkrat v nedorečeni prihodnosti želeli. Po toliko prepotovanih deželah in strasti, ki jo čutim do neodkritih dežel, drugače pač ne gre. A po minulih potovanjih ne hrepenim in o prihodnjih ne sanjam, misel nanje je preprosto del mojega vsakdana. No, seveda me včasih zanese v sanjarjenje, a to je že druga zgodba…

Ne bi pa razmišljanju o nedorečeni prihodnosti, mogel reči načrti za prihodnost. O teh lahko govorim šele takrat, ko že natančno vem kam in kdaj bomo odpotovali; vse prej je sanjarjenje. V naslednjih mesecih načrtujem štiri popotniške podvige, oziroma odhode na tuje, ki jim lahko rečem načrti za prihodnost. Prvi je tik pred vrati, zanj že natančno vem, kdaj gremo in približno kam gremo. Drugi pride kmalu za prvim, zanj imam poskrbljeno že za vse. Za tretjega vem kdaj in predvsem kako (nekaj povsem novega), nisem pa še prepričan glede destinacije. Četrti podvig pa je še v oblakih, namreč, ne sanja se mi kam, vem le kdaj in še to le okvirno. Načrti za prihodnost so torej polni nedorečenosti, zaradi katerih se mi zdi nesmiselno govoriti o njih, dokler ne dozorijo.

O načrtih za prihodnost težko govorim, dokler za samo izvedbo zadanega načrta ne odpravim vseh resnih preprek. Kar je šele takrat, ko imamo kupljene letalske vozovnice, ali pa je odhod na potovanje tik pred zdajci. Ljudje porečejo, da smo skrivnostni, jaz pa mislim, da načrtov o prihodnosti enostavno ni treba objavljati, dokler ne pride čas, ko jih lahko podpremo z dejanji. In od dosegljivosti sanj, oziroma izvedljivosti načrtov je odvisno, s kom jih delim. Sanje, ki se mi zdijo najmanj dosegljive, hranim zase in jih puščam da dozorijo ali zbledijo. Sanje, za katere obstaja možnost uresničitve, delim z najbližjimi. Načrte v zgodnji fazi priprav delim s prijatelji in načrte, ki so tik pred izvedbo, z vsemi.

Takšni so torej naši načrti za prihodnost, kar se tiče potovanj. Vse drugo je nedorečena prihodnost ali sanjarjenje, za katerega razen močne želje, v tem trenutku ni pogojev. A takrat, ko bom uzrl, pa čeprav komaj zaznaven in kot zvezdni utrinek kratek up, da obstajajo realne možnosti za potovanje, bom vpregel vse moči v to, da sanje spremenim v resničnost. In takrat, nekje na poti do uresničitve, bom načrte za prihodnost rade volje razodel.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.