Kolesarjenje je cilj

Glede na hitrost, s katero potujemo skozi kraje, čez pokrajino in dežele ter jih ob tem občudujemo in doživljamo, je najbolj idealna oblika potovanja kolesarjenje. Pri kolesarjenju sta tako čas, ki ga lahko neki zanimivosti ob poti namenimo, kot količina zanimivosti, ki jih lahko v enodnevnem kolesarjenju vidimo, najbolj primerna. Tako kvantiteta, kot kvaliteta doživetega sta usklajeni. Seveda to velja le, če kolesarimo zato, da se naužijemo lepot, mimo katerih se peljemo, ne zato, ker nabiramo kolesarske kilometre ali treniramo.

Z avtom se resda lahko v nekaj urah zapeljemo čez celo Slovenijo in prispemo na želeni cilj. A tako hitrost potovanja z avtom, kot količina zanimivosti, mimo katerih se peljemo, sta preveliki, da bi razen premagane razdalje, imeli kaj od tega. Od iste poti čez Slovenijo bi imeli veliko več, če bi jo prepešačili, a bi za to potrebovali precej več časa. Če torej potujemo zato, da bi se naužili lepot, mimo katerih potujemo in da bi bilo teh lepot čim več, potujmo s kolesom.

Žal sem jaz edini kolesar v naši družini. Vsi sicer kolesarimo, a mimo table domače kraja skupaj s kolesi še nismo prišli. Na družinskih potovanjih in izletih nam pač bolj ustrezajo druge oblike prevoza in načini potovanj. Potovali smo peš, z letali, čolni, avtodomi, motorji, živalskimi vpregami, kamelami, sloni in še kako, kolesarili v družinskem krogu pa žal ne. Tako sem si, da bi potešil svoje kolesarske strasti, lani privoščil večdnevno kolesarjenje po severni Istri. Način potovanja, pri katerem sem potoval sam s kolesom, s pravšnjo hitrostjo občudoval neodkrito primorsko pokrajino in s seboj tovoril vse potrebno za kampiranje (in kolesarjenje), me je tako navdušil, da sem se odločil, da kolesarsko avanturo ponovim tudi letos. Tokrat sem se s kolesom odpravil v Dalmacijo in Kvarner. V petih dneh sem prekolesaril 500 kilometrov in tako od repa do glave pregonil sedem otokov.

Več prihodnjič, ko se odpočijem.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.