Tuširanje pod Viktorijinimi slapovi

Ne morem verjeti, da sem v treh mesecih, odkar sem se vrnil iz Afrike, uspel objaviti vtise šele o prvih treh državah. Afrika je velika in ne glede na to, da sem bil na tej dolgi poti relativno hiter, sem videl in doživel ogromno. Več, kot se spomnim. Če bi opisoval le tisto, kar sem videl med samo vožnjo, bi imel precej za povedati. Seveda imam za povedati veliko več, saj sem se tudi ustavil in se srečeval z ljudmi v kampih, restavracijah, bencinskih črpalkah, tržnicah, mejnih prehodih in še marsikje. Tam je prišla do izraza prava Afrika, namreč njeni ljudje. Omenil sem mejne prehode. Ti so stičišče prevarantov in ostalih, ki želijo od popotnikov več, kot smo pripravljeni dati. Gre bodisi za tiste, ki menjujejo denar, fikserje oz. pomagače, ki nudijo »pomoč« pri postopkih na meji in nenazadnje tudi uradnike. S temi imam sicer nekaj izkušenj, a na poti čez Afriko je bilo težje kot sicer, saj sem moral čez mejo spraviti ne le sebe, temveč tudi motor. Pri potovanju čez Afriko z lastnim vozilom je toliko birokracije, da so o njej napisane cele knjige oz. priročniki za norce, ki se tega lotevamo. Na mejah je jasno najprej treba dati skozi postopke pri izstopu iz ene države in nato še postopke za vstop v drugo državo. Da je vse skupaj še bolj zapleteno, je treba obiskati uradnike v različnih stavbah, ki niso označene, in niti ne veš, kam vse je treba. Tukaj marsikateri popotnik najame fikserja, ki gre z njim in mu pomaga pri urejanju zadev z uradniki.

Prehod meje med Bocvano in Zambijo je bila prva »afriška« meja na moji poti, saj so meje med razvitejšimi državami (Republika Južna Afrika, Namibija in Bocvana) urejene. Takoj, ko sem prečkal reko in se znašel na meji, so me obstopili pomagači, ki sem se jih moral otepati. »Bom sam!« sem vpil, da so me pustili pri miru. Postopkov, ki sem jih opravil na meji, nima smisla podrobneje opisovati. V prvo stavbo za potni list, v drugo barako za karnet, tretjo za en davek itn. Plačati sem moral vladni davek, cestni davek in menda še dva davka ter zavarovanje. Za zavarovanje motorja so hoteli, da plačam 80 evrov (v lokalni valuti), a sem rekel, da toliko niti slučajno ne bom plačal. Odkorakal sem iz barake, a so prišli za menoj in začeli barantati. Na koncu sem plačal 9 evrov in se odpeljal. Tako je v Afriki!

Prva in največja znamenitost Zambije (po mnenju marsikoga celotne Afrike) so Viktorijini slapovi. Oblak vode, ki se dviguje nad največjimi slapovi na svetu sem videl že od daleč. Zapeljal sem se do parkirišča in povprašal, kam sedaj. Plačal sem zasoljeno vstopnino in se kar v motorističnih oblačilih podal peš po ozki potki. Fantje ob poti so prodajali pelerine, pa sem jih zavrnil, da jih ne rabim, »Veselo tuširanje!« so mi odvrnili in se smejali po afriško (saj poznate simpatični nasmeh temnopoltih Afričanov; široka vrsta belih zob na temni podlagi, ki sega skorajda do ušes).

Najprej mavrica. In to ne ena, ampak dve, tri, štiri mavrice hkrati. Viktorijini slapovi v mavricah
Nato tropska drevesa tako močno zelene barve, da so žarela. Tropska džungla
Ko pa sem prišel bližje k slapovom, jih nisem videl, saj so se skrivali za zaveso iz dežja, ki je padal iz jasnega neba. Le tu in tam so se prikazali. Viktorijini slapovi Viktorijini slapovi Viktorijini slapovi
Vode je padala oziroma pršela z vseh strani in me zalivala kot najhujši dež. V minuti sem bil moker do kože. Prav nič me ni motilo, ravno nasprotno, prijalo mi je. Fenomenalni občutek; bil sem popolnoma sam, v osrčju Afrike, med tem, ko se je mogočna reka Zambezi z zraka zlivala name. Kako se ne bi odlično počutil!

2 komentarj/a/i/ev na “Tuširanje pod Viktorijinimi slapovi

  1. Helena, Grega, Jaka

    Ta video pri slapovih je zmagovalen! Tu se pa res vidi, kako zelo si užival. Vau

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.