Epilog potovanja po Srednji Aziji

Sedemindvajset dni sva z motorjem potovala po svilni poti. Od osem tisoč kilometrov sva jih dobršen del prevozila po pustih ravnih cestah, kjer nisva videla ničesar markantnega in le majhen delež skozi kraje, ki so se nama vtisnili v spomin. V tem kontekstu je tole potovanje podobno marsičemu; obdobja, ko doživljamo nekaj lepega, srednja_azija_2017_068-jpg so precej krajša od obdobij, skozi katera se le prebijamo. To, kako in koliko se angažiramo, da razmerje med temi obdobji spremenimo sebi v prid, je odvisno predvsem od nas. Tako je potovati po nekaterih deželah čisti užitek, v drugih pa se je za to, da najdemo vsaj malce smisla v našem početju, treba presneto potruditi. Precej redko pa se zgodi, da potovanje, ne glede na to, kako krasno ali težavno je, zaznamuje en sam dogodek. Če je pozitiven, zasenči vse tegobe, ki smo jih na potovanju dali skozi, če je negativen, seveda obratno.

Od neljubega dogodka, ki me je za dvanajst dni spravil v kirgizijske bolnišnice in zasenčil vse drugo, kar sva doživela na svilni poti, je minilo tri mesece. Dovolj, da so se sence, ki jih je na naju pustilo pomanjkanje pozitivnih vtisov, razblinile. Sedaj namreč na potovanje po svilni poti gledava manj neprizadeto, morda celo objektivno. A naj skušam biti še tako selektivno pozabljiv in se spomniti le lepih trenutkov, ki sva jih na poti doživela, moram priznati, da imam s tem težave. Ne bi rad zvenel pesimistično ali negativno, zato bom zapisal takole: potovati z motorjem po svilni poti je lahko krasna dogodivščina, če nas to, da od potovanja prejmemo precej manj, kot vanj vložimo, ne moti.

A vendar, zakaj ne bi zapisal tega, kar sem ob koncu potovanja po Srednji Aziji v resnici občutil? Zame, kot bralca, je iskrena izpoved vredna več kot vso drugo besedičenje. Morda še za kogar. Takole sem zapisal v dnevnik:
»Najtežje potovanje do sedaj. Šlo je zgolj za preizkušanje. Sabrine. Motorja. Samega sebe. Vzdržljiva sva, to sva dokazala. Enako Suzuki. Šele sedemindvajseti dan na poti sva našla raj, ki sva si ga želela obiskati. Žal je najino bivanje v raju trajalo le nekaj uric. Kakšno potovanje! Ojej, ojej«

Vsekakor najina izkušnja ne pomeni, da Srednje Azije ni vredno obiskati. Nekateri od tamkajšnjih krajev so resnično edinstveni na svetu in kot takšni izjemno zanimivi ter vredni obiska. A ne na tak način in v takšnem času ter obsegu, kot sva to naredila midva. Zraven tega ne želim ponoviti napake, ki sem jo naredil po obisku Kitajske, ko sem zapisal, da se tja več ne želimo vrniti in se od nje poslovil z Adijo Kitajci, pa brez zamere. Danes bi namreč z veseljem ponovno obiskal Kitajsko. Zato se od Srednje Azije poslavljam le do naslednje priložnosti, da se bolje spoznamo. A če ta priložnost ne pride, mi ne bo prav nič žal.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.